Pro et contra

Pro et contra
Objavljeno: 10.8.2010 09:36 | Kategorija: Mnenja | Revija: Avgust 2010

V podjetju nas večina opravlja delo z računalnikom in seveda so naši računalniki povezani v omrežje. Tu pa nastopi težava, kajti vsi smo na milost in nemilost prepuščeni našemu oddelku IT. Zelo natančno nam namreč določajo, kaj se z računalnikom sme početi in kaj ne, predvsem pa ne dopuščajo prav nobene svobode pri nameščanju programov. Zakaj sploh potrebujemo oddelek IT, če nas tako omejujejo? Izgovarjajo se, da je to zaradi varnosti nujno. Kaj menite vi?

Matic Zupančič: Red mora biti

Morda ste zaposleni v podjetju, kjer glavna pobuda za rigorozno politiko uporabe računalnikov ni zrasla na zelniku IT oddelka, marveč je prišla od menedžmenta vaše družbe in bi bilo bolj smiselno to vprašanje postaviti direktorju. V podjetjih, kjer pa menedžment še nima razvite visoke stopnje zavedanja o problematiki uporabe informacijske tehnologije, se navadno stvari dogajajo v dveh fazah. Najprej je informatika kaotična, veliko je težav s posameznimi računalniki, strežniki, vsepolno je nezadovoljstva, ker se tisti, ki bi radi delali, pritožujejo, da tega ne morejo početi, ker "nič ne dela!!!". Druga faza v takem podjetju pa je nato navadno diktat informatika, ki skuša v vse skupaj vpeljati vsaj nekaj reda in sebi poenostaviti misijo nemogoče. Od tod potem izvira onemogočanje nameščanja programov po lastni presoji.

V glavnem bi lahko rekel, da imamo navadno vsaj nekaj motivov, zakaj imajo uporabniki občutek, da smo brez milosti. Zmeraj pogosteje je tu ukaz nadrejenih oz. lastnikov. Oboji navadno uporabljajo argument, da gre pri IT za vire in osnovna sredstva podjetja in da imajo pravico odločati, kaj vse se sme in ne sme početi s to opremo, še posebej, če je od tega odvisen obstoj firme ("špijonaža" je danes lahka, če se redko kdo zaveda, da "najden" ključek USB na cesti ni mana z nebes). Ne nazadnje tudi za uporabo službenih vozil veljajo pravila in se z njimi ne vozimo na tržnico po solato. Naslednji argument je navadno tisti o varnosti (informacijski in pravni, avtorski), ki mu je, žal, težko oporekati. Pravice poljubnega nameščanja programa navadno pomenijo, da smo si odprli luknjo za programske škodljivce, s tem pa smo destabilizirali celoten sistem. Si predstavljate, da bi si na računalnike v kontroli letenja nekdo namestil sudoku? Nemalokrat naletim na (samostojne) podjetnike, ki brez pomišljanja pustijo, da jim otroci šarijo in nameščajo programe na računalnike, ki jih sicer uporabljajo za dostop do svojih (poslovnih) bančnih računov. Mene bi vsaj malo skrbelo.

Argument varnosti je smiseln tudi z vidika pravne varnosti. Do zdaj sem spoznal samo enega človeka, ki dosledno bere EULA zapise. Za nepoznavalce: EULA je tisti začetni del namestitve programa, kjer vsi pritisnemo "next" in se ne brigamo, kaj piše notri. Gre za detajle, ki pa lahko prinesejo kazni in tožbe. Ni vseeno, če je program, ki smo ga namestili freeware, open source, shareware ali "comercial". Ste vedeli, da WinZip ni zastonj program in ga je treba plačati? Pa ne samo eno licenco za celotno podjetje - vsaka namestitev potrebuje svojo licenco. Tudi nehoteno pošiljanje smetilskih sporočil, ki je navadno posledica neprimernih administratorskih pravic uporabnika, je za podjetje pravno tveganje.

Povsem človeška je tudi naslednja ugotovitev: če je sistem stabilen, je z njim malo dela. To pa ne pomeni samo, da informatiki počnemo to, kar počnemo vsi, ker nam je to v naravi - torej skušamo delati čim več stvari s čim manj napora, pozitivne posledice ima tudi za uporabnika. Ta lahko nemoteno dela.

Dostopa do Facebooka, Youtuba, P2P programov, iger in druge kratkočasne programske kode pa navadno ni v opisih delovnih obveznosti.

Andrej Klemenc: Red ni nujno produktiven

Ko je Henry Ford v začetku prejšnjega stoletja pognal prvi tekoči trak, je sprožil plaz. Zadeva je bila učinkovita, vsak izmed zaposlenih je vedel, kaj in v kolikem času mora narediti, tovarna je vsakemu izmed njih porinila v roke natančno določen izvijač ali francoski ključ, ki ga je potreboval za svoje delo. Usposabljanje je bilo hitro in enostavno, zaposliti se je dalo najbolj neuke ljudi in jih v zelo kratkem času naučiti eno ali nekaj zelo enostavnih operacij, ki so jih potem ponavljali leta in leta. Vladal je "red", sistem je bil voden od zgoraj. Kakšne hude inventivnosti in vedoželjnosti, ki ni bila v neposredni zvezi z natančno določenim opravilom, za katerega je bil zadolžen posameznik, se ni pričakovalo, oziroma je bila celo nezaželena.

Po stotih letih vidimo delavke za tekočimi trakovi bolj ali manj samo še v samopostrežnih trgovinah, pa še tam so blagajničarke opremljene tudi s čitalniki črtne kode, monitorji in tipkovnicami. Nekatere trgovine jim ob tem omogočajo še svojevrstni "Youtube" s konceptom "Big brotherja": med odmori med dvema računoma lahko prek kamer občudujejo naše čevlje in noge in vmes popazijo, da ne bi mimo blagajne zbrcali kakega dragocenega artikla.

Sodobni proletariat dela za tipkovnicami, podjetja, ki spodbujajo inventivne in samoiniciativne posameznike, so uspešnejša, tovarne v začetku opisanega fordovskega tipa druga za drugo zapirajo vrata. Njihova organizacija in način dela pa so še vedno ideal za marsikaterega zaposlenega v oddelku za IT, ki naj bi bil tam zato, da bi nam, informacijsko polpismenim in nepismenim delavcem pomagal.

Da vsak izmed nas ne more imeti dostopa do prav vsega, kar je moč najti na službenih strežnikih, je jasno. Prav tako nam je jasno, da nalaganje novih programov iz spleta ni brez nevarnosti in da veljajo za različne programe te vrste različna licenčna pravila. In nam je zato jasno, da moramo tako instalacijo zaupati zaposlenemu, ki skrbi za naš IT.

Nam pa ni jasno, zakaj je včasih tako težko priti do tega človeka in zakaj se je treba toliko pregovarjati, ali ta poceni ali celo brezplačni program pri svojem delu potrebujemo ali ne? Se nam zdi, da svoje delo kar dobro poznamo in da bi bili tu vredni malo več zaupanja. In da "red" in "kontrola" v sodobnih časih nista vedno nujno najbolj produktivni metodi. Izgovori, ki jih večkrat slišimo, da se nekaj ne sme "zaradi navodil vodstva", so iz trte izviti, saj vemo, da se vodstvo s tem noče ukvarjati in da daje natančno taka navodila, kot mu jih mefistovsko prišepetavajo zaposleni v oddelku IT.

Je oddelek IT v našem podjetju tam res zaradi nas ali smo mi, drugi zaposleni, tam zaradi njega?

P.S.

Da ne bom Henryju Fordu delal prehude krivice, naj zapišem, da je kot prvi ameriški industrialec namesto šestdnevnega delovnika uvedel petdnevnega, poskrbel pa je tudi za to, da so njegovi delavci zaslužili dovolj, da so si, recimo, lahko sami privoščili avte, ki so jih izdelovali.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki