Hiperpovezan svet bo prinesel nove zmagovalce in poražence. Tudi nova evropska regulativa bo od podjetij zahtevala boljše razumevanje in upravljanje digitalnih identitet, predvsem z vidika zaščite zasebnosti in osebnih podatkov potrošnikov, podjetja pa lahko podrobnejše poznavanje, »kaj« kdo je v spletu in kaj (lahko) počne, izkoristijo za boljše prilagajanje svoje ponudbe.
Sistemi IT, aplikacije in storitve, ki gostujejo v računalniških oblakih prevzemajo vse pomembnejšo vlogo v poslovanju sodobnih podjetij. Podjetja vseh panog, različne organizacije, vladne in izobraževalne ustanove uporabljajo oblak za hrambo in obdelavo svojih podatkov, gostovanje aplikacij in zagotavljanje storitev. A vse (nas) zanima predvsem eno – so računalniški oblaki varni?
Naloga zagotavljati informacijsko varnost v poslovnih okoljih ni niti najmanj lahka. Samo pomislite, kako bi se sami lotili nadgrajevanja in zamenjave varnostnih rešitev, tesno vpetih v vse digitalne pore poslovanja, medtem ko na drugi strani stoji četa napadalcev, ki prežijo na sleherno razpoko. Preverili smo, kje so slovenska in tuja podjetja najšibkejša, ko gre za informacijsko varnost.
Živimo v svetu, kjer so podatki in informacije vrednost na eni in tveganje kraje ali zlorabe na drugi strani. Če ne želimo, da bi poleg nas in naslovnika naše vsebine gledal/bral/uporabljal še kdo drug, tretji ali četrti, se velja ustrezno zaščititi. Šifriranje e-pošte, datotek, povezav in drugega je vsekakor eden najučinkovitejših ukrepov.
Ljudje smo najšibkejši člen informacijske varnosti. Hekerji in drugi kriminalci, ki obvladajo tehnike socialnega inženirstva, izkoriščajo človeške napake, naša čustva in občutke, da bi se denarno ali kako drugače okoristili – fizično ali virtualno. Podleže jim lahko vsak.
Največji trn v peti uporabnikom spleta so v zadnjem letu postali izsiljevalski virusi. K sreči vse žrtve le niso ostale brez podatkov. Pomenljivemu javno-zasebnemu partnerstvu, ki ga predstavlja projekt No More Ransom, je v manj kot letu dni uspelo več kot 29.000 žrtvam povrniti zašifrirane podatke brez plačila odkupnine.
V sodobnem povezanem svetu sta varnost in zasebnost uporabnikov v internetu premalo cenjeni dobrini. Vsakdo bi se moral zavedati nevarnosti razgaljenja v spletu in se primerno zavarovati. Zasebnost najbolje varuje ustrezno vedenje, to pomeni nobenih izpadov v družabnih omrežjih in nobenega zaupanja v iskalnike. Zelo priročna so tudi navidezna zasebna omrežja VPN.
Nekdaj bi se zgolj smejali, ko bi nam kdo rekel, da bodo hekerji vdirali tudi v telefone. Virusi, ribarjenje in druge prevare so vendarle del računalniškega vsakdana, in še to povečini v primerih, ko v stroju teče Microsoftova programska oprema. A priljubljenost pametnih telefonov je prinesla s sabo tudi slabe stvari, množičnost njihove rabe je bila preveč mamljiva, da bi jo nepridipravi spregledali. Napočil je čas, da si postavimo mobilno utrdbo.
Kljub številnim modernim poizkusom se glavni način za omejevanje dostopa vse od izuma računalnikov ni spremenil. Tako kakor vrata večinoma še vedno odklepamo s ključi, in ne s prstnimi odtisi ali karticami, se tudi prijavljamo v glavnem z uporabniškimi imeni in gesli. Računalniki in ljudje se razlikujejo, zato za nas težko zapomnljivo geslo ni nujno težko zlomljivo z računalnikom, in nasprotno.
Minili so časi, ko so šifriranje uporabljali samo tisti, ki so domnevno imeli kaj skriti. Danes je šifriranje podatkov pri prenosu podatkov po internetu nuja, če ne želimo, da po njih brskajo nepridipravi ter tri- in veččrkovne vladne agencije različnih držav. Zapisano je še toliko pomembneje pri orodjih za izmenjavo sporočil in pogovarjanje. Vsa podpirajo šifriranje v neki obliki, a so izvedbe in varnost različne.
Internet ima, tako kot realni svet, tudi svojo temno plat. Pri tem pa ni govor le o spletnih straneh za odrasle, temveč o nečem bistveno večjem in bolj zapletenem – pa je že pornografija nadvse razširjena. Na temni strani interneta je (skoraj) vse anonimno in nenadzorovano, daleč stran od obveščevalnih in varnostnih agencij in drugih (službenih) vohljačev. To ni nujno zlo, niti dobro.
Informacijska varnost je velikansko področje. In vsak dan se, skladno s tehnološkim napredkom, še veča. V njej je aktivnih veliko ljudi, od sistemskih skrbnikov, varnostnih strokovnjakov in analitikov, programerjev, hekerjev, krekerjev, socialnih inženirjev, haktivistov, hekerjev, ki jih zaposlujejo obveščevalne agencije, informacijskih forenzikov itd. Da, med hekerji »profesionalci« so tako dobri kot slabi fantje.
Zdi se, kot bi bilo včeraj, a zloglasni virus Stuxnet je star že več kot desetletje, širši javnosti pa je znan vsaj od leta 2010. To je dolga doba in pričakovati je, da je tudi razvoj škodljivih orodij v tem času dokaj napredoval. Izkazalo se je, da to še kako drži.
Včasih napadalci nimajo drugega namena kakor škodovati. Ne zanimajo jih podatki v sistemu, ne želijo neopazno prisluškovati ali krasti. Napadi za zavrnitev storitve (DDoS) se zdijo kot primitivna vrsta napadov, katere glavni cilj je preglasiti vse drugo in izčrpati strežnik. A metoda je presenetljivo uspešna, priljubljena in v zadnjem času tudi dobičkonosna.
Včasih se je o računalniških vdorih, vsaj v tehnoloških krogih, poročalo na prvih straneh, hekerji, kot je bil Kevin Mitnick, pa so bili velike zvezde. Danes se vdori dogajajo skorajda vsak dan, interes za njihovo prikrivanje pa imajo tako storilci kot žrtve. Seznam največjih vdorov je zato bolj seznam razkritih vdorov, ki so vplivali na največ ljudi, kot pa absolutna resnica.
Prenosni računalniki so za večino domačih uporabnikov še vedno poglavitna računalniška naprava. Najbolj priljubljeni so seveda cenejši modeli, ki iz leta v leto ponujajo vedno boljšo izkušnjo.
Popolnoma zanič in neuporabni poceni telefoni so dokončno preteklost. Zdaj smo priča le slabim in spodobnim, kar je za ta del trga zelo spodbudno.
Fotografi se lahko skrivamo za kakovostjo, visoko občutljivostjo, izmenljivimi objektivi, a danes se le še manjši delež fotografij naredi s fotoaparati, levji delež so prevzeli pametni telefoni.
Že res, da živimo v trirazsežnem svetu. Letimo z letali, plezamo na gore, se potapljamo in iz dvodimenzionalne površine pisalne mize hitro naredimo tridimenzionalno. A zares domači sta nam le dve dimenziji: naprej-nazaj in levo-desno, torej òsi x in y. Sanje o brezskrbnem obvladovanju osi z pa so stare ravno toliko kot človeštvo. Le kdo od nas ni kdaj zavidal kragulju, ki na videz brez truda lebdi visoko nad travnikom? Ali pa veverici, ki so ji veje dreves kot nekakšna fraktalna 3D mreža, po kateri svobodno potuje?
Dandanes bi verjetno težko našli koga, ki v zraku še ni videl brenčeče naprave s štirimi propelerji. Letalniki, brezpilotni zrakoplovi, troti (droni), multikopterji in kar je še teh izrazov, so nenadoma osvojili vse. Uporablja jih staro, mlado, zagonska podjetja in multinacionalke. Povzročili so korenito modernizacijo zakonodaje po vsem svetu, v prihodnosti pa si obetamo tudi korenito spremembo vsakdanjega življenja.
Ko ima preizkuševalec opravka s tako različnimi projektorji, kot smo jim bili priča tokrat, je jasno, da bodo razlike med posameznimi izdelki velike. In tudi so. Pričakovano se je daleč najbolje odrezal največji, najtežji in najdražji projektor na tokratnem preizkusu, Epson EH-TW9300W, ki ni imel pravega tekmeca – zasluženo mu podeljujemo nagrado zlati Monitor. Njegov prikaz slike je ob dobrih virih odličen, ob virih visokih ločljivosti pa naravnost fenomenalen. Je eden redkih projektorjev, pri katerih si lahko obetamo, da bomo videli črno barvo (pri vseh drugih je črna le temno siva). Obenem je bil tudi daleč najtišji projektor za hišni kino na tokratnem preizkusu. Prav hrup je ena izmed kategorij, na katero uporabniki, ki projektor kupujejo prvič, pozabijo (zato pa te napake nikoli več ne ponovijo).
Vsem preizkušenim projektorjem smo v prostoru poskušali najti kar najidealnejšo lokacijo za prikaz kar najboljše možne slike. Med nastavljanjem te slike na platnu smo preverili tudi delovanje daljinca in prijaznost uporabniškega menuja ter različnih gumbov do uporabnika. Prav na tem področju so med posameznimi izdelovalci velikanske razlike, a jim večje teže pri končni oceni nismo namenili, saj jih domači uporabniki, ki projektorje namestijo na fiksno mesto (pod strop ali na polico), ne bodo uporabljali prav pogosto. Ugotovili smo, da se tudi na uporabniške menuje projektorjev slovenščina le počasi prebija.
Zakaj projektorji ostajajo ena najpomembnejših naprav za prikaz slike dolgih diagonal.
Acer H6518BD. Acer že vrsto let izdeluje projektorje za domači kino. Na tokratni preizkus smo prejeli dva modela. A že cenejši model, Acer H6518BD, je precej dober projektor. Očitno želijo ponuditi dober kompromis med funkcionalnostjo, zmogljivostjo in ceno, in to jim uspeva. Za prikaz slike uporablja tehnologijo barvnega kolesa DLP, ki v navezi z zmogljivo žarnico dosega precej visoko svetilnost 3200 ANSI lumnov, torej je slika zelo svetla, saj projektor meri na to, da ne bo vedno rabljen v temnem prostoru, temveč naj bi ga predvsem mlajši uporabniki uporabljali tudi čez dan in ob dnevni svetlobi. Projektor je med delovanjem precej glasen, tudi vklop varčnega (ECO) načina, ki svetilnost zmanjša za okoli četrtino, ne postreže z bistveno tišjim delovanjem.
Izbira projektorja za domači kino se v pestri ponudbi različnih modelov zdi težaško delo. V pomoč naj nam bo hiter pregled lastnosti, ki jih velja preučiti, ko kupujemo tak projektor. Oboroženi z znanjem namreč ne moremo izbrati slabega projektorja.
Video vsebine lahko danes »konzumiramo« na najrazličnejših zaslonih naprav. Na pametnem telefonu, tablici, računalniku, televizorju … A pravim filmofilom so seveda namenjeni video projektorji, natančneje, projektorji za domači kino.
Zanimalo nas je, kako na izzive, povezane z razvojem bančnih aplikacij, gledajo njihovi snovalci in razvojniki. Obzorja nam je razširil Zoran Bebić, vodilni razvijalec v podjetju Comtrade Digital Services, ki skupaj s sodelavci skrbi, da ima Slovenija odlične bančne rešitve na svetovnem trgu.
Da »se greš« mobilno denarnico, v resnici ni nujno, da si banka, dokazuje podjetje Halcom. Predstavilo je namreč mobilno aplikacijo Hal mBills, ki ponuja nekaj tistega, kar bi pričakovali od bank. Ne pa (še) vsega.
Rešitve za mobilno plačevanje so že lep čas ena najbolj vročih tehnologij, ki obljubljajo velike spremembe v načinu, kako bomo kupovali in plačevali v prihodnje, a so bile doslej na voljo predvsem na večjih in bolj razvitih trgih. Izjema je predvsem vsem znana Moneta, ki pa ima izrazito krajevni značaj in omejeno podporo na prodajnih mestih.
Položnice so nadloga, ki nas čaka vsak mesec – elektrika, voda, gretje, komunikacije, RTV. Nadloga zato, ker gre za redne odlive z naših bančnih računov, in nadloga zato, ker je s plačilom kar nekaj dela.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
