Združiti Telekom in Mobitel
Nova uprava Telekoma Slovenije pod vodstvom Ivice Kranjčevića, nekdanjega tehničnega direktorja Mobitela, potem direktorja Tuš Telekoma, potem direktorja in solastnika svetovalnega podjetja Vafer, skupini Telekom Slovenije napoveduje nujne in radikalne spremembe, saj samo lepotni popravki menda ne bodo več zadoščali. Kmalu, mogoče še letos, naj bi prišlo do združitve Telekoma in Mobitela, česar prejšnji upravi pod vodstvom Bojana Dremlja ni uspelo izvesti zaradi upora mobitelovcev.
V prejšnji številki smo navedli pet ključnih področij, katerim se namerava posvetiti novi predsednik uprave Ivica Kranjčević. To naj bi bilo nadaljevanje že pred leti začete reorganizacije celotne skupine, izboljšanje komunikacije z zaposlenimi in med njimi, premislek o naložbeni politiki na Balkanu, aktivno sodelovanje z regulatorjem (APEK) pri strategiji regulatorne politike in izboljšanje odnosov s konkurenčnimi operaterji na podlagi ustvarjalnega dialoga. Za ustvarjalni dialog z operaterji smo že zadnjič ugotavljali, da se bo letos odvijal predvsem na sodiščih, na Uradu za varstvo konkurence in na Agenciji za elektronske komunikacije in pošto. Doslej je bil v dialogu še najbolj "ustvarjalen" mariborski AMIS, ki mu je konec lanskega leta uspela že druga poravnava s Telekomom. Medtem ko je v prvi dobil pičlih 1,4 milijona evrov (še preden je sploh vložil kakršenkoli odškodninski zahtevek), pa je z drugo (ob kateri je umaknil tožbe v skupni višini 60 milijonov evrov) dobil že 8 milijonov evrov; to ga je, podobno kot prvikrat, rešilo pred večmilijonsko izgubo. Poravnave, ki sta jih sklenila Telekom in Amis, se zdijo bolj finančna pomoč malčku, da preživi in ohranja svojo vlogo "resnega" tekmeca (saj bi bil sicer T-2 še bolj nevaren).
Politična regulacija
Tehnološko vodstvo?
Telekom je v novem tisočletju sprejel številne strateško napačne odočitve. Recimo, da mu "odpustimo", da je v devetdesetih letih za vsaj tri leta (kar je v telekomunikacijah veliko) zamudil vstop na razvijajoči se trg interneta (ob ustanovitvi poslovne enote SIOL spomladi 1996 je bilo na trgu že vsaj dva ducata ponudnikov interneta), pa še takrat je skušal vleči za seboj preživele tehnologije (npr. tekstovno orientirani videotekst ali paketno omrežje X.25). Druga zamuda je bila pri nadgradnji telekomunikacijskega omrežja na omrežje IP, kjer je izgubljal čas (in denar - v veselje svojih dobaviteljev) s tehnologijami, kot sta bili na primer Frame Relay ali ATM. V tem desetletju je bilo kontraproduktivno vztrajanje na vezavi širokopasovnih (ADSL) priključkov na digitalne priključke (ISDN) - o tem smo obširno pisali v članku Telekoma vezava ISDN-ADSL - strel v lastno nogo? (oktober 2007) - prav tako v veselje dobaviteljev opreme ISDN in ADSL. Prepozna je bila tudi razvezava lokalne zanke (leta 2005, verjetno ne po naključju šele po nastopu novega direktorja APEKa, Tomaža Simoniča, in v času, ko je bil predsednik nadzornega sveta Miro Rozman, predsednik uprave pa Libor Vončina).
Medtem ko za začetek digitalizacije telefonskega omrežja (1995, prvi poizkusi že 1994) lahko ugotavljamo, da je bila tako rekoč sočasna s primerljivimi državami v Evropi, pa tega ne moremo reči za "internetizacijo" omrežja in uvajanje IP telefonije (ki seveda ni bila mogoča brez poprejšnje razvezave lokalne zanke). Krona vseh zamud pa je bila izgradnja optičnega omrežja, kjer je Telekom še danes samo drugi po številu priključenih uporabnikov. Nerazumljiva je tudi odločitev za izgradnjo čistega optičnega omrežja vse do naročnika (FTTH - čeprav bi se dalo s kombinirano tehnologijo hitreje in ceneje priti do večjega števila naročnikov - o tem smo pisali v članku Širokopasovni dostop - človekova pravica? (december 2009), še bolj pa izgradnja hibridnega (analogno-digitalnega) optičnega omrežja - o čemer smo prav tako že pisali v članku Optika za 21. ali 20. stoletje? (maj 2008). Telekom se je, ne nazadnje, "opekel" tudi pri projektu WiMax, ko je za vsako ceno hotel vstopiti na trg, ki mu ni bil "pisan na kožo". Na hitro lahko ocenimo, da je Telekom z napačnimi tehnološkimi odločitvami izgubil več sto milijonov evrov.
Upravljanje brez nadzora
Nadzorni sveti Telekoma Slovenije se nikoli niso spraševali o upravičenosti Telekomovih poslovnih odločitev, niti glede naložbene politike (kupovanje podjetij) niti glede tehničnih rešitev (tudi če so na mizo dobili nedvoumne dokaze o oškodovanju Telekoma), da ne omenjamo Telekomovih zlorab prevladujočega položaja in kršitev telekomunikacijske zakonodaje. Edini, ki je pred devetimi leti, ko je bil prvič član oziroma celo predsednik nadzornega sveta, odkrito kritiziral Telekomov odnos s konkurenco, je bil Tomaž Kalin, ki pa od lani, ko je spet postal član nadzornega sveta kot podpredsednik, tega ne problematizira več. Nekateri člani nadzornega sveta so bili celo sami udeleženi pri vprašljivih poslovnih povezavah (Leonardo F. Peklar z naročanjem študij Mobitela pri podjetju Bados Consulting njegovega prijatelja, Andrej Brodnik pri sodelovanju Telekoma z njegovo katedro na fakulteti pri projektu GRID).
Edina, ki sta doslej poskušala spremeniti način razmišljanja, sta bila Miro Rozman kot predsednik nadzorega sveta in Libor Vončina kot predsednik uprave Telekoma. Rozman je na primer zastopal stališče, da Telekomu ne bi bilo treba ovirati konkurence, saj ima prednost pred njo že po zaslugi svoje velikosti, in Vončnina je bil prvi, ki je konkurenci ponudil roko. Razumljivo, da nista prišla niti do polovice svojega mandata; na isti seji marca 2006 je vlada Janeza Janše zamenjala Mira Rozmana z Žigo Turkom, Libor Vončina je odstopil in novi nadzorni svet je za predsednika uprave imenoval Bojana Dremlja. Zamenjava Dušana Mitiča kot glavnega akterja škodljivih poslovnih praks, ki jo je načrtoval Rozman, je tako padla v vodo, ker ga je zaščitil Dremelj in je bila izvedena šele pet let kasneje, ko so vsi Mitičevi projekti (predvsem posodobitev informacijske tehnologije in naložbena politika na Balkanu, da zavoženega košarkarskega kluba tukaj ne omenjamo) doživeli popoln fiasko. Bojan Dremelj, ki je v svojem mandatu razen večstomilijonske finančne luknje "pridelal" tudi večstomilijonske tožbe proti podjetjem v skupini, pa se od lanskega decembra, tri mesece pred iztekom mandata, raje ni več prikazal na Telekomu.
Prodaja Telekoma
Letos so se ob obubožani državni blagajni zopet začele pojavljati ideje o prodaji državnega premoženja, med drugim tudi Telekoma Slovenije, katerega prodaja je bila ob prvem poizkusu pred dvema letoma ustavljena, in to ob soglasju tako takratne opozicije (stranki SD in Zares) kot tudi takratne koalicije (stranki SLS in Desus). Že v članku Politika in dobavitelji Telekoma Slovenije ne želijo prodati (marec 2008), smo pravilno predvidevali, da do prodaje ne bo prišlo, saj so ji nasprotovali domači dobavitelji (predvsem kranjski Iskratel) in profesorski lobiji (predvsem na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko). Že nekateri pogoji razpisa za prodajo Telekoma (ohranjanje vloge domačih dobaviteljev in domačih svetovalcev kakor tudi ohranjanje števila delovnih mest) so odganjali potencialne resne kupce (predvsem Deutsche Telekom, ki je bil pripravljen plačati solidnih 340 evrov za delnico). Le kaj bo s Telekomom, če nekoč Deutsche Telekom vstopi "na zadnja vrata" (z nakupom T-2 ali Tuš Telekoma)?
Med postopkom prodaje se je vrednost Telekomove delnice prepolovila od skoraj 500 evrov poleti 2007 na dobrih 250 evrov marca 2008. Ob tem je predsednik uprave, Bojan Dremelj, zagotavljal, da je Telekom podcenjen in da bo vrednost delnice v letu dni spet zrasla na vsaj 350 evrov. Namesto tega se je vrednost delnice v letu dni še enkrat prepolovila, na 125 evrov, in do danes padla pod "psihološko mejo" 100 evrov, kjer bo, vse kaže, do nadaljnjega tudi ostala. Novembra 2008, ko je bila vrednost delnice že pod 200 evrov, je bila prodaja po dobrem letu "mečkanja" dokončno ustavljena. Politiki, ki so preprečili prodajo Telekoma zaradi "nacionalnih interesov" (in s tem oškodovali državo za skoraj dve milijardi evrov), kasneje niso pokazali nikakršnega obžalovanja, nadaljevanje škodljivih poslovnih praks Telekomove ekipe pod vodstvom Bojana Dremlja (in diktatu te iste politike), pa je finančno dokončno izčrpalo tudi sam Telekom (to se je končno pokazalo ob objavi poslovnih rezultatov za prvo četrtletje 2010).
Reorganizacija kot bumerang
Svetovna finančna kriza je priročen izgovor za katastrofalne poslovne rezultate skupine Telekom Slovenije, vendar tudi brez nje rezultati ne bi bili bistveno boljši, kvečjemu pokazali bi se malo kasneje. Čeprav so v upravi Telekoma in v nadzornem svetu nekatera navidezno nova imena, so na ključnih mestih "preverjeni kadri". Tako je od lanskega leta predsednik nadzornega sveta Tomaž Berginc, do leta 2006 direktor SIOLa, pred tem pa na visokih položajih v Telekomu (v enem letu nam, kljub večkratnim obljubam, še ni utegnil odgovoriti na vprašanja, ki smo mu jih zastavili ob nastopu položaja), ki se dobro zaveda, kaj lastniki pričakujejo od Telekoma, in zato ne bo žrtvoval kariere z odpiranjem "omar z okostnjaki". Enako velja za predsednika uprave, Ivico Kranjčevića, ki je bil desna roka "legendarnega" direktorja Mobitela Antona Majzlja v času Mobitelovih največjih uspehov pod uradnim geslom "s pticami si delimo nebo" in delovnim geslom "s politiko in dobavitelji pa si delimo uspeh" (donosnost Mobitela je bila takrat, kljub nekajletnemu monopolu, vedno bistveno slabša kot donosnost primerljivih operaterjev v tujini). Ironija usode je, da bo Kranjčević sedaj v imenu reševanja Skupine moral izvesti projekt združevanja Telekoma in Mobitela, čemur sta se z Majzljem upirala pred štirimi leti in zaradi česar je moral Mobitel sredi leta 2006 zapustiti Majzelj, v začetku leta 2007 pa mu je sledil še Kranjčević.
Skupina Telekoma Slovenije ni sama sebi namen, temveč je upravam družb v skupini zaupan (žal še vedno) državni kapital, ki ga morajo čim bolj gospodarno upravljati, tako da bo lastniku prinašal primerne donose, ne pa na svojih prsih gojiti raznih dobaviteljev in oglaševalsko-svetovalno-piarovskih družb.
Miro Rozman, predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, Finance, 6.6.2005
Moja vloga kot predsednika nadzornega sveta ni v detajlih, temveč v celoviti strateški sliki današnjega delovanja in prihodnjega razvoja Telekoma Slovenije. Prav tako ne vidim svoje vloge v raziskovanju preteklosti, temveč v pravilnem začrtanju prihodnosti.
Tomaž Berginc, predsednik nadzornega sveta Telekoma Slovenije, za Monitor 3.7.2009