Robot in Orakelj

Uspeha Androida ni več mogoče prezreti. Trenutno najbolj vroč sistem za mobilne naprave se seli tudi v televizijske sprejemnike, večpredstavne predvajalnike in igralne konzole. Priljubljenost je gotovo tudi posledica zelo ugodnih pogojev, pod katerimi je sistem na voljo izdelovalcem naprav, to pa gre nekaterim v nos.

Da bosta internet in mobilnost krojila prihodnost informacijskih tehnologij, je bilo jasno že dolgo časa, ni pa bilo jasno, katere programske podlage bodo v novih okoliščinah najbolj uspešne. Pri osebnih digitalnih pomočnikih je dolgo vladal Palm s svojim sistemom, a ga je spodjedel Microsoft z mobilnimi Okni. Prek telefonov, ki so postajali vse bolj pametni, se je širil Symbian, ki so ga Okna prav tako ogrožala. Na drugi strani luže je s svojim sistemom uspelo kanadskemu RIM z napravami Blackberry. Okrog vseh teh naprav pa je kot vgrajeni privesek ali dodatek za naknadno namestitev plesala tudi mobilna java, ki jo je Sun razglašal za velikanski uspeh, v resnici pa je bila razdrobljena do neuporabnosti, saj so le najbolj osnovni programčki lahko tekli na več različnih napravah, to pa naj bi bila javina poglavitna prednost.

Sun je v letih pred dokončno prodajo Oraclu iskal način za preživetje v odpiranju lastnih izdelkov. Skoraj vse programske tehnologije so sprostili v obliki proste kode, nazadnje tudi samo javo, vendar s pomembno izjemo. Prosta koda, kot jo določa dovoljenje GPL, namreč ni za vsak okus. Zahteva pošteno povračilo v smislu: če uporabljaš kodo GPL, mora biti tudi tvoj izdelek prost po GPL. Sun se je zavedal, da strogega GPL ne more uporabiti pri namizni javi (SE), zato je zanjo ob sprostitvi kode dodal izjemo "classpath", ki omogoča programom, ki se povezujejo z GPL, kodo jave SE, da se razpečujejo pod poljubnimi pogoji. A ta izjema ni veljala za mobilno javo (ME), zato so ponudniki naprav, ki so javo ME dodajali na svoje izdelke, še vedno kupovali dovoljenje za Sunovo zaprto javo in niso uporabili proste različice, saj bi ta prisilila razvijalce, da morajo prosto ponuditi tudi kodo aplikacij za te sisteme. Ta pogoj je bil za Google, ko je snoval Android, nesprejemljiv. V pogajanjih s Sunom niso prišli do zadovoljive rešitve, zato so Sunovo javo preprosto zaobšli.

Android je v osnovi prilagojena distribucija Linuxa, ki za aplikacije uporablja poseben navidezni stroj, imenovan Dalvik. Ta je prilagojen omejitvam mobilnih naprav, predvsem majhnim količinam pomnilnika. Posebnost Dalvika pa je, da se koda zanj lahko razvija v javi, a ne v okrnjenem in razdrobljenem narečju ME, temveč v precej zmogljivejši različici SE, ki pa za sistemske knjižnice ne uporablja Sunovih, temveč knjižnice projekta Apache Harmony. Java je tako za Android le programski jezik, ki se prevede v drugačno obliko vmesne kode, primerno za Dalvik. Zato Google lahko Android ponudi brezplačno pod dovoljenjem Apache, razvijalci pa so povsem svobodni pri tem, kako bodo skrili ali objavili kodo svojih izdelkov. Uspeh praktično ni mogel izostati, še posebej po tem, ko so upogljivi Android po uspehu iPhona zelo hitro prilagodili novi "modi" mobilnih naprav, z zadnjimi pridobitvami pa je že presegel vzornika.

Sunu Dalvik gotovo ni bil všeč, a stanje, v katerem se je znašel, in celotna zgodovina podjetja sta nezadovoljstvo ohranjala le na ravni zmernega negodovanja. Potem pa se je zgodil prevzem s strani Oracla, ki je podjetje povsem drugačnega značaja, kakor je bil Sun. V odločitvi, ki je bila gotovo motivirana s kratkoročno koristjo, tvegajo precej več, kot lahko pridobijo. Oracle se je odločil, da bo posegel po najbolj neprimernem in npr. v Evropski zvezi še vedno neveljavnem pravnem orožju, programskih patentih. Nič za to, da so že leta 1994 pri ameriški patentni pisarni vneto zagovarjali njihovo škodljivost. Nič za to, da je Oracle, ob Googlu in številnih drugih podjetjih, član patentnega sklada OIN, ki od članstva, v zameno za prosto razpolaganje s skladovimi patenti, zahteva da teh ne bodo uporabili za tožbo proti distribucijam Linuxa. Nič za to, da so s tožbo pokazali, da ne bodo mirno sprejeli uspešnih projektov, ki bodo za programski jezik uporabili javo, temveč bodi iskali svoj kos kolača z vsemi pravnimi sredstvi. Kaj takšna poteza pomeni za celoten ekosistem, v desetletju in pol zgrajen okrog jave, si še ne moremo predstavljati, bo pa vsekakor vse kaj drugega kot blagodejna.

Morda se bo reč za glavni stranki razpletla s pozitivnim učinkom. Morda je Oracle le na lovu za katerim od Googlovih patentov, ki jih na področju shranjevanja in obdelave podatkov, ki so Oraclov glavni posel, Google gotovo ima. Patentni spori v ZDA, kjer so vpletena močna podjetja, se običajno sklenejo z medsebojno izmenjavo pravic do uporabe patentiranih tehnologij. Če se Google morda znajde v izgubljenem položaju, tudi ne bi imel večjih težav s plačevanjem licenčnine. A kaj bodo na vse skupaj porekli neodvisni razvijalci, ki vedno znova dokazujejo, da so ključ za uspeh katerekoli podlage? Pri Androidu bo rešitev spora še kako vplivala tudi na izdelovalce strojnih naprav, ki so ga posvojili. Google bo v primeru, da izgubi sodni spor, težko ponudil zaščito pred patentnimi tožbami tudi zanje. HTC, eden ključnih ponudnikov naprav z Androidom, je po drugi strani že pod udarom patentne tožbe, ki je prišla s strani Appla. Navsezadnje pri vsem skupaj ni nepomembno, da sta Ellison in Jobs stara prijatelja.

Kaj Oraclova tožba pomeni za celoten ekosistem, v desetletju in pol zgrajen okrog jave, si še ne moremo predstavljati, bo pa vsekakor vse kaj drugega kot blagodejna.