Dodatne funkcije? Ne, hvala.
V računalniškem svetu velika podjetja bijejo pravo vojno, kdo se bo spomnil več vprašljivo uporabnih funkcij. Pri tem pa poteka še boj za najbolj neumno ime za te izumljene funkcije. Prav neverjetno, kaj vse lahko preberemo na reklamnih brošurah in spletnih straneh. Monitorjevci se včasih prav prijetno zabavamo ob prebiranju nalepk na različnih napravah - od prenosnikov pa do televizorjev.
Hudič je seveda v tem, da so te funkcije večinoma neuporabne in služijo le temu, da izdelovalec laže prepriča naivne kupce, da kupijo prav njegov izdelek. Seveda, ali ni boljši tisti fotoaparat, ki ima "Smile Shutter"? Ne, ne, še pomembnejši bo "Beauty Mode", ki samodejno polepša vsakogar, ki ga slika. Le zakaj takih izumov ne nosijo aparati za več tisoč evrov, prav škoda. Seveda pa tega ne morejo imeti tisti najcenejši modeli, sicer ne bi imeli razloga za nakup malce dražjega.
Te odvečne funkcije na splošno ne pripomorejo k boljši uporabniški izkušnji - prej nasprotno. Kot prvo, imamo menuje vse preveč polne in razmetane, kar še najbolj škodi začetnikom oziroma nezahtevnim uporabnikom, ki se toliko hitreje zmedejo. Značilen zgled je absurdno število programov slikanja pri nekaterih aparatih. Najhuje, kar smo videli, je bil aparat, ki je imel posebne programe za slikanje temne ali svetle mačke ali pse. Kdo sploh potrebuje poseben program za fotografiranje hrane? Še ti trije bi brez težav shajali z navadno avtomatiko. Te posebne programe uporablja resnično malo ljudi. Zakaj bi potrebovali fotoaparat, ki zazna nasmešek, načeloma se to zdi kot žalitev, saj nakazuje na to, da ga sami ne prepoznamo.
Večina teh programov torej rabi le enemu namenu - povečanju prodaje nekih izdelkov. Razumemo, da je težko, če imaš v prodajni paleti cel kup aparatov, ki so si podobni kot jajce jajcu, hkrati pa so skoraj povsem enaki kot podobno uvrščeni modeli vseh konkurenčnih podjetij. Razvijanje boljših tipal je drago, dodajanje zmogljivejših zumov tudi, programske funkcije so v primerjavi s tem praktično brezplačne.
Še dobro, da so tudi izjeme. V tej številki je taka zelo svetla izjema med fotoaparati Panasonicov model Lumix LX-3. Aparat je resda na voljo že kar nekaj časa, a si kljub temu zasluži preizkus. Če na hitro pogledamo, ni prav nič posebnega. "Megapikslov" ima malo (deset), zuma skorajda ni - dvainpolkraten zum se leta 2009 sliši prav smešno. A bistvo je očem (oziroma nepoznavalcem) skrito. Gre za izjemno dovršen objektiv, ki se hvali z izredno svetlobno prepustnostjo, zelo širokim kotom in zmogljivim makro ostrenjem. Tako kot smo pred nedavnim na teh straneh zapisali za Olympusov EP-1, velja tudi za Lumix LX-3 - ta aparat je drugačen od drugih, je nekaj posebnega. In to ne zaradi funkcij ali drugih marketinških potegavščin, temveč zaradi dobrih temeljev. Zanimivo, da pri njem sploh nismo pogrešali načina "Beauty Mode".
