Črni oblaki nad skupino Telekom?
Novo upravo Telekoma Slovenije, ki jo vodi Ivica Kranjčević, čaka še letos pet prednostnih projektov; nadaljevanje že pred leti začete reorganizacije celotne skupine, izboljšanje komunikacije z zaposlenimi in med njimi, premislek o naložbeni politiki na Balkanu, aktivno sodelovanje z regulatorjem (APEK) pri strategiji regulatorne politike in izboljšanje odnosov s konkurenčnimi operaterji na podlagi ustvarjalnega dialoga. Ker gre za obsežno tematiko, bomo drugi del obdelali v naslednji številki.
Zdravje Skupine Telekom Slovenije je danes resno načeto. Številni prevzemi (še posebej tisti v tujini) in konsolidacija so prinesli le navidezno rast, v resnici pa je Skupina izčrpana, brez jasne vizije in s kadri, ki ne vlivajo zaupanja. Telekom Slovenije, Mobitel in nekoč še SiOL so bili od nekdaj igrišče za politične stranke, obveščevalne službe in dobavitelje. Nadzora nad dogajanjem v Skupini praktično ni bilo, zato so vodilni (ob soglasju vsakokratnih članov nadzornega sveta) lahko počeli, kar se jim je zljubilo. Povezani s političnim vrhom in državnim aparatom ter celo obveščevalnimi službami, so imeli proste roke, dokler so skrbeli za interese glavnih interesnih skupin, predvsem političnih strank in največjih dobaviteljev. Občasno je prihajalo le do sporov med Telekomom Slovenije in Mobitelom, ko so vodilni v Mobitelu zahtevali denar za megalomanske projekte.
Konec maja so bili objavljeni poslovni rezultati skupine Telekom Slovenije za prvo tromesečje 2010 in kažejo nadaljnje upadanje poslovanja v vseh družbah skupine in že drugo zaporedno četrtletno izgubo v matični družbi. V Telekomu trenutno poteka več revizij, ki naj bi ugotavljale domnevno oškodovanje družbe pri nakupih prejšnje uprave pod vodstvom Bojana Dremlja (ki je takoj ob imenovanju novega predsednika uprave v začetku decembra zapustil Telekom in se skril pred javnostjo) na Balkanu, predvsem na Kosovu in v Makedoniji. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa so se to pomlad na sodišču začele glavne obravnave v vseh treh največjih tožbah Telekomove konkurence, epilog pa doživljajo tudi postopki s konca 90. let. Kmalu bo torej postalo jasno, ali je Telekom Slovenije "kronski dragulj ali pa gnilo jajce", kot smo se spraševali v komentarju pred dobrima dvema letoma, novembra 2007. Od takrat do danes je vrednost Telekomove delnice padla z dobrih 450 na 112 evrov.
Ustvarjalni dialog s konkurenco
Vse kaže, da se bo "ustvarjalni dialog s konkurenco", ki ga je ob svojem nastopu napovedal Kranjčević, letos odvijal predvsem na sodiščih, saj so se to pomlad začele glavne obravnave v vseh treh največjih odškodninskih tožbah konkurence proti Telekomu Slovenije in se utegnejo končati prav v mandatu trenutne uprave. Kot je razvidno iz letnega poročila za leto 2009, je proti Telekomu Slovenije vloženih za 201,1 milijon evrov tožbenih zahtevkov (v 51 posamičnih tožbah), medtem ko je proti preostalim članom skupine Telekom Slovenije v Sloveniji in v tujini vloženih za 103,4 milijona evrov tožbenih zahtevkov (v 17 posamičnih tožbah). Pretežni del odškodninskih zahtevkov proti Telekomu Slovenije v višini 192,1 milijona evrov (od 201,1 milijona evrov) sestavljajo samo tri tožbe, ki so bile vse vložene leta 2007, torej prav v času uprave pod vodstvom Bojana Dremlja. Gre za tožbo T-2 v višini 129,5, tožbo Sinfonike v višini 34,3 in tožbo Tuš Telekoma v višini 28,2 milijona evrov. Vsi omenjeni tožniki Telekomu Slovenije očitajo kršitev konkurenčne zakonodaje (zlorabo prevladujočega položaja) z diskriminacijo konkurence in kršitev telekomunikacijske zakonodaje (neizpolnjevanje obveznosti operaterja s prevladujočo tržno močjo).
Iluzorno je pričakovati, da bi člani prejšnje uprave (ali člani njenega nadzornega sveta) morali kdaj odškodninsko odgovarjati zaradi sprejemanja (oziroma potrjevanja) napačnih poslovnih odločitev (to je zlorab) oziroma protizakonitega ravnanja, tudi če bodo sodišča kdaj ugodila Telekomovim tožnikom. Člani nekdanje uprave bodo lahko vseeno dokazovali pravilnost svoje odločitve za zlorabe, saj jim ne bo težko dokazati, da je bila plačana odškodnina veliko nižja, kot je bil Telekomov dodatni dobiček, zahvaljujoč zlorabi. Kazni za dokazane zlorabe pa Telekomu, vsaj do zdaj, še nikoli ni bilo treba plačati. Kjub temu da so odločitve za zlorabe prevladujočega položaja Telekomu na kratki rok prinesle dodatne dobičke, pa se lahko sprašujemo, ali trenutni nezavidljivi položaj skupine ni, med drugim, tudi rezultat dolgoletnega boja s konkurenco, namesto soočanja z novimi tehnološkimi izzivi? O razpadanju moralnih vrednot po slovenski osamosvojitvi pa smo že pisali v komentarju Je padla prva domina? aprila 2009.
Kranjčević proti Kranjčeviću
V januarski številki smo v članku Zakaj je bil ustavljen direktor APEKa pisali o čudežnem uspehu mobilnega operaterja Tušmobil. Podobno kot drugi alternativni operaterji sta se tudi Tuš Telekom (prej Voljatel) oziroma Tušmobil morala spopadati z brezkompromisnim bojem Telekoma Slovenije proti vedno bolj agresivni konkurenci. Tako je Tuš Telekom jeseni 2007 zahteval od Telekoma povračilo škode zaradi protipravnega oviranja na trgu, Telekom pa je to pričakovano zavrnil, tako da je Tuš Telekom vložil odškodninski zahtevek, podpisal pa ga je Ivica Kranjčević, takratni direktor Tuš Telekoma. Že pomladi 2008 so se slišale govorice, da se bosta Tuš Telekom in Telekom Slovenije poravnala. Takrat nam je direktor Ivica Kranjčević prek svoje PR agencije sporočil, da so v Tuš Telekomu bolj naklonjeni alternativnemu reševanju sporov, čeprav to dejansko pomeni sklepanje kompromisov.
Jeseni 2008 je Kranjčević nenadoma zapustil Tuš Telekom in ustanovil lastno svetovalno podjetje VAFER, katerega delež pa je prodal, ko je bil konec leta 2010 imenovan za predsednika uprave Telekoma Slovenije. Vnovične govorice o zunajsodni poravnavi so se pojavile v začetku maja, ko bi se morala na sodišču začeti glavna obravnava. Ivica Kranjčević, ki zdaj pozna obe plati zgodbe, se zagotovo dobro zaveda, kako utemeljen je tožbeni zahtevek Tuš Telekoma, vprašanje pa je, ali lahko zaradi svoje "okuženosti" v tem primeru sploh sprejme kakšno odločitev mimo sodišča. Za podporo svojega tožbenega zahtevka je Tuš Telekom (zdaj Tušmobil) lani spomladi vložil še zahtevek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja Telekoma Slovenije na Urad za varstvo konkurence, ki zdaj v postopku preverja osem domnevnih zlorab na treh različnih upoštevnih trgih.
Mobitel pljunil v lastno skledo?
Skoraj hkrati je zahtevek ugotavljanja zlorabe prevladujočega položaja Mobitela vložil še Tušmobil, ki v postopku ugotavlja Mobitelovo cenovno stiskanje in predatorske cene pri priljubljenem paketu "Džabest". V tem postopku je UVK sredi maja že objavil povzetek relevantnih dejstev, kjer naj bi ugotovil, da večina pritožb Tušmobila drži. Tudi študija znanega ekonomista Jožeta P. Damijana, ki je bila napisana po naročilu APEKa in je pricurljala v javnost na začetku maja, naj bi potrjevala, da je pri Mobitelovi akciji "Džabest" šlo za cenovno stiskanje in predatorske cene, zaradi česar je Mobitel samo v enem letu izgubil kakšnih 50 milijonov evrov prihodkov. Če bo UVK ugotovil zlorabo pri Mobitelovih paketih "Džabest" (zaradi česar lahko UVK po novem zakonu naloži Mobitelu kazen v višini do 10 % letnega prometa), lahko Tušmobil za povrh vloži še odškodninsko tožbo proti Mobitelu, pridružijo pa se mu lahko tudi drugi mobilni operaterji, ki so bili oškodovani z Mobitelovo akcijo "Džabest".
Mobitel torej utegne zloraba prevladujočega polažaja trikratno udariti po žepu; najprej z izgubo prihodkov, potem s kaznijo Urada za varstvo konkurence in na koncu še z odškodnino konkurenčnim mobilnim operaterjem (pred zamenjavo direktorja APEKa pa mu je grozila tudi globa s strani APEKa). Kot so pisali mediji, naj bi bil Mobitel pripravljen ponuditi zaveze, da ne bo več zlorabljal prevladujočega položaja (to bi pomenilo opustitev paketa Džabest in povišanje cen), vendar se kazni ne more izogniti, z izpolnitvijo zavez pa bi praktično tudi priznal zlorabo, to pa bi ga dodatno obremenjevalo v morebitnih odškodninskih zahtevkih konkurenčnih operaterjev.
Proti Mobitelu pa je UVK letos uvedel še en postopek na zahtevo manj znanega operaterja Akton, ki Mobitelu očita zlorabo prevladujočega položaja na medoperaterskem trgu zaključevanja govornih klicev prek javnega mobilnega telefonskega omrežja Mobitela. Telekom naj bi namreč diskriminiral konkurenco s tem, ko je zaključevanje klicev omogočal samo ("svojemu") Telekomu, ne pa tudi drugim podjetjem, ki nastopajo na istem trgu, in jih s tem postavljal v konkurenčno slabši položaj. Če bo UVK ugotovil zlorabo, grozi Mobitelu razen visoke kazni še zajeten odškodninski zathevek podjetja Akton, ki je veletrgovec na trgu govorne telefonije (z letnim prometom približno 350 milijonov minut in skoraj 40 milijoni evrov prihodkov).
Epilog prastarih grehov?
Trditve Telekomove konkurence na trgu interneta, da je bil SIOLov uspeh zasnovan predvsem na več zlorabah prevladujočega (oziroma takrat celo monopolnega) položaja na telekomunikacijski infrastrukturi v drugi polovici 90. let prejšnjega desetletja, so letos dobile dokončno potrditev. V začetku leta je prišla v javnost novica (ki jo je Telekom skušal zamolčati pred javnostjo), da Ustavno sodišče ni sprejelo ustavne pritožbe Telekoma Slovenije v zvezi z odločbo Urada za varstvo konkrence, ki je leta 2000 ugotovil Telekomovo zlorabo monopolnega položaja, ker Telekom ni hotel sprejeti sodelovanja s podjetjem ABM v svojih paketih ISDN. Ustavno sodišče je ugotovilo, da z izdajo odločbe UVK (ki sta jo pred tem potrdili tako Upravno kot Vrhovno sodišče) Telekomu niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Podjetje ABM je zaradi omenjene zlorabe že leta 2002 vložilo odškodninsko tožbo proti Telekomu v višini 4 milijone evrov, sodišče pa je v postopku letos končno imenovalo izvedenca, ki bo ugotavljal višino škode.
Iz omenjene dločbe UVK sledi, da Telekom na račun svojega prevladujočega položaja na infrastrukturi ne sme izvajati nobene diskriminiracije med podjetji, ki to infrastrukturo uporabljajo za opravljanje svojih storitev (pa četudi je eno od podjetij njegova hčerinska družba ali celo poslovna enota), saj s tem izkrivlja konkurenco na storitvenih trgih (največkrat je šlo za trg internetnih storitev). Vsa sodišča so tudi zavrnila Telekomov "za lase privlečeni" izgovor, da je imel (legitimen) poslovni interes za sodelovanje samo s SIOLom. Ker je načelo nediskriminacije konkurence zdaj dokončno vzpostavljeno kot sodna praksa tudi v Sloveniji (pri čemer se kot primerjalnopravni argument lahko uporablja sodna praksa Sodišča evropskih skupnosti), bodo morala slovenska sodišča to načelo upoštevati tudi v vseh drugih podobnih sporih Telekoma s konkurenco, to pa povečuje verjetnost za uspešnost tožbenih zahtevkov konkurence.
Zlata jama za odvetnike