Spletni bazarji

Objavljeno: 25.4.2006 17:50 | Avtor: Peter Šepetavc | Kategorija: Preizkusi | Revija: April 2006

Nakupovanje prek spleta že dolgo ni več eksotično opravilo, ki ga zmorejo samo najnaprednejši deskarji po spletu. Spletne trgovine in dražbe so se uveljavile tudi pri tistih, ki so do računalnikov sicer še vedno nekoliko nezaupljivi.

Spletno nakupovanje je od skromnih začetkov pred več kot desetimi leti postalo resna storitev s podjetji, ki obračajo milijone in po prometu brez težav tekmujejo s tekmeci zunaj virtualnega sveta. Določena ponudba, npr. prodaja glasbenih plošč CD, filmskih DVD, knjig in vstopnic za dogodke, poteka večinoma le še v spletu: ponudba je obširnejša, cene pa pogosto nižje kot v klasičnih trgovinah.

Skromni začetki, dobičkonosna sedanjost

Nekatere storitve, ki nam jih ponuja internet, imajo že dolgo brado: elektronska pošta je z nami že nekaj desetletij. Spletne trgovine pa so dokaj nova storitev, saj so tehnologije, ki omogočajo postavitev trgovin, na voljo šele dobrih deset let. Za "navidezne" trgovine potrebujemo namreč napredno okolje, v katerem lahko z besedami, skicami in slikami predstavimo izdelke in storitve, ki jih ponujamo. Do nastanka svetovnega spleta leta 1990 takega okolja ni bilo na voljo.

Drugi pogoj, ki ga mora izpolnjevati prodaja prek spleta, pa je varnost podatkov. Večina internetnega prometa je namreč nekodirana, tako da bi lahko spretnejši zlikovci brez varnostnih mehanizmov hitro prišli do našega naslova, številke kreditne kartice in z nekaj vodenja statistike do izčrpnega poročila o naših nakupovalnih navadah.

Rešitev je ponudila že prva različica brskalnika Netscape Navigator leta 1994. Ta je namreč podpiral protokol SSL (Secure Sockets Layer), ki omogoča šifriranje podatkov, ki se pošiljajo med pošiljateljem in prejemnikom, tako da so uporabniki spletnim trgovinam lahko pošiljali podatke, ne da bi jih lahko ravno vsak prebral.

Prve spletne trgovine so nastale leta 1994. Med prvimi bolj uveljavljenimi imeni, ki so svojo ponudbo prenesla tudi v splet, je bilo podjetje Pizza Hut. Med trgovinami, ki že skoraj od samega začetka spletnih nakupov delujejo tudi v spletu, so cvetličarne.

Posebno poglavje pri opisovanju spletnih "trgovin" bi lahko posvetili pornografskim stranem.

Prelomnica v spletnem nakupovanju je odprtje trgovine Amazon.com. Podjetje je leta 1994 (pod imenom Cadabra.com) ustanovil Jeff Bezos, leta 1995 pa je pod današnjim imenom v svojo ponudbo uvrstilo prve izdelke - knjige.

Leta 1995 je odprl vrata eBay (takrat Auctionweb - današnje ime je podjetje prevzelo leta 1997), prva dražbarska spletna stran. Prvi izdelek, prodan na spletni dražbi, je bil pokvarjen laserski kazalec ustanovitelja Pierra Omidyara - lastnik novoustanovljenega podjetja je zanj dobil 14,83 dolarja.

Spletne trgovine so po omenjenih skromnih začetkih v naslednjih letih poganjale kot gobe po dežju in večina analitikov in ekonomistov je začela govoriti o e-ekonomiji - novem poslovnem okolju, ki bo v kratkem tako po izdelkih in storitvah kot po dobičkih dohitelo in prehitelo ponudbo klasičnih trgovin. Z delnicami večine e-podjetij se je zato trgovalo po nesramno visokih cenah. E-trgovci v svojih bilancah tudi po nekaj letih večinoma niso prikazali dobičkov in sledil je borzni polom leta 2000 (t.i. dot-com bust), ki je pometel z večino nerentabilnih trgovcev. Po nekaterih ocenah je leta 2000 in 2001 propadlo več kot 95 % spletnih podjetij in trgovin.

Vihar, ki je odnesel nerentabilne trgovce, je prizanesel nekaterim, ki so se posla lotili bolj premišljeno. Leta 2003 je Amazon.com, v skladu s svojim poslovnim načrtom, prvič imel dobiček: 35,3 milijona dolarjev. Številka, ki bi po desetih letih poslovanja odgnala večino delničarjev, se pokaže v povsem drugačni luči, če omenimo še druge podatke o podjetju: 5,3 milijarde dolarjev prometa, več kot 9000 zaposlenih, pestra ponudba izdelkov (že leto po začetku poslovanja so poleg knjig začeli prodajati tudi druge izdelke) in daleč najbolj prepoznavno ime med vsemi internetnimi prodajalci.

Amazon.com je že leta med najbolj uveljavljenimi spletnimi trgovinami.

Plačljive pornografske strani in trgovine imajo, mimogrede, precejšen dobiček že od samega začetka leta 1994. Analize kažejo, da jih polom spletnih podjetij leta 2000 ni prav nič prizadel.

Vsi v splet

Slovenci smo po raziskavi podjetja Gral Iteo spletno nakupovanje vzeli za svoje. V spletu je namreč že nakupovala kar tretjina odraslih Slovencev, če pa se omejimo samo na tiste, ki deskajo po svetovnem spletu, se ta delež poveča že na 75 odstotkov.

Podobno kot v tujini tudi pri nas v spletu najpogosteje kupujemo knjige, optične nosilce z glasbo ali filme in vstopnice. Pri nakupih nismo stiskaški: 40 odstotkov nakupovalcev je pri kupovanju prek spleta zapravilo več kot 50 tisočakov. Glede na to, da so spletne trgovine med Slovenci čedalje bolj prepoznavne in da se trgovine oglašujejo tudi širše, ne samo prek spleta, pa lahko pričakujemo, da bo obisk spletnih trgovin v prihodnje še večji.

Spletne trgovine

Spletne trgovine pravzaprav ne moremo povsem primerjati s klasičnimi trgovinami - bližje so jim trgovine, ki svoje izdelke ponujajo prek kataloške prodaje. Izdelki, ki jih trgovina ponuja, so predstavljeni z imenom, opisom in sliko oz. slikami. Eden poglavitnih elementov spletne trgovine je t. i. košarica. Izdelke, ki jih želimo kupiti, "mečemo" vanjo; košarico lahko ves čas pregledujemo, izdelke izbrišemo iz nje, spremenimo količino izdelkov, ki jih želimo kupiti (npr. pet istih izdelkov namesto enega) in podobno. Navadno nam košarica omogoča tudi sprotno pregledovanje vrednosti blaga v njej, tako da vselej vidimo, koliko denarja bomo morali odšteti za izdelke, če jih bomo kupili.

Pogled v nakupovalno košarico nam takoj razkrije, koliko moramo plačati za izbrane izdelke.

Ko imamo v košarici vse, kar bi radi kupili, dokončamo naročilo. V tem koraku moramo navadno navesti svoje podatke (redni kupci se že pri vstopu na stran prijavijo v trgovino in ta ima potrebne podatke že na voljo). Poleg svojega naslova moramo navesti še naslov, na katerega želimo imeti izdelke dostavljene, in način pošiljanja izdelkov (navadna pošta/kurirski servis ipd.). Nato izberemo vrsto plačila. Slovenske spletne trgovine nam ponujajo več možnosti, pri tujih trgovinah pa smo navadno omejeni na plačilo s kreditno kartico. Z naslednjim klikom gumba naročilo navadno potrdimo in preostane nam le čakanje na poštarja, ki nam bo naročeno prinesel na dom.

Večina spletnih trgovin ponuja tudi dodatne storitve, seveda z namenom, da nam iz žepa izvabijo čim več denarja. Tako je videz prve strani trgovine, če se prijavimo vanjo, pogosto prilagojen posameznemu uporabniku. Na podlagi naših preteklih nakupov algoritmi ocenijo, kateri izdelki bi nam bili verjetno všeč, in jih tako postavijo na vidno mesto. Zvestejšim kupcem nekateri ponujajo dodatne popuste in posebne akcije.

Vsak začetek je težak

V pionirskih časih spletnega nakupovanja je seveda prihajalo do zapletov: večina jih je bila tehnične ali varnostne narave, za nekatere pa so odgovorni kar sami uporabniki in prodajalci. Neka slovenska picerija je imela pred slabim desetletjem prav zanimive težave. Ponudbo so želeli razširiti tudi s prodajo pic prek spleta. Trgovina je bila pregledna, oddaja naročila preprosta, težav s krajo številk kreditnih kartic pa ni bilo, saj smo naročeno pico plačali ob prevzemu. Vendar pa so lačni uporabniki kmalu ugotovili, da pic tudi nekaj ur po naročilu niso dobili.

Problem je bil banalen: bolj ali manj vse picerije z dostavo na dom so po telefonu preverjale pristnost naročila in s tem preprečile, da bi npr. kak šaljivec poslal sosedu deset pic brez njegove vednosti. Kiberščaki so takrat za dostop do spleta seveda uporabljali telefonsko povezavo, tako da je bil telefon zaseden in v piceriji niso mogli potrditi naročila... Ta naročila so zato romala v koš, želodec nakupovalnih pionirjev pa je ostal nepotešen.

Pasti in ovire

Nakup prek spletne trgovine je načeloma dokaj preprost, vendar na neukega uporabnika preži kar nekaj pasti. Nakupe prek spleta vedno opravimo pri uveljavljenih trgovcih - svojih podatkov, predvsem številk kreditnih kartic, namreč ne smemo zaupati kar vsaki spletni strani, ki se razglaša za trgovino. Podatke o tem, katere trgovine so vredne našega zaupanja, najlaže najdemo, če malo pobrskamo po spletu. Na raznih forumih hitro najdemo pohvale in pritožbe uporabnikov, ki so v omenjeni trgovini že kupovali. Šele na podlagi njihovih mnenj (čim več, tem bolje) se odločite, ali menite, da bo nakup potekal brez zapletov in zlorab.

Podatki o izdelku, prikazanem na spletni strani, so pogosto pomanjkljivi, brez slik ali z napakami. O nakupu se zato ne odločajte samo na podlagi opisa v katalogu spletne trgovine. Pri večini bolj uveljavljenih trgovcev lahko naročeni izdelek sicer vrnete, a je to vseeno povezano z določenimi stroški: poštnino vam bodo vrnili le redki, pa še to le takrat, ko boste dokazali, da so za zgrešeni nakup krivi napačni podatki v spletni trgovini in ne vaša muhavost. Če je trgovina v tujini, je lahko vračanje izdelka zelo drago.

V pogovorih o nakupovanju prek spleta pogosto izpostavljajo krajo številk kreditnih kartic. Resnici na ljubo je verjetnost, da vam bodo zaradi nakupa v uveljavljeni spletni trgovini nepridipravi zlorabili kreditno kartico, ki ste jo uporabili pri nakupu, zelo majhna. Varnostni mehanizmi so namreč dovolj izpopolnjeni, da krajo številk onemogočijo veliki večini zlikovcev, tako da je verjetnost zlorabe celo manjša, kot če s kreditno kartico plačujete v navadni trgovini (tam jo lahko trgovec ali natakar hitro prekopira). Kljub temu previdnost ni odveč: tudi resnejšim trgovcem so bolj vešči tatovi vdrli v zbirko uporabnikov in jim pokradli podatke. Preverjanje izpiskov kreditne kartice je takrat, ko ste s kartico kupovali prek spleta (pa tudi sicer), zelo priporočljivo.

Pri izbiri načinov dostave moramo biti previdni: dostavni časi, ki so navedeni v trgovini, so pogosto le okvirni. Če se vam s kakšnim izdelkom mudi, oziroma ga nujno potrebujete do določenega datuma, načrtujte vnaprej. Nakup en teden prej bo vašo denarnico olajšal za enak znesek, a vam bo prihranil zardevanje, ko se boste na zabavi za sestričnin rojstni dan prikazali brez darila, ker to še potuje iz Hongkonga v Slovenijo. Večjo varnost vam ponuja dostava s kurirskimi servisi, za katere pa je treba nekoliko globlje seči v žep. Če želite izdelek hitro, so navadno edina možnost.

Najnižja cena izdelka pogosto še ne pomeni najcenejšega nakupa. Stroški pošiljanja so od trgovine do trgovine različni in prav lahko se zgodi, da je skupna cena z dostavo vred nižja v kateri izmed trgovin, kjer izdelek sam ni najcenejši. Pri tem je precej pomemben zemljepis: predvsem pri izdelkih zabavne elektronike so cene v trgovinah v ZDA pogosto zelo mamljive. Ko pridemo do blagajne, pa se velikokrat izkaže, da Slovenije ni na seznamu držav, v katere trgovina sploh pošilja izdelke.

Nakup zunaj EU prinese s seboj tudi plačilo DDV. Pri vsakem izdelku morate tako k ceni prišteti še 20 % (ali pa 8,5 %, če gre za izdelke po znižani davčni stopnji, npr. knjige). Pri tem plačamo davek tudi na stroške poštnine. Nekateri prodajalci vam na račun, ki ga pokažete na carini, napišejo nižji znesek od dejanskega. Ta zvijača se lahko posreči, vendar pri tem ne smete pretiravati: nihče vam ne bo verjel, da ste nekaj sto tisoč tolarjev vreden izdelek kupili po 10 dolarjev. V drugem primeru plačate davek glede na tržno vrednost izdelka, ne pa glede na znesek na računu.

Pri nakupovanju prek spleta si vzemite čas in o nakupu temeljito premislite. Ne stojite v vrsti za kruh. Splet vam omogoča, da o izdelku in trgovcu najdete obilo podatkov. Izbira je zelo velika, konkurenca med prodajalci pa huda. Nekaj vloženega časa se pogosto povrne s precejšnjim prihrankom denarja.

Spletne dražbe

Spletne dražbe ponujajo nekoliko drugačno storitev od spletnih trgovin. Za razliko od trgovin, v katerih je navadno ponudnik izdelkov in storitev le eden, lahko prek spletnih dražb prodaja skoraj vsakdo. Spletne dražbe lahko razdelimo v dve kategoriji: pri prvih prodajalec vpiše izdelek z opisom in sliko ter ceno, ki jo zanjo zahteva. Taka prodaja je v bistvu enaka prodaji prek malih oglasov v časopisih, le da po oglasih brskamo na računalniških zaslonih. Prave spletne dražbe pa tako kupcem kot prodajalcem omogočajo še precej več.

Pri spletnih dražbah uporabnik v oglasu ne navede končne cene, po kateri je pripravljen izdelek prodati, temveč izklicno ceno, pri kateri se začne dražba. Med draženjem uporabniki ponujajo vse večji znesek za prodajani izdelek (če je ta seveda dovolj zanimiv, da se zanj poteguje več kupcev). Po poteku določenega časa (navadno nekaj dni) zmaga kupec, ki je za izdelek ponudil največ.

Spletne dražbe ponujajo kar nekaj mehanizmov, ki jih pri navadnih dražbah ne najdemo pogosto, v spletu pa so eden osnovnih delov celotnega mehanizma dražb. Prvi, rezervirana cena, ščiti prodajalce. Prodaja prek spletnih dražb je namreč zavezujoča in prav lahko se zgodi, da ob manjšem zanimanju kupcev prodajalec za izdelek ne iztrži toliko, kot je pričakoval. Pred začetkom dražbe lahko poleg izklicne cene postavi tudi rezervirano ceno. Gre za najnižjo ceno, po kateri je prodajalec kupcu zavezan prodati izdelek: če draženje ne doseže rezervirane cene, prodajalcu izdelka ni treba prodati. Rezervirana cena kupcem ni razkrita, dokler je eden izmed kupcev s svojo ponudbo ne doseže oz. preseže. V tem primeru rezervirana cena seveda nima več smisla in draženje poteka naprej pod enakimi pogoji kot pri dražbah brez rezervirane cene.

Kupcem v boju s konkurenti, ki se potegujejo za isti izdelek, pomaga draženje prek posrednika (proxy bidding). Gre za mehanizem, s katerim za izdelek ne odštejemo več, kot je treba, da premagamo druge kupce. Zgled: za izdelek smo pripravljeni plačati 1000 tolarjev in toliko smo tudi ponudili na dražbi. Najbližji zasledovalec je ponudil samo 100 tolarjev. Pri tem nakupu smo se torej odrezali precej slabše, kot bi se z bolj premišljenim draženjem: izdelek bi lahko kupili že, če bi ponudili 101 tolar, saj bi že v tem primeru dobili dražbo in prihranili skoraj 900 tolarjev.

Draženje prek posrednika nam omogoča, da sodelujemo na dražbi, ne da bi jo morali ves čas spremljati.

Draženje prek posrednika je samodejna storitev, ki poskrbi, da na dražbi ponudimo le malenkost več od drugih kupcev. Ob začetku draženja navedemo najvišji znesek, ki smo ga pripravljeni plačati za neki izdelek. Dražba poskrbi za to, da v vsakem trenutku za izdelek ponujamo le toliko, kot je treba, da zmagamo na dražbi. Če nas kateri izmed konkurentov s svojo ponudbo preseže, dražbena stran našo ponudbo samodejno zviša za toliko, da smo najvišji ponudnik. Samodejno dviganje ponudbe poteka vse do zneska, ki smo ga navedli kot najvišjo sprejemljivo ceno. Ko jo kateri izmed konkurentov preseže, nam dražbena stran ponuja dvoje: najvišjo sprejemljivo ceno lahko nastavimo na višjo vrednost ali pa odstopimo od dražbe. Draženje prek posrednika nam omogoča, da na dražbi sodelujemo, ne da bi jo morali nenehno spremljati: naše posredovanje je potrebno šele, ko kateri izmed drugih kupcev s svojo ponudbo preseže naš najvišji znesek ali ko zmagamo na dražbi.

Če ste prodajalec na spletni dražbi, nikar ne obupujte, če po nekaj dneh za vašo ponudbo ni pretiranega zanimanja. Zaradi same značilnosti dražb je namreč večina "dogajanja" omejena na zadnjih nekaj minut dražbe. Kupcu namreč prav nič ne pomeni, če je najvišji ponudnik tretji dan dražbe, ki bo trajala deset dni. Večina bolj izkušenih kupcev se tako za sodelovanje odloči šele v zadnjih trenutkih dražbe, ko je že bolj razvidno, ali je neka ponudba ugodna ali ne. V zadnjih minutah dražbe se lahko tako cena izdelka poveča za nekajkrat. Pri ponudbi je seveda pomemben tudi dober "timing": največ možnosti za zmago imate, če svojo ponudbo oddate tik pred iztekom dražbe. Nekatere dražbene strani tako draženje v zadnji sekundi onemogočijo s tem, da vsaka ponudba v zadnjih nekaj minutah čas draženja podaljša za nekaj minut. S tem imajo drugi kupci možnost, da odgovorijo na ponudbo v zadnji sekundi. Za dražbene hiše, ki tega varovalnega mehanizma nimajo (taka je npr. tudi največja, eBay), pa so na voljo celo programska orodja, ki poskrbijo za to, da se naša ponudba vknjiži le sekundo pred koncem dražbe.

Malo drugačne dražbe

Ljudje prodajamo vse mogoče. Podrobnejši pogled na eBay to samo dokazuje. Med bolj nenavadnimi izdelki, ki so se prodajali na eBayu, med drugim zasledimo letalonosilko, podmornico iz 2. svetovne vojne in partijo golfa s Tigerjem Woodsom. Veliko pozornosti je pritegnila tudi Karolyne Smith, ki je prek eBaya ponudila, da si na čelo vtetovira logotip podjetja, ki bo zmagalo na dražbi. Carolyne zdaj hodi po svetu z imenom spletne igralnice na čelu.

eBay je največje spletno dražbeno podjetje.

Nekatere dražbe omogočajo, da prodajalec lahko postavi ceno, po kateri je izdelek pripravljen prodati takoj, pred iztekom dražbe. Če potrdimo to ceno, smo nemudoma zmagali na dražbi. Če hočemo neki izdelek kupiti na hitro, nam gre ta storitev precej na roke, takrat, ko se nam ne mudi, pa se bolj splača počakati do konca dražbe, saj bo cena najverjetneje nižja. Seveda pa s tem tvegamo, da nas premaga kateri izmed konkurentov; temu se s takojšnjim nakupom elegantno izognemo.

V okviru spletnih dražb ima nekaj večjih prodajalcev postavljene tudi trgovine. Nakup v njih se ne razlikuje od nakupa v navadni spletni trgovini, razlika je le v tem, da med zadetki iskalnika dražbe najdemo tako izdelke na dražbah kot tiste v trgovinah. Nekatere izmed njih določene izdelke ponujajo tudi v okviru dražbe, ne le po neki fiksni ceni. To nam omogoča, da kak izdelek kupimo ceneje kot v samostojni spletni trgovini, vendar se s tem ne odpovemo prednostim, kot sta uradni račun in garancija, na kar pri nakupu od fizičnih oseb v okviru dražb navadno ne moremo računati.

Od bolhe do slona, razen...

Kljub temu da se na spletnih dražbah prodaja bolj ali manj vse, pa poznajo spletne dražbene hiše tudi nekaj omejitev. V okviru spletnih dražb tako navadno ne smemo prodajati:

tobačnih izdelkov (razen izdelkov z zbirateljsko vrednostjo)

alkoholnih pijač (razen pijač z zbirateljsko vrednostjo)

izdelkov, ki pozivajo k rasni ali verski nestrpnosti

neavtoriziranih (t. i. bootleg) glasbenih posnetkov

orožja in nabojev

umazanih rabljenih oblačil

delov in ostankov človeškega telesa

Goljufi ne počivajo

Na spletnih dražbah so zlorabe precej pogostejše kot v spletnih trgovinah. Večino izdelkov v spletnih dražbah ponujajo fizične osebe, ki poskrbijo za opise in slike izdelkov. Pri spletnih dražbah je običajno, da izdelek najprej plačamo, šele nato ga prodajalec pošlje. Če gre za goljufa, lahko vzame denar in vam ne pošlje ničesar. Običajna prevara je tudi, da izdelek na sliki ni enak izdelku, ki ste ga prejeli po pošti, ali pa je kupljeni izdelek pokvarjen ali poškodovan.

Spletne dražbe pogosto uporabijo tudi tatovi: zaradi obilice izdelkov je ukradeni izdelek težko izslediti, kupci pa so z vsega sveta in to policistom oteži sledenje ukradenim izdelkom. Pogosti so tudi ponaredki, ki se prodajajo kot originali: majici znanega oblikovalca je tako s tem izdelovalcem pogosto skupen le (ponarejen) podpis na etiketi.

Na meji z goljufijo je tudi namerno dvigovanje cene izdelka. Prodajalec s svojim drugim uporabniškim imenom (ali ob pomoči drugega uporabnika) nenehno dviguje ceno izdelka in poskrbi za to, da izdelek proda po višji ceni, kot bi jo kupec plačal sicer. Tako početje je dokaj težko izslediti, tako da večina kupcev sploh ne ve, da so jih potegnili za nos.

Goljufi se seveda najdejo tudi med kupci. Goljuf dobi izdelek, a trdi, da ga ni prejel, in zahteva povračilo denarja. Dogaja se, da se kupec s prodajalcem dogovori za vračilo izdelka in mu ga pošlje. Prodajalec vnaprej vrne denar (npr. na podlagi potrdila pošte o poslanem paketu), ko pošiljko prejme, pa v njej ni izdelka, ki ga je prodajal, temveč npr. opeka.

Če prodajalec sprejema plačilo s kreditno kartico, se lahko zgodi, da je kupec izdelek plačal z ukradeno številko kreditne kartice. Ker večina prodajalcev ne more preverjati pristnosti številke, s čimer velike trgovine že vnaprej izločijo take goljufe, se goljufija razkrije šele po nekaj dneh, ko je izdelek večinoma že poslan kupcu.

Za preprečevanje takih zlorab večina spletnih dražb omogoča, da po koncu celotnega procesa (draženje - plačilo - prejem blaga) kupec oceni prodajalca in nasprotno. Tako eden kot drugi lahko oceno podkrepita s pripombami, ki so vedno na vpogled drugim uporabnikom. Ti se lahko na podlagi ocen in izkušenj drugih uporabnikov s tistim prodajalcem ali kupcem odločijo, ali bodo na dražbi sodelovali oz. ali bodo zmagovalcu dražbe izdelek dejansko prodali ali ne.

Pri vsakem prodajalcu ali kupcu si lahko ogledamo, kaj si o njem mislijo drugi uporabniki.

Večina dražbenih hiš se na goljufije ostro odzove, saj tako početje odganja uporabnike. Nekatere tudi ponujajo dodatne storitve in servise za plačevanje, ki ščitijo tako kupca kot prodajalca, ob morebitni zlorabi pa jima povrnejo stroške. Nekatera izmed teh zavarovanj moramo seveda doplačati, vendar se splača investirati vanje, če na dražbah pogosto kupujemo ali prodajamo.

Če bi sodili le po najbolj črnih primerih, bi se spletnim dražbam ognili v velikem loku. A če si ogledamo statistiko, je podoba precej lepša. Po navedbah eBaya se zelo majhen delež dražb konča z nezadovoljstvom kupca in/ali prodajalca, večino izmed njih pa lahko pripišemo nesporazumom, tako da je delež goljufij še precej manjši (manj kot 0,01 %). Sistem ocenjevanja ima sicer svoje slabosti, a je kljub temu dober pokazatelj tega, kdo je vreden vašega zaupanja (in vašega denarja).

Spletne trgovine

www.amazon.com - pestra ponudba različnih izdelkov, v Slovenijo pošiljajo knjige ter nosilce zvoka in slike

shopping.yahoo.com - največji Amazonov konkurent, ki ponuja predvsem infrastrukturo za druge trgovce

www.enaa.com - ena največjih slovenskih spletnih trgovin s pestro ponudbo različnih izdelkov

www.mimovrste.com - spletna trgovina, predvsem z izdelki iz računalništva in zabavne elektronike

www.bof.si - spletna trgovina z izdelki iz sveta računalništva, zabavne elektronike, glasbenimi nosilci in gospodinjskimi aparati

Spletne dražbe

www.ebay.com - največja spletna dražbena stran s podružnicami v več kot 20 državah

auctions.yahoo.com - Yahoojeva stran s spletnimi dražbami

www.bolha.com - prva in največja slovenska stran s spletnimi dražbami in oglasi

Primerjalni ceniki

www.pricegrabber.com - eden največjih ameriških primerjalnih cenikov

www.geizhals.at - primerjalni cenik, ki pokriva večino nemških in avstrijskih spletnih trgovin

www.ceneje.si - primerjalni cenik z izdelki iz slovenskih spletnih trgovin

Plačevanje spletnih nakupov

www.paypal.com - plačevanje prek spleta

www.westernunion.com - nakazila po vsem svetu v eni uri

www.bankart.si - spletna stran podjetja, pri katerem prekličemo ukradene ali izgubljene plačilne in kreditne kartice

Načini plačila

Kupljeno blago je seveda treba plačati. Načinov plačevanja je veliko, z njimi pa so lahko povezani tudi dodatni stroški, ki ob prvem pogledu na račun morda niso takoj razvidni.

Najpreprostejši način plačila je plačilo po povzetju. Ko nam poštar ali kurir prineseta paket, plačamo z gotovino. Tako plačevanje omogočajo bolj ali manj vsi naši trgovci, tujih trgovin, ki bi pošiljale blago po povzetju, pa ni, oz. je ta možnost plačila omogočena samo kupcem iz države, v kateri je trgovina.

Plačevanju s kreditno kartico so se uporabniki pred nekaj leti pri spletnih nakupih izogibali, saj so bile zaradi slabih varnostnih mehanizmov (in, resnici na ljubo, naivnosti uporabnikov, ki so številko pogosto zaupali tudi trgovcem, ki niso bili vredni zaupanja) zlorabe pogoste. Danes ni več tako. Plačilo s kreditno kartico je elegantno, hitro in če kupujemo pri uveljavljenih trgovcih, tudi varno. Poleg številke kreditne kartice moramo pogostno navesti tudi nekajmestno kodo, ki jo najdemo na hrbtni strani kartice (t. i. koda CVV): gre za dodaten varnostni mehanizem, ki prepreči, da bi se kdo okoristil samo s številko kreditne kartice.

Večino spletnih nakupov poravnamo s kreditnimi karticami.

Plačilo z mobilnikom je storitev, ki jo ponujajo naše spletne trgovine. Plačevanje je vezano na naš mobilni telefon, kupljeni izdelek pa plačamo skupaj z računom za telefon. Mednarodno uveljavljenih standardov za plačevanje z mobilnikom ni (pravzaprav ti niso usklajeni niti med operaterji v isti državi), tako da v tujih trgovinah z mobilnikom ni mogoče plačevati. Z mobilnikom ponavadi plačujemo manjše nakupe, saj je zgornji znesek, ki ga lahko plačamo, omejen.

Vnaprejšnje nakazilo na račun prodajalca (bodisi podjetja bodisi fizične osebe) prinaša s seboj že nekaj več tveganja za kupca. Kupec dobi predračun, na podlagi katerega prodajalcu nakaže denar. Ko prodajalec prejme potrdilo o plačilu, kupcu pošlje kupljene izdelke. Tako plačevanje je najbolj razširjena oblika plačila pri nakupu prek spletnih dražb.

Če moramo komu denar hitro nakazati, lahko uporabimo katerega izmed mednarodnih plačilnih servisov, kot je Western Union. Prejemnik dobi denar že v nekaj deset minutah, ne glede na to, kako daleč je. Plačevanje s temi servisi je navadno omogočeno le, če plačujemo fizičnim osebam. Tveganja so enaka, kot če denar nakažemo na prodajalčev račun. Pri plačevanju prek takih servisov moramo upoštevati tudi precej visoko provizijo, ki jo za storitev zaračuna ponudnik prenosa denarja.

Gotovinski ček je še ena izmed priljubljenih oblik plačevanja v tujino. Pri tem prodajalcu pošljemo ček, ki ga lahko unovči v večini finančnih ustanov na svetu. Sistem je podoben kot pri nakazilu denarja prek plačilnega servisa: v banki (ali drugi finančni ustanovi) vplačamo ček in provizijo, banka pa ček pošlje na prodajalčev naslov. Od našega vplačila do trenutka, ko prejemnik razpolaga z denarjem, navadno mine do en teden, oz. se plačilo izvede tako hitro, kot potuje ekspresna pisemska pošiljka. Provizije so pri tem plačevanju nekoliko nižje kot pri plačevanju prek plačilnega servisa.

Spletni plačilni servisi so bili razviti prav za plačevanje izdelkov, kupljenih na spletnih dražbah in v spletnih trgovinah. Prodajalcu, ki ima račun pri katerem izmed spletnih plačilnih servisov, lahko denar nakažemo z našega računa pri istem servisu. Najbolj uveljavljen ponudnik teh storitev, PayPal, je že nekaj let v lasti eBaya, tako da je njegova ponudba prilagojena kupovanju izdelkov na spletnih dražbah. Tako ponuja nekatere dodatne storitve, ki tako kupca kot prodajalca zavarujejo pred zlorabami.

Spletni plačilni servisi so navadno prilagojeni lažjemu plačevanju nakupljenega na spletnih dražbah.

Nazadnje omenimo še najmanj zanesljivo metodo: plačevanje z gotovino, ki jo pošljemo v kuverti po pošti na prodajalčev naslov. Pri takem plačilu nimamo nobenega potrdila o tem, koliko denarja smo dejansko poslali v kuverti, poleg tega pa v primeru, ko se pismo izgubi, ostanemo brez denarja in brez kupljenega izdelka. Če se že odločimo za tako plačilo, denar v kuverto vstavimo zavit v nekaj (po možnosti popisanih ali potiskanih) listov, izognimo pa se tudi belim kuvertam, ki so pod močno svetlobo delno prosojne. Kljub temu velja nasvet: če prodajalec zahteva, da mu kupljeno poravnamo po tej poti, se nakupu pri njem raje odpovejmo.

Spletni ceniki

V poplavi spletnih trgovin je seveda težko najti tisto, ki želeni izdelek ponuja po najnižji ceni. Zato je na voljo kar nekaj spletnih servisov, ki trgovine pregledujejo namesto nas in nam pregledno predstavijo celotno ponudbo (oz. vsaj velik del). Spletni ceniki nam prikažejo izdelek skupaj s cenami v več različnih trgovinah, tako da laže najdemo trgovino, v kateri je želeni artikel najcenejši.

Naprednejši spletni primerjalni ceniki omogočajo uporabnikom, da ocenjujejo posamezne izdelke in prodajalce, tako da so te spletne strani tudi referenca o zanesljivosti prodajalca in kakovosti izdelka, ne samo primerjalni cenik. Spletni ceniki so resnemu spletnemu nakupovalcu v precejšnjo pomoč. Kljub temu je priporočljivo, da za najnižjo ceno malo pobrskamo tudi sami. Nekaterih trgovin namreč ni na primerjalnem ceniku, poleg tega se ceniki ne osvežujejo tako pogosto, kot se spreminjajo cene v trgovinah. Kakšno kratkotrajno akcijo tako hitro spregledamo.

Spletni primerjalni ceniki nam pomagajo najti najcenejšo trgovino.

Kaj storiti ob morebitni zlorabi

Čeprav smo ves čas pozorni na morebitne goljufe, se pri spletnem nakupu (oz. pri vsakem nakupu) lahko opečemo. Če je nekdo zlorabil našo kreditno kartico, je prvi klic namenjen banki: kartico prekličemo in tako onemogočimo, da bi jo nepridipravi zlorabljali še vnaprej. Splača se preveriti, ali trgovina, v kateri je bila kartica zlorabljena, omogoča reklamacijo naročila in povrnitev denarja. Predvsem v ZDA je praksa resnejših trgovcev takšna, da vam, ko prijavite zlorabo kartice (in to podkrepite še s kakšnim dodatnim dokazom o zlorabi), povrnejo denar.

Pri nakazilih, bodisi prek plačilnih servisov, s čekom ali bančnim nakazilom, se najprej obrnite na ustanovo, prek katere ste plačali račun. Navadno imajo več podatkov o tem, kdaj, kje in kdo je prejel denar, ki ste ga nakazali, kakor vi. Nekatera nakazila (npr. ček, ki še ni bil unovčen) lahko tudi prekličete.

Izčrpajte vse možnosti, ki vam jih ponuja trgovec. Tudi če uradno ne ponuja povračila ob morebitni zlorabi, so se resnejši trgovci pripravljeni potruditi za kupca. Morda dobite povrnjen vsaj del ukradenega denarja.

Ne pozabite na policijo. Razkrivanje takih goljufij je sicer težavno, a tudi nepridipravi so pogosto neprevidni. Če jih bodo ujeli, to še ne pomeni, da boste dobili povrnjen ukradeni denar, a boste vsaj preprečili, da bi se početje zlikovcev nadaljevalo.

Spletno nakupovanje se je torej uveljavilo in pogosto se zgodi, da ponudbo najprej pregledamo v spletu, šele potem se morda odločimo za obisk trgovin v "neožičenem" svetu. Kljub temu klasične trgovine in bolšji trgi ne bodo izumrli. Nekaj klikov z miško resda vzame manj časa kakor brskanje po knjigarni ali trgu, dostava na dom pa pogosto prihrani mučno prevažanje in prenašanje nakupljenega (še posebej, če je večjih mer), a nakupovanje je pogosto tudi zabava in sprostitev. Tako npr. obisk knjigarne, kjer lahko po knjigah tudi pobrskamo in si preberemo kak odstavek, vendarle ponuja povsem drugačno izkušnjo, kot je naročanje prek računalniškega zaslona.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki