Računalničarji smo že desetletja vajeni delati na daljavo. Računalnik, za katerem sedimo, je le most, prek katerega pridemo do naprav, ki jih v resnici uporabljamo oziroma upravljamo. S prihodom koronavirusa pa nismo več edini, ki potrebujemo tako funkcionalnost.
Video konference so v času pandemije postale čez noč esencialna, celo kritična infrastruktura. Po njih so planili tako podjetja kot potrošniki, saj smo vsi morali ostati doma. Svojo uporabnost so dokazale s tem, ko so preživele največji stresni test programske opreme, ki si ga lahko omislimo v računalništvu. Prvotno skepso in zadržke je nadomestilo navdušenje, ki bo verjetno za vselej spremenilo navade in uporabo tovrstnih storitev. Obenem je spodbudilo računalniško industrijo za nov krog inovacij na področju video konferenc.
Ko se je med letoma 2002 in 2004 po svetu širil virus sars, sva z bratom ugibala, kako bi se v Sloveniji odzvali, če bi morali ostre zaščitne ukrepe, vključno z omejitvijo gibanja, sprejeti tudi pri nas.
Medtem ko ostali kolegi pišejo o izkušnjah šolanja od doma na strani prejemnikov storitev, bodi tole pogled z druge strani. Še zdaleč ni enakovreden, saj so moji »šolarji« že odrasli ljudje, ki iz meni nepojasnjenih razlogov raje delajo doktorat, namesto da bi služili mastne denarje v industriji. Hkrati jih ni 30 na paralelko, temveč precej, precej manj. A vseeno, mentorstvo doktorandov od doma ni enako kot v živo.
Novi koronavirus je obrnil svet na glavo, življenje se je drastično spremenilo in primorani smo živeti drugače kot kadarkoli v preteklosti. Pandemija je presenetila vse, še najbolj pa so bili, po videzu sodeč, presenečeni šolniki.
Koronavirus je tako rekoč čez noč zaprl učilnice in predavalnice v skoraj vseh državah po svetu. Po začetnem šoku in spoznanju, da zaradi virusa šolska vrata ne bodo prav kmalu ponovno odprta, se je resnici na ljubo vsaj v Sloveniji zelo hitro začela organizacija alternativnega načina izobraževanja. Informacijske rešitve za učenje na daljavo sicer poznamo in ponekod celo uporabljamo že dolgo vrsto let, vendar v večini primerov le kot dodatni pripomoček, ne pa kot osnovni način dela. Tehnologija je kljub hipni rasti obremenitve vzdržala, šepa pa organizacija.
Novonastala situacija z virusom in s samoizolacijo pa je seveda posegla tudi v moje družabno življenje. S partnerico sicer nimava dece, imava pa dovolj prijateljev po vsej državi. Tako sem kmalu po začetku karantene vzpostavil virtualno krčmo, kjer se z njimi srečujem.
Oddaljeno delo ali službovanje od doma računalnikarjem ni tuje, saj nam narava dela omogoča kakovostno podporo in učinkovitost na daljše razdalje, zato smo bili na pandemijo karseda pripravljeni.
Za delo od doma je lepo in koristno imeti vso mogočo programsko opremo za timsko delo, telekonference in sourejanje datotek, toda najkoristnejša odločitev je bila nekaj precej bolj primitivnega: da smo, če malo pretiravam, na reverz odpeljali polovico monitorjev z oddelka. Domov.
Ne delam prvič od doma, zato mi kar gre. Le malce gneče je.