Vsi, ki smo v zadnjih letih izkusili delo ali šolanje od doma, smo to počeli prek neke računalniške naprave – prenosnika, namiznega računalnika ali tablice. Te naprave so in bodo za veliko večino še vedno najpomembnejše orodje za delo.
Računalničarji si včasih nočemo priznati, da je danes telefon tista naprava, ki je v resnici najpomembnejša. V epidemiji se je to še posebej izkazalo.
V časih, ko se malodane vsi programski izdelki selijo v oblak, se na to pot podaja še zadnja, morda ena najbolj tradicionalnih programskih kategorij: računalniške igre. Ponudba je na prvi pogled zelo mikavna. Namesto nakupa dragih lokalnih računalnikov ali igralnih konzol, sploh pa iger, vse skupaj najamemo kot storitev v oblaku. In to za le delček vložka v lokalno opremo. A trenutno stanje na tem nastajajočem področju ni tako rožnato, kot se zdi in oglašuje.
Računalniške tablice so nekaj let veljale za nekoliko pozabljeno področje računalništva. Prihod koronavirusa je sprožil ponovno zanimanje za te naprave, nam pa dal pobudo za pregled stanja na trgu.
Nakup namiznega računalnika je za nekatere užitek, a marsikomu se ob številu različnih komponent pred očmi zmegli. Ob pogledu na cene pa se ustrašimo še za denarnico. Po nekaj letih smo se zato ponovno lotili bolj splošnega članka z nasveti o komponentah z nekaj cenovnimi okviri in tipi uporabnikov.
Električna kolesa v zadnjih dveh letih, sicer resda nekoliko v senci elektrifikacije avtomobilov, uživajo neverjetno priljubljenost tako med dosedanjimi kot tudi novimi ljubitelji kolesarjenja. Poleg električnega motorja vsebujejo tudi cel kup sodobne elektronike in postajajo vsak dan bolj »digitalne« pametne naprave. Napovedi kažejo, da je to verjetno šele začetek zelo zanimive in trajnostne usmerjene zgodbe o uspehu.
Letos ne bomo več lepili novih vinjet na vetrobranska stekla, temveč bomo z njih zgolj postrgali stare. Nove bomo lahko kupili prek interneta, staromodnejši pa se bodo še vedno lahko oglasili na prodajnih mestih, a tudi tam ne bo nalepk. O vzpostavitvi sistema e-vinjet je bilo prelitega že veliko črnila, zato si raje oglejmo, kako sistem deluje.
Pametni telefoni vedo veliko o nas, tudi o naši lokaciji. Večkrat se obregnemo ob Google in Apple kot ponudnika ekosistema, češ da vesta vse o nas. Četudi to ni daleč od resnice, v njuni senci delujejo podjetja, katerih glavni poslovni model sta zbiranje in preprodaja lokacijskih informacij, ne da bi zanje sploh vedeli. Od njih jih kupujejo tako borzni analitiki kakor obveščevalne agencije.
Sanjarjenju o počitnicah na eksotični destinaciji še isti dan sledi reklama za tamkajšnji hotel, ki nam jo iznenada postreže Facebook. Pogovor o novih pnevmatikah se še ne konča dobro, ko na mobilnem telefonu ugledamo reklamo zanje. In čeprav nismo nikoli uporabljali ali iskali zobne kreme, ki jo uporablja tašča, se nenadoma pojavijo oglasi zanjo. Ali telefoni res poslušajo, kaj govorimo? Ali pa jim morda sploh ni treba?
Applov iPhone 13 Pro ima končno hitro in prilagodljivo osveževanje zaslona OLED. Tej funkcionalnosti pravijo Promotion in smo jo prej že videli na njihovih dražjih tablicah. Ob predstavitvi letošnjih telefonov je bila to ena tistih postavk, s katero so se bolj pohvalili. V resnici spremenljive frekvence osveževanja na Android strani poznamo že kar nekaj časa. Ta tehnologija je že tako zrela, da se je letos začela pojavljati tudi v najcenejših (androidnih) telefonih.
Spodnji zapis je posebna različica sicer običajnega okvirja Zlati monitor. Taka, kot smo jo v Monitorju že večkrat objavili in ki je tudi tokrat nastala izpod tipkovnice našega Anžeta Tomića, ki na taka in podobna vprašanja redno odgovarja tudi v svojem zasebnem življenju: »Kateri telefon naj kupim, Anže?«
Huaweijeva najnovejša igrača na tržišču vrhunskih telefonov spet sliši na ime Mate Pro, tokrat s številko 40. In res gre za vrhunski telefon, kot smo za serijo Mate vedno znali povedati. Toda ...
Pregled telefonov v najvišjem cenovnem razredu je bil na začetku pohoda »žepnih računalnikov« težka naloga, saj so bile razlike med telefoni velike. Proizvajalci so se še lovili s količino pomnilnika, tipom zaslona, z ločljivostjo, s količino shrambe, še procesorje so včasih izbirali, saj ni bilo samoumevno, da bodo vsi imeli čisto zadnjo izvedenko Snapdragona. Potem pa je prišlo obdobje, ko se je vse skupaj umirilo.
Letošnja jesen zaradi pomanjkanja polprevodniških čipov velja za sila neugoden trenutek za nakup osebnega računalnika, toda mnogi izbire nimajo in se pač morajo prekopati skozi kaos podražitev ter slabe dobavljivosti. Tokrat jim bomo pomagali pri izbiri - procesorjev.
Novi televizorji nimajo več energijskih oznak A+++, temveč F ali G. Evropska komisija je namreč ugotovila, da je bilo odličnjakov preveč, zato je zaostrila kriterij. Preverili smo, kaj to pomeni v praksi, koliko porabijo in koliko nas bo to stalo.
Monitorjevi jesenski preizkusi televizorjev so dober kazalec, v katero smer in kako hitro se razvija tehnologija v teh velikanih naših dnevnih sob. Če sledimo cenam, je tokrat videti, da smo na meji, ko bodo najugodnejši za nakup ravnokar postali velikanski, 65-palčni modeli. Tudi zato, ker je v korona letu zanimanje za nakup televizorjev resno poskočilo!
Dvanajst televizorjev, ki so po cenovni lestvici razporejeni od 500 do 5.000 evrov, ni dovolj velik »bazen«, da bi lahko ob koncu testa priporočili katerikoli model. Potrebe uporabnikov televizorja so namreč zelo različne in med modeli, ki smo jih preizkusili, je še množica takih in podobnih, ki jih nismo. Logistika v majhni Sloveniji je žal kompleksna, zato tudi cela dva meseca, ki ju imamo na voljo prek poletja, nista dovolj, da bi prodajalci in distributerji za test zmogli zagotoviti večjo izbiro.
Pri priklopu računalnika (grafične kartice) na monitor, televizor ali projektor imamo zadnja leta na izbiro dva ključna vmesnika – HDMI in DisplayPort. Oba sta digitalna, se pa je v zadnjem desetletju zvrstilo že kar nekaj različic obeh. Na televizorjih in projektorjih prevladuje HDMI, na monitorjih pa DisplayPort (DP). Trenutno aktualna različica standarda HDMI je 2.0, DP pa 1.4, s tem, da sta tudi naslednji različici že zakoličeni. HDMI tako na nekaterih napravah najdemo že v različici 2.1, naprave z DisplayPort 2.0 pa naj bi prišle v drugi polovici letošnjega leta.
Tokratni preizkus grafičnih kartic je bil eden izmed nenavadnejših, saj je stanje na svetovnem trgu komponent (v tem primeru grafičnih kartic) kaotično. Tudi v Sloveniji
Po dolgem času se konkurenčne grafične kartice znamk Geforce in Radeon spet gledajo iz oči v oči. Toda veselje ima grenak priokus, saj nam jo je pošteno zagodlo pomanjkanje čipov.
Preizkusi posameznih računalniških komponent so pri Monitorju v zadnjem desetletju redkejši, a se še vedno z veseljem spustimo v »šraufanje« in meritve zmogljivosti.
Danes je nekako samoumevno, da kupimo telefon, prenosnik ali namizni računalnik, ki je v celoti sestavljen. Da, prav, morda obstaja še odstotek tistih, ki ga sestavijo sami, po željah, ki jih največkrat narekujejo zahtevne računalniške igre, toda teh res ni veliko. Poleg tega tudi ti danes izbirajo bolj ali manj le procesor, matično ploščo in grafično kartico. Res zelo in najbolj zahtevni morda še pomnilnik in napajalnik. Če barvno svetlečih ohišij ne štejemo.
Monitor ni bil prva računalniška revija v Sloveniji oziroma takratni Jugoslaviji, bil pa je ena prvih, ki so se strogo ogradile od piratstva, nelegalnega preprodajanja, pa tudi le same »zastonjske« uporabe programov za osebne računalnike. Medtem ko so nekatere pionirske revije v tem prostoru imele kar nekaj strani posvečenih malim oglasom, v katerih so različni »softi« prodajali ukradeno programsko opremo, je Monitor že v prvi številki objavil članek, ki je pozival proti piratstvu.
Pri Monitorju smo bili od nekdaj v večini tisti, ki nas je zanimala strojna oprema. Računalniki, njihovi sestavni deli, dodatki za računalnike. Kakšni so, kaj zmorejo, kako so hitri, koliko stanejo. Merili in primerjali smo tudi tako obskurne naprave in »naprave«, kot so, denimo, diskovni krmilniki (VLB, ISA …) in pomnilniki pa seveda bralniki/pisalniki CD/DVD, miške, tipkovnice, modemi, telefoni (še v času »neumnih« modelov) in seveda – celotni računalniški sistemi.
Večina prvotnih Monitorjevih avtorjev je izšla iz študentskih klopi, konkretno iz študija računalništva. Ne čudi torej, da je bilo v začetku kar nekaj člankov »akademskih« oziroma so avtorje zanimale tematike, ki so jih obdelovali na fakulteti. Dokaj pogosto smo, denimo, pisali o operacijskih sistemih, kot da bi jih bilo v tistih časih nekaj več kot danes. Pa jih v resnici ni bilo, le da so danes odločneje profilirani.
Spomnimo se, nekoč davno ni bilo interneta. No, bil je, vendar le nekje v Pentagonu in v nekakšnih akademskih sferah. Najti izdelek, ki bo najboljši za naše potrebe, ni bilo tako enostavno, kot je to danes. Kako vedeti, kateri računalnik (ali katera izmed drugih naprav) kaj vsebuje, koliko je hiter, v čem se razlikuje od konkurence in koliko stane? Edina možnost je bila to prebrati v specializiranem tisku. V tisku, ki se je specializiral za primerjalne preizkuse, »teste«, kot smo jih kmalu ponotranjili.
Monitor se je rodil ravno tam nekje, ko smo na računalnike nehali gledati kot na »domače mlinčke«. Priljubljenost »mikro računalnikov« je upadala, v vzponu so bili osebni računalniki. Peceji, po domače, oziroma kloni IBM.
Leta 1998 se je v Monitorju začela prebujati želja po ohranitvi tehnologije, na kateri danes temelji svet. Računalništvo se spreminja tako hitro, da prehiteva zgodovino. »Naprava, ki je bila še pred nekaj leti vrhunec, je danes za v staro šaro, jutri pa bo že imela zgodovinsko vrednost,« smo zapisali takrat.
Monitorjeva ekipa je že zelo kmalu spoznala, da so neodvisni in nepristranski testi strojne in programske opreme tisto, kar bralci potrebujejo. Še posebej zato, ker v tistih časih pač ni bilo interneta, bi lahko dodali danes.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
