Od iger do skrajno resnih reči
Ponavadi poreklo aplikacije pri njeni izbiri ni najvažnejša reč in tudi pri igričarskem servisu GOG večina ne pomisli, da za njim stojijo Poljaki iz družbe CD Projekt, se pravi tisti, ki so napravili igre Witcher. Na GOG nas je večina pred časom preprosto naletela zaradi njegovega prvotnega namena: ohranjanja in distribuiranja starejših iger. Od tod izvira tudi ime, saj se je zadeva sprva imenovala Good Old Games. Do danes je projekt prerasel v samosvojo spletno igričarsko trgovino, na kateri je mogoče najti tudi modernejše naslove, a starejše igre ostajajo pomemben segment, tudi skozi iniciative, kot je Preservation Program, ki jih aktivno ohranja. Drugi pomemben podatek je, da so vse igre na GOG brez DRM, se pravi programskih zaščit pred kopiranjem, ki gredo dostikrat tako v skrajnosti, da ogrožajo uporabnikovo zasebnost. Storitev pozna samostojno aplikacijo, GOG Galaxy, toda za prvo silo se tudi spletna povsem dobro obnese, ker starejše igre tako in tako ne potrebujejo posodabljanja. Sam za aktualne igre tako večji del uporabljam Steam in EGS, medtem ko imam na GOG prek 700 tistih naslovov, s katerimi sem »rasel gor«. Takšnega spiska ni težko oblikovati, ker so kot drugod tudi na tej platformi stalna znižanja in akcije, tako da stare Mortal Kombate in Falloute pridobimo za evro ali dva.
Pri evropski različici družbenih omrežij je na prvem mestu Mastodon, ki prednjači predvsem kot vzorčni primer ideje decentraliziranega omrežja oziroma v samosvojem žargonu »federiranega« (federated). Ideja je, da takšno omrežje ni pod popolnim nadzorom enega podjetja, kot je Facebook ali X, temveč so ločeni strežniki lahko samostojni in se pod skupkom krovnih pravil med seboj povezujejo – pa za nameček tudi s podobnimi zunanjimi omrežji v še večjo združbo, ki ji pravimo Fediverse. Mastodon je tako razdrobljen na namenske kotičke, denimo za raziskovalce, novinarje, pisatelje in podobno. Programje kot tako spodobno deluje, toda sleherno družbeno omrežje poleg tega sloni še na samih uporabnikih in teh je na Mastodonu trenutno še vedno bistveno manj kot na X, zato ostaja v domeni specifičnih strok.
Tudi za Protonmail ni toliko pomembno, da je v teoriji švicarski, kot podatek, da je usmerjen v zasebnost. Medtem ko pri Gmailu ne moremo vedeti, koliko nam veliki Google »špega« v pošto, pa pri Protonu zagotavljajo, da tega ne počno, in ker je programje odprtokodno, jim lahko tako na počez verjamemo. Resnici na ljubo se je treba tudi tu potruditi, če želimo pošiljati šifrirana sporočila, kar je tema za ločen članek. Obenem je vmesnik kanec okornejši kot Gmailov, predvsem pa je dražji naročniški program. Če upoštevamo, kako priročna je za večino integracija Gmaila v širši Googlov ekosistem, ni nenavadno, da se tudi sam poslužujem pristopa, kjer za večino pošte uporabljam Gmail, medtem ko je Protonmail namenjen superskrivni preiskovalni novinarski korespondenci.
