Globoka modrina
Ko so tekli pogovori o televiziji visoke ločljivosti, je bil eden ključnih členov tudi nosilec, ki bi lahko v dnevne sobe prinesel tudi filme visoke ločljivosti. Zgodba je dolga, tu in tam dolgočasna in vsekakor tudi politična, toda na koncu je v bitkah "DVDja naslednje generacije" zmagal Sonyjev blu-ray. Na plošček, ki je enako velik kot DVD, jim je s tehnologijo tanjšega laserskega žarka uspelo spraviti 5× več podatkov, 25 GB. Oz. 50 GB v dvoslojnih različicah. Ravno prav za filme visoke ločljivosti, čeprav le zato, ker je uporabljeno tudi bolj kakovostno stiskanje videa - različica H.264 namesto starejše MPEG-2.
Sliši se idealno, pa vendar je danes videti, kot da blu-ray kar nekako noče zaživeti, kot mu je bilo usojeno. Ključni razlog je vsekakor razmah "brezplačnih" visoko ločljivih video vsebin v spletu oz. vsesplošno piratiziranje teh vsebin. Kakovost resda (še) ni primerljiva s tisto na ploščkih blu-ray, saj bi bilo "downloadanje" 50 GB velikih datotek kljub vsemu še nekoliko preveč, vendar ne zaostajajo veliko. Je pa seveda zelo konkurenčna cena, kajti blu-rayi so še vedno dražji od DVDjev. Hiter pregled ameriškega amazon.com pokaže, da so povprečni filmi na DVD cenjeni na 10 dolarjev, isti filmi na nosilcu blu-ray pa na 20 dolarjev. In hej, pri nas pa že kar 30 evrov (različica DVD - 13 evrov)! 30 evrov za ogled filma? In jaz sem živel v prepričanju, da so kino vstopnice drage ...
Pravzaprav smo tudi na tem področju v nekakšnem krogu jajce-kokoš, tako kot je še do nedavna veljalo za visoko ločljive televizorje. Predvajalnikov blu-ray ne kupujemo, ker (poceni) filmov na ploščkih blu-ray ni, slednjih pa seveda ni zato, ker so prodajne količine butične, blago rečeno. Ne čudi torej, da nam je na preizkusu, o katerem si lahko preberete na naslednjih straneh, uspelo zbrati le pet modelov predvajalnikov blu-ray. In to kljub temu da smo ponekod komunicirali neposredno z izdelovalci.
