Objavljeno: 27.9.2022 | Avtor: Jure Forstnerič | Monitor Oktober 2022

Jesenskih tisoč evrov

Pri Monitorju prenosnike redno preizkušamo, občasno pa se lotimo tudi popolnejšega pregleda tržišča. Glede na letni čas smo ocenili, da bo pravi čas, da se spustimo v vprašanje, kakšen prenosnik priporočiti šoloobvezni mladini. V mislih imamo tako mlajše, ki (še) nimajo lastnega računalnika, kot študente, ki razmišljajo o menjavi oziroma o nakupu novega. Nasveti pa bodo povsem na mestu tudi za druge uporabnike, sploh domače, tiste torej, ki nimajo kakih izrazitih in specifičnih zahtev.

Komodifikacija računalništva je v polnem zaletu. Marže so pri prenosnikih vse nižje (distributerji in prodajalci znajo potarnati, da jih pravzaprav ni), modeli pa s stališča končnih uporabnikov pa vse bolj dolgočasni. Uporabniki manj razmišljajo o proizvajalcu prenosnika, ti pa zato manj lovijo prestiž, manj vlagajo v prepoznavnost, v oglaševanje in medijske aktivnosti.

Posledica je med drugim ta, da je pri podjetjih manj interesa za preizkusne izdelke, namenjene novinarjem. Ni več aktivnih predstavništev (oziroma so se preselila v večje, pomembnejše kraje, od koder na daljavo pokrivajo tudi našo državo), tudi ne dogodkov, kjer bi predstavljali novosti s področja prenosnikov. Za oglasi, ki jih srečujemo, stojijo končni prodajalci (trgovine), ki oglašujejo bolj glede na trenutno razpoložljive zaloge.

Kljub temu smo do nedavnega še kar redno dobivali prenosnike, ki so nam jih dobavljali slovenski distributerji. Dogajanje zadnjih nekaj let je to spremenilo. Govorimo seveda o koronavirusu in svetovnem dogajanju, ki ga je ta sprožil. Med glavnimi težavami je dobava praktično vsega. Logistične verige so pod ogromnimi pritiski; težava ni le dobiti končne izdelke iz vzhodno-azijskih tovarn, ampak imajo tudi te tovarne težave pri dobavi sestavnih delov, surovin itd. Zapiranje tovarn zaradi zajezitve virusa pa je (bilo) le kaplja čez rob že tako prepolnega kozarca.

Obnovljeno

Tudi pri nas vse pogosteje srečujemo ponudbe rabljenih in obnovljenih prenosnikov. Pri prvih gre za prodajalca, ki odkupi večje količine rabljenih računalnikov od večjih (običajno tujih) podjetij, jih povsem ponastavi (na novo namesti operacijski sistem), po potrebi pa tudi zamenja baterijo. Pri obnovljenih (pogosto se pojavlja angleški izraz refurbished) je proces podoben, le da za tem njim stoji sam proizvajalec prenosnika, ki opravi vnovično namestitev in pregled sistema, po potrebi morebitno popravilo ali zamenjavo sestavnega dela.

Nakup takega prenosnika je smotrn, čeprav bo ocenitev stanja včasih zelo težka, sploh pri nekoliko starejših rabljenih prenosnikih. Pri refurbished oziroma tovarniško obnovljenih prenosnikih je po naših izkušnjah nadzor kakovosti zelo dober. Če ne gre ravno za prestaro strojno opremo (to najlažje vidimo po generaciji procesorja), je tak prenosnik lahko povsem enako dober kot nov.

Več neznank bo pri starejšem, rabljenem prenosniku. Če se le da, bi priporočili, da si tak prenosnik ogledamo v živo, svetujemo tudi nakup nove baterije, sploh če ima prenosnik za seboj tri leta ali več delovanja. Pozorni bodimo na stanje hladilnega sistema, torej morebitno zaprašenost ali iztrošenost ventilatorjev. Te se lahko tudi zamenja, a gre za nekoliko globlji poseg, hkrati zna biti tudi dobava težavna.

Transportne verige naj bi si že nekoliko opomogle, saj so cene ladijskega transporta že začele strmo upadati, a gre za počasne premike, ki se bodo zares izkazali šele čez nekaj mesecev – po zimski prodajni sezoni. Kaj bo takrat, je seveda težko napovedati, saj živimo v res negotovih časih.

Celo v spletnih trgovinah je še vedno nujno izbrati možnost, da se nam pokažejo le naprave, ki so na zalogi. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da izberemo izdelek, ki ga ni in za katerega nihče zares ne ve, kdaj sploh bo. Slišali smo že zgodbe, da je nekdo naročil izdelek, za katerega se je izkazalo, da bo nanj čakal tudi celo leto.

Uporabniki smo v zadnjih mesecih vseeno nekoliko na boljšem, v trgovinah je na voljo več prenosnikov, kot jih je bilo pred kakim letom. Še vedno sicer gre za omejene količine – včasih tudi le po nekaj kosov nekega modela prenosnika, včasih nekaj deset, raznolikosti je nekoliko več. Resnejše težave imajo podjetja, ki bi neposredno od distributerjev želela kupiti 10, 20 ali 30 prenosnikov, saj gre večino teh naprav v roke največjim – torej večjim trgovcem.

Zaradi vsega tega smo se tudi tokrat odpovedali večjemu primerjalnemu preizkusu prenosnikov in smo se lotili splošnega pregleda tržišča. Namesto da bomo s prstom pokazali na konkreten prenosnik, ki ga dan po izidu revije že nikjer več ne bo dobiti, bomo raje priporočili okvirne lastnosti, ki uporabniku pomagajo pri izbiri ne glede na to, kateri modeli so v trgovinah v danem trenutku na voljo.

Kaj bo prinesla prihodnost, seveda ne ve nihče. Menimo, da se bo stanje vsaj nekoliko umirilo, torej da bodo dobavne verige le dohitele povpraševanje. Letošnjo jesen in zimo sicer še ne, prihodnje leto pa bi lahko že imeli domače tržišče, ki bi delovalo umirjeno. Seveda pa lahko vse spremeni – morebitna svetovna recesija.

Kako se lotiti nakupa?

Dejavnikov, po katerih izbiramo prenosnik, je seveda več, uteži posameznih pa se med uporabniki razlikujejo. Povedano drugače, za nekoga je daleč najpomembnejša cena, na drugem mestu pa si želi le to, da računalnik na bo katastrofalno prepočasen. Za študentu, ki bo prenosnik veliko prenašal med predavanji, knjižnicami in študentskim domom, pa bo morda najpomembnejša teža (velikost), takoj zatem vzdržljivost baterije, nekje proti koncu seznama pa bosta zmogljivost in cena. Tretji bodo iskali nekaj zmogljivejšega, torej »čim več zmogljivosti« v izbrani cenovni meji, morda tudi s kako resnejšo diskretno (dodatno) grafično kartico. Prenosnika, ki bi vsem ponujal vse, enostavno ni.

Taktika nakupa, ki se nam zdi smiselna, je najprej določitev cenovnega okvira, vsaj zgornje meje, in šele nato naj sledi pregled podrobnosti, kaj dejansko je za ta denar sploh mogoče dobiti. Izplača se spremljati prodajne akcije in izdelke, ki so znižani, pomagajo tudi spletne strani, ki primerjajo ceno istega prenosnika pri različnih ponudnikih. Zaradi logističnih težav, opisanih na začetku članka, se vse pogosteje dogaja, da bo eno konkretno sestavo prenosnika ponudil le en prodajalec, zato velja primerjati tudi nekaj različnih, a podobnih prenosnikov.

Najbolj razširjen nabor vmesnikov – vsaj dva vmesnika oblike USB-A (hitrostnega standarda vsaj 3.0), en USB-C, izhod HDMI ter omrežni vmesnik.

Kakšen prenosnik?

Zadnji večji pregled domačih prenosnikov ste v Monitorju lahko brali pred dvema letoma, od takrat pa se ni kaj bistveno spremenilo. Naša »minimalna« sestava ostaja skoraj enaka. Kar se tiče velikosti zaslona (in s tem ohišja oziroma prenosnika kot takega), gre seveda še vedno za osebno izbiro posameznika, je pa zanimivo, da je nekoliko manj prenosnikov z večjimi diagonalami (17 palcev), kot jih je bilo v preteklosti. Ta velikost je sicer veljala za manjšo posebnost našega tržišča, večji prenosniki so bili pri nas bolj priljubljeni kot v tujini. Zdaj tudi pri nas počasi izumirajo. V nižjem cenovnem segmentu jih je v naših trgovinah res malo, še najbolj priljubljeni so v igričarskem razredu.

Nekoliko več pa je manjših prenosnikov, predvsem je narastlo število modelov s 14-palčnim zaslonom. Ta ponuja dobro razmerje med uporabno delovno površino ter volumnom prenosnika. Diagonala 15,6 palca je sicer še vedno daleč najbolj zastopana. Ti prenosniki so tudi najboljša izbira, kar se tiče razmerja med ceno in zmogljivostjo. Manjši prenosniki večinoma stanejo nekoliko več ali pa bodo za enako ceno ponudili manj zmogljivo strojno opremo – včasih že prepočasno.

Osrednji element računalnika je njegov procesor. Izbira je tu enostavna, saj je zelo natančna meja med procesorji, ki jih ne priporočamo, in tistimi, ki so dovolj hitri. Tudi ta pogoj »dovolj hiter« je zelo enostaven – če zna uporabnik povedati ime programa, za katerega potrebuje računsko zmogljivost, se mu izplača spustiti v podrobnosti med različnimi procesorji. Če pa uporabnik tega ne zna, torej trdi, da želi računalnik, ki bo »hitro odpiral programe in hitro nalagal spletne strani«, bo dovolj zmogljiv prav vsak procesor, ki je na pravi strani naše hitrostne meje.

Ta meja je po našem mnenju pri trojki – procesorjih AMD družine Ryzen 3 in Intelovih Core i3. Oba proizvajalca ponujata tudi procesorje v počasnejših skupinah, pri AMD so to procesorji Athlon (recimo Athlon Silver 3050U), včasih tudi le AMD 3000 series, torej brez imena Ryzen. Intel pa ima v prepočasnem segmentu procesorje Pentium in Celeron. Resnica sicer ni tako črno-bela, za nekatere uporabnike bi znali biti tudi ti procesorji dovolj, a je bolje ostati na varnejši (hitrejši) strani. Še posebej, če prenosnika ne nameravamo ravno kmalu zamenjati.

Nekoliko dražji prenosniki imajo tudi osvetljeno tipkovnico.

V grobem so vsi procesorji Ryzen 3 in Core i3 zadnjih dveh generacij dovolj zmogljivi. Po našem mnenju je danes minimum sicer štirijedrni procesor, a najdemo tudi dvojedrnike (recimo Core i3-1115G4), ki pa že imajo večnitno tehnologijo in s tem dovolj zmogljivosti.

Kako se dva procesorja hitrostno razlikujeta, je najlažje preveriti z namenskimi hitrostnimi preizkusi celotnega računalnika (denimo PC Mark), čeprav so praktične razlike bistveno manjše, kot pokažejo procesorski sintetični testi (denimo Geekbench). Čez palec je razlika med generacijami nekje okoli 10 odstotkov (torej bo i3 11. generacije okoli 10 odstotkov hitrejši od primerljivega i3 10. generacije), podobna razlika je med hitrostnimi razredi (torej Ryzen 3 proti Ryzen 5 ali Core i3 proti Core i5). Gre za zelo grobo oceno, ki se razlikuje v veliko dejavnikih, tudi med različnimi preizkusi in programi ter tudi med končnimi implementacijami, torej med enim in drugim prenosnikom ter drugo uporabljeno strojno opremo.

Procesorji – kaos z oznakami

Pri pregledu specifikacij računalnikov bo vgrajeni procesor vedno nekje pri začetku seznama. A povprečni uporabnik si bo s podatkom, kateri procesor je vgrajen v določen prenosnik, res težko pomagal, saj proizvajalca (AMD in Intel) uporabljata oznake, ki na prvi pogled ne povedo prav veliko. A ko se spustimo v podrobnosti, hitro ugotovimo, da imajo te povsem lično logiko, s katero lahko vsaj okvirno primerjamo zmogljivost dveh procesorjev ali več med seboj. Oba proizvajalca k sreči sledita isti formuli.

Najprej zapišeta zmogljivostno skupino. Pri AMD so to Ryzen 3, 5, 7 in 9, pri Intelu pa Core i3, i5, i7 in i9. Podobnost ni naključna – ko so pri AMD prvič predstavili procesorje družine Ryzen, so zelo namenoma sledili Intelovemu poimenovanju zaradi lažje neposredne primerjave. Manjša številka pomeni procesorje z manjšimi zmogljivostmi in manj vgrajenimi funkcijami.

Sledi generacija – pri Intelu smo že pri dvomestnih številkah, pri AMD so še enomestni. Intel v času pisanja tega prispevka že ponuja namizne procesorje 12. generacije, pri prenosnikih pa so še vedno aktualni procesorji 11. AMD je trenutno pri svoji peti generaciji procesorjev za prenosnike. V spletnih trgovinah najdemo večinoma prenosnike zadnjih dveh generacij obeh proizvajalcev, torej Intelove 10. in 11. ter AMD četrte in pete.

Zadnje tri številke kažejo na konkretni model procesorja. Te nam same po sebi povedo bolj malo, so pa primerne za uvrstitev procesorjev v lestvico posameznega proizvajalca. Večinoma bo enako sicer povedala že zmogljivostna skupina (torej je i3 manj zmogljiv od i5 iste generacije), a včasih najdemo več procesorjev določene skupine z manjšimi spremembami, denimo nekoliko višjo frekvenco delovanja ali kaj podobnega, ki ima tako tudi malenkost višjo oznako. Kot primer omenimo Core i5-1135G7, ki ima malenkost nižji takt (in s tem malenkost slabše rezultate na hitrostnih preizkusih) kot praktično enak Core i5-1145G7.

Na koncu pa sledi še črkovna oznaka, ki označuje morebitno posebnost procesorja. Pri AMD v tem cenovnem razredu največkrat srečamo črko U, s katero se označuje manjša poraba energije (in tudi manjša procesorska hitrost), obstajata pa še H (zmogljivi procesorji z integrirano grafiko Radeon Vega) ter HS (podobno kot H, a z nekoliko manjšo porabo energije). Intel ima črko Y za »ekstremno« varčne (beri: počasne) procesorje, ki jih najdemo prej v tablici kot prenosniku, pogostejša je črka U, ki spet označuje varčnejšo zasnovo. Take procesorje najdemo v tanjših prenosnikih. Sledijo procesorji T, ki so spet nekoliko varčnejši od osnovne zasnove, a manj kot procesorji U. Pogosto opazimo črko G, kar označuje procesorje z integrirano grafično rešitvijo (to je pri prenosnikih tokrat preizkušenega cenovnega razreda bolj ali manj privzeto), številka za črko pove zmogljivost te grafične rešitve v primerjavi z ostalimi (torej bo G7 bo ponudil več grafične zmogljivosti kot G4). Omeniti velja še črko H, ki jo najdemo pri zmogljivejših procesorjih.

Sintetični preizkusi so še najbolj primerni za opravila, ki so res odvisna samo od procesorja – recimo pri pretvorbi video zapisa ali pri šifriranju ali stiskanju podatkov. No, pa tudi pri nekaterih igrah. Te sicer presegajo okvir tega članka, večina prenosnikov v tem razredu tako in tako ne ponuja dovolj zmogljive grafične kartice 3D, da bi jih lahko priporočili v vlogi igričarskega računalnika. Pri odpiranju spletnih strani, pisarniških tabel, fotografij, itd. pa bodo razlike, ki nastanejo zaradi različno hitrih procesorjev, praktično neopazne.

Večji vpliv na dogajanje bo v večini primerov imela količina pomnilnika. Tu smo navdušeni nad dejstvom, da je vsaj 8 GB pomnilnika standard tudi pri najcenejših prenosnikih. Najdemo seveda tudi modele z manj, a ni razloga, da bi se kdorkoli odločil za enega izmed njih. V cenovni meji do 1.000 evrov najdemo tudi že vse več prenosnikov s 16 GB pomnilnika. Za navadno pisarniško delo, predvsem delo z manjšim številom hkratnih programov, bo 8 GB povsem dovolj, preskok na 16 GB bo pomenil le več udobja, torej več hkrati odprtih zavihkov v brskalniku, več programov, ki jih morda »pozabimo« zapreti, in tudi manj težav s programi, ki zaradi morebitnih napak (ali pa le lenobe programerjev) »goltajo« pomnilnik.

Tudi pri diskovnih pogonih ni več resne znanosti. Pri zelo specifičnih opravilih se lahko pokažejo razlike med »počasnimi« in »hitrimi« SSD, a spet gre za nekaj, na kar lahko navadni smrtniki enostavno pozabimo. »Negibni« SSD so vsi dovolj hitri, tudi v cenejših razredih je dovolj prenosnikov s pogoni velikosti vsaj 256 GB, da vsem priporočamo vsaj to velikost. Seveda lahko shajamo tudi s 128 GB, a kot rečeno – potrebe po tem niti ni, razlike v cenah pa zelo majhne. Nekje okoli 500 evrov pa se že začnejo pojavljati prenosnikih s 512 GB. Če boste morda kje našli še kak prenosnik iz prastare zaloge, ki bo imel vgrajen navaden »magnetni« disk, nanj seveda kar najhitreje pozabite.

AMD je s svojimi procesorji Ryzen končal Intelovo prevlado. Tudi pri prenosnikih.

Pri strojni opremi velja reči še besedo ali dve o baterijah, pravzaprav akumulatorjih. Tu je slika manj jasna, kot bi si želeli, saj v specifikacijah, ki jih navajajo prodajalci, pogosto manjka točen podatek o zmogljivosti baterije (v mAh ali Wh), pa tudi če je, nam ne pove nujno, kaj lahko od prenosnika tudi pričakujemo. Današnja strojna oprema močno spreminja porabo energije glede na opravila, veliko je odvisno od nastavitve svetlosti zaslona, tudi od nastavitev v operacijskem sistemu. Koliko časa bo prenosnik zdržal, je tako zelo težko napovedati. Sami uporabljamo mešan preizkus, ki pa ima tendenco k nekoliko večji porabi, sploh ker imamo pri tem prenosnik povezan s spletom prek Wi-Fija in zaslon nastavljen na najvišjo svetlost. V praksi zdržijo vsi prenosniki tega razreda nekje do dve uri pri zelo velikih obremenitvah (denimo izvozu videa ali animacij) in nekje med štirimi in šestimi urami pri bolj zmerni uporabi (brskanju po spletu, delo z dokumenti). Pri zelo varčni rabi pa lahko pridemo tudi do sedem ali celo osem ur, čeprav je to bolj pogosto pri dražjih, poslovnih prenosnikih.

Če je avtonomija res velikega pomena, priporočamo nakup prenosnika nekoliko višjega razreda z varčnejšim procesorjem. Vstopni, najcenejši prenosniki imajo večinoma tudi nekoliko manjše baterije kot dražji, varčen procesor (denimo i3 z oznako U) pa bo tehtnico med zmogljivostjo in varčnostjo potisnil v smer zadnje. Na temo napajanja velja omeniti, da se tudi v tej cenovni skupini že pojavljajo prenosniki, ki jih lahko napajamo prek vmesnika USB-C. To pomeni, da bomo za take prenosnike lažje našli napajalnike tretjih proizvajalcev, le pozorni moramo biti na pravo moč napajalnika.

Ohišja so v zadnjem desetletju lepo napredovala in danes ponudijo kar solidno izkušnjo. Težko napovemo, kako se bo neki prenosnik obnesel na dolgi rok, a kakovost izdelave je po našem subjektivnem mnenju boljša, kot je bila nekoč, četudi se precej očitno varčuje z materiali. Prenosniki so namreč tanjši in lažji, kot so bili nekoč, in tudi med povsem klasičnimi domačimi prenosniki je tendenca k vse tanjšim ohišjem z manjšimi robovi okoli zaslonov. Po naših izkušnjah je najšibkejši fizičnih člen prenosnikov tipkovnica, kjer znajo biti tipke s plastičnim vpetjem prve, ki popustijo. Razlik med proizvajalci ne opažamo, po ceni se razlika v kakovosti pojavi bolj pri prehodu iz razreda consumer v business. Najodločilnejši dejavnik pa je seveda končni uporabnik.

Življenje brez okolja Windows?

Pri preizkusih prenosnikov izberemo neki okvir (domači, poslovni, igričarski), pri tem pa privzamemo, da imajo modeli nameščen operacijski sistem Windows. Seveda pa obstajajo tudi alternative, ki znajo biti še kako zanimive. Dolgoletni uporabniki Oken, sploh bralci Monitorja, ki pogosto sodijo v sklop »poweruserjev« oziroma zahtevnih uporabnikov, so morda manj zainteresirani za tak prehod. Ta namreč razveljavi dolga leta izkušenj, navad pa tudi znanja, ki smo jih pridobili v Microsoftovih sistemih.

Applovi prenosniki ponujajo odlično avtonomijo, so pa nekoliko dražji. MacBook Air z lanskim procesorjem M1 velja okoli 1.150 evrov in je strojno razmeroma omejen.

A mladi, torej šolarji in študentje, po vsej verjetnosti še nimajo tako oblikovanih računalniških navad. Nimajo zelo specifičnih programov (ali celo konkretne različice ali letnice določenega programa), brez katerih ne morejo živeti. So bolj prilagodljivi, s tem pa idealni kandidati za katero izmed alternativ. Pojdimo po vrsti.

Apple

Applovi prenosni računalniki zadnjih generacij so res odlični, ponudijo vrhunsko kombinacijo zmogljivosti, oblikovanja in vzdržljivosti baterije. Njihova daleč največja hiba je visoka cena. V času pisanja zna biti solidna izbira prejšnja generacija prenosnikov MacBook Air, kjer se cene začnejo pri 1.150 evrih. To je več, kot smo zastavili mejo tokratnega pregleda, a vseeno gre za zelo zanimivo alternativo.

MacOS je po konceptu precej blizu nam znanim Oknom (ali obratno, bi dejali ciniki). Ob teh besedah že slišimo pritoževanje Applovih uporabnikov, a vendar gre za dobro razvit operacijski sistem večjega podjetja, s katerim merijo na končne uporabnike. Hkrati so zanj na voljo vsi pomembnejši programi večjih razvojnih hiš – od Microsoftove pisarne do kreativnih programov (Adobe), tudi z gonilniki večinoma ni težav.

Google Chromebook

V zadnjih letih smo na naših preizkusih srečali kar nekaj prenosnikov z nameščenim Googlovim operacijskim sistemom ChromeOS. Takemu prenosniku rečemo Chromebook, gre pa za poenostavljen sistem, ki sicer nekje globoko temelji na Linuxu, v praksi pa se njegova uporaba vrti okoli brskalnika Chrome in Googlovih spletnih storitev (predvsem Google Docs).

Sistem je bistveno bolj omejen od Oken ali MacOS, predvsem kar se tiče programov, ki jih lahko namestimo. Velik napredek pri uporabnosti v zadnjem času predstavlja podpora aplikacijam, napisanim za Android. Ne delujejo sicer prav vse, a jih je dovolj, da lahko rečemo, da gre za zmogljivo okolje. Sploh za nekoga, ki večino časa preživi v brskalniku in različnih spletnih storitvah.

Linux

Tudi o Linuxu pišemo že zelo dolgo, čeprav ga zadnje desetletje res bolj redko omenjamo, vsaj kar se tiče končnih, domačih uporabnikov. V svetu strežnikov je Linux praktično samoumeven, tudi pri telefonih gre za osnovo, na kateri temelji tudi Android.

Linux je za domače uporabnike večji zalogaj, kot sta zgoraj omenjena MacOS in ChromeOS, seveda tudi kot Windows. Spet že slišimo pritožbe rednih uporabnikov, da je Linux sploh pri enostavnejših distribucijah (Ubuntu, Linux Mint) že zelo preprost za uporabo. In to je res, dokler ne naletimo na kakšno težavo. Podpora nekaterim zunanjim napravam zna biti še vedno težavna, programska oprema je ponekod že zelo dobra, a še vedno z omejitvami (Libre Office), na nekaterih področjih pa so omejitve že zelo velike.

Po našem mnenju je Linux solidna izbira za dva tipa uporabnikov – eni so zelo nezahtevni uporabniki, ki potrebujejo le okolje za varno uporabno brskalnika in spletnih storitev, podobno kot pri ChromeOS, in imajo ob tem domačo podporo, torej nekoga, ki bo tak sistem vzpostavil in vzdrževal. Drug tip so tehnično naravnani uporabniki, torej dijaki in študentje tehničnih in naravoslovnih strok, ki bodo kdaj potrebovali tudi znanje programiranja in računalništva. Ti lahko v okolju Linux namestijo tudi virtualno napravo, v kateri lahko po potrebi pridejo do okolja Windows.

Prenosnikov z prednameščenim Linuxom pri nas sicer še nismo zasledili, najdemo pa take, ki nimajo nameščenega uporabnega operacijskega sistema in so zato cenejši – med 50 in 100 evri. Na take prenosnike lahko seveda sami namestimo Windows ali Linux. Z nekaj znanja tudi Chrome OS.

Bolj je občuten napredek pri zaslonih. Danes že skoraj ni več zaslona, ki ne bi imel vsaj ločljivosti FullHD, torej 1.920 × 1.080 pik. Hkrati so pri večini že v uporabi kakovostne matrike IPS. Še največ odstopanj je pri največji svetlosti zaslona; te prodajalci večinoma ne navajajo, je pa običajno sorazmerna s ceno naprave. Zelo smo začudeni nad dejstvom, da se tudi že pod tisoč evri dobi prenosnike z matrikami OLED (tu prednjači proizvajalec Asus), ki ponudijo res odlične barve in črnine ter tudi manjšo porabo energije. Gre za odličen korak, ki ga vsekakor pozdravljamo, tistim, ki si želijo prenosnik tudi za delo na grafičnem področju (ali pa le dobro izkušnjo pri gledanju videa), pa vsekakor priporočamo izbiro takega modela.

Pri vmesnikih ni posebnosti, stalnica sta vsaj dva vmesnika USB po standardu 3.0 ali novejšem, en vmesnik USB-C, izhod HDMI ter kombiniran vmesnik za slušalke in mikrofon. Pri nekaterih modelih dobimo tudi klasični omrežni vmesnik ethernet, pogosto je dodan še tretji klasični USB (spet vsaj 3.0). Spletna kamera je seveda samoumevna, bralnik kartic SD je prisoten na manj kot polovici prenosnikov tega razreda. Bralnikov optičnih pogonov (CD/DVD) seveda ni več. Na spletu sicer še najdemo take, a iskreno povedano ne vemo, kaj bi z njimi počeli, nenazadnje zunanji bralniki USB veljajo okoli 15 evrov.

Preizkus

Na preizkusu smo zbrali sedem modelov, ki so le podkrepili, kar smo opisali zgoraj – danes dobimo v segmentu do tisoč evrov že res odlične računalnike. Tudi v spodnjem delu te lestvice, recimo okoli 500 evrov, so že zelo dobri, ki res nimajo omembe vrednih slabosti.

Vsi imajo procesorje iz zgoraj omenjenih družin, torej vsaj Core i3 ali Ryzen 3, večina jih ima 8 GB pomnilnika, kakšen izmed dražjih tudi že 16 GB. Tudi pri diskovnih pogonih je 256 GB nekako standard, z nekaterimi odkloni v obe smeri (torej 128 ali 512 GB). Ti prenosniki imajo vgrajene integrirane grafične rešitve. Izjema je Acerjev Aspire 5 A515-45G z AMD Radeonom RX640, a gre za kartico, ki je v praksi po zmogljivosti primerljiva z vgrajenimi rešitvami Intela ali AMD.

Kot posebnost velja omeniti, da so imeli vsi preizkušeni prenosniki vgrajen tudi varnostni modul TPM 2.0, kar pomeni, da vsi podpirajo tudi namestitev operacijskega sistema Windows 11. Nekateri imajo tega že nameščenega, drugi pa se še držijo Windows 10 (Home). Ponekod se pojavlja tudi Windows v načinu »S« (tako v kombinaciji z Windows 10 kot 11). Gre za okrnjen način, ki med drugim dopušča namestitev programov le prek aplikacije Microsoft Store. To sicer ni ovira, saj lahko brezplačno dokaj enostavno preklopimo v klasični Windows Home.

Kateri prenosnik je dražji in kateri cenejši, se še najbolje opazi po kakovosti in oblikovanju ohišja. Med preizkušenimi smo v tej smeri najbolje »občutili« HP ProBook 450 G8 in Lenovo IdeaPad 5, za občutek bolj »plastično« pa sta delovala HP 250 G8 in 15s-eq2135nm. Soliden občutek ponudi tudi Lenovo IdeaPad 3, kjer se pozna, da gre za malenkost manjši (in lažji) prenosnik, velja pa poudariti, da je tu cena nekoliko varljiva, saj je bil omenjeni model v času pisanja močneje cenovno znižan. Odstopanja pri merah in teži so presenetljivo majhna, praktično vsi prenosniki so debeli dva centimetra in tehtajo 1,7 kg (razen omenjenega IdeaPad 3, ki je nekoliko manjši in lažji). Po originalnih specifikacijah Intelove definicije tankih prenosnikov Ultrabook iz leta 2011 bi vsi preizkušeni prenosniki vsaj zaradi debeline lahko dobili ta naziv (takrat je bila največja dovoljena debelina 21 mm pri velikosti zaslona 14 palcev ali več).

Periferija

Ena izmed prednosti prenosnih računalnikov v primerjavi z namiznimi modeli je, da dobimo v kompletu vse, kar potrebujemo. Tako ni potrebe po nakupu zaslona, tipkovnice, miši niti zvočnikov ali spletne kamere. Vseeno pa si lahko z dodatno periferijo še občutno olajšamo delo.

Soliden par slušalk omogoča občutno boljšo izkušnjo kot vgrajeni zvočniki.

Še najbolj smiseln (in tudi pogost) dodatni nakup je miška. Marsikdo se je že zdavnaj navadil na sledilno ploščico, a vseeno je glodavec v roki za veliko uporabnikov udobnejša izbira. Kakšno miš izbrati, je povsem stvar okusa, v splošnem priporočamo brezžične modele, tudi če je s tem nekoliko večja verjetnost, da jo kje izgubimo. Modeli, v katere vstavimo klasične baterije tipa AAA, zdržijo tudi po pol leta, z namenskimi radijskimi enotami USB pa odpade tudi parjenje po protokolu bluetooth.

Naslednji dodatek, ki bi ga priporočili, je soliden par slušalk. Tistim, ki bodo s prenosnikom delali tudi v glasnejših okoljih (avle fakultet, lokali, študentski domovi), nedvomno priporočamo model z aktivnim odpravljanjem šumov. Za domače uporabnike pa bodo že vstopne slušalke za nekaj desetakov dovolj dobra izbira, ki bo močno presegla izkušnjo zvočnikov, vgrajenih v prenosnike. Bolj enostavna (in cenejša) je uporaba slušalk »z žico«, brezžične prek bluetootha pa bomo lahko uporabili tudi v navezi s pametnim telefonom (ter seveda s prenosnikom brez žične povezave). Obstajajo tudi modeli, ki zmorejo oboje.

Tipkovnica je že manj ključen dodatek, ki si ga bodo omislili le zahtevnejši pisci, morda tudi kakšni igričarji. Podobno velja za zunanji monitor. Ta je vseeno dobra izbira, če prenosnik veliko uporabljamo na eni lokaciji in smo vajeni več delovne površine. Po naših izkušnjah so mlajši uporabniki zaradi tablic in telefonov sicer prej vajeni obratnega – ene naprave z integriranim zaslonom, tudi če je ta manjšega formata. Nad več zasloni pa se bolj navdušujemo starejši uporabniki, sicer vajeni klasičnih namiznih računalnikov.

Pri preizkusih zmogljivosti smo že omenili, da so vsi preizkušeni prenosniki dovolj hitri za večino uporabnikov. Vseeno se je izkazalo, da so vgrajeni procesorji AMD nekoliko zmogljivejši kot Intelovi nasprotniki. Ryzen 5 5500U je zmogljivejši od Core i5-1135G7. Dejansko se pri nekaterih preizkusih bolje odreže celo Ryzen 3 5300U, oba pa sta pred Core i3-1115G4. Seveda se pri teh preizkusih pozna tudi količina pomnilnika, svoje pristavi tudi hitrost pogona SSD (te samostojno sicer ne merimo). Pogled v specifikacije razkrije, od kod ta razlika. Omenjeni AMD Ryzen 5 ima šest jeder, Intelov i5 ter AMD Ryzen 3 pa po štiri, Core i3 pa le dve. Vsi uporabljajo večnitno tehnologijo, torej v praksi operacijskemu sistemu predstavijo dvakrat toliko logičnih procesorjev.

Pri vmesnikih ni posebnosti, pohvalimo lahko Lenovo IdeaPad 5, ki se napaja prek vmesnika USB-C. V nekaterih primerih je na voljo tudi še klasični omrežni vmesnik, ponekod je na voljo tudi bralnik pomnilniških kartic SD. Tudi pri tipkovnicah in zaslonih so razlike zelo majhne, smo pa že zgoraj omenili Asusov VivoBook, konkretno model 15 K513EA z zaslonom OLED. Iskreno povedano nas je presenetilo, da se lahko tudi v tem cenovnem razredu že nadejamo zaslonov s to tehnologijo.

Tokratni preizkus je le še potrdil, da se moramo danes že skoraj potruditi, da bi v roke dobili res slab prenosnik. Nekoč smo ob podobnem zapisu sicer že dobili komentarje, da se kakšen izmed preizkušenih modelov res ne more kosati s tem ali z onim prenosnikom in da seveda niso primerni za mešetarjenje, denimo, v Blenderju ali Adobe Premieru. S tem se povsem strinjamo in verjamemo, da bo pri preizkušenih modelih prav vsak lahko našel tudi kaj slabega.

A če pogledamo povprečnega uporabnika, šolarja ali študenta, ki najverjetneje še nikoli ni slišal za Blender ali Premiere in ima v življenju še kak drug strošek in ne le nakup računalnika, lahko trdimo, da bodo preizkušeni prenosniki res dobro služili. Sploh če pomislimo na stanje izpred nekaj let, ko so bila ohišje še debelejša, bolj plastična in težja, zasloni ločljivosti 1.366 × 768 pik, pomnilnika le 4 GB in pogoni velikosti 128 GB.

Tabela [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

EyA5mtnYiyY

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji