Kaj se je zgodilo s tabličnimi računalniki, da po desetletju in več dolgočasnega pogrevanja in vnovičnega rojevanja te oblike osebnega računalništva končno postajajo najbolj vroča tema ne le v osebnem, domačem in k zabavi usmerjenem računalništvu, temveč jih vse več podjetij sprejema celo za poslovno rabo?
Pred leti je bil Linux tisto, o čemer se je največ pisalo, tisto, kar je edino grozilo Microsoftovi prevladi na osebnih računalnikih in še kje. Danes je popolnoma drugače, o vsenavzočem Linuxu na namizju kot zamenjavi za Okna se upa razpisati le še redko kdo. No, razen svetovalci naše države, ki so Linux, kot kaže, ravnokar odkrili.
V prejšnji številki ste si lahko prebrali velik preizkus večopravilnih brizgalnih tiskalnikov, v tej pa smo zopet preizkusili nekaj novih laserskih modelov. Raznovrstne tiskalnike sicer redno preizkušamo, od brizgalnih do laserskih, prvi so praktično samo še večopravilni, pri drugih pa je zaenkrat več samostojnih.
Računalniškim novostim ne sledim več vsak dan in tako sem zadnjo nedeljo v januarju z dvodnevno (!) zamudo prebral, da je v Sloveniji mogoče uradno kupiti iPad.
Po svoje je kar težko razumeti, kaj se je zgodilo z Nokio. Ta paradni konj finske in evropske visoke tehnologije se je zadnja leta vedel kot slon v trgovini s porcelanom. Ko se je leta 2007 pojavil Applov iPhone, so reagirali oholo in nezainteresirano, podobno kot še en tehnološki velikan, ameriški Microsoft.
Potrošniška mrzlica niti v kriznih časih ne popušča. Potrebujemo nov avtomobil, potrebujemo nov telefon, potrebujemo nov brezžični usmerjevalnik. Pa ga res? Morda bi bilo bolje, ko bi se ravnali po izreku: "Ne popravljaj, če ni pokvarjeno." No, vsaj v mojem primeru bi bilo bolje tako.
V kriznih časih skušajo vsa podjetja po svetu čim bolj ugajati tistemu, ki jih lahko obvaruje. Zato je danes kupec ena najbolj čislanih človeških vrst, saj se vsi udeleženi zavedajo, da le potrošnja lahko premaga zlobnega škrata. "Stranka ima vedno prav," je zlato pravilo, ki ga znajo recitirati povsod v razvitem svetu, razen pri nas. Na sončni strani Alp smo se očitno učili nekaj drugega.
Podjetje Intel trdi, da ima nared novo tehnologijo, ki bo bakrene povezave med čipi sčasoma nadomestila z optičnimi in s tem bistveno povečala hitrost prenosa podatkov. Raziskovalci so prikazali prvi prototip procesorja s tisoč jedri, spet tretji napovedujejo možnost hranjenja na stotine terabajtov v absurdno majhnem prostoru. To pa so le nekatere od novih tehnologij, s katerimi naj bi povečali zmogljivost običajnih računalniških in sčasoma najverjetneje tudi mobilnih naprav. Kaj pa bomo pravzaprav počeli s temi napravami, denimo čez deset let?
Pri mobilnih napravah novosti kar prehitevajo druga drugo. O tem, da je napravica, ki jo imamo skoraj vedno s sabo in je telefon le še po imenu, pravi osebni računalnik prihodnosti, so nas lahko prepričali nekateri ravnokar predstavljeni novi modeli.
V tokratnih nenehnih preizkusih imamo zopet nekaj zanimivih fotoaparatov, najbolj pa izstopata Canonov Powershot SX30 IS in Olympusov SP-800UZ. Gre za aparata, katerih glavna prodajna prednost je zelo velik razpon goriščnic - superzum aparata, torej. Olympus se hvali s trideset-, Canon pa kar s petintridesetkratnim zumom. Aparati z večjimi goriščnicami so sicer kar uspešna tržna niša, a ta nova generacija preveč očitno pretirava, nekako tako, kot so izdelovalci pretiravali z ločljivostjo tipal (v megapikslih).
V kinodvoranah je vse več filmov z oznako 3D, enako je tudi s televizorji v tehničnih trgovinah. Kakšno je vaše mnenje, si je ob nakupu novega televizorja smiselno omisliti različico 3D, ali pa je ta tehnologija le marketinško prenapihnjena?
Verjetno se vsi strinjamo, da so bili prvi IBMovi PCji grdi, prvi Applovi Macintoshi pa lepi. IBM je menil, naj bo računalnik le nadomestek za drugo pisarniško opremo, Apple pa, naj bo na domači mizi tudi prijeten na pogled. Tržno je bil uspešnejši prvi, pa vendar je jasno, da tudi Apple svojo zgodbo še vedno uspešno razvija. Zdi pa se, da ga zadnje čase nekateri (izdelovalci PCjev) napačno razumejo.
50 mm f/0,95. To večina bralcem ne pomeni nič, tistim, ki razumejo to kombinacijo številk in črk, pa se bržkone vsaj malo dvigne utrip. Gre namreč za objektiv, tak, ki ga uporabljamo pri resnejši fotografiji. A to kljub vsemu niso ravno vsakodnevne številke, ne gre za prav vsakodnevni objektiv.
Pravkar sem se preselil in z veseljem ugotovil, da imam za povezavo v internet na voljo hitre žične (ADSL), pa tudi brezžične (GSM) komunikacije. Ker nisem poznavalec, me zanima, kaj mi priporočate - kaj je bolje, kaj hitreje in kaj ceneje? Naj se odločim za brezžične ali žične megabite?
Naj mi sir Tim Berners-Lee oprosti, če bom v naslednjem stavku preveč drzen. Leto 2010 je bilo za razvoj spleta drugo najpomembnejše doslej. Ne spomnim se namreč, da bi se v dvajsetih letih, odkar je angleški inženir obelodanil genialno idejo o hiperpovezavah, v obdobju enega koledarskega leta v spletu odvijale tako korenite spremembe kot letos.
Razpotje, na katero je splet pripeljal tiskane medije, vse bolj očitno kaže dve možni poti naprej. Obe sprejemata splet kot nov, v prihodnosti najpomembnejši kanal distribucije vsebin, vendar pa se očitno razhajata pri načinu predstavitve teh vsebin.
Prišel je z velikim pompom in obnorel svet ... To bi lahko napisal za skoraj katerikoli izdelek, ki jih je v zadnjih nekaj letih izvrgla Applova tovarna idej, v mislih pa sem imel čisto konkretno zadevo - belo/srebrno/sivo tablico brez tipkovnice. Tisto, ki je prevelika, da bi jo prislonil k ušesu in telefoniral. Skratka - iPad.
Mobilne naprave ne spreminjajo le načina, kako uporabljamo, ustvarjamo in konzumiram digitalne podatke, temveč tudi sam način, kako mobilne naprave razširjamo z novimi funkcionalnostmi in storitvami. Med klasične namizne programe in spletne storitve se vriva tretja kategorija program(čk)ov, ki ima vse večji pomeni in po drugi strani spreminja področje programske opreme, kot ga poznamo danes.
Prenosni računalniki so se v svojem kratkem obstoju pravzaprav zelo malo razvili. Najhitrejši in najopaznejši razvoj se je dogajal praktično v pradavnini osebnega računalništva - osemdesetih. V devetdesetih smo dobili še barvne zaslone, v zadnjem desetletju pa se je razvoj nekoliko upočasnil.
Če se zadnje čase količkaj pomudimo pri novicah na televiziji, v časopisih ali v spletu, ne moremo mimo fenomena Wikileaks. Fenomena z veliko začetnico, saj tudi če se omejim le na "tehniko" in zanemarim politiko, zlahka najdem kar nekaj zanimivih poudarkov.
Poslušam in berem, da po svetu že dalj časa na vse možne načina iščejo in preganjajo tiste, ki se ukvarjajo z deljenjem filmov in televizijskih serij, hkrati pa še bolj poslušam, da to tudi pri nas bolj ali manj vsi počnejo. Se vam ne zdi to nekoliko paradoksalno? Kakšno je vaše mnenje, je "filmsko piratstvo" družbeno sprejemljivo ali ne?
"Če rabiš podatke o komu s Harvarda, samo reci. Imam čez 4.000 e-sporočil, slik, ..." "Kako si prišel do tega?" "Kar poslali so mi. 'Zaupajo mi', k*rci zmešani" .
Med številnimi novostmi, ki jih v naše vsakdanje življenje vnašajo mobilne naprave, je tudi nova uporabniška izkušnja, povezana z nameščanjem in nadgrajevanjem programske opreme. Spletne prodajalne programske opreme (AppStori) po eni strani poenostavljajo življenje uporabnikov, po drugi pa potencialno omejujejo svobodo in zaslužek neodvisnih izdelovalcev programske opreme. Celoten koncept pa se bo, kot kaže, zelo hitro preselil z mobilnih naprav tudi na navadne osebne računalnike.
Upal bi si trditi, da nas je dandanes že kar veliko, ki vsaj del službenega časa posvetimo brskanju po internetu, kar nekaj pa takih, ki pomanjkanje časa za tako početje nadoknadimo z dodatnim brskanjem od doma. In se niti ne zavedamo, kako izkrivljen pogled na (tehnološki) svet lahko imamo zaradi tega. Predvsem tisti, ki nas zanima tehnika in se izobražujemo prek "angleško govorečih" strani.
V tokratni številki si lahko preberete reportažo s fotografskega sejma Photokina. Gre za sejem, na katerega največja (in pravzaprav tudi vsa druga) podjetja v svetu fotografije privlečejo vse, kar imajo pokazati. Največjega zanimanja so seveda deležni ravno novo predstavljeni fotoaparati. Tu velja, da so najdražji in najzmogljivejši tudi najzanimivejši za širšo publiko in privlačijo največ obiskovalcev (pa čeprav ti obiskovalci omenjenih aparatov večinoma ne kupujejo).
Odločam se za nakup novega telefona, pa vidim, da je skorajda že nemogoče najti takšnega, ki ne bi imel zaslona občutljivega na dotik. Berem, da je tudi vedno več prenosnikov takšnih, navsezadnje bodo menda njihov grobar prav tablice, občutljive na dotik. Kakšno je vaše mnenje - so naprave "na dotik" danes res bolj zmogljive kot običajna tipkovnica?
Microsoft v zadnjem času doživlja poraz za porazom. V drugem četrtletju letošnjega leta je operacijski sistem Windows Mobile poganjal le še 5 odstotkov prodanih pametnih telefonov, medtem ko odprtokodni Android dosega 17-odstotni tržni delež in je najhitreje rastoči operacijski sistem v tem segmentu. Internet Explorer po zadnjih raziskavah uporablja manj kot polovica uporabnikov spleta, kar pomeni dokončno zmago odprtih spletnih standardov. In da bo mera polna - Apple je po tržni kapitalizaciji prerasel Microsoft.
Bodo tablice res rešile (tudi) založniške težave, ki se jih otepajo tako po svetu kot pri nas? Apple je prepričan, da bo tako, prav tako Rupert Murdoch. Glede na to, da se jih resno lotevajo tudi slovenski založniki, naj bi bile enako odrešujoče tudi pri nas. Ali res?
Osebni računalniki so nas v vseh teh dolgih letih navadili na določen način dela, zlasti kar zadeva uporabo programov in hrambo podatkov. Zanimivo, da tudi prihod interneta in spletnih storitev pri marsikom ni povsem spremenil prepričanja in temeljev, kako delamo s podatki, saj večina še naprej prisega na "lokalno" hrambo. Toda storitve oblaku, še posebej pa nova generacija mobilnih naprav napoveduje, da se bo to temeljito spremenilo.
V teh dneh je dvignila kar nekaj prahu novica s strani raziskovalnega inštituta Morgan Stanley Research, da je rast prenosnikov prvič nazadovala. Letošnji avgust je tako prvi mesec, ko so (v ZDA seveda) prodali manj prenosnikov kakor v enakem obdobju lani. Ta padec je sicer majhen - po njihovih podatkih 4 %, a kljub temu zanimiv.
Arhiv
Po avtorjih
