Samsung se že dolgo drži taktike, da svoje telefone, ki so namenjeni »cenovno občutljivejšim kupcem«, kot se reče, v resnici prodaja prek svojih vrhunskih modelov. Vsako leto predstavijo res vrhunski model Galaxy S, nato pa kmalu zatem še cenejše telefone, ki se prav tako ponašajo z imenom Galaxy. Če je dober Galaxy S, bo dober tudi oni drugi, saj je tudi Galaxy, mar ne?
Podjetje HTC, ki je bilo nekoč, v mladih letih Androida, pojem inovativnosti, se počasi prebuja. Inovativnost se vrača, predvsem pa se podjetje trudi izdelovati telefone, ki prinašajo nekaj novega in drugačnega tudi tistim kupcem, ki ne merijo na cenovno najvišje telefone. Najnovejši HTC U11 sicer ni ravno poceni, a se lahko pohvali z vrhunskimi zmogljivostmi, lepo zunanjostjo, za povrh pa še z novostjo, ki se bo po našem mnenju prijela.
Že v prejšnji številki smo predstavili najnovejšo Samsungovo Galaksijo, model S8, in bili nad njo navdušeni. Res pa je, da smo jo takrat imeli v rokah le kakšen dan, to pa včasih ni dovolj, da bi se pri uporabi pokazale tudi morebitne težave. Tokratni preizkus večjega modela, S8+, lahko torej vzamete tudi kot nekakšen »drugi pogled« na to korejsko dvojico, ki se med seboj razlikuje le po velikosti. S8 ima namreč 5,8-palčni zaslon, model S8+ pa 6,2-palčnega.
Kitajski izdelovalec Meizu je svoj prvi pametni telefon predstavil že leta 2008 in odtlej si vztrajno utira pot na globalni trg pametnih telefonov. Lani je Meizu prodal 22 milijonov pametnih telefonov in s tem dva milijona več kot 2015. Leto 2016 pa ni bilo zgolj leto rasti prodaje telefonov, temveč tudi pridobitev pomembnega strateškega partnerja. Spletni trgovec Alibaba je investiral 590 milijonov dolarjev, ki jih bo Meizu uporabil za prodor na zahodne trge.
Ko v škatli, v kateri je bil zapakiran pametni telefon, poleg slušalk in navodil najdete še dva izvijača ter nekaj vijakov, spoznate, da Blackview ni običajen pametni telefon. Omenjena izvijača nista priložena naključno, saj ju boste potrebovali za namestitev kartice SIM. Njen prostor je namreč tesno zaščiten na hrbtni strani pametne naprave, ki sama po sebi spominja na kakšno težko gradbeno vozilo.
Z Pro je tisti model podjetja Umidigi, ki je najresneje zastavljen. Žene ga desetjedrni procesor, sestavljen iz počasnejših A53 (1,6 GHz in 2,0 GHz) in nekaj hitrejših A72 (2,6 GHz) jeder. Vgrajenih je štiri gigabajte pomnilnika, ki s procesorjem na 1920 x 1080 zaslonu ženejo Android 6.0. Na izdelovalčevi spletni strani se hvalijo, da bo prišla nadgradnja na 7.0, kar lahko le pozdravimo. Ponavadi takih napovedi ni in takrat ne sledijo posodobitve operacijskega sistema. Zaslon je dober in meri po diagonali 5,5 palca.
Šest gigabajtov pomnilnika je veliko. Že v računalniku je to povsem dovolj za normalno delovanje, v telefonu pa se zdi že kot pretiravanje. Kljub temu je to postavka, ki je nismo pričakovali v poceni telefonu. Pri telefonih, cenejših od 300 evrov, smo ponavadi vajeni okoli dveh gigabajtov pomnilnika in še pred dvema letoma smo se zmrdovali nad napravami, ki so imele osamljen gigabajt. Umidigi je v Plus E vgradil šest gigabajtov pomnilnika in osemjedrni 2,3 GHz procesor. Jedra so sicer varčna Cortex A-53, a glede na to, da jih je osem in da je pomnilnika več kot dovolj, je uporabniška izkušnja zelo tekoča. Pomaga še neobremenjeni Android 6.0, a bi kljub temu raje videli najnovejšo različico Androida. Vedno težje je popuščati na tej točki, saj se počasi navajamo tudi najcenejših telefonov, ki jih žene zadnja različica Androida. Dokler bo tako, bodo telefoni, kot je Plus E, vedno imeli ob sebi zvezdico, ob kateri bo pisalo »ni zadnje različice, ne vemo, če se bo kdaj posodobila.«
Sto evrov brez vezave je cenovna postavka, ki je v preteklosti zagotavljala zanič telefon. Za ta denar smo dobili naprave, ki so sicer spominjale na normalen pametni telefon, a so bile pri uporabi počasne in neodzivne, za povrh pa še slabo narejene. Leta 2017 za 100 evrov še vedno ne dobimo dobrega telefona, a ne gre več za tako hud nateg kot v preteklosti.
Umidigi je eno tistih podjetij, ki skušajo narediti čim več telefonov in upajo, da se bo kakšen prijel. Rezultat te taktike je falanga naprav, ki segajo od smešnih do spodobnih telefonov. Diamond (kljub kičastemu imenu) spada med slednje.
Sony zna pri svojih cenejših telefonih pametno varčevati, a je z nekaterimi modeli tudi resno udaril mimo. XA1 spada v prvo kategorijo, saj so kompromisi dokaj legitimni, strojno pa je telefon dovolj zmogljiv, da se dobro obnese med konkurenco.
Huawei Honor 6x je naslednik lanskoletnega 5x, ki smo ga pohvalili. Honor je Huaweijeva cenejša blagovna znamka »za mlade«, ki ji tu in tam uspe sestaviti telefon z ravno dovolj kompromisi, da dostavi veliko za razmeroma malo denarja.
Serija P10 je za Huawei vrh ponudbe pametnih telefonov, s katerimi se borijo za uporabnike, ki se zgledujejo po pametnih telefonih Galaxy S8, LG G6 in iPhone 7. Uporabljeni materiali, oblika in tehnične specifikacije spadajo med najboljše, kar je trenutno na voljo na trgu. Iz tega razloga preseneča, da podjetje pri novem modelu P10 Lite odstopa od tistega ključnega prodajnega argumenta, zaradi katerega bi namesto po konkurenčnih modelih posegli po pametnem telefonu Huawei.
Huawei je v zadnjih letih zelo veliko vložil v proizvodnjo mobilnih telefonov, tako tehnološko kot marketinško. Rezultat ni izostal, trenutno so tretji izdelovalec telefonov na svetu, za Samsungom in Applom, v svetu Androida so torej na drugem mestu. Zagotovo so do uspeha prišli tudi z vlaganjem v razvoj (in marketing) vrhunskih telefonov, torej modelov, ki se morda res ne prodajajo tako dobro kot cenejši, a zvišujejo prepoznavnost blagovne znamke. Govorimo o modelih Huawei P7, P8, P9 in letošnjem P10. Slednjega smo že preizkusili, tokrat smo imeli v rokah njegovo večjo različico, model P10 Plus.
Sony Xperia XZ Premium je hiter telefon. Sony ga je strojno tako opremil, da se brez težav meri z Galaxy S8 in drugimi letošnjimi napravami najvišjega ranga. Snapdragon 835 ima osem jeder (4 x 2,45 in 4 x 1,9 GH) in štiri gigabajte pomnilnika. Uporabniška izkušnja je temu primerno tekoča in Android 7.1 je oblečen v Sonyjevo preobleko. Ta oblikovno ostaja ena izmed lepših in v letih so odpravili najbolj nadležno lastnost – preveč podobne si ikone privzetih aplikacij. Še vedno bi na teh telefonih raje videli goli Android, a če že moramo živeti s preoblekami, je Sonyjeva med lepšimi.
V LGju so se pri modelu G6 v primerjavi s predhodnikom G5 odločili izbrati konservativnejšo pot. Konec je eksperimenta z modularnim designom, s katerim je podjetje na trgu želelo ponuditi nekaj drugačnega in izstopajočega. LG G6 se vsaj navidezno vrača k ustaljenim oblikovnim smernicam, zato boste na prvi pogled telefon težko ločili od večine preostalih pametnih telefonov na platformi Android. Ob podrobnejši analizi pa se razkrije LGjeva presenetljiva pozornost do detajlov, zaradi katerih spada G6 med oblikovno najlepše na trgu.
Pred kratkim je v spletu odjeknila novica, da se legendarni Nokiin telefon, model 3310, vrača. Tudi po preizkusu nam ni povsem jasno, zakaj. Zakaj se vrača in zakaj je novica o tem odjeknila.
Osvežimo spomin: telefone Honor v resnici izdeluje Huawei – to so Huaweievi telefoni, le prodajajo jih brez omembe tega kitajskega velikana. Za marsikoga čudna odločitev, a tako je.
Trg telefonov je danes zasičen, izdelovalci nas skorajda posiljujejo z njimi, prodajajo jih tako operaterji kot veleblagovnice. Kako v taki gneči priti do kupca? Z »diferenciacijo«, kot se reče, torej s tem, da si nekoliko drugačen. Asus, ki sicer ne sodi med nekaj največjih izdelovalcev telefonov na svetu, se je tega lotil z več modeli aktualnih telefonov Zenfone 3, ki kupce nagovarjajo vsak na svoj način. V prejšnjem Monitorju smo preizkusili dva taka modela, tokrat imamo še tretjega, model Max. Pri čemer Max (najverjetneje) označuje »maksimalno« baterijo.
Kanadski Blackberry se po vrsti reorganizacij poskuša vrniti na trg pametnih mobilnih naprav, ki ga je nekoč skorajda izumil. Po opustitvi lastnega operacijskega sistema zdaj gradijo na priljubljenem Androidu. A biti drugačen znotraj tega ekosistema ni enostavno.
Drugi član družine U je telefon Play, ki ima z večjim Deluxom skupno le zunanjo podobo. Tudi Play je namreč na zadnji strani ukrivljen/izbočen, nekoliko debelejši in svetleč (steklen). Model, ki smo ga dobili na test, je bil modre barve, ki je zares izstopala in je bila prav všečna, čeprav so se tudi na njej hitro nabrali prstni odtisi.
Model U Ultra je HTCjev poskus, da bi naredili nekaj novega in drugačnega, medtem ko čakamo na novo izvedenko njihovega vrhunskega telefona, HTC 11. Videti je, da so vanj »zmetali« nekaj novosti in zanimivih zamisli, ki se včasih tudi niso najbolje izšle, vse skupaj pa so zabelili z zelo visoko ceno, ki je celo višja od cene doslej vrhunskega modela HTC 10.
Tajvanski izdelovalec Asus je nemara najbolj znan po osebnih računalnikih, prenosnikih in matičnih ploščah, toda že kar nekaj let izdeluje tudi nadpovprečno dobre telefone. Ponavadi jih odlikuje ugodna cena, že kar nekaj časa pa je na voljo tudi model z nadpovprečno zmogljivo baterijo. Tak je tokratni model Max, ki smo ga preizkusili v okviru velikega preizkusa cenejših telefonov, tu pa si oglejmo dva druga modela, ki sta prav tako del serije Zenfone3.
Telefoni, ki stanejo manj kot 150 evrov, so svojevrsten labirint naprav, ki jih ne bi smelo biti, in modelov, ki so presenetljivo OK. Slednjih je zadnja leta nekaj več, kar je predvsem posledica zorenja celotne telefonske kategorije naprav. Včasih so bili tako poceni telefoni povsem neuporabni, zdaj pa so skoraj vsi vsaj stopničko više od popolnega natega.
Če si ogledamo strojno opremo telefona Ceetah 2, mu ne gre prav dosti zameriti. 5,5-palčni zaslon je zelo soliden IPS s polno ločljivostjo. Mediatekov procesor ima osem 1,3 GHz jeder. Ta so seveda varčnejša jedra A53, a s tremi gigabajti pomnilnika povsem zadostujejo za tekoče delovanje Androida. Tako kot drugi telefoni z bolj varčnimi procesorskimi enotami tudi Cheetah ne blesti po grafični zmogljivosti, tako da naprednejše igre niso predstavljene najbolje. Vse skupaj povezuje Android 6.0, ki so ga pustili bolj ali manj pri miru, a svoja leta kaže s pristnostjo starega (in ne več varnega) »brskalnika«, ki ima nameščen tudi Chrome. Shrambe je 32 gigabajtov, to je pohvalno, in jo je mogoče razširiti s kartico micro SD. Fotoaparata sta povprečna. Glavni trinajstmegapikni dela solidne slike, prednji osemmegapikni je OK, kaj veliko več pa ni dodati. Ko potegnemo črto pod strojno opremo, gre za zelo soliden telefon nižjega cenovnega razreda, ki bi znal prepričati.
Huawei je v zadnjih nekaj letih zanesljivo zakorakal med najuspešnejše izdelovalce pametnih telefonov, predvsem po zaslugi svojih najzmogljivejših modelov. Nazadnje smo se navduševali nad modeloma P9 in Mate 9, tokrat smo vzeli v roke še topli model P10.
Moto G4 Plus je bil lani najboljši telefon serije »G«, tako da so bila pričakovanja velika. Ohišje je kovinsko. Tako kot osnovni model G5 je tudi Plus oblečen v kovino in lepše oblike kot predhodnika. Lenovo se je očitno odločil nekoliko osvežiti videz in uporabiti boljše materiale, in z obojim so zadeli v polno. Trend boljših materialov pri cenejših telefonih je že lani začel Samsung s serijo A, zaradi tega smo vsi na boljšem. Letos so manj znani izdelovalci s strojno močjo začeli konkurirati uveljavljenim znamkam, a so jih te zopet prehitele z oblikovanjem in izdelavo. Ko v rokah primerjamo telefona, kot sta (v tokratni številki opisani) Cubot Cheetah 2 in G5 Plus, je razlika očitna. Cubot izpade ceneno in plastično, G5 Plus pa daje vtis visokocenovne naprave.
Telefoni Moto G so najboljša različica dolgočasnosti. Že leta predstavljajo odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo in navdušujejo s skopo preoblečenim Androidom. Ta je na telefonu tudi v zadnji različici. Letošnji G5, tako kot predhodniki, odkljuka vse omenjene postavke. Žene ga Android 7.0, ki je lahkotno oblečen v dodatke Moto, ki so večinoma všečni. Najbolj simpatična je še vedno gesta, ko telefon stresemo v roki in nas vrže neposredno v aplikacijo za fotografiranje.
Lenovo K6 Note je telefon s 5,5-palčnim zaslonom FullHD (1920 × 1080 pik), kakršne imajo ponavadi »večji in dražji« modeli, a tokrat je taktika drugačna. Telefon ima res velik in celo zelo dober zaslon, toda malce šibkejše drobovje, zato se lahko pohvali z zelo ugodno ceno. Za 250 evrov bi ga lahko priporočili vsakomur. Res je nekoliko debelejši (9 mm) od trikrat dražjih modelov, a to mu lahko odpustimo, mar ne?
Če je Moto G4 Play napačen odmik od osnovnega modela G4, je G4 plus korak v pravo smer. Strojna moč je povsem enaka modelu G4, tako da v ohišju dobimo osemjedrni procesor (4 x 1,5 GHz in 4 x 1,2 GHz), ki uporablja varčnejša jedra A-53. Ta imajo na voljo 2 (16 GB različica) ali 3 (32 GB različica) gigabajte pomnilnika. Očitno bo treba tudi pri telefonih postati pozoren, koliko pomnilnika imajo vgrajenega. Dva gigabajta našega testnega modela je zaenkrat povsem dovolj, zna pa biti model z 32 gigabajti shrambe in tremi pomnilnika najboljša ponudba. Zaslon modela Plus je enak kot pri osnovnem G4, tako da meri 5,5 palca po diagonali in kaže sliko pri polni ločljivosti. Lenovo je za te telefone Moto izbral solidne zaslone, ki niso vrhunski, a jim ne gre prav veliko očitati. Barve so dovolj žive in vidni koti zadovoljivi. Odmiki od osnovnega modela se začnejo pri fotoaparatu, saj ima Plus 16-megatočkovnega. Razlika med 12 in 16 megapikami ni prav velika in se večinoma meri v tem, da lahko s plusom zajemamo solidne slike z malce manj svetlobe. Kljub temu to ni vrhunski fotoaparat, a je treba povedati, da je letos Motorola, no – Lenovo, končno začel v svoje telefone vgrajevati spodobne fotoaparate. V preteklih letih so namreč zelo zaostajali za konkurenco. To se je najlepše videlo pri Nexusu 6, ki ga je izdelala Motorola, in je imel glede na konkurenco porazno kamero.
Lenovo zaenkrat izdelke, ki jih izdelujejo ekipe Motorole, pusti bolj ali manj pri miru. Ko je Lenovo od Googla kupil Motorolo, je bila največja bojazen, da bo na Motoroline izdelke nameščal svojo programsko opremo. Ko je bila Motorola del Googla, je bila to najbolj svetla točka telefonov Moto, saj jih je gnal praktično neobremenjen Android, kar je imelo predvsem pri poceni napravah zelo pozitivne učinke.
Arhiv
Po kategorijah
