Mobilni telefoni v šoli. Da ali ne?
Vprašanje, ki si ga v šolah postavljamo vsi. Učitelji, ravnatelji, svetovalni delavci, starši, učenci, dijaki …
Vprašanje, ki si ga v šolah postavljamo vsi. Učitelji, ravnatelji, svetovalni delavci, starši, učenci, dijaki …
Verjetno res ni nič nenavadnega, da sta tudi moja otroka obsedena s tehniko, skoraj tako kot jaz. Z veseljem sta zato pograbila državno darilo v obliki digitalnih bonov ter si kupila tablico in – igralne slušalke.
Računalničarji smo v splošnem izredno praktični ljudje. Iščemo rešitve, ki so čim bolj optimalne glede na parametre, ki so za nas pomembni. Uporabniku, ki nima pojma o uporabi računalnika, bomo tako svetovali čim enostavnejšo rešitev, s čim manjšim številom točk, pri katerih bi lahko prišlo do zapleta. Pred kratkim sem tako nekomu namesto pisnih navodil za neki postopek raje posnel hiter screencast, torej sem na svojem računalniku posnel vse potrebne korake, in mu posnetek poslal kot povezavo do Youtuba.
Maja smo objavili večji preizkus cenejših telefonov, takih, ki veljajo nekje do dobrih 300 evrov. Tokrat imamo v reviji še nekaj novincev, ki sicer rahlo presegajo to mejo, a še vedno sodijo v srednji razred. Ob vseh teh telefonih opažam, da so razlike iz leta v leto manjše – napredek, vsaj tak, ki bi ga resno opazil, je skoraj izginil. Primer tega je Samsungov Galaxy A53, ki ne prinese skoraj nič resnega v primerjavi z A52s – le nekoliko višjo ceno.
Ko se takole lotevam pisanja kolumne o kriptovalutah, sem pobrskal po starih številkah in ugotovil, da sem to nazadnje počel februarja 2018. Zakaj tedaj? Decembra 2017 se je balon kriptovalut razpočil in februarja je bil bitcoin namesto 20.000 dolarjev vreden le še pol toliko. Štiri leta pozneje je priložnost enaka, saj smo sredi puščanja balona, ki traja že šest mesecev. Kaj novega bi sploh še lahko povedal?
Saj vem, zgornji naslov nakazuje zgolj in samo to, da sem star. Ampak res, »ko sem bil jaz mlad«, smo bili mladi drugačni. In to zgolj zato, ker ni bilo interneta in vseh družabnih omrežij, ki sodijo zraven. Tako pač je, kriv je internet. Spet.
Nekako sem živel v prepričanju, da »ves svet« elektronsko pošto uporablja v spletni obliki. No, vsaj domači uporabniki. Zdaj pa v Monitorju berem, da obstaja množica programskih odjemalcev za branje pošte. Je to res smiselno?
Povsem sem poistovetil s to zgodbo – in to z vsemi vpletenimi. Vem, kako je, ko kot stranka nemočno čakaš, da se nekaj obrne. In vem, kako je, če si zaposleni, ki pravzaprav nima pojma, kaj narediti, ker nima pravih informacij. In ne ve, kako priti do njih. Zmotil me je le Borisov zaključek, da se je pritožil podjetju in upa, da »jih je Pero pošteno slišal«.
Potrošniške navade so se s prihodom epidemije novega koronavirusa precej spremenile. Spletne trgovine so se na rovaš zaprtih ali zapuščenih klasičnih prodajaln šibile pod navalom obiskovalcev. Trgovci so se enako kot mi sproti prilagajali situaciji. Vsi smo potovali v neznano. Ko so se omejitve začele vsaj malo sproščati, so trgovci na tisoč in en način znova privabljali kupce. Večina se jih je zadeve lotila z mešanico obeh svetov, spletnega in fizičnega, naš najboljši sosed pa z zmanjševanjem medsebojnih stikov ob obisku ene izmed rdečih poslovalnic. Ko sem prvič slišal za M Sken, sem bil navdušen in sklenil, da zadevo takoj preizkusim v praksi.
Težko si predstavljam, da bi nekdo omejitve gibanja sprejel kot nekaj pozitivnega, navsezadnje smo ljudje socialna bitja, mar ne? Je mogoče, da so resni računalniški »piflarji« med lockdowni v resnici uživali?
Zdi se, da so proizvajalci »črnih pravokotnikov« ostali brez idej, zato se zadnje čase spet posvečajo številkam, tokrat vatom, ki naj bi kar najhitreje napolnili telefon. Je kaj na tem ali gre le nesmiselno tekmovanje?
Zadnje leto in pol smo v Monitorju večkrat pisali o splošnem pomanjkanju grafičnih kartic, ob tem pa tudi o divji rasti njihovih cen. Vzrokov za to stanje je bilo sicer več, kaplja čez rob pa je bil razmah koronavirusa. Ker ves ta čas spremljam tržišče računalniških komponent, sem bil pozitivno presenečen, ko je v zadnjih dveh mesecih končno prišlo do resnega preobrata.
O SpaceXovem Starlinku sem na tem mestu že pisal. Zato, ker me tehnološko fascinira, in zato, ker obljublja, da bo revolucioniral svetovni dostop do interneta. Tokrat se oglašam, ker me počasi prevzema skepsa – morda pa vse, česar se dotakne Elon, vendarle ne postane nujno zlato?
V preddigitalnih časih smo imeli doma naročeno Delo. Lahko bi imeli tudi Dnevnik ali Večer, ampak nismo bili ne iz Ljubljane in ne iz Maribora. Pomembno je bilo, da smo vsak dan dobili svoj izvod in s tem sveže novice. Če smo jih brali ali pa ne, smo s tem sporočali sosedom, pa tudi sebi, da smo aktivni člani družbe, da nas zanima dogajanje okrog nas in da smo razgledani.
V pekarni kupim sirovo štručko in se postavim v vrsto. »Papir, plastika, koža?« zdolgočaseno vpraša prodajalka in s prstom pokaže na terminal za plačila. Nasmehnem se v kamero, ki poskenira moj obraz, zapiska in z mojega računa odtrga znesek plačila za kruh – 455 grintijev (kitajska valuta na območju Balkana).
Ali bomo res počasi vse imeli »v oblaku«, tudi igre? Ali ni to morda črta, ki je ne bi smeli prestopiti?
Zunanjost in oblikovanje sta pomembna, o tem ni nobenega dvoma, vse bolj pa je očitno, da nekaterim pomenita več kot drugim.
V tej številki Monitorja lahko preberete preizkus Xiaomijevega doslej najzmogljivejšega in najprestižnejšega telefona pri nas – Xiaomi 12 Pro. Ta je sicer že od začetka zime na voljo na Kitajskem, pred kratkim pa so začeli tudi prodajo v Evropi.
Vsebine v Monitorju Svet so nekoliko širše od tistih v običajnem Monitorju. Pišemo tudi o vesolju, ameriškem pogledu na podjetništvo, o Silicijevi dolini, kjer (nekateri) obogatijo, še preden njihovo podjetje zasluži prve kovance. Naj se v tokratnem uvodniku posvetim tistim, ki gredo še korak dlje – obogatijo, čeprav nimajo ničesar.
Tablice so večje in menda enako zmogljive kot telefoni, pa vendar so večinoma cenejše od njih. Kako to, je z njimi kaj narobe?
Eno leto po selitvi sem prišel do prelomnega dejanja. V zadnjem tednu sta me namreč doma pričakala dva paketa, prvi s svetili, drugi z žarnicami, v naslednjih dneh torej prideta na vrsto vrtanje in montaža. Prav zanimivo, kako nekaterim mojim znancem manjka kontekst pri izbiri luči…
Vojna v Ukrajini je svetovna katastrofa, kakšne današnje generacije še niso doživele. Nesmiselne grozote so se sicer dogajale že prej in drugod, a takšne razsežnosti in predvidenih posledic človeštvo še ni srečalo od druge svetovne vojne naprej. Vojna pa ne poteka le na ozemlju Ukrajine, temveč tudi v digitalnem svetu, kjer se dogajajo stvari brez prave zgodovinske primerjave.
Internet je resda nastal kot izdelek ameriške vojske, ki naj bi preživel jedrski napad, vendar se je razvil iz prostovoljnega sodelovanja vseh držav(ljanov) sveta, obstaja pa zaradi krhkega soglasja, ki med temi državami (še vedno) obstaja. Ne želimo si, da tega soglasja nekoč ne bi bilo več!
Več kot 20 let je že tega, kar smo v Sloveniji prvič uvedli državno institucijo, ki naj bi se ukvarjala z digitalizacijo življenja. Ministrstvo za informacijsko družbo se je temu reklo, prvi minister pa je bil Pavel Gantar. In vendar je naša država danes še vedno zelo daleč od tega, kar bi si digitalno osveščeni državljani želeli.
Evropska komisija je predstavila nov ukrep, po katerem naj bi z zajetno finančno injekcijo v višini kar 43 milijard evrov ter nekaterimi drugimi olajšavami povečala zmogljivosti za proizvodnjo čipov na območju EU. S tem naj bi poskušali zmanjšali odvisnost od dobav iz drugih držav, v prvi vrsti Azije. Toda številni poznavalci razmer v polprevodniški industriji opozarjajo, da je kljub medijskemu pompu evropski načrt celo premalo ambiciozen, vsekakor pa je zelo pozen.
Zanimivo se mi zdi, da samo en proizvajalec, in še to le v enem modelu, svojemu telefonu prilaga pero, ki naj bi nadgradilo upravljanje s prsti. Ali niso tovrstna peresa umrla nekje tam, ko je Apple predstavil svoj prvi iPhone?
Ena izmed mojih službenih dolžnosti je tudi nalaganje oglasov na našo spletno stran. Vem, vem, nihče ne mara oglasov, sploh spletnih ne. Tudi sam jih ne, a se, delno tudi zaradi dela pri Monitorju, zavedam njihovega pomena za medije in podjetja, ki oglašujejo.
Kar težko dojemam, da je dve leti tega, kar se je kar velik del sveta postavil na glavo. Seveda je tudi prej redno prihajalo do sprememb in novosti, a vsake toliko so na vrsti take, za katere si velja vzeti nekaj več časa za razmislek in obdelavo. Ne, ne govorim o koronavirusu, ampak o mojem prehodu s Canonovega DSLR na Fujifilmov brezzrcalni aparat.
Google je napovedal, da bo ukinil G Suite legacy free edition. Vsi tisti, ki imamo lastne domene, vezane na Gmail, bomo ostali brez svojih primarnih e-poštnih naslovov ali pa jih bomo morali plačevati. Tako enostavno.
So električna kolesa res le za starejše in »lene« kolesarje? Ali pa uporabniku z elektriko le omogočajo, več kot bi zmogel sam?
Arhiv
Po avtorjih