Je ne ZDA sploh mogoč?
Politika in tehnologija sicer na prvi pogled nista ravno istorodna fenomena, saj politika večinoma temelji na bolj ali manj uspešnih družbenih dogovorih in razmerjih, ki jih ustvarjajo posamezniki in skupnosti z vsemi svojimi slabostmi, strahovi in iracionalnimi dodatki, medtem ko naj bi tehnologija sledila nekemu vsaj na prvi pogled bolj racionalnemu razvoju znanosti. V praksi ta ločnica ni tako trdna, saj je bila znanost (in s tem tudi tehnologija) vedno tudi talka centrov moči, ki so jo usmerjali, podpirali oziroma sploh omogočali. No, ne glede na vzgibe in mehanizme so sodobne tehnologije postale sestavni del življenja po vsem svetu, še posebej v času, ko se je mantra razvoja imenovala globalizacija in ko se je ves način ustvarjanja, razvoja, produkcije in distribucije tehnologij zlil v kompleksno globalno omrežje. A z nastopom nove ameriške administracije je ta trend očitno minil.
S svojim ozko usmerjenim pogledom in agresivnim pristopom do drugih držav si trenutna ameriška oblast v svetu ni ravno pridobila veliko ugleda in simpatij, prav nasprotno se iz vseh koncev oglašajo pozivi k bojkotu ZDA in tudi njihovih izdelkov – kar sploh v primeru digitalnih tehnologij pomeni zelo velik delež vsega, kar sploh uporabljamo. Velja se zato vprašati o smiselnosti tovrstnih radikalnih pozivov, predvsem pa o realnih možnostih, ali predvsem pri digitalnih tehnologijah sploh lahko prerežemo popkovino, da bi iz svojega tehnološkega nabora izločili tehnologije, ki so bile razvite ali izdelane v ZDA. Še najbolj smiselno se zdita izogibanje prenašanju podatkov v ZDA in raba rešitev, ki se upravljajo pod ameriško zakonodajo.
Kje bi sploh začeli? Pri računalnikih in procesorjih že takoj naletimo na prvo oviro, saj je karkoli resnega ali v praksi uporabnega ponavadi povezano s podjetji, kot so Intel, AMD in Apple. Resda je na voljo nekaj alternativ, ki pa v resnici niso povsem neodvisne od ameriškega vpliva. Prvi padejo na pamet procesorji ARM, ki pa so tudi regulirani v skladu z ameriško zakonodajo, čeprav gre za britansko podjetje.
Potem so tu operacijski sistemi. Vsaj na papirju lahko Windows ali MacOS zamenjamo za katero od distribuciji Linuxa, pri čemer so na voljo tudi evropske distribucije, kot je nenazadnje celo najbolj znani Ubuntu, tudi OpenSuse in še kateri. A tudi te so v osnovi plod mednarodne skupnosti in uporabljajo knjižnice, ki so izdelane ali včasih celo lastniško licencirane v ZDA, če pa človek vrže oko še na uradno stran Linux jedra in tam naštete sponzorje, je jasno da čiste »neamerikanizacije« ni mogoče doseči niti v svetu Linuxa. Radikalni »neodvisneži« si sicer lahko pomagajo s posameznimi distribucijami, ki se trudijo ostati povsem »odprte«, torej ne vsebujejo oziroma uporabljajo lastniških knjižnic ali modulov (npr. Guix ali Tails), a v tem primeru se praktičnost rabe precej zmanjša.
Po pričakovanju ni stanje nič kaj drugačno v ostalih segmentih odprtokodnih programov, saj je navezava z ZDA prisotna skoraj vedno. Še najbolj nevtralen izbor so omizja KDE in aplikacije, ki jih razvija ta skupnost, pa tudi pisarniška LibreOffice in ONLYOFFICE sta večinoma evropska. Če pa se pogovarjamo o pisarniških rešitvah za podjetja, ki torej vsebujejo tudi »neameriški oblak« in podoben nabor aplikacij, kot jih ponuja Microsoft Office, je najbolj delujoč izbor verjetno Nextcloud, ki je nemškega izvora. Projekt je sicer v osnovi prav tako odprtokoden, za nekatere storitve, kot so npr. videokonference ali oblačna shramba, pa je treba izbrati plačljivi Nextcloud Enterprise.
Če želimo zaščititi svojo pametno hišo pred radovednimi ameriškimi očmi, je mogoče izbrati OpenHAB, ki je nemški in ne potrebuje oblaka (če seveda ne uporabimo vtičnika za povezavo z Alexo ali Google Home). Potrebujemo pa svoj strežnik (recimo Raspberry Pi) in nekoliko več znanja, da deluje.
Zahvaljujoč britanskemu projektu OpenStreetMap (OSM), niti navigacija ni nujno vezana na ameriške zemljevide (kot je Google Maps ali Apple Maps). Zemljevide skupnosti OSM uporablja veliko navigacijskih programov (tudi ameriških), med evropskimi aplikacijami pa verjetno najbolj izstopa češki Mapy, ki je zaradi natančnosti zelo priljubljen med pohodniki in kolesarji.
A kljub nekaterim delujočim primerom se neka resna neodvisnost od ZDA za praktično rabo digitalnih tehnologij danes ne zdi pretirano uporabna niti mogoča. Po drugi strani se moramo vprašati, če je takšna ločitev mogoča od katere druge države, ki ima osrednjo vlogo v svetu digitalnih tehnologij – pa naj bo to Južna Koreja, Japonska, Tajvan ali tolikokrat v središče postavljena Kitajska. In nenazadnje – kdo bo ZDA in njene tehnologije ločil od preostalega sveta – evropskega, azijskega ali katerega drugega? Nemara pa je prava rešitev nekaj drugega in se nasploh nanaša na celoten tehnološki svet – tehnologije in njihova raba naj bodo nevtralne, čim bolj neodvisne od političnih ali ekonomskih sil in čim bolj v lasti skupnosti – odprtokodne skupnosti.
