1984, 26 let kasneje

Pravica do zasebnosti je ena tistih vrednot in pravic, ki je vsakomur zelo pri srcu in za katero smo se, če je treba, pripravljeni tudi boriti. Za informacijsko družbo pa vedno bolj velja, da na vse mogoče načine in predvsem nenehno ogroža to našo bolj ali manj skrbno negovano pravico. Najhuje je to, da se nam je še bolj kot spretnih hekerjev, paparacov ali novic ter promocije željnih blogerjev treba bati predvsem početja držav, v katerih živimo.

Če dobro pomislimo in se ozremo v ne tako davno preteklost, bomo hitro ugotovili, da je bilo vprašanje zasebnosti vselej tesno povezano z različnimi fazami razvoja računalniške in informacijske tehnologije. O ogrožanju zasebnosti, načrtnem zbiranju podatkov in beleženju v zbirke podatkov smo razpravljali že v časih, ko je bil internet še v povojih, nastanek in uspeh svetovnega računalniškega omrežja pa je te dvome samo še povečal.

Pri tem smo vselej imeli pred sabo prispodobo malega posameznika, ki se sooča z vsenavzočim velikim bratom (podjetje, država, morda celo naddržavna organizacija), kot je bil opisan v kultni knjigi 1984. Veliki brat, ki spremlja vse, vse ve in na koncu odloča o vsem, kar zadeva posameznika. Mnogi so in še vedno vidijo te prispodobe v vsakdanjem življenju, domala na vsakem koraku. Včasih se je celo izkazalo, da je ta ali ona organizacija resnično prekoračila meje dopustnega, temu pa je seveda sledil škandal kot eden od mehanizmov opozarjanja na nedopustno ravnanje v družbi.

Toda v večini primerov je šlo le za urbane mite, ki niso nikoli vzdržali dokazov in so utonili v pozabo, pa čeprav jih tu in tam goreči zagovorniki zopet skušajo z novimi argumenti spraviti na površje. In to je vsekakor prav. Morda pa je res tudi nekaj drugega: ljudje smo se s časom preprosto prilagodili in začeli tolerirati stvari, ki jih morda še pred nekaj leti ne bi kar tako. Toda vprašanja varovanja zasebnosti ne smemo nikoli banalizirati. Vedno je treba biti na preži, nikoli se ne smemo slepiti, da se preteklost ne more ponoviti ali taka prihodnost zgoditi.

Zdi se, da se zopet bližamo novi prelomnici, ki bo na novo postavila družbena merila oziroma nivo tolerance. Internet je svet že zdavnaj spremenil v eno samo veliko globalno vas. Število medsebojnih komunikacij na najrazličnejših ravneh se še vedno vrtoglavo veča in to večini držav povzroča vedno več preglavic. Po domače povedano, države izgubljajo nadzor in to jim prav nič ne diši. Seveda pa se proti tej nemoči borijo, kakor vedo in znajo.

Novo poglavje se je začelo letos. Kdor je pozorno spremljal poletne novice, je zasledil gonjo nekaterih držav (Savdska Arabija, Indija, Indonezija) proti družbi RIM (BlackBerry), ki celoten promet v svojih napravah koncentrira na strežnike v zgolj peščici držav, pretežno pa v domači Kanadi. Omenjene države so od družbe RIM zahtevale, naj jim omogoči dostop do podatkov, prenesenih prek mobilnega omrežja, ali pa bodo Blackberrye zakonsko prepovedali.

Prepovedali! Težka beseda, ki ima zelo malo skupnega s sodobno družbo in demokracijo, pa vendar se je zgodilo. In se dogaja še naprej. Indija se je nekaj mesecev kasneje spravila na družbo Skype in celo Google, ki v nekaterih storitvah uporabljata lastno (očitno dobro) šifriranje, to pa ni po volji oblastnikom v čedalje večjem številu držav. Spomnimo se samo Kitajske in kljubovanja družbe Google tamkajšnjim zakonom in omejitvam.

Pa ne mislite, da je na "demokratičnem" zahodu kaj bolje. V Ameriki to skušajo doseči vsakih nekaj let, pa vselej nekako klonijo pod pritiskom javnosti. Po nekaterih poročilih naj bi se celo posamezne države znotraj Evropske unije vse bolj zavzemale za sprejetje podobnih določil. Pogosto pod krinko predhodno sprejetih zakonov za boj proti terorizmu. Če bi gledali nekoliko bolj paranoično, bi lahko celo zapisali, da se je vnela prava vojna, kdo bo nadziral koga. Amerika Evropo, Evropa Ameriko, zahodne države nove velikane v Aziji in nasprotno.

Še posebej me je presenetilo dogajanje v Indiji, kjer se zavzemajo celo za to, da bi prepovedali vzpostavljanje varnih povezav VPN (ali zahtevali dostop vanje), kar je, denimo, norma v poslovnih okoljih. Skratka, radi bi imeli pravico nadzirati vse in v vsakem trenutku. To zahtevajo oblasti, ki to počnejo iz političnih motivov in lahko gospodarstvu močno škodijo s takim ravnanjem. Kdo bi lahko v takem primeru jamčil, da poslovne skrivnosti ne bodo postale predmet političnega mešetarjenja? Vsi pa vemo, da so prav državne institucije tiste, ki pogosto poskrbijo za škandale "uhajanja informacij".

Marsikaj od tega, kar skušajo danes doseči, je družbeno preprosto nesprejemljivo. Države danes povsem brez sramu postavljajo pogoje, brez zagotovil, da bodo pri tem uporabljale mednarodne norme ali kako drugo merilo (mimogrede, kdo pa nadzira ta merila?). Še posebej pa moti, da to počnejo pogosto isti ljudje, ki v drugih okoliščinah trdijo, da internet prinaša večje svoboščine, informiranost, svetovno enakopravnost. Seveda, a dokler imajo sami nadzor nad vsem. Ali pa vsaj iluzijo nadzora. V preteklih letih se je namreč pogosto izkazalo, da ne znajo nadzorovati niti lastnih vrst. Kolikokrat se je že zgodilo, da je v javnost prišla informacija, za katero niso nikoli našli dokazov, prek katerega kanala je ušla? Sploh pa, če so tako učinkoviti, zakaj je do tega sploh prišlo?

Novost v zadnjem obdobju pa ni samo nezaupljivost med državami (kako naj to drugače pojmujemo, ko zahtevajo postavitev strežnikov pri sebi?), temveč tudi nezaupljivost držav do (tujih) mednarodnih korporacij. Te imajo v sodobni družbi vse večjo moč, pogosto celo večjo kot že nekoliko manjše države. Kdo se torej bori proti komu?

Seveda si na koncu še naprej želimo zasebnosti, a po drugi strani tudi vseh dobrot in prednosti, ki jih prinaša internet. Potrebujemo torej nekakšen nov nabor mednarodnih zakonov, ki bodo jasni in strogo upoštevani. Nekaj podobnega, kot so znameniti trije zakoni robotike, prvič zapisani s strani pisatelja Isaaca Asimova, ki jih izdelovalci robotov v resnici jemljejo kar resno. Le tako se lahko obvarujemo pred poizkusi posameznih držav, ki pogosto sprožijo pravi plaz povračilnih ukrepov drugod po svetu. Sploh pa, javna sredstva bi morali znati na tem svetu bolje porabiti.

"Še posebej me je presenetilo dogajanje v Indiji, kjer se zavzemajo celo za to, da bi prepovedali vzpostavljanje varnih povezav VPN (ali zahtevali dostop vanje), kar je na primer norma v poslovnih okoljih."