Majhne škatlice z večpredstavnim srcem
Večpredstavni predvajalniki so blesteli pred desetletjem, ko so televizorje in računalniške monitorje spreminjali v omrežena večpredstavna središča. Njihova vloga se do današnjih dni ni spremenila, so pa pametni televizorji poskrbeli, da so te naprave pristale v nišni kategoriji.
Da so večpredstavnim predvajalnikom šteti dnevi, tržni strokovnjaki menijo že celo desetletje. Enkrat se bodo njihove napovedi uresničile, a ne še letos. Majhnim napravicam res ni lahko, saj skoraj vsi modeli digitalnih televizorjev (izjema so res redki vstopni modeli) danes že obvladajo predvajanje večpredstavnih vsebin s ključkov in diskov USB, premorejo povezavo v splet in vrsto namenskih aplikacij za dostop do najrazličnejših vsebin. Čeprav digitalni televizorji morebiti zaenkrat še ne dosegajo vseh funkcionalnosti večpredstavnih predvajalnikov, imajo zato drugo veliko prednost – uporabnik za upravljanje vsebin potrebuje le en daljinski upravljalnik, obenem pa poleg televizorja ni nameščena dodatna škatl(ic)a. Tehnologija HDMI CEC in možnost poveljevanja tako omreženemu večpredstavnemu predvajalniku kot pametnemu televizorju prek aplikacije na mobilnem telefonu pa brišeta meje tudi na področju upravljanja – pravzaprav to možnost uporabnikom toplo priporočamo. Od mobilnika se pač prav pogosto ne ločimo, zakaj ne bi torej prevzel vloge daljinskega upravljalnika?
Kaj sploh še drži večpredstavne predvajalnike »nad vodo«, ne nazadnje je ponudba na (globalnem) trgu po zaslugi številnih »brezimnih« kitajskih izdelovalcev zelo pestra? Kot razkriva preizkus v nadaljevanju, je recept za uspeh jasen – uporaba cenovno ugodne androidne osnove, ki poskrbi, da večpredstavni predvajalniki postopoma postajajo vedno bolj sorodni pametnim mobilnim napravam, bodisi telefonom bodisi tablicam, ki so po zaslugi ekosistema aplikacij osvojili srca uporabnikov. Z eno pomembno razliko – prav noben predvajalnik nima površine, občutljive za dotik, ki je potrebna za pristno uporabniško izkušnjo na prej omenjenih napravah. A za že prej omenjene mobilne aplikacije to ni ovira, še manj bo ovira za nove tehnologije, kot je prepoznavanje zvoka. Skladno z najnovejšimi trendi lahko tudi večpredstavnim predvajalnikom bolj ali manj uspešno poveljujemo z govornimi ukazi.
Izzivi upravljanja
Že v preteklosti je veljalo, da je šibkejša točka nekaterih večpredstavnih predvajalnikov daljinski upravljalnik. To se je v zadnjih letih še stopnjevalo, saj so te naprave postajale vedno manjše, torej se že z estetskega vidika k njim ni podal enkrat večji daljinec s 50 tipkami. Izdelovalci so se odločili za kompromis in številnim napravam prilagajo daljince z okoli 10 tipkami, a to od uporabnika zahteva, da opravi nekaj (ali precej) več pritiskov, če želi doseči funkcijo, ki je bila prej deležna namenskega gumba – npr. spremeniti velikost podnapisov.
Alternativa priloženim daljincem so tudi univerzalni in pametnejši daljinci. Izdelovalec Rikomagic ima, denimo, v ponudbi daljinec, ki deluje tudi kot miška in brezžična tipkovnica (ta je na spodnji strani daljinca). Model MK705 smo preizkusili v praksi in močno olajša že samo upravljanje – žiroskop v daljincu zaznava naše gibanje in upravlja položaj mišjega kazalca v uporabniškem vmesniku. Deluje tako v okolju Android kot Windows. Preizkušeni model je imel še eno nadvse pozitivno lastnost – po vzoru mobilnih telefonov vgrajeno baterijo, ki jo polnimo prek »povsod dostopnega« vmesnika micro USB. Tisti, ki mu daljinski upravljalnik, ki je priložen večpredstavnemu predvajalniku, ne bo všeč, si lahko omisli precej boljši nadomestek. Ta sploh ni pretirano drag, saj stane med 10 in 30 evri, odvisno od modela.
Daljinec, ki je obenem tudi miška in tipkovnica, močno olajša upravljanje, posebej uporabnikom, ki bi radi z večpredstavnim predvajalnikom tudi brskali po spletu.
Seveda gre tudi drugače, bolj praktično. Na vse tokrat preizkušene večpredstavne podaljške smo namestili programsko opremo Kodi (ali pa je tam že bila nameščena), ki ima v spletu odlično podporo mobilnim platformam in jo lahko upravljamo prek aplikacije na mobilnem telefonu (Kodi Remote, Yatse). To znatno olajša upravljanje, zato to možnost priporočamo prav vsem uporabnikom.
So pa novi večpredstavni predvajalniki že nakazali, kam pes taco moli v prihodnje. Platformi Android TV lahko poveljujemo tudi z glasovnimi ukazi, kar se presenetljivo dobro obnese v angleščini, če vam jo zagode naglas, pa vam še vedno ostane vse drugo.
Komu so torej te naprav(ic)e pravzaprav namenjene? Vsekakor lastnikom starejših in »še ne pametnih« televizorjev oziroma zahtevnejšim uporabnikom, ki imajo televizorje z letnico izdelave 2016 ali starejšo, saj ti prav gotovo ne podpirajo novejših video zapisov, v katerih so na voljo (naj)novejše video vsebine. V bistvu bi lahko bila dodaten in nadvse tehten argument za rabo novega večpredstavnega predvajalnika tudi varnost. Starejši pametni televizorji varnosti niso posvečali preveč pozornosti, številnim izdelovalcem pa se ni ljubilo posodabljati strojne programske kode, še manj ranljivega programskega dela, zato jih je bolje imeti izklopljene iz žičnega ali brezžičnega omrežja in nalogo povezljivosti do bogatih video in drugih vsebin zaupati večpredstavnemu podaljšku, sploh če želite na televizorju brati svojo e-pošto, dostopati do e-banke in uporabljati druge občutljive podatke. Takrat se zdi naložba okoli 30 evrov v takšno škatlico povsem upravičena. Pa tudi čez dve leti lažje zamenjate to škatlico z novejšo, kot pa kupite nov precej dražji televizor ...
Minix NEO Z83-4
Cena: 220 EUR.
Za: Zmogljivosti, nabor priključkov.
Proti: Cena, ni daljinca.
Da so večpredstavni predvajalniki pravzaprav računalniki v malem, je najbolje dokazala naprava Minix NEO Z83-4. Gre za nekakšen žepni PC, ki je velik približno toliko kot dlan odraslega človeka. Za razliko od androidnih škatlic, ki so mu konkurirale na tokratnem preizkusu, gre za čistokrvni miniaturni računalnik, opremljen s sistemom Windows 10 Home (64-bitna različica). Opremljen je s procesorjem Intel X5-Z8300 in 4 GB delovnega pomnilnika pa tudi notranja hramba je z 32 GB prostora razkošnejša kot pri večini tekmecev (čeprav ga je prostega le še 15 GB), torej bomo na njem lahko shranili kak film več ali pa gostili strežnik FTP, odjemalec torrent datotek, ga spremenili v strežnik NAS … Nadvse všeč nam je bil bogat nabor priključkov in vmesnikov, ki zagotavlja, da bi manj zahtevni domači ali poslovni uporabniki tudi lahko shajali z Minixom. Opremljen je namreč z vmesnikoma HDMI in Mini DisplayPort, pa gigabitnim omrežnim vmesnikom in brezžično povezavo standarda 802.11ac (nanjo opozarja za mini računalnik impresivna antena) ter Bluetooth 4.2 in celo vhod USB 3.0, nizkoprofilni računalnik pa ima vgrajen tudi bralnik kartic microSD.
Ker je štirijedrni procesor pasivno hlajen, škatlica deluje povsem neslišno. Delovanje v namene hišnega večpredstavnega središča ji je pisano na kožo, zlahka prebavi vse vsebine ultra visoke ločljivosti 4K, posebej če so ji servirane prek žične povezave. Brezžična je imela nekaj težav pri predvajanju zgolj najzahtevnejših demo posnetkov (s filmskimi vsebinami ne bo težav). Ker je Minix NEO Z83-4 dejansko računalnik s sistemom Windows 10, lahko nanj namestimo praktično kar nam srce poželi (Kodi, VLC, Media Player Classic, tudi manj zahtevne igre). Ne glede na to, kako atraktiven in vsestranski je preizkušeni Minix, pa je za uporabnike, ki si želijo le preprostega predvajanja vsebin prek omrežja ali ključka USB ter ogleda videov po YouTubu, močno precenjena možnost. Pa še daljinec mu ni priložen, torej si moramo omisliti drug način upravljanja (npr. brezžično tipkovnico in miško).
Rikomagic MK22
Cena: 98 EUR.
Za: Strojne zmogljivosti.
Proti: Cena, daljinec.
Kitajski Rikomagic je eden največjih izdelovalcev večpredstavnih predvajalnikov. Model MK22 je uradno star že skoraj leto in pol, a svojo starost presenetljivo dobro skriva. Bil je eden prvih predvajalnikov na trgu, ki je premogel še danes zgledno zmogljivi SoC Amlogic S912, ki ga sestavlja osem jeder ARM Cortex A53 s taktom do dveh gigahercev in grafično sredico Mali-T820MP3. 2 GB pomnilnika in 16 GB hrambe podatkov predstavljata tisto zlato srednjo mejo, ki naj bi jo tak predvajalnik premogel. Strojni zasnovi ne moremo očitati nič večjega, saj prebavi video vsebine v ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, podprt je tudi prikaz vsebin, posnetih v tehniki HDR, torej ji bo uspelo razvajati zahtevnega uporabnika, še celo kakšno igro za operacijski sistem Android bo ta predvajalnik lahko pognal brez večje zadrege (npr. Asphalt 8, ki ni ravno mačji kašelj z vidika grafičnih in strojnih zahtev). Razen upravljanja. Majhen in nadvse preprost daljinec podpira le osnovne funkcije, zato morebitne nastavitve (barv, podnapisov itd.) zahtevajo nekaj več privajanja (in pritiskov). Napravo lahko vklopimo in izklopimo le prek daljinca, saj ne premore namenskega gumba za vklop/izklop.
Kdor bo Rikomagic MK22 omrežil, naj to raje stori prek klasičnega omrežnega kabla, saj gigabitni vmesnik postreže s precej višjo hitrostjo prenosa podatkov kot vgrajeni brezžični modul standarda 802.11n, čeprav so nekatere vsebine v ločljivosti 2160p kljub temu delovale prek brezžične povezave (spet druge pa ne). Napravi je, tako kot vsem tokrat preizkušenim večpredstavnim podaljškom, priložen še kabel HDMI (različice 2.0), ki za razliko od nekaterih tekmecev ni nerazumljivo kratek (sodobni televizorji namreč dosegajo res spodobne diagonale zaslonov). Uporabniški vmesnik je soroden drugim androidnim tv škatlicam, večini uporabnikov krajevnih ali omrežnih večpredstavnih vsebin svetujemo kar uporabo aplikacije Kodi, ki je že nameščena, ali pa iskanje ustrezne alternative na tržnici Play. Največja težava Rikomagic MK22 bo njegova cena, saj večina uporabnikov ne bo pripravljena potrojiti svojega vložka v predvajalnik samo zato, da bi pridobila predvajanje video vsebin v načinu 4K 60 Hz.
Rikomagic MK39
Cena: 167 EUR.
Za: Strojne zmogljivosti, nabor vmesnikov.
Proti: Cena, daljinec.
Kljub večji številki v imenu je model MK39 znatno manjši od modela MK22 in precej novejši. Zanj je izdelovalec uporabil drugo strojno zasnovo, in sicer ga poganja šestjedrni procesor Rockchip RK3399 z grafično sredico Mali-T860MP4, podprt s 4 GB delovnega pomnilnika, hrambi vseh podatkov pa je namenjenih 32 GB bliskovnega pomnilnika. Strojno je predvajalnik med najzmogljivejšimi, kar bo razveselilo predvsem tiste, ki računajo, da bi z njim igrali igrice, saj po grafični plati ponuja skoraj še enkrat več zmogljivosti kot tekmeci na tokrat preizkušenih platformah Amlogic. Na naše veselje je ta predvajalnik eden tistih, ki so razkošneje založeni z vmesniki, posebej všeč sta nam bila priključka HDMI 2.0 in USB vrste C (tisti »obrnljivi«), ki dopolnita tri vrata USB, bralnik kartic microSD ter optični izhod in izhod za slušalke. Povezljivost škatlici zagotavljata gigabitni omrežni vmesnik in dvofrekvenčni WiFi »pasme« 802.11ac z neodstranljivo anteno.
Predvajalniku poveljuje sistem Android 7.1 s klasično preobleko Rikomagic, ki omogoča razvrščanje v različne ploščice v dveh vrstah, dodatne vrst(ic)e aplikacij pa lahko uporabnik prilagodi svojemu okusu in potrebam. YouTube in Netflix (ki je omejen le na ločljivost 480p) tudi v tem primeru zagotavljata železni repertoar aplikacij, prek »do televizorja prijazne« spletne tržnice Play pa lahko namestimo še druge aplikacije – npr. Kodi. Čeprav naj bi bil skrčen nabor aplikacij prijaznejši do upravljanja s priloženim daljincem, nas je med preizkusom jezilo to, da naprava predlaga rabo aplikacij, ki jih upravljamo z zvokom, tega pa ta naprava/daljinec ne podpira(ta). Daljinec je enak kot pri modelu MK22, torej si večje hvale ne zasluži (razen na rovaš preprostosti). Na naše presenečenje predvajalnik ni prebavil vseh testnih posnetkov v ločljivosti 4K 60 Hz, a s predvajanjem filmov ni imel težav. Največja težava bo očitno cena naprave – zmogljiva strojna oprema namreč ceno znatno zviša – in to že na področje miniaturnih računalnikov in igralnih konzol. Odločitev bo težka – ali pa tudi ne.
Tanix TX3 Mini
Cena: 27 EUR.
Za: Cena.
Proti: Zahtevnejše aplikacije delujejo nekoliko počasneje.
Večpredstavni predvajalnik Tanix TX3 Mini smo v Monitorju podrobneje preizkusili v prejšnji številki, zato tokrat samo povzemamo ključne ugotovitve. Gre za eno (naj)cenejših takih naprav na trgu, ki pa dokazuje, da so kompromisi, ki jih izdelovalci sklepajo, da dosežejo nizko ceno, občasno tudi uspešni.
Opremljen je s strojno zasnovo SoC Amlogic S905W (gre za štirijedrni procesor ARM zasnove A53 s taktom 1,2 GHz), podprto z 2 GB delovnega pomnilnika in 16 GB notranje hrambe. Amlogic S905W se od različice S912 loči predvsem po eni ključni stvari – podpora ločljivosti se ustavi pri 4K in predvajanju 30 sličic na sekundo. Presenetljivo, da je kljub temu da gre za najcenejši predvajalnik na tokratnem preizkusu, izdelovalec vanj vgradil celo prikazovalnik LCD, ki v modri barvi izpisuje osnovne informacije (uro, čas trajanja posnetka ipd.).
Tanix TX3 Mini ima nameščen operacijski sistem Android 7.1, opremljen s »pravo« trgovino Google Play, zato lahko vanj namestimo najrazličnejše aplikacije androidnega ekosistema. Seveda vse niso prilagojene rabi s prilagojenim daljincem, a ker bo bržkone poganjal predvsem tiste s področja predvajanja video vsebin, se bo dalo shajati. Kitajski izdelovalec je napravo opremil s preprostim, a preglednim uporabniškim vmesnikom, katerega osrednji del predstavlja aplikacija TV Center (zgolj preimenovan Kodi!), kot je pri teh napravah že v navadi, preostali del zaslona pa zasedajo YouTube, Netflix in spletni brskalnik. Varčevanje izdelovalca bodo še najbolj občutili uporabniki storitve Netflix, saj ta zaradi »licenčne nepokritosti« vsebine prikazuje le v standardni ločljivosti, ki ne navduši nikogar. Omrežni del naprave je zgolj povprečen, ogledu videov ločljivosti 4K je kos le žična povezava. V bistvu je ta Tanix idealna izbira za varčneže, saj omejitev 4K s 30 sličicami na sekundo v praksi ne bo ovira za filmoljube (kinotečne vsebine so navadno predvajane s 24 sličicami na sekundo).
Xiaomi Mi TV Box
Cena: 97 EUR.
Za: Zmogljivosti predvajanja vsebin v 4K in HDR.
Proti: Le 8 GB notranje hrambe, (pre)malo vmesnikov.
Napravica zdaj že uglednega kitajskega izdelovalca Xiaomi, ki si je ustvaril ugled predvsem s pametnimi mobilnimi telefoni, znanimi z odličnim razmerjem med zmogljivostjo, kakovostjo in ceno, je bila najmanjša na tokratnem preizkusu. Škatlica, velika za štiri diskete (se jih še spomnite?), na zadnji strani premore le vmesnika HDMI in USB ter avdio izhod za zvočnike/slušalke, torej edina na preizkusu omrežno in internetno povezljivost zaupa zgolj brezžični povezavi (na srečo je ta sodobni WiFi po standardu 802.11ac). To potrebujemo že ob sami namestitvi, saj napravica z nameščenim sistemom Android TV od nas zahteva prijavo z Google računom (to bistveno lažje opravimo z mobilnim telefonom kot s priloženim daljincem). Daljinec je preprost in prečiščen, tako kot Tanix pa tudi Xiaomi zgled pri obliki daljinca očitno jemlje pri napravici Apple TV, s čimer seveda ni (skoraj) nič narobe. V bistvu je gumbov za marsikoga celo premalo, manjkajo namreč »standardni« gumbi za premor, previjanje naprej in nazaj ipd. Če bi bili angleško govoreči uporabnik, bi to lažje oprostili, saj prepoznavanje govora deluje precej dobro (bolje kot na drugih tokrat preizkušenih napravah, ki so to podpirale).
Mi TV Box je razmeroma zmogljiva škatlica, štirijedni procesor s taktom 2 GHz si pri delu pomaga z 2 GB pomnilnika, notranja shramba pa je precej skromna, saj velik del 8 GB zasede že sam operacijski sistem Android TV, ki temelji še na različici jedra 6.0. Kljub temu bomo lahko na napravo še vedno namestili kakšno dodatno aplikacijo, a je lep nabor aplikacij, s katerimi dostopamo do video vsebin, že nameščen (poleg železnega repertoarja so dodane še PlayStation Vue, Sling TV, Hulu ter Crackle). Aplikacijo s priporočili Mi Box Recommends pa je najbolje pustiti kar pri miru. Praktičen preizkus je pokazal, da je Mi Box kos vsebinam ločljivosti 4K s 60 sličicami na sekundo, veselila nas je tudi podpora vsebinam, posnetim v načinu HDR. Google Cast skrbi, da se fotografije in filmi s telefona hitro znajdejo na tv zaslonu. Glede na to, da so naprave Xiaomi zelo priljubljene med uporabniki, bo podpora za to škatlico na voljo tudi na neuradnih kanalih, kar bi lahko znatno podaljšalo njeno uporabno življenjsko dobo.
Kako smo preizkušali
Večpredstavne podaljške smo najprej povezali na sodoben digitalni televizor, sposoben prikaza slike v ločljivosti 4K in s 60 (in več) sličicami na sekundo. Po morebitni posodobitvi strojne programske kode z uporabniškega menuja smo najprej opravili preizkus predvajanja krajevno postreženih video vsebin različnih ločljivosti (480p do 2160p) ter vzorčevanja in zatem se prikaz fotografij ločljivosti 4K in 8K, kjer smo iskali morebitne šibke točke strojne zasnove. V nadaljevanju smo opravili tudi preizkus predvajanja vsebin prek krajevnega omrežja – tako žično kot brezžično. Nato smo preizkusili delovanje na napravi že nameščenih aplikacij (najpogosteje je šlo za aplikacije YouTube, Netflix, Kodi in spletne brskalnike) ter nameščanje aplikacij s tržnice Play (večina predvajalnikov temelji na platformi Android). Pri vnosu iskalnih pojmov, uporabniških imen, gesel ter naslovov URL in med spreminjanjem nastavitev smo dodobra spoznali vse pluse in minuse posameznih daljinskih upravljalnikov in uporabniških vmesnikov.
Brez zlatega Monitorja
Glede na to, da smo preizkusili le pet naprav, ponudba na (svetovnem) trgu pa je precej pestrejša, menimo, da zlatega Monitorja ne moremo podeliti upravičeno. Na voljo je namreč še precej večpredstavnih predvajalnikov z drugačno strojno zasnovo in cenovnim razponom med 20 in 200 evri, med katerimi se morda skriva kak dragulj.
Med preizkušenimi modeli bi povprečnemu uporabniku še najlaže priporočili nakup predvajalnika Tanix TX3 Mini, saj prebavi večino postreženih video vsebin, obenem pa ima zelo prijazno ceno. Preskok v svet naprav, ki »znajo in zmorejo« vse, je že bistveno dražji, a izmed preostalih preizkušenih modelov ne moremo posebej priporočiti niti enega, saj v primerjavi z malčkom težko upravičijo svojo nekajkrat višjo ceno.
Strnjeni vtisi
Obstoj naprav, kakršne so večpredstavni predvajalniki, je vsaj zaenkrat še smiseln. Je pa res, da bomo čez dve leti težko ponovili ta stavek, saj bodo tedaj malone vsi televizorji »pametni«, povezani v internet in bodo obvladali sobivanje z našimi mobilnimi napravami – prek katerih jih bomo tudi upravljali – bodisi prek namenske aplikacije ali pa kar govornih ukazov. Najverjetneje pa bo takrat še bolj aktualna misel iz uvoda tega preizkusa – kako bo poskrbljeno za varnost naprav v pametnem domu, potem ko jih enkrat načne zob časa in jih izdelovalec »odpiše«. Ne nazadnje so danes starejši brezžični usmerjevalniki tako ranljivi, da bi bilo bolje, ko bi končali v smeteh ...