Pogosto z začudenjem opažam, kako različni smo uporabniki in kako različna so naša pričakovanja – tako do naprav, ki jih uporabljamo, kot do storitev, programov in funkcij. Sam sem, vsaj kar se tiče računalnika, presenetljivo nezahteven.
Obljubili so nam aplikacijo za prijavo na cepljenje, ki bo rešila vse težave s tem. V času pričakovanja sem si pripravil prazen prostor za ikono na prvem zaslonu telefona, dobili pa smo le spletni obrazec. Res ne zaslužimo nič več?
No, je, vendar se vsaj potrošniški del družbe ponovno obnaša kot pred letom in pol, ko ga ni bilo. Telefoni, denimo, so spet tista elektronika, ki gre odlično v prodajo.
Pred kratkim je v naši sferi odjeknila novica, da se korejski LG umika s tržišča pametnih telefonov. Moram priznati, da me to niti malo ne preseneča, saj se že leta bori s slabimi rezultati na tem področju. Vsekakor pa bom pogrešal njihove pametne telefone, saj so prinesli kar veliko inovacij in zanimivih idej – četudi je bilo veliko takih, ki so hitro izginile.
Vedno pogosteje berem o prenosnikih Chromebook, ki so menda čez lužo zelo priljubljeni in jih marsikdo uporablja kot cenejšo alternativo »pravim« prenosnikom z Windows ali MacOS. Kakšno je vaše mnenje o njih?
Pred nekaj dnevi se mi je pripetilo to, česar se ljubitelji elektronskih in digitalnih naprav najbolj bojimo. Moj zvesti modrozobi zvočnik je po letih seljenja iz sobe v sobo, po mnogih potovanjih, zabavah, piknikih in dopustih odigral zadnjo pesem. Po zadnji petkovi pica zabavi se njegova baterija ni več napolnila.
Integriranih vezij (»čipov«) primanjkuje, o tem čivkajo že vrabci na strehi. Vzrokov je veliko, rešitev pa malce manj. Ključen je, da je seveda zelo narobe, da najzmogljivejše različice izdelujejo le Tajvanci in Korejci. In ameriški Intel. Evropejci? Hm.
Redni Monitorjevi bralci, ki spremljate tudi našo zdaj že tradicionalno izdajo Monitor Svet, ste gotovo že opazili, da je ta zelo – amerikanizirana. Revije, iz katerih zajemamo besedila zanjo, vse izvirajo iz Združenih Držav Amerike. Je to slabo?
Verjetno ste že slišali za izjavo Billa Gatesa, ustanovitelja programskega velikana Microsoft, ki je že pred več kot tremi desetletji dejal, da svet potrebuje bančništvo, ne pa nujno tudi bank. Vedno bolj številni tekmeci, predvsem tehnološko odlično podkovana podjetja iz t. i. fintech industrije, bankam zaton in izumrtje napovedujejo že zadnje desetletje, a ga še kar nismo dočakali. Morebiti ga niti ne bomo, saj banke vendarle dokazujejo, da niso povsem neprilagodljivi dinozavri, za kakršne smo jih imeli.
Je nakup 3D-tiskalnika smiseln? Kaj bi lahko z njim počel?
Prenosniki so lep primer segmenta, kjer moramo izvesti korak nazaj, da dojamemo, kam se trg razvija. Če bi gledali iz meseca v mesec, bi hitro sklepali, da ni nobenih novosti, nobenega napredka in nobenih sprememb. Kot preizkuševalec imaš v spominu tistih zadnjih nekaj prenosnikov, ki si jih imel v rokah, s tem pa pogosto spregledaš počasnejše spremembe, ki se odvijajo v daljšem obdobju.
Pred časom smo ob pivu resno debatirali, kaj sploh še ostane, če na telefonu ne želimo Googla ali Appla. Še pred desetletjem je bilo možnosti kar nekaj, zdaj so alternative potisnjene povsem na obrobje. A krivi s(m)o večidel uporabniki sami. Google in Applove aplikacije so pač udobne, prikladne in poznane.
Upam si trditi, da je večji del Slovenije zaznal, da je v začetku marca ugasnila spletna stran partis.si. Hkrati z njo je ugasnilo še 3,6 milijona spletnih strani, za katere ta ista skupina uporabnikov ni nikoli slišala. To je le začetek žalostne resnice o stanju v evropski računalniški konstelaciji.
Klasično vprašanje – kupiti fotoaparat ali dovolj sposoben telefon, ki ima tudi zmogljiv fotoaparat? Je stanje danes kaj drugačno, kot še pred nekaj leti?
Na teh straneh pogosto pišem o dogajanju v fotografski industriji, predvsem o usihanju, ki ga opažamo v zadnjem desetletju. Poleti so tako pri Olympusu napovedali, da bodo prodali oddelek, ki se ukvarja s fotografijo, torej s kamerami, z objektivi in drugimi dodatki. V začetku januarja pa je novonastalo podjetje, imenovano OM Digital Solutions, objavilo, da je tranzicija končana.
Tehnološki velikani in njihovo omejevanje dostopa do storitev so tema, s katero se trenutno ukvarjajo mnogi, od politikov, pravnikov do uporabnikov. Če bi velikani ne bili tako veliki in vseobsežni, bi bila zgodba precej enostavna. A žal so veliki. Pa so postali že preveliki?
Tokratni uvodnik bo morda videti kot nadaljevanje tistega izpred enega meseca. To v resnici tudi je, saj se je v tem mesecu zgodilo ravno dovolj, da lahko vprašaj iz naslova februarskega prispevka pobrišem in potrdim: Da, moč tehnoloških velikanov je prevelika!
Bitcoin je spet v višavah, kmalu bo spet tudi v nižavah. Kakšna je prava strategija?
V tej številki revije sem po kakem letu ponovno preizkusil omrežne strežnike NAS. Gre za, vsaj po mojem mnenju, izredno koristne naprave, za katere premalo uporabnikov (predvsem domačih) sploh ve, da obstajajo. Sam sem sicer že leta zelo zadovoljen uporabnik domačega NAS, a še vedno tu in tam odkrijem kakšno malenkost, ki je nisem poznal.
Nekako se je zgodilo, da sem začel velik del časa, ki sem ga poprej zabijal na družbenih omrežjih ali v kakšnem drugem virtualnem kratkočasju, namenjati prevajanju odprtokodnih programov. Kar se je na začetku zdelo kot kratkotrajen preblisk za premagovanje virtualne monotonosti, je kmalu postala strast, primerljiva z igranjem iger, ki nimajo pravega konca. Dobro, nemara prevajanje resda ni zabava za vsakogar, a jezikoslovje mi je blizu. Ne nazadnje je tudi revija, ki jo ravnokar berete, vedno poskušala skrbeti za razvoj izrazoslovja na področju modernih tehnologij in to pač pusti posledice na človeku ter njegovem odnosu do jezika.
Tehnološki velikani Twitter, Facebook, Google in Amazon so postali tako močni, da so z eno potezo odrezali najmočnejšega moža sveta, ameriškega predsednika ZDA. Toda to so naredili šele tedaj, ko jim je ustrezalo, morda celo takrat, ko so si končno upali. In veliko po tem, ko so ga kot digitalnega kralja najprej ustoličili.
Leto 2020 si bo marsikdo zapomnil kot leto virusa, leto karanten, skratka – grozno leto. Tudi sam sem ga delno doživel tako, vseeno pa se ga spominjam tudi skozi tehnične oči.
Praznični čas se bliža, trgovine pa so zaprte… Smo res prepričani, da lahko spletni nakupi v celoti nadomestijo tisto pravo izkušnjo prazničnih nakupov?
V tej številki sem preizkusil kar nekaj novih, zanimivih tankih prenosnikov. In nisem se mogel otresti občutka, da se ukvarjam z opremo, ki ji nekaj manjka.
Ko je ministrstvo za javno upravo 17. avgusta letos (za iOS pa šele 1. septembra, česar nekateri politiki niso vedeli) predstavilo aplikacijo za sledenje stikom #ostanizdrav, je bilo jasno določeno, da je uporaba prostovoljna. Tako še danes, ko to pišem, torej 14. decembra, piše na spletnih straneh MJU in v opisu aplikacije. Nato pa je aplikacija postala ključ, ki odklepa potovanje med občinami v »boljših« regijah. Kako neki je to mogoče?
Je smiselno dolgočasno in osovraženo delo prepustiti tehnologiji, ki ga opravi takrat, ko nas ni doma?
Razmeroma veliko delam z uporabniki – tako pri osnovnih IT-tehnologijah v podjetju, torej da delujejo strežniki, uporabniški računi in vse ostalo, kot tudi kot nekakšen help desk. Pred kratkim sem dobil odlično sporočilo sodelavke, da je caps lock vključen in ne deluje, ZDAJ PA IZKLJUČEN IN DELUJE.
Letošnje leto je bilo posebno v skoraj vseh pogledih, kaj ne bi bilo tudi v tem, da se na glavo obračajo seznami želja po novih digitalnih igračkah. Če smo lani sanjali o novih telefonih, so letos na vrhu pisem Božičku tudi drugačna darila. Svet gre torej naprej. A ne za vse enako hitro.
Biti urednik tehnične revije ima svoje prednosti. Denimo to, da sem vedno v stiku z zanimivimi tehnološkimi igračkami, kot so tudi, denimo, avtomobili. Te namreč rad vozim, električne pa še bolj.
Igralni računalniki, strupeno nevarne igralne grafične kartice, igralni monitorji… Ali res potrebujmo vse te tisoče evrov, ko nas zamikajo računalniške igre?
Arhiv
Po avtorjih