Objavljeno: 30.8.2022 | Avtor: Aleksander Jeršič | Monitor September 2022

Mobilni telefoni v šoli. Da ali ne?

Mobilni telefoni v šoli. Da ali ne?

Vprašanje, ki si ga v šolah postavljamo vsi. Učitelji, ravnatelji, svetovalni delavci, starši, učenci, dijaki …

Pri sprejemanju odločitev nam ni lahko – številne raziskave kažejo, da so telefoni škodljivi, hkrati pa vsi vemo, da so lahko tudi izjemno koristni. V skrajnih primerih lahko vodijo v odvisnost od iger in iger na srečo, tiktoki in snapchati pa v zasvojenost z video posnetki. Zadnje lahko preskoči celo v ustrahovanje, izsiljevanja, žalitve … Strinjamo se, da je moderna tehnologija prinesla novo dimenzijo v naša življenja. Strinjamo se, da je vse skupaj lahko nevarno. Hkrati pa tega ne znamo ustaviti.

Seveda, ker so te naprave tudi izjemno koristne. Tako kot avtomobili, ki so hkrati izredno nevarni. Zanje moramo pred uporabo opraviti kar tri izpite (CPP, prva pomoč in praktična vožnja). Za samostojno uporabo moramo biti stari vsaj 18 let. Prometni predpisi so natančno določeni, vse je regulirano. In še vedno vsako leto na cestah umre veliko preveč ljudi. In ne, strokovnjaki uporabe te tehnologije vseeno ne zavračajo.

V čem je v resnici razlika med avtomobili in telefoni? V zasvajanju. Pomislimo na preprost test. Če na telefonu ali računalniku opravljamo delo za službo oziroma kakšno drugo koristno delo, ki spodbuja naš razvoj, postanemo utrujeni. Pri 'zasvajajočih vsebinah' tega občutka nimamo. Pri igranju iger ali gledanju video posnetkov (še posebej zabavnih) se sprošča endorfin (hormon sreče) in občutka utrujenosti ni, zato smo s to dejavnostjo lahko zaposleni ure in ure.

Svet tehnologije nas prehiteva po desni in levi. S Teslinimi pospeški.

Boj je torej težak. Zakaj?

1.

Zabavna industrija je prebrisana. Izkorišča vse rezultate psiholoških raziskav. Zna pravilno uporabljati barve in zvoke. Natančno izkorišča ključne človeške šibke točke. V tej industriji se vrtijo ogromni denarji. Milijoni, milijarde. Vsaka aplikacija, vsaka igra zaposluje številne strokovnjake, skupine ljudi, ki proučujejo trg, razvijajo algoritme. Vse z namenom motivirati in pridobiti publiko. In kje smo tukaj starši? Učitelji? Kdo vlaga v naš razvoj? Učni načrti so večinoma stari nekaj desetletij. Izobraževanja za učitelje se razvijajo s hitrostjo polža. Sredstev za njihovo izobraževanje je tako malo, da mi je velikokrat nerodno. Medtem nas svet tehnologije prehiteva po desni in levi. S Teslinimi pospeški.

2.

Starši smo nemočni. Ekipe strokovnjakov so pri razvoju mislile na vse in se oborožile tudi z najboljšimi pravniki. Facebook lahko uporabljajo le tisti, ki so starejši od 13 let. Kdo to preverja? Edini, ki bi to lahko preprečili, smo starši. Ki smo lastniki telefonov in plačujemo račune. Pa nam uspeva? V šoli smo imeli primer, ko so po družabnih omrežjih zakrožile fotografije pomanjkljivo oblečene učenke. Poslala jih je svojemu fantu. Ko sta se razšla, jih je ta poslal 'vsem'. Njenega očeta smo vprašali, ali nadzira uporabo hčerkinega telefona. Vsak večer ob 22h mora oddati telefon in ga čez noč nima pri sebi. In to je bilo vse. Bi moral biti nadzor bolj podroben? In do katere meje naj bi sploh šel, če sploh?

Finci so pri uporabi telefonov mnogo bolj liberalni, ampak tam je tudi družba drugačna. Ob službenem obisku šol na Finskem sem imel kar nekaj zanimivih izkušenj. Na eni od šol so, denimo, imeli na hodniku poličko s knjigami, kjer so si učenci lahko izposodili knjigo in jo potem vrnili. Brez izkaznice, brez nadzora. In ko sem ravnatelja vprašal, ali si knjigo kdo tudi kdaj 'izposodi', je bil njegov odgovor: »We trust.« Pri telefonih je podobno. Učenci so imeli telefone med poukom večinoma na mizi. Če so ga potrebovali za pouk, so ga uporabili, sicer jih ni motil, učiteljev pa tudi ne. Ali so tudi tam kršitelji pravil? Seveda so. Ali torej moramo uvesti finski šolski sistem? Nikakor ne, nanj nismo pripravljeni. Lahko pa se po njem zgledujemo. Na drugi strani so Irci menda popolnoma prepovedali telefone v šolah. Kakšni so rezultati? Še ni znano. Komu torej slediti – Fincem ali Ircem? Je pomembnejša prepoved ali zgled? Kakšen zgled dajemo odrasli? Starši? Učitelji? Poznam primer iz slovenske šole, ko se je učiteljica med pedagoškim procesom 20 minut pogovarjala po telefonu. Pred učenci. To si sicer ni praksa, saj večina učiteljev svoje delo opravlja skrbno, pa vendar.

3.

In nenazadnje – ob informatizaciji družbe se je prvič v zgodovini zgodilo, da mlajša generacija o neki stvari ve več kot starejša. Ko opazuješ desetletnika, kako z lahkoto usvoji novo aplikacijo, je to fascinantno. Kako izkoristiti to znanje? Kako izkoristiti to spretnost? Po drugi strani – v kakšne ljudi bodo zrasli posamezniki, ki na dopustu v hotelski jedilnici pri večerji eno uro buljijo v tablico z risanko, da imajo starši mir?

***

Ali lahko premagamo tehnologijo? Ali lahko konkuriramo zabavni industriji, možnosti velikih zaslužkov ('jutjuberji', 'gamerji', 'influencerji')? Na naši šoli se o tem veliko pogovarjamo. Spremljamo trende, prilagajamo pravila. Ali smo pri tem uspešni? Odvisno, ali vidite kozarec na polprazen ali napol poln. Naše stališče je, da moramo otroke naučiti pametne uporabe tehnologije. Če bomo telefone preprosto prepovedali, jih bo učila ulica. No, s to pa vemo, kako je. Odgovor na vprašanje iz naslova torej ni enoznačen. Namesto odgovorov se trenutno poraja – še več vprašanj.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

fc4dkL5HR9w

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji