Serija P10 je za Huawei vrh ponudbe pametnih telefonov, s katerimi se borijo za uporabnike, ki se zgledujejo po pametnih telefonih Galaxy S8, LG G6 in iPhone 7. Uporabljeni materiali, oblika in tehnične specifikacije spadajo med najboljše, kar je trenutno na voljo na trgu. Iz tega razloga preseneča, da podjetje pri novem modelu P10 Lite odstopa od tistega ključnega prodajnega argumenta, zaradi katerega bi namesto po konkurenčnih modelih posegli po pametnem telefonu Huawei.
Huawei je v zadnjih letih zelo veliko vložil v proizvodnjo mobilnih telefonov, tako tehnološko kot marketinško. Rezultat ni izostal, trenutno so tretji izdelovalec telefonov na svetu, za Samsungom in Applom, v svetu Androida so torej na drugem mestu. Zagotovo so do uspeha prišli tudi z vlaganjem v razvoj (in marketing) vrhunskih telefonov, torej modelov, ki se morda res ne prodajajo tako dobro kot cenejši, a zvišujejo prepoznavnost blagovne znamke. Govorimo o modelih Huawei P7, P8, P9 in letošnjem P10. Slednjega smo že preizkusili, tokrat smo imeli v rokah njegovo večjo različico, model P10 Plus.
Sony Xperia XZ Premium je hiter telefon. Sony ga je strojno tako opremil, da se brez težav meri z Galaxy S8 in drugimi letošnjimi napravami najvišjega ranga. Snapdragon 835 ima osem jeder (4 x 2,45 in 4 x 1,9 GH) in štiri gigabajte pomnilnika. Uporabniška izkušnja je temu primerno tekoča in Android 7.1 je oblečen v Sonyjevo preobleko. Ta oblikovno ostaja ena izmed lepših in v letih so odpravili najbolj nadležno lastnost – preveč podobne si ikone privzetih aplikacij. Še vedno bi na teh telefonih raje videli goli Android, a če že moramo živeti s preoblekami, je Sonyjeva med lepšimi.
V LGju so se pri modelu G6 v primerjavi s predhodnikom G5 odločili izbrati konservativnejšo pot. Konec je eksperimenta z modularnim designom, s katerim je podjetje na trgu želelo ponuditi nekaj drugačnega in izstopajočega. LG G6 se vsaj navidezno vrača k ustaljenim oblikovnim smernicam, zato boste na prvi pogled telefon težko ločili od večine preostalih pametnih telefonov na platformi Android. Ob podrobnejši analizi pa se razkrije LGjeva presenetljiva pozornost do detajlov, zaradi katerih spada G6 med oblikovno najlepše na trgu.
Pred kratkim je v spletu odjeknila novica, da se legendarni Nokiin telefon, model 3310, vrača. Tudi po preizkusu nam ni povsem jasno, zakaj. Zakaj se vrača in zakaj je novica o tem odjeknila.
Osvežimo spomin: telefone Honor v resnici izdeluje Huawei – to so Huaweievi telefoni, le prodajajo jih brez omembe tega kitajskega velikana. Za marsikoga čudna odločitev, a tako je.
Trg telefonov je danes zasičen, izdelovalci nas skorajda posiljujejo z njimi, prodajajo jih tako operaterji kot veleblagovnice. Kako v taki gneči priti do kupca? Z »diferenciacijo«, kot se reče, torej s tem, da si nekoliko drugačen. Asus, ki sicer ne sodi med nekaj največjih izdelovalcev telefonov na svetu, se je tega lotil z več modeli aktualnih telefonov Zenfone 3, ki kupce nagovarjajo vsak na svoj način. V prejšnjem Monitorju smo preizkusili dva taka modela, tokrat imamo še tretjega, model Max. Pri čemer Max (najverjetneje) označuje »maksimalno« baterijo.
Kanadski Blackberry se po vrsti reorganizacij poskuša vrniti na trg pametnih mobilnih naprav, ki ga je nekoč skorajda izumil. Po opustitvi lastnega operacijskega sistema zdaj gradijo na priljubljenem Androidu. A biti drugačen znotraj tega ekosistema ni enostavno.
Drugi član družine U je telefon Play, ki ima z večjim Deluxom skupno le zunanjo podobo. Tudi Play je namreč na zadnji strani ukrivljen/izbočen, nekoliko debelejši in svetleč (steklen). Model, ki smo ga dobili na test, je bil modre barve, ki je zares izstopala in je bila prav všečna, čeprav so se tudi na njej hitro nabrali prstni odtisi.
Model U Ultra je HTCjev poskus, da bi naredili nekaj novega in drugačnega, medtem ko čakamo na novo izvedenko njihovega vrhunskega telefona, HTC 11. Videti je, da so vanj »zmetali« nekaj novosti in zanimivih zamisli, ki se včasih tudi niso najbolje izšle, vse skupaj pa so zabelili z zelo visoko ceno, ki je celo višja od cene doslej vrhunskega modela HTC 10.
Tajvanski izdelovalec Asus je nemara najbolj znan po osebnih računalnikih, prenosnikih in matičnih ploščah, toda že kar nekaj let izdeluje tudi nadpovprečno dobre telefone. Ponavadi jih odlikuje ugodna cena, že kar nekaj časa pa je na voljo tudi model z nadpovprečno zmogljivo baterijo. Tak je tokratni model Max, ki smo ga preizkusili v okviru velikega preizkusa cenejših telefonov, tu pa si oglejmo dva druga modela, ki sta prav tako del serije Zenfone3.
Telefoni, ki stanejo manj kot 150 evrov, so svojevrsten labirint naprav, ki jih ne bi smelo biti, in modelov, ki so presenetljivo OK. Slednjih je zadnja leta nekaj več, kar je predvsem posledica zorenja celotne telefonske kategorije naprav. Včasih so bili tako poceni telefoni povsem neuporabni, zdaj pa so skoraj vsi vsaj stopničko više od popolnega natega.
Če si ogledamo strojno opremo telefona Ceetah 2, mu ne gre prav dosti zameriti. 5,5-palčni zaslon je zelo soliden IPS s polno ločljivostjo. Mediatekov procesor ima osem 1,3 GHz jeder. Ta so seveda varčnejša jedra A53, a s tremi gigabajti pomnilnika povsem zadostujejo za tekoče delovanje Androida. Tako kot drugi telefoni z bolj varčnimi procesorskimi enotami tudi Cheetah ne blesti po grafični zmogljivosti, tako da naprednejše igre niso predstavljene najbolje. Vse skupaj povezuje Android 6.0, ki so ga pustili bolj ali manj pri miru, a svoja leta kaže s pristnostjo starega (in ne več varnega) »brskalnika«, ki ima nameščen tudi Chrome. Shrambe je 32 gigabajtov, to je pohvalno, in jo je mogoče razširiti s kartico micro SD. Fotoaparata sta povprečna. Glavni trinajstmegapikni dela solidne slike, prednji osemmegapikni je OK, kaj veliko več pa ni dodati. Ko potegnemo črto pod strojno opremo, gre za zelo soliden telefon nižjega cenovnega razreda, ki bi znal prepričati.
Huawei je v zadnjih nekaj letih zanesljivo zakorakal med najuspešnejše izdelovalce pametnih telefonov, predvsem po zaslugi svojih najzmogljivejših modelov. Nazadnje smo se navduševali nad modeloma P9 in Mate 9, tokrat smo vzeli v roke še topli model P10.
Moto G4 Plus je bil lani najboljši telefon serije »G«, tako da so bila pričakovanja velika. Ohišje je kovinsko. Tako kot osnovni model G5 je tudi Plus oblečen v kovino in lepše oblike kot predhodnika. Lenovo se je očitno odločil nekoliko osvežiti videz in uporabiti boljše materiale, in z obojim so zadeli v polno. Trend boljših materialov pri cenejših telefonih je že lani začel Samsung s serijo A, zaradi tega smo vsi na boljšem. Letos so manj znani izdelovalci s strojno močjo začeli konkurirati uveljavljenim znamkam, a so jih te zopet prehitele z oblikovanjem in izdelavo. Ko v rokah primerjamo telefona, kot sta (v tokratni številki opisani) Cubot Cheetah 2 in G5 Plus, je razlika očitna. Cubot izpade ceneno in plastično, G5 Plus pa daje vtis visokocenovne naprave.
Telefoni Moto G so najboljša različica dolgočasnosti. Že leta predstavljajo odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo in navdušujejo s skopo preoblečenim Androidom. Ta je na telefonu tudi v zadnji različici. Letošnji G5, tako kot predhodniki, odkljuka vse omenjene postavke. Žene ga Android 7.0, ki je lahkotno oblečen v dodatke Moto, ki so večinoma všečni. Najbolj simpatična je še vedno gesta, ko telefon stresemo v roki in nas vrže neposredno v aplikacijo za fotografiranje.
Lenovo K6 Note je telefon s 5,5-palčnim zaslonom FullHD (1920 × 1080 pik), kakršne imajo ponavadi »večji in dražji« modeli, a tokrat je taktika drugačna. Telefon ima res velik in celo zelo dober zaslon, toda malce šibkejše drobovje, zato se lahko pohvali z zelo ugodno ceno. Za 250 evrov bi ga lahko priporočili vsakomur. Res je nekoliko debelejši (9 mm) od trikrat dražjih modelov, a to mu lahko odpustimo, mar ne?
Če je Moto G4 Play napačen odmik od osnovnega modela G4, je G4 plus korak v pravo smer. Strojna moč je povsem enaka modelu G4, tako da v ohišju dobimo osemjedrni procesor (4 x 1,5 GHz in 4 x 1,2 GHz), ki uporablja varčnejša jedra A-53. Ta imajo na voljo 2 (16 GB različica) ali 3 (32 GB različica) gigabajte pomnilnika. Očitno bo treba tudi pri telefonih postati pozoren, koliko pomnilnika imajo vgrajenega. Dva gigabajta našega testnega modela je zaenkrat povsem dovolj, zna pa biti model z 32 gigabajti shrambe in tremi pomnilnika najboljša ponudba. Zaslon modela Plus je enak kot pri osnovnem G4, tako da meri 5,5 palca po diagonali in kaže sliko pri polni ločljivosti. Lenovo je za te telefone Moto izbral solidne zaslone, ki niso vrhunski, a jim ne gre prav veliko očitati. Barve so dovolj žive in vidni koti zadovoljivi. Odmiki od osnovnega modela se začnejo pri fotoaparatu, saj ima Plus 16-megatočkovnega. Razlika med 12 in 16 megapikami ni prav velika in se večinoma meri v tem, da lahko s plusom zajemamo solidne slike z malce manj svetlobe. Kljub temu to ni vrhunski fotoaparat, a je treba povedati, da je letos Motorola, no – Lenovo, končno začel v svoje telefone vgrajevati spodobne fotoaparate. V preteklih letih so namreč zelo zaostajali za konkurenco. To se je najlepše videlo pri Nexusu 6, ki ga je izdelala Motorola, in je imel glede na konkurenco porazno kamero.
Lenovo zaenkrat izdelke, ki jih izdelujejo ekipe Motorole, pusti bolj ali manj pri miru. Ko je Lenovo od Googla kupil Motorolo, je bila največja bojazen, da bo na Motoroline izdelke nameščal svojo programsko opremo. Ko je bila Motorola del Googla, je bila to najbolj svetla točka telefonov Moto, saj jih je gnal praktično neobremenjen Android, kar je imelo predvsem pri poceni napravah zelo pozitivne učinke.
V prejšnjem Monitorju smo preizkusili odličen telefon NOA H10, ki ga »izdelujejo« na sosednjem Hrvaškem. Za 370 evrov je zelo dobra izbira, smo zapisali.
Huawei se je v zadnjem času trdno zasidral kot eden največjih izdelovalcev pametnih telefonov. Različne številke in raziskave ga postavljajo ob bok Samsungu, na nekaterih trgih celo predenj. Vlaganje v podobo se je očitno izplačalo, vlaganje v vrhunske in vrhunsko oblikovane telefone pa tudi. Pohvalili smo že njihov najmočnejši telefon P9, tudi nad nekoliko cenejšimi modeli Nova smo bili navdušeni. Tokrat pa smo imeli v rokah model Mate 9, ki je nekakšna »Note« različica modela P9. Ne, nima peresa, a je telefon večji in ima tudi ustrezno večjo in zmogljivejšo baterijo. Po (skoraj) vseh merili gre za vrhunski telefon, ki pa se žal pohvali tudi z vrhunsko ceno.
Je že tako, da je danes imeti telefon, ki ni »pameten«, skorajda sramotno. Nenazadnje je besedica »Nokia«, nekoč pojem za telefon, še ko so bili vsi po vrsti »ne pametni«, med današnjo mladino skorajda žaljivka. Hkrati pa je jasno, da je veliko poklicev (in športov), kjer je pregovorna občutljivost pametnih telefonov z velikimi zasloni velika hiba. Zato je (majhna) tržna niša pametnih telefonov, ki so »robustni«, nekako tako, kot so bile robustne stare Nokie, ki smo jih lahko občasno celo zalučali ob steno in so to brez težav preživele.
Da ima podjetje HTC, nekoč eno izmed najbolj cenjenih imen med izdelovalci pametnih telefonov, težave, ni nič novega. Imajo jih že dalj časa, zaenkrat pa ni videti, da bi se iz njih kaj kmalu pobrali. Resda v sodelovanju z Valve izdelujejo dokaj uspešno navidezno resnično napravo Vive, v sodelovanju z Googlom pa odlične telefone Pixel (in še prej tablico Nexus 9), a sami telefoni HTC kar nekako ne zmorejo več dosegati takih prodajnih številk, kot so jih včasih. Delno gotovo zato, ker nimajo tolikšnih sredstev, kot jih lahko za marketing nameni Samsung, delno pa zaradi malce zmedene strategije. Vanjo nedvomno sodi tudi telefon Desire 10 Lifestyle, ki smo ga preizkusili tokrat.
Huaweiu je v zadnjih letih uspelo, kar mu marsikdo ni pripisoval – zapisal se je med »resne« izdelovalce telefonov, njihovi zmogljivejši izdelki pa počasi pridobivajo podobo »premijskih« telefonov, ki jih postavljamo ob bok Samsungu (če ostanemo v androidnih vodah). Razlog je v dokaj dovršenem oblikovanju, zmogljivostih in seveda marketingu, tu se ne moremo slepiti.
Kar nekaj let je že tega, kar so se slovenski prodajalci računalniških komponent (in računalnikov) pohvalili, da so tako pomembni in veliki, da imajo na Kitajskem kar lastne tovarne in lastno proizvodnjo. V resnici je šlo za to, da ima ta daljnovzhodna azijska država tako zelo velike proizvodne zmogljivosti, da jih brez težav daje v uporabo komurkoli. Naši »izdelovalci« so si pač »naklikali« ustrezne značilnosti, ki naj jih imajo »njihove« matične plošče in druga strojna oprema, Kitajci so nanje nalepili ustrezno novo ime in nova blagovna znamka je bila rojena.
Huawei Y5 II ima smolo, da smo ga preizkušali poleg telefona General Mobile 4G Dual. Že tako ne gre za konkurenčen telefon, ob 4G Dual pa ga je kar težko jemati resno. Oba sodita v najnižji cenovni razred, a bi šlo težko za bolj različni uporabniški izkušnji. Oba imata operacijski sistem Android, toda Y5 II žene Android 5.1, General Mobile 4G Dual pa je rezultat programa Android One, ki ga vodi Google in poganja Android 7.0. Na Huaweiju je prek Androida navešena še njihova preobleka in rezultat je slab.
V Sonyju so se letos odločili, da bodo pokopali Xperio Z, in obudili so novo serijo telefonov z oznako X. Tako smo letos že dobili dve Xperii, ki sta skušali priti na vrh. Xperia X in predvsem X performance sta bila telefona, ki sta na papirju delovala dovolj solidno, da bi z njima Sony lahko pokril zahteve v najvišjem cenovnem razredu. Ko smo ju dobili v roke, je X razočarala, saj ni bila vodotesna in za ceno, ki sodi v vrh, ni dostavila zadovoljive strojne moči. X Performance pa je zelo dober telefon in tisto, kar smo od Sonyja dobivali zadnja leta. Lepa naprava je bila strojno zmogljiva in je skušala pritegniti s fotoaparatom, a ta je imel zdaj že klasično težavo s Sonyjevo aplikacijo, ki se že leta ne zna sestaviti v stabilen in hiter vmesnik za slikanje.
Tako kot pri modelu 4G Dual je pri GM 5 Plus prijetno presenečenje Android 7.0 in ker gre za še enkrat dražjo napravo, je uporabniška izkušnja še boljša. Strojno je GM 5 bolje založen, saj ima Snapdragon 617 (osem jeder A-53 pri 1,5 GHz) in tri gigabajte pomnilnika. Zaslon je 5,5-palčni, ima ločljivost 1920 × 1080 pik in je solidne kakovosti (pogled od strani ga malce porumeni). Fizične tipke so bolje narejene kot pri cenejšem bratu. Kamera je solidna, a nič pretresljivega. Še najbolj razočara ohišje, saj smo bili letos v srednjem razredu razvajani z železno izdelavo in je plastičnost težje opravičiti. Moti nas še to, da ni čitalnika prstnih odtisov, vendar le zato, ker so nas tu razvadili (tudi dražji) telefoni z imenom.
Telefoni najnižjega in srednjega cenovnega razreda so v zadnjih dveh letih napredovali, a pri teh napravah izdelovalci še vedno varčujejo pri izbiri vgrajenih komponent. Tako ponavadi dobimo strojno podhranjene telefone, ki imajo (pre)malo pomnilnika ali pa star in počasen procesor. Večina izdelovalcev seveda izdeluje tudi dražje in zmogljivejše modele, ki nimajo takih težav. Zaplete se pri dejstvu, da izdelovalci pričakujejo, da bodo manj zmogljivi izdelki lahko prav tako brez težav poganjali njihove androidne preobleke. Že sam Android z vsako novo različico za seboj pušča starejše telefone, ki ga niso več sposobni gnati tako, da bi zagotovili sprejemljivo uporabniško izkušnjo. Ko pa izdelovalci na Android prilepijo še svojo preobleko, ki strojno opremo dodatno obremeni, manj zmogljivi telefoni dostikrat niso kos nalogi. Tako se ob preizkušanju teh naprav velikokrat zapišemo, da bi bilo lepo kdaj videti enako strojno opremo, ki bi morala poganjati le goli Android.
Kot je videti, se Sony v svojem telefonskem poslu nekoliko izgublja, vsaj če sklepamo po poimenovalni politiki (pa tudi sicer, brali smo že o govoricah, da odgovorni razmišljajo, da se telefonije morda raje ne bi več šli). Preizkušeni model XA Ultra je že tak primer.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
