Na platformi Hugging Face je na voljo množica modelov umetne inteligence, ki jih lahko z orodji, kot sta Ollama in LM Studio, poganjamo tudi na lastnem računalniku. Jih je smiselno uporabljati kot alternativo velikanom, kot so ChatGPT, Claude in Gemini?
Pred kratkim mi je eden mojih občasnih naročnikov sporočil, da letos ne bomo skupaj delali njihove oglaševalske kampanje. Ni šlo za pretirano ceno ali dvom o kakovosti mojega dela. Skoraj celoten proračun so namreč preusmerili k spletnim vplivnežem, tistim ustvarjalcem vsebin, ki izdelke snemajo v svojih kuhinjah s telefoni in v lastnem mehurčku pravil. Ker da takšne vsebine zdaj na družbenih omrežjih absolutno dominirajo.
Siloviti razmah humanoidnih robotov smo nedavno lahko občudovali na svetovnem prvenstvu v Pekingu.
Moj računalnik je bil dolga leta predvsem orodje za delo. Potem sem se spet naučil "programirati" in mi je vrnil nekaj, kar sem imel že za izgubljeno: veselje do tega, da mu naročim nekaj svojega in gledam, kako nastaja.
Članek, ki bi ga prej pisali celo popoldne, danes umetna inteligenca iz naših zapiskov sestavi v nekaj sekundah. Pridobimo s tem čas za bistvo ali izgubimo prav tisto, zaradi česar je pisanje sploh vredno truda?
Elon Musk je pred desetimi leti naznanil rešitev težav z zastoji v mestnem prometu.
Umetna inteligenca nam obljublja cenejše delo, njen račun za strojno opremo pa vse bolj plačujemo tudi tisti, ki bi radi samo nadgradili domači računalnik.
Umetna inteligenca zna danes program iz nekaj stavkov opisati, napisati, pognati in popravljati, zato lahko aplikacije izdelujejo tudi ljudje, ki ne znajo programirati. Je to začetek nove dobe ali nevarna bližnjica do programov, ki jih na koncu nihče zares ne razume?
Dandanes se pogosto sprašujemo, kdaj bo človeštvo razvilo splošno umetno inteligenco. Mnogo premalo pa, kako napredno umetno inteligenco nadzorovati in ali sploh imamo ustrezno znanje za kaj takega.
Pred nekaj meseci sem se resno ukvarjal z idejo nakupa 3D-tiskalnika. Po temeljitejši raziskavi pa sem jo povsem opustil.
Pri televizorju smo nekoč kupovali ime in tehnologijo. Danes je vse bolj poceni – zaslon, prodajna platforma in oglasni prostor –, zato se zemljevid proizvajalcev riše na novo.
Po dolgem času smo znova preizkusili omrežni disk (NAS) za domačo uporabo in se spomnili večne dileme – oblak ali lastni strežnik? Je bolje vse imeti »v nogavici« pri sebi ali svoje digitalno življenje prepustiti tehnološkim velikanom iz Silicijeve doline?
Za številne goste je prvi stik z državo javni prevoz z letališča. V Sloveniji ga imamo, izkušnja pa je vse prej kot preprosta. Če smo v tujini navajeni, da nas nedvoumni napisi usmerijo k železniški ali avtobusni postaji, kjer prislonimo kartico in se že peljemo, si moramo na Brniku res želeti sesti na avtobus, da nam bo to uspelo.
Apple bo jeseni (tokrat menda res) na svoje naprave uvedel novo Siri AI, vendar ne v Evropski uniji. Apple trdi, da je za to kriva Evropa in njen Digital Markets Act. Evropa odgovarja, da zakon Applu ničesar ne prepoveduje, temveč le zahteva enaka pravila za vse.
Vsaka doba ima svojo magijo. Nekoč so bili to kometi, mrki, zdravilni napoji, prerokbe, alkimija in skrivni znaki v naravi. Danes so to algoritmi, oblaki, antene, čipi, umetna inteligenca, pametne naprave in podatkovni sistemi. Ne vidimo jih, a vsak dan odločajo o delu našega življenja.
Štiri leta bo minilo, odkar je tehnološki del sveta stresel ChatGPT. Večina netehnološkega sveta ga še vedno ni opazila, ostali pa smo postali odvisni. Kot kaže, prihaja čas, ko nas bodo v tej smeri resno pritisnili.
Evropa pripravlja odgovor na ameriški Microsoft Office. Euro-Office naj bi bil kmalu pripravljen za uporabnike, ki nočejo biti odvisni od ZDA. Katere so njegove prednosti in katere slabosti?
Vsakič ko v slovenski trgovini prislonimo kartico ali telefon k terminalu, običajno uporabimo infrastrukturo ameriških kartičnih shem Visa ali Mastercard. To je hitro, priročno in zanesljivo. Hkrati pa pomeni, da je velik del domačega plačilnega prometa odvisen od tujih sistemov, na katere Slovenija nima vpliva. Poleg tega v tujino pošiljamo tudi vse podatke o nakupih Slovencev.
V javnosti je zakoreninjena predstava, da so mlajše generacije bolj računalniško pismene, ker so se že rodile v digitalno okolje in so od mladih nog obkrožene z računalniki. Verjetno najbolj klišejski primer je vnuk, ki babici nastavlja brezžični usmerjevalnik in na namizje računalnika doda bližnjice do spletne televizije, Facebooka in brskalnika, ki mora imeti obvezno nastavljeno domačo stran na rtvslo.si ali kaj podobnega.
Čistilci registra in pomnilnika, optimizatorji datotečnega sistema, množica programov in programčkov obstaja, ki naj bi nam izboljšala računalniško izkušnjo. Pa jo res?
To ni več prihodnost. Ni več eksperiment za tehnološke navdušence, ni več igrača za programerje in ni več nekaj, kar bi uporabljali le podjetni vizionarji iz Silicijeve doline. Umetna inteligenca je tukaj. In ne le tukaj – povsod je: v telefonih, računalnikih, pisarnah, šolah, medijih, podjetjih, domačih kuhinjah in, kar je morda najbolj pomenljivo, v naših glavah.
Ponudniki interneta imajo v svoji ponudbi pogosto tudi mesh Wi-Fi, nekakšen »boljši« Wi-Fi. Je res boljši oziroma v čem je sploh boljši?
Bolj ko si zvest, manj si vreden. Kot naročnik, ki vestno plačuje visoke zneske, si za podjetje le še samoumevna postavka v Excelovi tabeli, medtem ko novim strankam obljubljajo nebesa.
Tehnologija nam je olajšala življenje, vendar ne vsem. Ko banke, trgovine, letališča in država predpostavljajo digitalno pismenost, izključenost postane skoraj neizogibna.
Približujejo se volitve in spet bomo za kartonastimi stenami obkroževali na papirnatih lističih. Se res ne bi dalo tega urediti (tudi) prek interneta?
Že poltretje desetletje se država trudi vpeljati čim več elektronskega poslovanja, naša revija pa še desetletje dlje promovira digitalne tehnologije. Bralci bodo zato ob kontroverznem naslovu zastrigli z ušesi, a se na koncu tega prispevka – upam – strinjali z naslovom. Dolgoročno tudi država želi, da na svojih računalnikih ne bi imeli datotek p12/pfx, temveč bi uporabljali varnejše načine. Digitalna potrdila naj seveda ne gredo nikamor, a ne sodijo na lokalni disk.
Zgodba se mi je pripetila pred kratkim: po dolgem čakanju na telefonsko pomoč pri banki OTP sem namesto človeka prejel SMS z vabilom k uporabi njihovega »pametnega« pomočnika Nika. Katastrofa.
Dolga leta je veljalo, da Apple sicer nikoli ni prvi, je pa na koncu najboljši. Počaka, opazuje konkurenco, nato tehnologijo izpili, zapre v svoj ekosistem in jo ponudi kot nekaj samoumevno boljšega. V dobi umetne inteligence ta zgodba ne drži več.
Nekako smo pozabili, da elektroni, bajti in oblaki obstajajo v resničnem svetu, da imajo fizično manifestacijo, da njihova izdelava zahteva resnične surovine, da obratovanje troši otipljive energente. Koda se je razbohotila, sistemske zahteve so narasle. Morda nas bo aktualna pomnilniška kriza prisilila, da se bomo začeli obnašati odgovorneje.
Umetna inteligenca se iz klepetalnikov in iskalnikov seli v brskalnike. Je to smiseln prehod ali bo vse skupaj le muha enodnevnica?
Arhiv
Po avtorjih
