Pred leti me je poklical neki Anglež, povedal, da je lastnik tovarne igrač, da je v internetu videl mojega Perkmandeljca in bi rad iz njega naredil igračo. Ker sem imel že veliko slabih izkušenj s podobnimi internetnimi ponudbami (niti ena ni zaživela, vse pa so mi vzele silno veliko časa), sem mu postavil nekaj pogojev: igrača mora biti v naravni velikosti (jamski škratje so v naravi veliki nekako od 60 do 70 cm, vsaj tako pravijo), izdelana mora biti zelo natančno in realistično (videti se mora vsaka gubica, žilica in pora), vsi deli igrače (tudi usta) morajo biti gibljivi in pa, poglavitno, igrača mora imeti VSE(!) okončine. (Spominjam se namreč, da sem kot otrok vsaki igrači najprej pokukal pod obleko in bil vedno globoko pretresen. Otrokom sem hotel prihraniti to razočaranje, ki lahko pozneje vodi v hude duševne motnje - kdor me pozna, ve, o čem govorim.) Prepričan sem bil, da bo odklonil, pa ni! Z vsem se je strinjal (no, o velikosti zasebnih delov sva se malce pogajala).