Čeprav računalništvo ocenjujemo za področje, ki se nenehno in zelo hitro spreminja, pa so nekatere paradigme presenetljivo ukoreninjene. Pri pametnih telefonih, denimo, se že desetletje pogovarjamo, da so bolj ali manj »vsi enaki«. Naš fotograf se že od nekdaj jezi, da nima kaj fotografirati, saj gre za »črne pravokotnike«.
Veterani boja za nevtralnost interneta se bodo zagotovo spomnili izjave pokojnega aljaškega senatorja Teda Stevensa, ki je pri spodkopavanju spletne nevtralnosti v začetku 21. stoletja internet označil za »skupek cevi«. Frazo so kritiki in aktivisti hitro spremenili v simbol neznanja regulatorjev in zakonodajalcev.
Že vsaj od druge svetovne vojne naprej žimo v svetu, ki ga obvladuje »Zahod« oziroma ZDA, če smo bolj natančni. Politično in tudi tehnološko.
Je kitajski razvoj res smiselno na vsak način zavreti, kot se trudijo/-mo na Zahodu?
V zadnjem desetletju sem se na teh straneh že nekajkrat dotaknil »pomembne teme« – kablov in vmesnikov. O njih redko aktivno razmišljamo, pasivno pa pogosto. Vsakič, denimo, ko kabel USB (-A) šele v petem poskusu pravilno vtaknemo v relevantno režo. Ali ko po predalu (škatli) s kabli besno iščemo nekaj, kar bi povezalo naprave različnih generacij med seboj. In se gremo kombinatoriko različnih adapterjev in vmesnikov – kaj se ujema s čim, tako fizično kot podatkovno. Navadno pač želimo, da povezava tudi dejansko deluje.
Pred nekaj tedni se je v naši družini zgodilo nekaj, česar se resnično bojim in česar res nisem pričakoval. Kljub vsej previdnosti, izobraževanju družinskih članov o varnosti na spletu, diagnosticirani obsedenosti z nameščanjem popravkov programja na vseh mogočih napravah smo doživeli najhujše – nekdo je vdrl v sinov spletni račun, spremenil uporabniško ime in zamenjal geslo.
Internet je najprej nastal kot nekaj zelo odpornega in se nato spremenil v nekaj zelo odprtega. Danes je vedno manj odprt, tudi zato, da bo lahko še naprej ostal … odporen.
Glede na ustaljeno prakso v IT-svetu bi moral biti naslov tega zapisa »Zbogom in hvala za vse ribe«, a ker ne zapuščam zemlje (kot delfini iz knjige Štoparski vodnik po galaksiji, ki so izrekli prej omenjeno frazo), bo tudi skok v nov bazen povsem na mestu. Pred poletjem sem namreč zamenjal službo – torej nisem več vodja Monitorjevega laboratorija (in tudi ne več sistemski administrator za založnika).
Berem, da so na Kitajskem pred kratkim otrokom omejili dostop do tehnologije na bore dve uri dnevno. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Leta drage telefonije v tujini so mi dovolj poškodovala možgane, da pred vsakim poletom ročno onemogočim prenos podatkov, potem pa se na destinaciji previdno povežem v omrežje in počakam na sms s cenami. V EU je to seveda nepotrebno, a rutina ni neumna. Rutine možgane razbremenijo.
Kot tehnološki navdušenci smo pri Monitorju prepričani – ali pa se vsaj prepričujemo –, da so najuspešnejša tehnološka podjetja na svetu tista, ki imajo najboljši izdelek. Toda to ni vedno res, saj je najboljši izdelek le ena izmed spremenljivk. Ključen je tudi marketing in … Zagotovo še kaj, kar se dogaja v ozadju, skrito očem uporabnikov.
Vedno več poklicev je takih, da zanje potrebujemo računalnik, internetna infrastruktura pa omogoča, da lahko z njimi delamo od koderkoli. Toda ali to pomeni, da bi to tudi morali početi?
Od lanskega odprtja DALL E javnosti in sledeči predstavitvi ChatGPT sem po službeni dolžnosti redno uporabljal umetno inteligenco. Ni šlo le za preizkuse, ocenjevanje in pisanje, temveč za uporabo pri resnem raziskovalnem delu. Kljub osupljivim sposobnostim se mi zdijo napovedi, kako bo pogubila človeštvo, uničila na stotine poklicev in docela predrugačila svet, pretirane. Predvsem pa se mi zdi umetna inteligenca en velik – polizdelek.
Klasično vprašanje – »električar« ali klasika? Naj si kupim resno kolo ali osnovno električno izvedbo, ki me bo vseeno stala nekajkrat več?
Električna kolesa, pametne ure in športne aplikacije so postali nepogrešljivi pripomočki sodobnega športnika. Omogočajo boljše nadzorovanje in pomoč za izboljšanje športnih rezultatov, obenem pa tudi celovit pregled nad dosežki. Tehnološke inovacije so torej odprle vrata v svet učinkovitega športa, ki spodbuja aktivni življenjski slog in doseganje najboljših osebnih rezultatov.
Pri Monitorju sem že skorajda od samega začetka in ustanovitve revije, zato se dobro spomnim bolj ali manj vseh odmikov, ki smo si jih privoščili v uredniški politiki. In dobro vem, da se je marsikdo ob njih zdrznil, podobno kot zdaj, ko je v roke prijel letošnjo posebno tematsko številko Monitorja: »Kolesa? Resno?!«
Dragi žalujoči, zbrali smo se na tej strani, da se spomnimo Metaverzuma, Prihodnosti, kot si jo je leta 2021 zamislil Zuck. Prihodnost je živela le dve leti, nadomestila jo bo druga Prihodnost, Umetna inteligenca.
Je v prihodnosti mogoče pričakovati, da bodo operacijski sistemi imeli vgrajene bolj ali manj vse programe, ki jih potrebuje povprečen uporabnik?
Zadnjih nekaj let je na tržišču pametnih telefonov presenetljivo malo konkurence. Stanje se izboljšuje, a razmeroma počasi – še najbolje je pri vstopnem ter srednjem razredu, v zgornjem, pri telefonih, ki veljalo nekje od slabih tisoč evrov navzgor, pa so premiki zelo počasni.
Formulo 1 spremljam že 30 let in o voznikih ter ekipah, njihovih dosežkih in spodrsljajih vem veliko. No, videti je, da enako veliko danes vedo tudi tisti, ki so se s F1 seznanili prek Netflixa …
Minili so časi, ko so po (elektronski) pošti krožila nigerijska pisma. Danes prav vsak ve, da bogati naftni magnat iz Nigerije ne bo, v zameno za nekaj tisoč evrov stroškov, ravno nam nakazal nekaj sto milijonov. Spletne prevare so danes veliko bolj dodelane, zato so včasih še vedno tudi učinkovite.
Je zaščita zasebnosti v tehnološki sferi le fraza ali prihodnost?
Ob prenašanju datotek z družinskega računalnika na novega sem ugotovil, da na njem že desetletje teče Linux, ne da bi kdorkoli resno protestiral ali naletel na hujše nezdružljvosti ali virusne preglavice. Še bolj pa me je presenetil komentar staršev, ko so dobili novega, na katerem so končno Okna.
Umetna inteligenca nam bo vzela službe, umetna inteligenca nam bo znižala plače, umetna inteligenca pomeni kvantni skok v razvoju človeštva, umetna inteligenca bo prevzela svet. Najverjetneje se bo uresničilo nekaj od vsega tega.
Je e-črnilo res že dovolj zrela tehnologija, da jo lahko uporabimo tudi v zaslonih tablic in morebiti celo prenosnikov?
Od nekdaj se bolje razumem z računalniki kot z ljudmi. To sicer rečem v šali, a kot pravijo, je v vsaki šali tudi kanček resnice. Računalniki so konec koncev orodje uporabnikov, torej ljudi, ki jih kot sistemski administrator podpiram in jim pomagam, da lahko opravljajo svoje delo.
Po mnenju nekaterih uporabnikov Twitterja ta od dneva, ko ga je kupil Elon Musk, gori. V resnici je Twitter še vedno dostopen in povsem normalno deluje, uporabniki lahko še vedno objavljamo in beremo vsebine. Elonov brezkompromisni stil vodenja, del katerega je navidezno transparentno komuniciranje prek tvitov na osebnem računu, nekatere zagrizene uporabnike plaši in straši, spet druge navdušuje. Prvi grozijo z odhodom in razmišljajo o alternativah ter k temu pozivajo še druge, a zgodi se bolj malo.
»Too big to fail,« reklo, ki ga v zadnjem času uporabljamo predvsem v povezavi z bankami. Prepričan sem, da bi ga lahko tudi v povezavi z nekaterimi podjetji s področja informacijske tehnologije.
Je »pamet« res nekaj, kar je priporočljivo vgrajevati v hiše? Nam pamet res lahko dovolj hitro sledi ali je bolje luči in naprave vklapljati ročno?
Naše pisalne mize in delovno okolje so sveti. Za nekatere je običajno, da se morajo do tipkovnice prekopati čez gore papirjev, revij in še česa, drugi morajo imeti ob sebi radio (da, analogni!), iz katerega blebetajo radijski voditelji in občasno celo spustijo kako rock pesem. Tretji pa smo navajeni (oziroma stremimo k temu), da na mizi ni preveč stvari.
Arhiv
Po avtorjih
