Program, ki ga nihče ne razume
Umetna inteligenca je pisanje programske opreme spremenila v pogovor. Odprla je vrata ljudem, ki ne poznajo programskih jezikov, izkušenim razvijalcem pa dala izjemno zmogljivega pomočnika.
Umetna inteligenca je pisanje programske opreme spremenila v pogovor. Odprla je vrata ljudem, ki ne poznajo programskih jezikov, izkušenim razvijalcem pa dala izjemno zmogljivega pomočnika.
Umetna inteligenca je računalnikom najprej pomagala prepoznavati obraze, prevajati besedila, risati slike in odgovarjati na vprašanja. Zdaj se je lotila še opravila, ki je bilo doslej rezervirano za ljudi, ki poznajo en programski jezik ali več. Program ji opišemo z navadnimi besedami, ona pa ga napiše, požene, preizkusi in po naših pripombah popravi. Kar je bilo še pred kratkim videti kot oddaljena prihodnost, je postalo storitev za ceno mesečne naročnine.
Novi Monitor je v znamenju programiranja po občutku – preverjamo, kako so ChatGPT, Claude in druga orodja umetne inteligence programiranje spremenila v pogovor in ga približala tudi ljudem brez klasičnega programerskega znanja. Obiskali smo tudi pravo izumiteljevo delavnico, pogledali proti prihodnosti kvantnega računalništva ter preizkusili kup zanimive strojne in programske opreme. Med drugim podrobneje predstavljamo Samsung Galaxy Z Fold8 in Watch9, Asus Expertbook Ultra, navidezne stroje na Macu ter orodja za domači strežnik. V novem Monitorju Pro pa se posvečamo poslovni programski opremi in vprašanju, kaj sledi po množičnem opremljanju šol z računalniki.
Uvedba umetne inteligence v poslovanje obeta večjo učinkovitost in nižje stroške, vendar praksa pogosto prinese nepredvidene ovire. Ko algoritem naleti na nepredvidljivost človeškega vedenja ali kompleksnost resničnega sveta, podjetja včasih ugotovijo, da je bil stari, analogni način pravzaprav boljši.
Najprej so nam povedali, da bo umetna inteligenca delala namesto nas. Nato so nam razložili, da bo delala bolje kot mi. Zdaj smo v fazi, ko nam razlagajo, da bo delala ceneje kot mi.
Le dan po predavanju Richarda Hofstadterja o paranoičnem slogu v ameriški politiki je bil umorjen John F. Kennedy – dogodek, ki je teorije zarote potisnil iz obrobja v središče javne domišljije.
Teorije zarote niso nove. Spreminjajo se njihovi junaki, sovražniki, tehnologije in kanali širjenja, osnovni vzorec pa ostaja presenetljivo trdoživ. Vedno obstaja dogodek, ki je prevelik, preveč boleč ali preveč kaotičen, da bi ga sprejeli kot posledico napak, interesov, nesposobnosti, naključij in običajne človeške zmede. Zato se pojavi privlačnejša razlaga: nekdo je to načrtoval. Nekdo vleče niti. Nekdo ve, kaj se v resnici dogaja.
Nedavno so na Kitajskem priredili tekmovanje v teku na polmaratonsko razdaljo, ki so se ga lahko udeležili tudi humanoidni roboti. Zmagovalni robot podjetja Honor je za 21 km dolgo pot potreboval nekaj več kot 50 minut, kar je precej manj, kot zmorejo najboljši človeški tekači. Ta dosežek je še posebej impresiven, če ga primerjamo z lanskim, ko je zmagovalni robot za enako razdaljo potreboval več kot dve uri in pol. Še bolj pa dejstvo, da se je večina lanskih robotov dobesedno opotekala po progi.
Iz nove številke Monitorja: V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. Obljubljala je nekaj nemogočega – da lahko s programsko opremo nadgradimo strojno opremo ali s klikom na gumb popravimo tisoče napak, ki v resnici sploh niso obstajale. Od razvpitega primera SoftRAM 95 do agresivnega WinFixerja je zgodovina računalništva polna programov, ki so v najboljšem primeru počeli nič, v najslabšem pa resno ogrozili stabilnost sistema. Placebo programska oprema!
V 90. letih prejšnjega stoletja, ko so osebni računalniki postali osrednji del gospodinjstev, se je pojavila nova vrsta industrije: digitalna alkimija. Obljubljala je nekaj nemogočega – da lahko s programsko opremo nadgradimo strojno opremo ali s klikom na gumb popravimo tisoče napak, ki v resnici sploh niso obstajale. Od razvpitega primera SoftRAM 95 do agresivnega WinFixerja je zgodovina računalništva polna programov, ki so v najboljšem primeru počeli nič, v najslabšem pa resno ogrozili stabilnost sistema.
Računalniki, telefoni in tablice so že dolgo predstavljeni kot naprave, ki jih je mogoče nenehno izboljševati. Vedno naj bi obstajal še en program, še eno orodje, še en klik, s katerim bo naprava hitrejša, čistejša, varnejša in bolj odzivna. Prav na tej obljubi je zrasla cela industrija programske opreme, ki ne prodaja nujno učinka, temveč predvsem občutek nadzora. Uporabniku ponuja pomiritev: nekaj je narobe, a brez skrbi, tukaj je rešitev.
Monitor Svet, posebna številka s prevodi tujih besedil, tudi tokrat prinaša izbor najboljših člankov uglednih tujih revij, med njimi New Scientist, Fast Company, The Atlantic, MIT Technology Review in Inc. Tema številke se posveča vprašanju, kako krhek je pravzaprav internet, od katerega je danes odvisno skoraj vse – od komunikacije in gospodarstva do energetike ter javnih storitev. Če bi zaradi naravne nesreče, vojne, kibernetskega napada ali sončne nevihte prišlo do večjega izpada, bi se sodobna družba lahko zelo hitro znašla v kaosu. Članek spremlja skupino strokovnjakov in prostovoljcev, ki razmišljajo, kako bi bilo mogoče internet v takem scenariju znova zagnati – od lokalnih improviziranih omrežij do preprostih radijskih naprav, ki bi omogočile vsaj osnovno komunikacijo. Njihova prizadevanja razkrivajo, da za popoln zlom interneta morda sploh nimamo jasnega načrta – in da bi ga morali začeti pripravljati, še preden ga zares potrebujemo.
Tehnologija nam je olajšala življenje, vendar ne vsem. Ko banke, trgovine, letališča in država predpostavljajo digitalno pismenost, izključenost postane skoraj neizogibna.
Vedno ista zgodba: prihaja doba umetne inteligence, podatkovni centri rastejo kot gobe po dežju, elektrike bo zmanjkalo, omrežja bodo pokala po šivih, rešitev pa so novi megaprojekti, novi reaktorji, nove milijardne investicije. Ali res?
22. marca bodo v Sloveniji volitve. Spet bomo v nedeljo vzeli osebni dokument, odšli na volišče, obkrožili kandidata s svinčnikom in listič oddali v zapečateno skrinjico. Ob tem se že vrsto let ponavlja isto vprašanje: zakaj tega ne bi mogli storiti kar od doma, prek računalnika ali telefona? Zakaj nimamo internetnih volitev?
Zgodba se mi je pripetila pred kratkim: po dolgem čakanju na telefonsko pomoč pri banki OTP sem namesto človeka prejel SMS z vabilom k uporabi njihovega »pametnega« pomočnika Nika. Katastrofa.
Dolga leta je veljalo, da Apple sicer nikoli ni prvi, je pa na koncu najboljši. Počaka, opazuje konkurenco, nato tehnologijo izpili, zapre v svoj ekosistem in jo ponudi kot nekaj samoumevno boljšega. V dobi umetne inteligence ta zgodba ne drži več.
Odprta arhitektura, ki naj bi premešala karte v svetu procesorjev, je letos dopolnila petnajst let. RISC-V se v tem času ni uveljavil z bleščečimi izdelki na policah trgovin ali marketinškimi slogani, temveč z nečim precej tišjim, a dolgoročno morda pomembnejšim: z idejo, da so lahko temeljni gradniki računalniške tehnologije odprti, dostopni in brez licenčnih omejitev. V svetu, kjer so Intel, AMD in ARM desetletja določali pravila igre, je to že samo po sebi dovolj, da vzbudi pozornost.
Pri Monitorju imamo ob koncu leta že dolgo lepo navado. Ko se leto bliža koncu, se za trenutek ustavimo, pogledamo okoli sebe – predvsem na svoje mize, v nahrbtnike, delavnice, dnevne sobe in strežniške omare – ter zapišemo, kaj smo v resnici uporabljali. Ne, kaj je bilo najbolj oglaševano, ne, kaj je obljubljalo revolucijo, temveč, kaj nas je v praksi navdušilo, razveselilo, nam olajšalo delo ali preprosto polepšalo vsakdan. Tako je nastal tudi letošnji tradicionalni članek Kaj uporabljamo 2025.
Sedem let je tega, kar je Nvidia lansirala prve grafične kartice s strojno podporo za sledenje žarkom, ray tracing, toda ta tehnologija še vedno pretežno ostaja bombonček za igričarske navdušence. Ali lahko kmalu pričakujemo preboj v ospredje in s katerimi tehničnimi prijemi želijo to doseči?
Včasih me kdo vpraša: »Kaj je sploh ta umetna inteligenca na telefonih, ki jo menda vsi zdaj imajo, na kaj je treba paziti pri nakupu?« Naj poskusim odgovoriti.
Naprave, nekoč rezervirane za vojsko, danes pod krinko varnosti tiho vstopajo v civilno sfero. Lovilci IMSI, naprave za prestrezanje mobilnih povezav, so postali simbol prikritega tehničnega nadzora — učinkoviti, nevidni in pogosto pravno neurejeni. Njihova uporaba odpira vprašanja o ravnotežju med varnostjo in zasebnostjo ter spoštovanju temeljnih pravic.
Sredi oktobra se bo iztekla podpora za Windows 10, pred čimer nas Microsoft svari že več kot leto dni. Vztrajanje pri starem sistemu naj bi predstavljalo huda varnostna tveganja. Ker številni starejši procesorji (in računalniki v celoti) uradno niso podprti, se zdi v primeru starega računalnika edina rešitev – nakup novega. A možnosti je precej več.
Včasih je treba za rešitev modernih problemov stopiti globoko v zgodovino. Moderni zasloni LCD z osvetlitvijo so očem prenaporni, da bi jih uporabljali v e-bralnikih. A nekoč LCD-ji niso imeli osvetlitve, zato smo pri igranju Game Boya na zadnjih sedežih avtomobila nestrpno čakali obcestne svetilke. Zelo podobni LCD-ji se v barvah vračajo v e-bralnike.
Brati na zaslonu je mučno in očem neprijetno, zato že pol stoletja poteka razvoj elektronskega papirja. Črno-bele rešitve so že izjemno dobre, barvne pa dobivamo šele v zadnjih letih. Podjetje E-Ink razvija tehnologiji ACeP in Kaleido, ki imata vsaka svoje prednosti in slabosti. Če bi ju lahko križali, bi bil rezultat fantastičen.
Elektronske knjige so danes hočeš nočeš prihodnost branja. Ne gre le za sodobno, ampak tudi varčno izbiro, saj v nasprotju s tiskanimi knjigami pri izdelavi elektronskih knjig ni potreben poseg v naravo.
Najbolj ozaveščenim uporabnikom IT je prekipelo, ko so vodje največjih tehnoloških podjetij čez noč obrnili ploščo, začeli vleči poslovne poteze, ki godijo aktualnemu predsedniku ZDA, in s tem pokazali, da jim je bistveno manj mar za svoje uporabnike in stranke kot za dobiček. Na udaru so vsa podjetja iz velike tehnološke peterice – Alphabet (Google), Meta (Facebook), Amazon, Microsoft in Apple. Pobuda močno spominja na v zadnjih letih večkrat začete bojkote proti Facebooku, ki so odmevali v javnosti in imeli mnoge podpornike, rezultat vseh pa je bil, vsaj s poslovnega vidika, zanemarljiv.
Evropa si v zadnjem času močno prizadeva, da bi vzpostavila lastno digitalno infrastrukturo, predvsem pa svoje informacijske storitve, tako za podjetja kot potrošnike. Ta hip ponudba povsem evropskih storitev ni velika, obenem pa je še je razdrobljena in malo poznana, predvsem zunaj izvorne države. Zaradi novih svetovnih političnih razmer in predvsem razpoloženja Evropejcev pa se to utegne spremeniti, zato je dobro vedeti, kaj je na voljo. Nenazadnje nekaj od tega tudi že uporabljamo, pa se niti ne zavedamo, da je evropsko.
Ponavadi poreklo aplikacije pri njeni izbiri ni najvažnejša reč in tudi pri igričarskem servisu GOG večina ne pomisli, da za njim stojijo Poljaki iz družbe CD Projekt, se pravi tisti, ki so napravili igre Witcher. Na GOG nas je večina pred časom preprosto naletela zaradi njegovega prvotnega namena: ohranjanja in distribuiranja starejših iger. Od tod izvira tudi ime, saj se je zadeva sprva imenovala Good Old Games. Do danes je projekt prerasel v samosvojo spletno igričarsko trgovino, na kateri je mogoče najti tudi modernejše naslove, a starejše igre ostajajo pomemben segment, tudi skozi iniciative, kot je Preservation Program, ki jih aktivno ohranja. Drugi pomemben podatek je, da so vse igre na GOG brez DRM, se pravi programskih zaščit pred kopiranjem, ki gredo dostikrat tako v skrajnosti, da ogrožajo uporabnikovo zasebnost. Storitev pozna samostojno aplikacijo, GOG Galaxy, toda za prvo silo se tudi spletna povsem dobro obnese, ker starejše igre tako in tako ne potrebujejo posodabljanja. Sam za aktualne igre tako večji del uporabljam Steam in EGS, medtem ko imam na GOG prek 700 tistih naslovov, s katerimi sem »rasel gor«. Takšnega spiska ni težko oblikovati, ker so kot drugod tudi na tej platformi stalna znižanja in akcije, tako da stare Mortal Kombate in Falloute pridobimo za evro ali dva.
Politika in tehnologija sicer na prvi pogled nista ravno istorodna fenomena, saj politika večinoma temelji na bolj ali manj uspešnih družbenih dogovorih in razmerjih, ki jih ustvarjajo posamezniki in skupnosti z vsemi svojimi slabostmi, strahovi in iracionalnimi dodatki, medtem ko naj bi tehnologija sledila nekemu vsaj na prvi pogled bolj racionalnemu razvoju znanosti. V praksi ta ločnica ni tako trdna, saj je bila znanost (in s tem tudi tehnologija) vedno tudi talka centrov moči, ki so jo usmerjali, podpirali oziroma sploh omogočali. No, ne glede na vzgibe in mehanizme so sodobne tehnologije postale sestavni del življenja po vsem svetu, še posebej v času, ko se je mantra razvoja imenovala globalizacija in ko se je ves način ustvarjanja, razvoja, produkcije in distribucije tehnologij zlil v kompleksno globalno omrežje. A z nastopom nove ameriške administracije je ta trend očitno minil.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih