Prodajalci in pisci

Prodajalci in pisci
Objavljeno: 26.5.2009 | Avtor: Vlado Robar | Kategorija: Mnenja | Revija: Maj 2009 | Teme: mnenje, komentar

Pisci člankov o programski opremi smo pri svojem delu odvisni od podjetij, ki te programe izdelujejo in/ali prodajajo. Kljub častnim izjemam v Monitorju večinoma ocenjujemo programe, ki prihajajo iz tujine. Ponavadi imajo prodajno uspešnejši programi v Sloveniji svojega zastopnika, distributerja ali vsaj prodajalca, druge pa moramo kupiti v spletni trgovini izdelovalca. (Seveda so izvzeti brezplačni programi). V devetih letih mojega sodelovanja z Monitorjem se je večkrat potrdil paradoks, da je za pisca računalniških člankov iz Slovenije večinoma oteževalna okoliščina, če ima program slovenskega zastopnika. Vsekakor trditev, ki kliče po pojasnilu.

Ker hočem o programu napisati neodvisno mnenje in ne piarovskega članka (mimogrede, s pisanjem slednjega bi precej več zaslužil), moram program temeljito preizkusiti, ne pa narediti zlepka tega, kar sem o njem prebral v spletu. Torej moram najprej dobiti polno različico programa, jo namestiti na računalnik, jo preizkusiti po svojih najboljših močeh in potem napisati članek. In ravno pri prvem delu se prepogosto zaplete. Če slovenskega zastopnika ni, napišem avtorju programa (ko gre za izdelek enega programerja) ali nekomu iz podjetja, ki komunicira s pisci, prijazno prošnjo za program ali licenčni ključ. Večinoma dobim v enem ali dveh dneh pozitiven odgovor, v katerem ta človek izraža veselje, da me zanima njihov program. V odgovoru dobim povezavo za prenos namestitvene datoteke in namestitveni (licenčni) ključ. Nekateri se še bolj potrudijo in mi prek kurirske službe pošljejo kar škatlo z izvirnim izdelkom. Preostane mi samo, da se lotim dela.

Ko imam opravka s slovenskim zastopnikom, postane stvar marsikdaj bolj zapletena. Za ilustracijo si bom sposodil večletne izkušnje pri preizkušanju paketov za spletno varnost. Nekateri zastopniki korektno opravijo svoje delo in v Monitorjev laboratorij pošljejo škatlo s programom. Drugi mi pošljejo povezavo in ključ za eno- ali dvomesečno namestitev programa, ki ga večinoma lahko kdorkoli samodejno dobi na spletni strani izdelovalca. Tretji (teh je sicer malo) sploh ne odgovorijo.

Marsikdo se utegne vprašati, zakaj naj bi za preizkus programa potreboval polno licenco (torej enoletno naročnino na protivirusne podpise). Mi en mesec ali dva ne zadostujeta? Odgovor je kratek: Ne. Pri osemnajstih paketih za spletno varnost samo preizkušanje traja več kot mesec dni, k temu je treba prišteti še pisanje članka. Potem je na vrsti priprava revije; po oddaji članka mine še vsaj 14 dni, da pride revija v roke bralcev. Tudi za vprašanja bralcev je treba biti "v pripravljenosti" še dober mesec dni. To skupaj znese več kot dva meseca. Priznam, da to ni edini razlog. Vsak slovenski zastopnik, ki stoji za programom, bi moral pomisliti: hej, kaj pa, če je program, ki ga prodajam, tako dober, da si ga ocenjevalec želi imeti na disku svojega računalnika? Res se mi ne zdi problematično, da pisec kot delno nadomestilo za svoje delo dobi licenco za uporabo programa. V angleščini se je za tovrstno licenco uveljavil izraz Not for resale (Ni za preprodajo). Torej bi z malo sprevrnjene logike lahko sklepali, da zastopnik, ki se obotavlja dati polno licenco ocenjevalcu, ne verjame, da je njegov program boljši od konkurence.

Tuji predstavniki izdelovalcev programske opreme dobro razumejo, kaj je njihovo in kaj je moje delo. Vedo, da jim utegne objavljeni nepristranski članek prinesti nekaj novih kupcev. Vedo, da ima na tujih trgih (npr. v Sloveniji) dobra ocena tamkajšnjega ocenjevalca v vplivni reviji večjo težo kot mnenje neznanca, objavljeno v spletu. Stavim, da sodelavcem katere od svetovno znanih računalniških revij sploh ni treba "težiti" za programe, saj jih izdelovalci kar sami zasipajo s svojimi izdelki. Marsikateremu teh izdelkov niti ne uspe, da bi se njegova ocena prebila na strani revije. Večini domačih zastopnikov pa se zdi skoraj pod častjo narediti kaj za prepoznavnost njihovih programov (razen običajnih reklam). Da ne omenjam tega, da jim matična podjetja iz tujine omogočajo, da določeno število kopij razdelijo med novinarje, oni pa tega ne izkoristijo. Konec koncev je v Sloveniji "živih" manj kot deset revij in časopisov, ki pišejo o računalništvu. Legendarna, a resnična anekdota je stara nekaj let. Zastopnik nekega varnostnega programa nam je novo različico tega programa za preizkušanje "posodil" na neizvirnem, prekopiranem cederomu. Po končanem preizkušanju smo morali plošček vrniti.

Večina izdelovalcev programske opreme ima na svojih spletiščih poseben del, namenjen novinarjem in drugim računalniškim piscem. (Sam sem po poklicu fizik, ki dela v medicini, zato mi gre nekoliko na živce, če me kdo označi za Monitorjevega novinarja). Na teh straneh so na voljo informacije, ki jih pisci potrebujejo za svoje delo. Nekateri izdelovalci ponujajo tudi polne različice svojih programov, do katerih lahko pisci pridemo po predhodni registraciji. Omenim naj samo angleško podjetje Sophos, ki je najbolj znano po protivirusnih programih za rabo v podjetjih. Sophos ponuja vsem, ki so novinarji ali se zanje izdajajo (bona fide novinarji), svoj program (protivirusnik za Okna in za Mac OS X) v brezplačno rabo.

Nekateri domači zastopniki nočejo razumeti, da smo pisci zavezani svoji, sicer nepisani profesionalni etiki. Seveda imajo težave takrat, ko njihov izdelek "razsujemo". Pričakujejo, da bomo o vsem, kar prihaja z njihovih prodajnih polic, pisali samo pozitivno. V skrajnih primerih se podjetje počuti tako ogroženo, da zagrozi s prekinitvijo dotoka svojih izdelkov v naš laboratorij. O tem bi znali več povedati dolgoletni Monitorjevi uredniki in vodje laboratorijev. Sam si v resnici želim, da bi bili programi in strojni izdelki, ki jih ocenjujem, taki, da bi lahko o njih pisal večinoma pohvalno. Tudi, če na njih piše Microsoft :-) Vsaj zase lahko trdim, da poskušam v vsakem izdelku najti nekaj, kar me navduši.

Seveda je pri našem početju tudi nevarnost "korupcije", torej da avtor piše o izdelku zgolj pozitivne stvari, ker pričakuje zaradi tega kakšno otipljivo korist. Pa tudi nasprotno je mogoče, da bi zaradi kake zamere kdo namenoma izpostavljal slabe strani izdelkov določenega izdelovalca. Ker pa je status najvplivnejše računalniške revije v Sloveniji prestižen in s trudom pridobljen, se sodelavcem Monitorja že zaradi kredibilnosti ne splača uporabljati takih metod, da izgube lastne profesionalnosti ne omenjam.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki