Veselje ob spoznanju, da nas je internet popolnoma povezal in nam dal znanje vsega človeštva na doseg roke, ni trajalo dolgo. Počasi spoznavamo, da so med milijardami tistih, s katerimi smo povezani, tudi milijoni tistih, ki nimajo najboljših namenov.
Kakšno je vaše mnenje o uredbi o varstvu podatkov, ki je stopila v veljavo v letu 2018?
Ali je sploh mogoče konkurirati podjetjem, ki delujejo na globalnem tržišču, ali pa se bomo morali tolažiti s krilatico, da je majhno v resnici lepo?
Če kdo, potem smo računalničarji tisti, ki bi morali znati prepoznati vzorce prodora nove, revolucionarne tehnologije na področja, ki so vsaj na videz stabilna, področja, kjer vse deluje po ustaljenih praksah in za katera se zdi, da novinec tam ne more prekucniti velikanov. Podcenjevanje napredka, ki ga prinaša nova generacija, se zdi stalnica, ki ob postopnem prehodu v zrelo fazo tehnologije hitro zbledi in gre v pozabo.
Je res smiselno odklepati drago kupljene naprave in se igrati z garancijskim jamstvom le teh?
V sodobnih podjetjih je varnost IT-rešitev ena najsvetejših kvalitet. V svetu storitev za končne uporabnike pa smo uporabniki velikokrat prepuščeni sami sebi. Čeprav nekateri proizvajalci na varnost gledajo kot na dodaten strošek, smo vseeno ravno uporabniki tisti, ki imamo vse niti v rokah.
Ni še dolgo tega, kar smo o hekerjih, tistih zlobnežih, ki menda znajo prelisičiti telefonsko centralo, da jim dovoli telefonirati zastonj, pisali le strogo specializirani tehnični časopisi in revije. Danes so hekerji in hekanje nekaj tako vsakdanjega, da o njih beremo tudi v črni kroniki, sama beseda pa je pristala že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).
»Excel mi je izbrisal podatke.« To so besede, ki jih prej ko slej sliši vsak računalničar. Nekoliko manj vešči uporabniki sicer zamenjajo Excel kar z besedo računalnik, drugi pomešajo vse povprek in krivijo usmerjevalnik, vreme ali Internet Explorer (da, slišal sem že vse troje). Pred leti mi je uporabnica razlagala, kako je računalnik ne mara, a da ga ona vseeno prelisiči. Hvaležen sem, da se podrobnosti ne spomnim.
Ravno na dan, ko pišem ta uvodnik, sem se udeležil študentskega hackathona na ljubljanski računalniški fakulteti. Študentje so precej bolj podjetni, kot smo bili pred dobrima dvema desetletjema, njihovi izdelki pa bistveno bolj prijazni in zmogljivi, kot bi bili deset ali več let nazaj. To mi je dalo misliti, da smo v kratkem času na področju računalništva, tako strojne kot programske opreme, naredili zares velik korak.
Verjetno le še najbolj naivni verjamejo, da so bistvo zadnjega spopada med ZDA in Huaweijem res varnostna tveganja, ki naj bi jih prinašala uporaba opreme tega kitajskega proizvajalca. V resnici gre za spopad ZDA in Kitajske, obstoječe in prihajajoče velesile. In seveda za ameriške volitve leta 2020.