Pred nekaj tedni se je v naši družini zgodilo nekaj, česar se resnično bojim in česar res nisem pričakoval. Kljub vsej previdnosti, izobraževanju družinskih članov o varnosti na spletu, diagnosticirani obsedenosti z nameščanjem popravkov programja na vseh mogočih napravah smo doživeli najhujše – nekdo je vdrl v sinov spletni račun, spremenil uporabniško ime in zamenjal geslo.
Formulo 1 spremljam že 30 let in o voznikih ter ekipah, njihovih dosežkih in spodrsljajih vem veliko. No, videti je, da enako veliko danes vedo tudi tisti, ki so se s F1 seznanili prek Netflixa …
Po mnenju nekaterih uporabnikov Twitterja ta od dneva, ko ga je kupil Elon Musk, gori. V resnici je Twitter še vedno dostopen in povsem normalno deluje, uporabniki lahko še vedno objavljamo in beremo vsebine. Elonov brezkompromisni stil vodenja, del katerega je navidezno transparentno komuniciranje prek tvitov na osebnem računu, nekatere zagrizene uporabnike plaši in straši, spet druge navdušuje. Prvi grozijo z odhodom in razmišljajo o alternativah ter k temu pozivajo še druge, a zgodi se bolj malo.
V preddigitalnih časih smo imeli doma naročeno Delo. Lahko bi imeli tudi Dnevnik ali Večer, ampak nismo bili ne iz Ljubljane in ne iz Maribora. Pomembno je bilo, da smo vsak dan dobili svoj izvod in s tem sveže novice. Če smo jih brali ali pa ne, smo s tem sporočali sosedom, pa tudi sebi, da smo aktivni člani družbe, da nas zanima dogajanje okrog nas in da smo razgledani.
Staršem res ni lahko. Če nas ob pamet ne spravljajo ocene in šola, nas skrbi za zdravje mladine ob pretirani rabi naprav, potem nas doleti še virus, ki je kot ustvarjen, da bodo mladi še več za računalniki ter manj na svežem zraku in z vrstniki. Zdaj pa se zdi, da bi vsi radi še trgovali.
Obljubili so nam aplikacijo za prijavo na cepljenje, ki bo rešila vse težave s tem. V času pričakovanja sem si pripravil prazen prostor za ikono na prvem zaslonu telefona, dobili pa smo le spletni obrazec. Res ne zaslužimo nič več?
Pred nekaj dnevi se mi je pripetilo to, česar se ljubitelji elektronskih in digitalnih naprav najbolj bojimo. Moj zvesti modrozobi zvočnik je po letih seljenja iz sobe v sobo, po mnogih potovanjih, zabavah, piknikih in dopustih odigral zadnjo pesem. Po zadnji petkovi pica zabavi se njegova baterija ni več napolnila.
Tehnološki velikani in njihovo omejevanje dostopa do storitev so tema, s katero se trenutno ukvarjajo mnogi, od politikov, pravnikov do uporabnikov. Če bi velikani ne bili tako veliki in vseobsežni, bi bila zgodba precej enostavna. A žal so veliki. Pa so postali že preveliki?
Letošnje leto je bilo posebno v skoraj vseh pogledih, kaj ne bi bilo tudi v tem, da se na glavo obračajo seznami želja po novih digitalnih igračkah. Če smo lani sanjali o novih telefonih, so letos na vrhu pisem Božičku tudi drugačna darila. Svet gre torej naprej. A ne za vse enako hitro.
Umetna inteligenca se počasi in vztrajno rine v vse pore našega življenja, takšni in drugačni algoritmi nam krojijo vsak dan, pa če se tega zavedamo ali pač ne. Kot kaže, tudi industrija zabave vidi svojo prihodnost v digitalnem svetu.
Arhiv
Po avtorjih
