Čakajoč brezplačno kosilo

Vsi dobro vemo, da brezplačnega kosila ni, a vseeno vedno znova upamo, da ga bomo dočakali. Razočaranju, ogorčenju in včasih celo besu, ko se brezplačna zabava konča, se ne znamo izogniti ne glede na to, kolikokrat se nam tak dogodek v digitalnem ali resničnem svetu pripeti.

Pred tedni sem se po nekaj letih premora udeležil velike in večdnevne konference, do katere je bilo treba leteti z letalom. Mesece pred dogodkom se je zamisel o nekaj na predavanjih preživetih dneh daleč od službe in doma, povrhu še na krasnem koncu sveta, zdela odlična. A dan ali dva pred odhodom sem se spomnil, da je prisilni premor, ki nam ga je naložil covid, v meni le potrdil notranjo dilemo. Spletni dogodki in srečanja se mi upirajo zaradi lastne nezmožnosti večurnega zbranega poslušanja in gledanja kockastih podob na zaslonu, dogodki v živo pa zaradi prekladanja po letališčih, čakanja v vrstah za vstop, predavanja, stranišča in kosila. V isti sapi pa priznam, da se velikokrat na tovrstnih dogodkih z naivno otroško radovednostjo postavim v vrsto za brezplačno majico, žogico ali jojo, za kar se je treba le vpisati na neki marketinški seznam. Ne vem, kako je bilo pred stoletji, a v vsem tem času se ljudje nismo prav nič poboljšali – za brezplačno drobnarijo smo pripravljeni narediti in potrpeti marsikaj.