Geeki na tuj račun
Ko sem tistega lepega dne bolščal v vladni dokument, ki govori o nakupih s področja informacijskih tehnologij v prihodnjem letu, sem si nenadoma vroče zaželel, da bi delal v državni upravi. Saj veste, tam so v povprečju delavci bolje plačani, praktično 100 % varni pred izgubo službe, v petek gredo prej domov in poleti lahko celo napol zastonj letujejo naokoli. Med branjem mi je postalo jasno, da se lahko na državni račun tudi fino tehnološko opremiš.
Če uporabim primer iz dokumenta, lahko očitno z malo sreče v nekaj letih zlezeš na položaj, ko ti proračun kupi mobilnik za 5200 evrov. Ja, ne boste verjeli, po dokumentu sodeč, sta na Carinski upravi in na Ministrstvu za zdravje uradnika, ki bosta telefonirala z nečim, kar mora biti obloženo z dragimi kamni. Tudi prenosnik za 5000 evrov, kot ga bo dobil nekdo v Službi vlade za zakonodajo, ni slaba tolažba za breme, da te znanci tu in tam ozmerjajo z birokratsko pijavko.
Človek bi pomislil, da gre le za posamične ekscese v dokumentu, morda celo opravičljive, ker je nekdo kaj napačnega vpisal pod postavko. A vendarle. Menda je kriza in menda varčujemo. Tega pa v dokumentu nikakor ni opaziti.
V oči zbodejo že nakupi tiste najosnovnejše opreme. Razumem, da za resno funkcioniranje države ne moreš kupiti kar nekega računalnika. Zagotovo je treba misliti nekaj časa vnaprej, da bo škatla čez tri leta za silo zmogla pognati tudi še morebitna Okna 8. Prav tako si ni moč privoščiti prepogostih okvar, zato mora biti izdelovalec znano ime, s preizkušenimi komponentami in solidno dolgoletno podporo. To pa ponavadi ni poceni. Kljub temu bi človek kričal, ko bere, da se kot standardni namizni računalnik najpogosteje pojavljajo sistemi za 500, 600, 700 in celo 1000 evrov. S takimi računalniki je namreč moč početi kaj več kot samo tipkati in vnašati podatke. S pametno izbiro je že celo za 500 evrov moč igrati igre. Ker grafičnih kartic - upajmo, no - uradnikom ne vgrajujejo, morajo biti ustrezno predimenzionirane druge komponente sistema, zlasti ker v cene ni vštet operacijski sistem in ker država verjetno na količino dobi še kaj rabata. Ena redkih izjem je tožilstvo v Slovenj Gradcu, ki bo kupilo 5 računalnikov po 200 evrov. Na ministrstvu za promet pa bodo, denimo, kupili 50 "standardnih osebnih računalnikov", ki pridejo 920 evrov za kos. Podobno je z monitorji. 19-palčnega je moč dobiti že za stotaka, takega s slabo svetilnostjo in odzivnim časom, a ker na njem sicer ne bomo nažigali Call of Duty, bi svoje poslanstvo za kako administratorko čisto zadovoljivo opravil. Na prometnem ministrstvu so se odločili, da raje kupijo 35 takih za 300 evrov, na zdravstvenem pa 10 takih po 350. Morda je razlog znano dejstvo, da monitor pomembno prispeva k zunanjemu videzu pisarne, v kateri uradnik nato daje izjave televizijcem, zato pri njem ne gre varčevati. Četudi se potem izkaže, da tak tehnološko ozaveščen tič ne zna niti dvigniti gotovine na bankomatu.
Kot sicer vedo povedati poznavalci IT razmer v državni upravi, je stanje v povprečju precej klavrno. Večina menda dela na več let starih strojih, najboljša oprema pa vedno najde pot k tistim pri vrhu hierarhije. Poleg njih pa še k tistim, ki so blizu IT oddelkom. Pri prenosnikih je, denimo, cenovni razpon širok od 250 evrov pa vse do 5 tisočakov. Po besedah predstavnika za tisk Ministrstva za javno upravo, tiste zmogljivejše prenosnike kupujejo le za sistemske administratorje. Ker sem to v življenju že delal, vem, da jih nekateri zares potrebujejo. Kljub temu pa se zdi, da je tako bolj zato, ker so verjetno prav oni tisti, ki svetujejo, kaj komu kupiti. Ko smo že pri prenosnikih, bi bilo zanimivo vedeti, kdo sta srečnika na ljubljanskem okrožnem sodišču, ki za svoje delo neogibno potrebujeta računalnika za 2600 evrov? Pa ne govorimo o prenosnikih Tempest, ki so posebej zavarovani pred krajo podatkov in predstavljajo standard varnosti, ki ga uporablja zveza NATO. Ne, ti stanejo 5400 evrov za kos in jih bodo v generalnem sekretariatu vlade kupili 14, skupaj pa nas bodo olajšali za 75.600 evrov.
Ker se je, kot rečeno, v deželo zalezla kriza, nam vstanejo lasje ob misli, kaj so šele počeli v letih debelih krav? Ko so nam povedali na MJU, je vlada letos sprejela sklep o 20 % letni amortizacijski stopnji. To pomeni, da je za državo računalnik izplačan po petih letih. Pred tem je veljala 50 % stopnja. Torej nam je glede početja v prejšnjih letih lahko hitro jasno, da so si nekateri lahko brez formalnih zadržkov vsako drugo leto omislil nov stroj. Večinoma menda ni šlo tako hitro, saj se računalniki, kot pravijo na MJU, v praksi zamenjajo vsaka 4 leta. Kar tudi ni tako zelo slabo.
To pa seveda še niso vsi stroški. Kričečih 23 milijonov evrov bo šlo za programsko opremo, a ta del bomo tokrat lepo pustili na miru, saj debate za ali proti odprti kodi že lep čas polnijo strani naše revije. Bolj zanimivo je spraševanje kolegov pri reviji Mladina, ki so ugibali, kako lahko tisti, ki bo za državo priključil 580 tiskalnikov, zaračuna 22.500 evrov. Prav tako, zakaj bo priklop 800 računalnikov na upravnih enotah stal 68.000 evrov ali 85 evrov za računalnik. Eno od slovenskih podjetij, ki se ukvarja s pomočjo na domu in velja za podjetje z zelo navitim cenikom, vam pošlje mojstra, ki računalnik in vso zunanjo opremo priključi za 60 evrov. S potnimi stroški vred. Ja, vem, da en gospodinjski računalnik ni enak terminalu v upravni enoti, ampak med onimi 800 jih je gotovo polovica priključenih na enak način, malo količinskega popusta pa bi država tudi lahko dobila. Kakorkoli, na tem mestu se zdi bolj pomembno vprašanje, zakaj najemanje zunanjih storitev? Država ima zaposleno četo sistemskih administratorjev, ki jim je priklop tiskalnika mala malica in svojo plačo prejemajo prav za taka opravila.
Če je dokument točen, bo vse skupaj pogoltnilo 135 milijonov evrov, skoraj polovico stroška razvpitih Patrij. Ne rečem, da ta denar ne bo bolje naložen, saj tokrat ne gre za vojaško, temveč za informacijsko infrastrukturo, ki jo trenutno bolj potrebujemo. Dalo pa bi se seznam še malo prevetriti, ga skušati znižati za oprijemljiv odstotek in končno napraviti kaj pozitivnega za upehani proračun. Bo bolj zaleglo kot plačevanje kav in cvetličnih aranžmajev iz lastnega žepa.
