Da ne bo bolelo

Da ne bo bolelo
Objavljeno: 31.8.2010 | Avtor: Matic Zupančič | Kategorija: Mnenja | Revija: Julij 2010

V davni preteklosti, ko je človeška rasa svoje spomine zapisovala še na celuloidni film, je bila dilema okrog arhiviranja negativov in diapozitivov pravzaprav enostavna, oziroma je sploh ni bilo.

Najti je bilo treba le primeren prostor doma (ali pač nekje), kjer se je vse to gradivo hranilo v zvitkih ali razrezano v posebnih plastičnih ovojih, diapozitive pa v ličnih škatlah. A tudi v teh analognih časih ni bilo povsem preprosto. Na negative in diapozitive je bilo treba še toliko bolj paziti, saj smo imeli samo izvirnike.

Pa danes? Visoka tehnologija bi nam morala poenostaviti delo s fotografijami. Mislim, da je vsaj na tem področju tehnologija naredila stvari predvsem bolj kompleksne. Pomislite samo na računalnik, brez katerega ne gre, pa pomnilniške kartice, programe, projektor. Če je bilo analogno vse bolj ali manj v slogu priključi in delaj (plug and play), je danes digitalno dostikrat v slogu priključi in moli, da bo delovalo (plug and pray).

Glede shranjevanja tudi danes ni dilem, so pa "trileme" ali še kaj hujšega. Kam naložiti, zložiti, nakopičiti vse posneto gradivo, ki se nam je nabralo, da bo varno in obvladljivo? Predvsem slednje je po mojem mnenju poglavitni problem amaterskega fotografa, še posebej, ker se je v zadnjem letu zgodil še HD kakovostni preskok na področju zajema video posnetkov s fotoaparatom. V analogni eri smo trikrat premislili, preden smo pritisnili na sprožilec; pa še po tehtnem razmisleku marsikdaj nismo, ker nam je bilo škoda filma in smo se v mislih že živčno poigravali s cenami razvijanja in izdelave indeksnih odtisov.

Danes pa je prst na sprožilcu vedno precej težak in če ima fotoaparat možnost zajemanja v rafalnih intervalih, jih bomo s pridom uporabljali. Na koncu bomo vse skupaj prenesli v računalnik. Navadno ne delamo zgolj z enim računalnikom, zato bodo slike malo tukaj, malo tam - ne bodo pa vse na enem mestu. In tako smo si ustvarili problem, ker smo neorganizirani. Komu se namreč ljubi ure preždeti za računalnikom z namenom kopiranja oziroma kompletiranja zbirke fotografij, sortiranja ali komentiranja.

Rešitev za te in podobne težave je zagotovo nakup omrežnega diska, ki je v vsakem trenutku viden vsem računalnikom v omrežju in če vzamemo pravega, smo s takim nakupom poskrbeli še za osnovno varnost pred izgubo, saj ima vsaj dva diska, ki poskrbita, da bodo podatki še vedno berljivi kljub odpovedi enega izmed njiju. Za prenos fotografij se lahko usedemo h kateremkoli računalniku v omrežju in fotografije shranimo na enotno mesto. A kaj, ko smo s tem rešili samo problem centraliziranja. Še vedno nas je lahko strah za naše fotografije. Kaj, če se pokvari omrežni disk? Najbrž je pametno imeti še kje kakšno kopijo.

Pa poglejmo, kaj vse nam je na voljo. Običajni diski USB so priročni, hitri in lahko shranijo silno veliko gradiva. Pomnilniški mediji USB (ključki) tudi že postajajo dovolj veliki (32 GB) in so trpežni - večinoma preživijo tudi srečanje s pralnim strojem. Nosilci CD so že zastareli, zdaj so torej aktualni ploščki DVD in blu-ray. Optični nosilci sicer niso priročni za vsakdanjo rabo, saj se precej radi poškodujejo in tako zlahka postanejo neberljivi, so pa pripravni za arhiviranje. Fotografije posnamemo na tak nosilec v dveh ali več kopijah in jih nato zares varno shranimo v kakšnem družinskem sefu in skrbno pazimo, da škatlic nihče ne odpira.

In ne nazadnje: kam so izginili fotalbumi? Prepričan sem, da je vsaj bisere z našimi najpomembnejšimi spomini še vedno treba natisniti na fotopapir in shraniti v albumu. Ni ga večjega užitka za male (ali pa malo večje) otroke, da lahko v roke primejo debelo knjigo, v kateri so fotografije njih, ko so bili še povsem majhni. Fotografije bodo v albumu ostale še davno po tem, ko podatki z diskov, ki jih danes trpamo z gigabajti datotek, že davno ne bodo več berljivi ali ko niti v muzeju ne bomo več dobili optične enote, ki bi uspešno sprejela vase disk blu-ray. Kaj vam torej koristijo podatki, ki so še vedno tam, če pa jih ne morete nikjer prebrati.

Naj torej povzamem svojo paranoično prakso. Celotno zbirko je dobro imeti na osrednjem mestu na omrežnem disku (in ta naj ima vsaj dva diska, za primer, če eden odpove), dodatno kopijo zbirke na zunanjem disku USB, vse skupaj zapečeno tudi na nosilcih DVD v vsaj dveh izvodih, od katerih je eden varno spravljen in se ga nihče ne dotika, hkrati pa so najpomembnejše fotografije odtisnjene še na papirju in varno shranjene v albumih na polici. In da se zavarujemo še za primer naravne nesreče ali požara doma in se nam ravno še ljubi ukvarjati z vsem skupaj, lahko izbor shranimo tudi v "oblaku" v kateri izmed specializiranih spletnih shramb podatkov ali pa kar na dverih Flickr ali pa v Googlovi Picasi.

Prepričan sem, da je vsaj bisere z našimi najpomembnejšimi spomini še vedno treba natisniti na fotopapir in shraniti v album.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki