Objavljeno: 26.5.2006 19:02 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004

Ključi in drugi pomnilniki

Ni še minilo prav veliko let, kar je bila poglavitni nosilec za prenos podatkov med računalniki disketa. Najprej 5,25-palčna, ki je v najboljši izvedbi dosegala zmogljivost 1,2 MB, potem manjša in trdnejša 3,5-palčna, ki je v najbolj razširjeni izvedbi zmogla 1,44 MB, pozneje tudi 2,88 MB (čeprav ti pogoni in diskete niso bili ravno razširjeni). Dolgo časa so izdelovalci izumljali in predstavljali nosilce, ki naj bi nadomestili legendarne diskete, pojavile so se različne magnetnooptične enote, mnogi so stavili na enote ZIP, ki so pravzaprav plošče diskov, zapakirane v posebno ohišje. Slednjič so prevladale plošče CD, ki so postale tako poceni, da so celo cenejše od disket, in to kljub temu da imajo 650-megabajtni CDji kar 451,3-krat večjo zmogljivost od 1,44 MB disket. In CD ostaja še danes najpogostejši nosilec, na katerega se shranjujejo podatki in prenašajo naokoli. Deluje razmeroma zanesljivo, ima dolgo življenjsko dobo in je hiter. Žal pa delo s ploščami CD ni tako elegantno, kot je bilo delo z disketami. Pogonov CD se namreč tudi pri vnovič zapisljivih nosilcih v svetu osebnih računalnikov "drži" zapuščina iz časov, ko je bil zapisovalnik CD nekakšen eksotični dodatek, tako da za spreminjanje vsebine večinoma uporabljamo posebne namenske programe, denimo Nero. Bili so sicer bolj ali manj uspešni poskusi, da bi enostavnost dela s ploščami CD približali preprostosti dela z disketami, a se take rešitve niso nikoli zares prijele. Če k temu dodamo še velikost nosilca, ki je za današnje čase že kar velik (premer plošče CD ustreza približno premeru 5,25-palčne diskete), je jasno, zakaj CD vendarle ni idealen nosilec.

V tej dilemi so se v zadnjih letih nekako skozi "stranska vrata" vtihotapili na trg računalniške opreme pomnilniški dodatki, ki jih priključimo na vmesnik USB in za shranjevanje podatkov uporabljajo pomnilnik flash, sestavlja pa jih še preprost krmilnik za povezavo prek vmesnika USB. Zaradi najpogostejše oblike in načina rabe, ki še najbolj spominja na ključe, in tudi zaradi podobnih dodatkov, ki se uporabljajo za "odklepanje" nekaterih programov - kot sta npr. TIS ali Cubase, se ti dodatki praviloma imenujejo kar USB ključi. No, ker je pojem nekoliko pomanjkljiv, saj so na trgu tudi številne druge oblike zunanjih pomnilnikov, ki temeljijo na pomnilniku flash in jih različno priključimo prek vmesnika USB, jih bomo tu raje imenovali pomnilniki USB flash. Mimogrede, pomnilnik flash, ki se uporablja v napravah za shranjevanje podatkov (k tem sodijo tudi vse vrste pomnilniških kartic), je t. i. NAND, ki je za tako rabo veliko primernejši od pomnilnika NOR (o obeh tehnologijah si lahko več preberete v okviru).

Oblikovne rešitve tako in drugače

Na trgu je danes zelo veliko različnih USB flash pomnilnikov, večina pa po obliki spominja na ključe - gre torej za majhna ohišja, ki imajo vtič USB; ta je, kadar naprave ne uporabljamo, pokrit s pokrovom. Po velikosti in teži se ključi med sabo sicer razlikujejo, kljub temu pa lahko mirno zagotovimo, da prav noben ne presega mej "normale", torej velikosti, ki ne bi šla v vsak (tudi manjši) žep. Res pa je, da so razlike v prijetnosti oblike, saj so lahko kakšni "drzno" oblikovani modeli prav neprijetni za žep, nekateri pa so tudi prav nerodno konstruirani, pri čemer mislimo predvsem na njihovo širino na delu ohišja, ki je blizu priključka. Pri preširokih ohišjih je namreč lahko ta ovira, še posebej, če "ključ" vtikamo v priključek USB, ki je blizu priključkov za tipkovnico in miško. Pri nekaterih kombinacijah "ključev" in razporeditve priključkov računalnika se lahko zgodi, da jih je na ta način celo nemogoče priključiti in nujno potrebujemo dodaten kabel ali prost priključek USB na manj natlačenem delu ohišja. To velja še posebej za tiste ključe, ki so tudi MP3 predvajalniki in imajo nekoliko večja ohišja, v preizkusu pa smo naleteli celo na povsem "navadne" tovrstne ključe, kot je npr. TakeMS. Kar opazna razlika je tudi v materialih, ki so uporabljeni za izdelavo ohišja. Prevladuje namreč plastika, a je pri nekaterih modelih precej mehka (recimo pri modelih Viking ali Teac, pa tudi TakeMS), zato lahko ob neprevidnosti pride tudi do poškodb vezja in s tem izgube podatkov (in naprave). Boljša ohišja so ojačena s kovino (lep primer je eden od Canyonovih modelov, ki kombinira aluminij in gumo, s kovinskim ohišjem pa sta ojačena tudi Fujitsu-Siemensova kartica in MSI Megacache 1,5), zelo zanimiva rešitev pa so gumijasta ohišja, ki so tudi najbolj trpežna, pa še precej bolj odporna so proti vlagi. Popolnoma gumijasta sta Jogr in eden od Canyonov, ki sta pravzaprav povsem identična izdelka, le da se prodajata pod drugo blagovno znamko (in da je cena Canyona nižja). Skoraj v vseh ohišjih so tudi razne luknje, da lahko naprave spremenimo v obeske; včasih so obeski, verižice ali trakovi za okoli vratu kar priloženi. Ker so te naprave tako majhne, to sploh ni slabo, saj jih lahko hitro izgubimo - če drugega ne, vsaj pokrov, ki je zares majhen in se pri številnih modelih kar prehitro sname.

Oblika USB flash pomnilnikov ni vedno nujno "klasično ključarska". Včasih se oblikovalci domislijo tudi bolj ali manj posrečenih novosti. Med takimi "inovacijami" najdemo, recimo, tudi majhen švicarski nož (ki ga izdelujejo pri Swissbitu, skupaj s podjetjem Victorinox, znamenitim izdelovalcem nožev), pa pomnilnike, katerih priključki so zaščiteni v samem ohišju (torej nimajo pokrovčka, ki bi ga sneli, denimo pri MSIjevem Megacachu), in pa celo popolnoma drugače oblikovane pomnilnike (kot je npr. Fujitsu Siemensova pomnilniška kartica, ki bolj spominja na kreditno kartico). Še več "raznovrstnosti" je med predvajalniki MP3 s flash pomnilnikom. Pri teh je pogosto treba imeti poleg naprave še ustrezen kabel, in to jih naredi veliko manj univerzalne, vsaj za prenašanje podatkov med računalniki.

Podobno velja za uporabo pomnilniških kartic. V času vedno večje priljubljenosti digitalnih fotoaparatov, možnosti razširjanja ročnih računalnikov in MP3 predvajalnikov s takimi razširitvami se je raba teh kartic kar precej povečala in marsikateri uporabnik ima kakšno tudi doma, je pa res, da večinoma namensko. Ne nazadnje je treba imeti za rabo kot zunanji pomnilnik poleg kartice tudi ustrezen bralnik. Kljub temu da so se ti že krepko pocenili in jih najdemo v številnih bolj ali manj univerzalnih izvedbah, pa bralnika nima vsakdo in univerzalnost se izgubi. No, vsaj za kartice SD/MMC so na voljo tudi zelo majhni bralniki, ki spremenijo kartico v pravi ključ (vstavimo jo namreč prav v notranjost ohišja), in to uporabo močno poenostavi.

Zmogljivost

Zmogljivost USB flash pomnilnikov se začne pri 16 megabajtih in sega do gigabajta ali tudi več. Kot pri vseh napravah tudi pri teh velja: "čim več denarja, tem več muzike" - "muzika" pa so v tem primeru zmogljivost, hitrost in dodatne zmožnosti, ki jih ponuja USB pomnilnik. Koliko zmogljivosti zares potrebujemo, je težko oceniti, je pa še največ odvisno od tega, za kakšne namene nameravamo pomnilnik uporabljati. Če ga potrebujemo zgolj za prenašanje besedil ali tabel iz pisarne domov in nazaj, bo zadostovalo že od 16 do 32 MB. Od 64 do 128 MB bo dovolj tudi za kakšne zahtevnejše in zajetnejše datoteke, kot so npr. slike, grafike ali ne predolge zvočne datoteke (recimo zvoki, ki jih uporabljamo v vzorčevalnikih ali kakšen posamezen komad), zadostoval pa bo tudi za prenašanje različnih gonilnikov; če uporabnik doma, recimo, nima dostopa do hitre povezave v splet, jo pa lahko uporabi drugje, zna to priti za ažuriranje domačega računalnika še kako prav. Omenjena velikost bi morala načeloma zadostovati tudi za večino predstavitev.

O zmogljivostih, večjih od 128 MB, velja razmišljati, če prenašate naokoli precej velike datoteke, denimo datoteke s prelomi tiskovin, večje količine slikovnega gradiva, zvočne montaže (te hitro dosežejo velikost nekaj sto MB) ..., in svoje delo opravljate na več mestih. Večjih zmogljivosti si bodo seveda želeli tudi tisti, ki redno zbirajo razne datoteke, ki jih pretočijo iz spleta, pa naj gre za glasbo MP3, programe, filme ali kaj drugega. Pri taki rabi se potreba po velikosti zelo hitro poveča čez vse razumne meje in tu postane smiselnost rabe tudi največjih USB pomnilnikov flash že kar vprašljiva. Še največkrat v tem primeru pridejo v poštev zunanji diski, ki jih prav tako priključimo prek vmesnika USB in dosegajo tudi zelo spodobne zmogljivosti, so pa seveda večji in večinoma so vezani tudi na dodatno napajanje, oziroma so odvisni od zmogljivosti vgrajenih akumulatorjev (te pa diski zelo "uspešno" praznijo).

Dodajmo še, da omenjene priporočene velikosti veljajo le, če USB flash pomnilnike uporabljamo zgolj za prenašanje podatkov med računalniki, precej drugače pa je, če razmišljate o nabavi katere od naprav, ki lahko rabi tako za prenašanje podatkov kot tudi predvajanje glasbe MP3. Spodnja meja zmogljivosti, pri kateri je smiselno začeti razmišljati o MP3 predvajalnikih s pomnilnikom flash, je danes vsaj 128 MB. Pri kakovosti 128 kb/s to namreč zadostuje za približno dve uri glasbe, to pa je tista količina, ki je za normalno poslušanje skorajda nujna - tudi zato, ker le redkokdo redno menja svoj "arzenal" glasbe. Zato je dobro imeti vsaj tako dolgo "kompilacijo", da se je ne naveličamo prehitro. Poleg tega se je treba zavedati, da na predvajalnikih manjših zmogljivosti hitro zmanjka prostora za kakšne druge podatke, ki bi jih s to napravo nameravali prenašati naokoli. Vsaj pri predvajalnikih glasbe MP3 zato zares velja, da zmogljivost skorajda ne more biti prevelika - prej nasprotno - žal pa tudi tu želje pogosto presežejo finančno smiselnost nakupa zares zadovoljivo zmogljivih predvajalnikov. Nekatere predvajalnike je sicer mogoče tudi dodatno razširiti z uporabo pomnilniških kartic (pri čemer je daleč najbolj priljubljen standard SD/MMC), a to pomeni dodaten strošek, na to pa bo pristal verjetno le redkokdo.

Ne-in, ne-ali ali kako delujejo?

Flash pomnilnik sodi med tiste pomnilnike, ki shranjujejo podatke, tudi ko niso pod električno napetostjo (podobno kakor pomnilniki EEPROM), vendar omogočajo precej hitrejše zapisovanje in brisanje podatkov od slednjih. Poznamo dve vrsti pomnilnikov flash, ki se med seboj precej razlikujeta, tako po lastnostih kot tudi primernosti rabe za določene namene. Tehnologija ne-ali (ali NOR Flash) izvira iz leta 1988, ko jo je predstavil Intel, medtem ko je tehnologija ne-in (ali NAND Flash) prišla iz laboratorijev Toshibe leto pozneje. Značilnost flash pomnilnikov NOR je predvsem v tem, da gre za prave pomnilnike, ki jih lahko naključno naslavljamo, zato so primerni tudi za izvajanje kode. Tako jih najdemo v različnih napravah, kot so mobilni telefoni, pa tudi BIOS osebnega računalnika uporablja tak pomnilnik.

Žal pa imajo ti pomnilniki tudi kar nekaj slabosti, in njihova raba ni primerna za vse vrste namenov. Resda lahko z njimi zelo hitro pridemo do podatkov, ni pa jih mogoče hitro zapisovati. K temu prispeva poleg zasnove tudi to, da je predvsem brisanje zelo počasno. V pomnilnikih flash so podatki namreč razporejeni v t. i. bloke. Pri tipu NOR segajo ti bloki od velikosti 64 kB do 128 kB in preden lahko v neki blok zapišemo karkoli, ga je treba v celoti zbrisati, to pa lahko traja tudi do štiri sekunde!

Pomnilniki NAND zapisujejo hitreje, poleg tega imajo veliko manjše bloke, katerih velikost sega od 8 do 64 kB. Za primerjavo - brisanje enega bloka pri pomnilnikih NAND vzame le 2 milisekundi. Drugače pa je pri branju podatkov. NOR namreč omogoča silno hitro branje podatkov. To je tudi posledica tega, da lahko do podatkov pridemo prek naslovov - torej naključno, medtem ko pomnilniki NAND delujejo kot "prave" vhodno izhodne naprave in lahko do podatkov pridemo le zaporedno, zato je hitrost manjša, a še vedno dovolj hitra za rabo v pomnilnikih. Prav v te namene se tehnologija NAND tudi uporablja - vse pomnilniške kartice, ključi in podobno namreč uporabljajo pomnilnik NAND.

NAND je sicer dokaj občutljiv za napake zaradi "preobračanja" bitov ("bit flipping"), ko neka celica hrani napačno vrednost, a se ta težava odpravlja z uporabo dodatnih rešitev za preverjanje pravilnosti zapisa. Praktično vsi čipi NAND imajo tudi večje število "mrtvih" blokov. To zahteva, da morajo snovalci pri načrtovanju pomnilnikov te narediti tako, da imajo zapisane tudi podatke o teh, za shranjevanje podatkov neprimernih celicah. No, če so pomnilniki NAND zahtevnejši za načrtovalce strojne opreme, pa so precej bolj vzdržljivi kakor pomnilniki NOR (pa še veliko cenejši so). Medtem ko namreč slednji omogočajo od 10.000 do 100.000 izbrisov podatkov, preden se okvari kateri od blokov, je pričakovana življenjska doba pri tehnologiji NAND kar od 100.000 do 1.000.000 izbrisov blokov (ti so, kot smo že omenili, tudi precej manjši, tako da so okvare praviloma manj usodne). To naj bi bilo dovolj za deset let normalne rabe pomnilnika.

Bolj skrite podrobnosti

Hitrost prenosa, ki jo dosegajo USB pomnilniki flash, je sicer precej manjša, kot jo dosegajo diski, po drugi strani pa veliko večja, kot so jo, recimo, dosegale diskete. Flash pomnilniki sicer ne slovijo ravno po "bliskoviti" hitrosti, a boljši modeli prek vmesnika USB 2.0 dosegajo tudi hitrosti do 8 MB/s za zapisovanje, pri branju celo dvakrat toliko. Kot rečeno, to velja le za boljše modele. Še vedno je namreč veliko modelov, ki uporabljajo starejši standard vmesnika USB 1.1, ki je po hitrosti prenosa precej počasnejši od različice 2.0. Pri manjših zmogljivostih pomnilnikov to sicer niti ni kakšna večja ovira, povsem drugače pa je, če je USB flash pomnilnik uporabljen tudi za prenašanje večjih in zahtevnejših vsebin. Če uporabnik sicer ni nervozen človek, bo gotovo lahko počakal tudi nekaj več kot osem minut in pol, kolikor potrebuje za zapolnitev 256 MB pomnilnika Z-cyberjev MP3 predvajalnik (ki zaradi počasnega pomnilnika ne izkorišča niti potenciala vmesnika USB 1.1), gotovo pa je prijetneje uporabiti kak Lexarjev Jumpdrive, ki celih 512 MB zapiše v dobri minuti. Zanimivo pa je, da prav uporaba vmesnika USB 2.0 razkrije velike razlike v hitrosti pomnilnikov flash, ki jih uporabljajo določeni izdelovalci. To je mogoče razbrati tudi iz tabele USB flash pomnilnikov, preizkušenih za ta članek. V njej si lahko ogledate tudi razliko v ceni, ki jo plačamo za en megabajt pomnilnika. Tudi tu so razlike očitne, je pa zanimivo, da hitrejše naprave niso nujno dražje. Lep primer za to sta Canyonov "gumijasti" 128 MB USB pomnilnik, ki je hitrejši od modela Diskonkey s prav tako 128 MB, a je več kot polovico cenejši. Je pa res, da so razlike pri ceni megabajta USB predvajalnika MP3 v primerjavi z "navadnim" USB pomnilnikom očitne.

Glede na potrebe velja včasih pomisliti tudi na druge možnosti, ki jih ponujajo določeni USB flash pomnilniki. Kar zadeva varnost podatkov, večina modelov omogoča vsaj preprosto zaščito, s stikalom, ki onemogoča pisanje na nosilec. Redkejši so primeri, ko je ponujena tudi dodatna varnost, tako da bi lahko vsebino pomnilnika zaščitili pred zlorabami z geslom (med preizkušenimi je tovrstno zaščito ponujal le Fujitsu Siemens). V zadnjem času so na voljo celo modeli, ki za zaščito uporabljajo prstni odtis lastnika (oziroma določene biometrične podatke, kot se to moderno imenuje), vendar so ti pomnilniki še zelo redki (in dragi) in jih v našem preizkusu nismo srečali. No, za tiste, ki se sprehajajo naokoli z zelo občutljivimi podatki, razmislek o varnosti gotovo ni odveč.

Precej smo že omenjali predvajalnike stisnjene glasbe, zato je prav, da opozorimo tudi na različne dodatne možnosti, ki jih ponujajo nekatere od teh naprav. Tako najdemo modele, ki so poleg predvajalnika in zunanjega pomnilnika tudi radijski sprejemnik, nekateri ponujajo možnost snemanja zvoka prek majhnega vgrajenega mikrofona, nekatere pa je mogoče celo spremeniti v povsem solidne snemalnike zvoka iz zunanjih virov (prek linijskega ali mikrofonskega vhoda). Med takšnimi napravami smo se srečali z MSIjevim Mega Stickom 256, modelom Panram Music Yoyo in predvajalnikom Sweex (bolj podrobni podatki o zmožnostih posameznih naprav so zbrani v tabeli). Kakovost analogno digitalnih pretvornikov sicer ponavadi ni ravno vrhunska, pa vendar je kakovost zvoka vsaj pri tistih snemalnikih, ki omogočajo snemanje v zapisu MP3, boljša kot pri npr. kasetofonih. Če drugega ne, so flash pomnilniki tihe naprave, ki tudi ne povzročajo motenj, ki bi lahko vplivale na kakovost posnetkov (to pri snemalnikih z diski in celo mini diskih ni nujno vedno res).

Za konec povejmo še, naj bodo vsaj tisti, ki uporabljajo kak starejši operacijski sistem (npr. Windows 98), pozorni na to, ali so pomnilniku, ki ga kupujejo, priloženi tudi ustrezni gonilniki za njihov operacijski sistem. Medtem ko sistema Windows 2000 in XP brez težav "prepoznata" USB flash pomnilnike kot zunanji diskovni pogon, pri starejših različicah ni tako in potrebujemo ustrezen gonilnik. Nekateri izdelovalci jih sploh ne prilagajo in jih je treba najti na njihovi spletni strani.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

WgtTlaQnT-o

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji