Ko sem pred slabimi 30 leti bral – kaj bral, požiral – Nevromanta, si nisem znal prav dobro predstavljati, kaj je kibernetska virtualna resničnost, v katero se je lahko tako rekoč od koderkoli povezal glavni junak. Vsadki v možgane in digitalne kopije zavesti so se mi zdeli razumljivejši, čeprav tehnično še bolj neverjetni.
Vinjet v obliki nalepk smo se končno rešili, toda ali ne bi bilo bolje preskočiti na natančno elektronsko cestninjenje, po kilometrih? Satelitsko, denimo?
Ob besedi 'oblak' danes pomislimo na Amazon, Microsoft, Google. Če smo malce bolj razgledani, še na Alibabo in morda Huawei. Za evropski projekt oblaka, Gaia-X, velika večina ni še nikoli slišala. Pa menda obstaja že dve leti.
V tej številki Monitorja lahko preberete zanimiv preizkus – v roke smo bolj ali manj hkrati dobili Huaweijev telefon Nova 9 ter Honorjevega s preprostim imenom 50. Gre za praktično enaki napravi, katerih glavna razlika je v omejitvah, ob katerih deluje Huawei, torej da je močno omejeno njegovo sodelovanje z ameriškimi podjetji.
Facebook letošnjega leta ni začel kot zmagovalec.
Če berete Monitor, se najverjetneje tudi vi utapljate v morju gesel, takih in drugačnih. K sreči veliki delajo na tem, da bo tega kmalu konec.
»Internet« vedno o meni ve vse, kaj imam rad, česa nimam in predvsem – kaj kupujem. Je to zame v resnici dobro ali slabo?
Covidni časi so nas prikovali na zaslone, tudi takrat, ko smo poslušali učitelje. Pa je tako poučevanje res že zrelo?
V tej številki smo pripravili pregled trga pametnih telefonov, tistega zgornjega dela, torej najdražjih in seveda najzmogljivejših modelov. Moram priznati, da tako klavrnega izbora teh telefonov še nisem videl.
Zamislite si zagrizenega sistemskega inženirja v okolju Microsoft, ki je leta 2005 doživel prometno nesrečo in se pogreznil v globoko komo, iz katere se ni zbudil do …
Facebookova obsedenost z goloto je že legendarna in te dni se je dotaknila tudi mene. Ravno v dnevih, ko se je na podjetje ponovno zgrnilo zgražanje splošne javnosti, tokrat zaradi pričevanja žvižgačice.
Zadnje leto je bilo vsekakor izredno turbulentno – zame po vsej verjetnosti še malo bolj kot za večino, saj se nama je spomladi rodila hčerka. A imeti dojenčka je pravzaprav zelo podobno delu, ki ga imamo računalniki, ko skrbimo za končne uporabnike in jim pomagamo. Gre za reševanje težav, en tak troubleshooting, kjer uporabniki večinoma ne znajo povedati kaj dosti koristnega.
Računalništvo se seli v splet, v »oblak«. Poleg pisarniških programov v paketu Microsoft 365, so sedaj na voljo še oblačna Okna, Windows 365…
Sliši se kot problem prvega sveta, predvsem pa kot problem, ki je kot nalašč za računalnike in trivialno rešljiv …
Nekaj časa že uporabljam novi Samsungov »preklopnik« Galaxy Z Fold3 in se poskušam prepričati, da je to tisto, kar nam prikazujejo kot »prihodnost« v znanstvenofantastičnih filmih. Za zsaj mi ne gre najbolje.
So novi pregibni/zložljivi/preklopni ali karkoli že telefoni res prihodnost? Bomo v kratkem v žepih nosili telefone, ki postanejo tablice, ali telefone, ki postanejo, hm, zloženi telefoni?
Zadnja leta smo v računalništvu zaznali polno pretresov, največji pa je seveda prišel kot posledica svetovne pandemije koronavirusa. O dogajanju smo sicer že veliko pisali, a vseeno na hitro obnovimo. Proizvajalci elektronike in računalnikov so s prihodom epidemije računali, da se bo prodaja teh naprav zmanjšala, tako so tudi zmanjšali naročila novih elektronskih komponent (procesorjev). A po nekaj mesecih se je izkazalo nasprotno – uporabniki so ugotovili, da se svet še ne bo ustavil.
Staršem res ni lahko. Če nas ob pamet ne spravljajo ocene in šola, nas skrbi za zdravje mladine ob pretirani rabi naprav, potem nas doleti še virus, ki je kot ustvarjen, da bodo mladi še več za računalniki ter manj na svežem zraku in z vrstniki. Zdaj pa se zdi, da bi vsi radi še trgovali.
Ste vedeli, da nas sateliti GPS redno obsipajo s frekvencami med 500 in 1.200 MHz, Starlinkov internet pa s 12 in 40 GHz, kar je precej več od 3,5 GHz, ki jih v naših mestih trenutno zmore 5G?
V računalništvu in sodobni zabavni elektroniki smo priče nenehnemu razvoju in predstavitvi novih izdelkov in zmogljivosti. Velika večina novopredstavljenih idej pa enostavno ne zaživi. Razlogov je mnogo, včasih je težava v ceni, drugič gre za nekaj, kar premalo uporabnikov zares potrebuje, pogosto pa pridemo tudi do tega, da podjetje enostavno obupa. Pri tem gre velikokrat za polovičarski poskus nečesa – neko podjetje ima sicer dobro idejo, a je izvedba površna, rezultat pa klavrn.
Vsak izdelek je mogoče izboljšati. To seveda velja za vse vrste izdelkov, a je še posebej značilno za računalniško industrijo. Težko najdemo drugo področje, kjer se spremembe in izboljšave dogajajo tako pogosto kot v računalništvu.
Mobilna omrežja pete generacije, 5G, so končno vzpostavljena tudi v Sloveniji. Bo to kdo sploh opazil? Za zdaj ne, toda počakajmo nekaj let.
V spletu je vedno manj t.i. zastonjskih kosil - oglasov je vedno več. Bolj kot se borimo proti njim, bolj se ti branijo. Naj odneham?
Na Facebooku sem v skupini Pozabljen računalnik, kjer se ukvarjajo s staaaaarimi računalniškimi časi, zasledil tole objavo:
»Nikoli se ne umakni, nikoli ne predaj«
Z nekajletnimi izkušnjami v namiznem založništvu sem se ekipi Monitorja pridružil leta 1993, da bi nadomestil tedanjega oblikovalca Marka Pentka. Med razgovorom o službi je bilo najpomembnejše vprašanje, »ali znaš pripraviti PostScript«, in ker sem odvrnil, »da to pa res ne bo tak problem«, dobil priložnost za postavljanje revije. Še večji plus sem dobil zato, ker sem že od samega začetka delal z računalniki PC. In ne z maci. PC so bili v primerjavi z maci pač cenejši in lažje dobavljivi oziroma sestavljivi po meri. Prostora v uredništvu ni bilo, zato sem gostoval kar v podjetju Medija, ki je bilo zastopnik podjetij za programe DTP in velikodušno pomagalo z demo različicami programov. Namestitve programov so bile na številnih disketah, zaščita je bila urejena le s serijsko številko programa, registracija prek spleta pa seveda sploh še ni obstajala. Kot tudi splet ne.
Jubilejna številka Monitorja! – že 30 let je namreč od takrat, kar so 19. 9. 1991 Monitor z znamenito »boom« ilustracijo dobili v roke prvi naročniki.
Ob priložnostih, kot je tole obujanje spominov, mi je vedno malce žal, da ne pišem dnevnika. Ker je že tako, da marsikaj zanimivega pozabim ali pa se čez četrt stoletja stvari spominjam drugače, kot so se v resnici zgodile. No, nekaterih dogodkov seveda zlepa ne pozabim in eden takšnih je bil moj prvi stik z revijo Monitor ali, pravilneje rečeno, z njenim glavnim urednikom. Takole je bilo.
Če ne bi izbrskal malce zaprašenega kupa prvih letnikov Monitorja in jih po dolgih letih ponovno prelistal, bi o tem, kakšno je že bilo računalništvo in poslovanje v tistih časih, moral zelo resno razmisliti …
Če bi mi kdo v 80-ih rekel, da bom naslednjih 30 let pisal članke, bi se verjetno samo nasmejal in odvrnil: »Pa kaj še …« Moje ambicije so bile usmerjene povsem drugam, pisanje (verjetno spomini na šolo) mi pravzaprav ni bilo všeč. Kot ničkolikokrat v življenju pa se je zgodilo prav nasprotno od pričakovanj.
Arhiv
Po avtorjih
