Nova digitalna os zla

Objavljeno: 29.5.2018 | Avtor: Domen Savič | Kategorija: Fokus | Revija: Junij 2018

Silicijeva dolina je veljala za svetlo pot v prihodnost, njeni glavni paradni konji (Google, Amazon, Apple in drugi) pa so dolgo uživali družbeni ugled, ki je izviral predvsem iz občutka napredka, odprtosti in dostopnosti. A časi se spreminjajo.

Navidezno nevtralna tehnologija in njeni kreatorji so mladim uporabnikom predstavljali enostavno identifikacijo in ločevanje od starejših generacij, obenem pa dajali občutek pravega ameriškega sna, kjer je vse mogoče, če se le dovolj potrudiš na poti do cilja.

A če so od zadnje bitke za nevtralnost interneta, ko se je še zdelo, da bo spletna industrija na strani uporabnika, minila samo tri leta, danes vedno bolj kaže, da je industrija telekomov v svoji najhujši obliki razmeroma neškodljiva v primerjavi z industrijo digitalnih sanj. Ali drugače – da sta obe enako slabi.

Ne bomo daleč od resnice, če bomo zapisali, da je Google res povsod.

Cambridge Analytica (za katero se je od pisanja članka v prejšnjem Monitorju izkazalo, da je bila samo vrh ledene gore in da zdaj vemo, da so bili uporabniški podatki, zbrani v omrežju Facebook, dostopni tudi drugim podjetjem) je na vroči stol posadila Facebook, a tudi druga podjetja podatkovne ekonomije imajo veliko masti za ušesi.

Osredotočimo se na Google, največjega med največjimi, ki je od svojega nastanka leta 1998 mešal štrene industrijskim mogotcem na več trgih. Od iskalnika informacij, oglaševalskega omrežja, elektronske pošte, zemljevidov, videoposnetkov, brskalnika do mobilnih operacijskih sistemov in mobilnih telefonov, dostave hrane, strežniške infrastrukture, prenosnikov ... Ne bomo daleč od resnice, če bomo zapisali, da je Google res povsod.

Spletni fevdalizem

Google je bil tudi eden od glavnih krivcev, da so družbeni teoretiki in strokovnjaki za informacijsko družbo začeli govoriti o spletnem fevdalizmu kot vedno večjem problemu digitalne družbe. Spletni fevdalizem temelji na predpostavki, da se enkrat decentraliziran in svoboden svetovni splet vedno bolj kosa na posamezne dele, ki jih imajo pod nadzorom spletni fevdalci.

Za spletnega fevdalca je opredeljeno podjetje oziroma entiteta, ki ima nad določenimi storitvami oziroma izdelki popoln nadzor, uporabnik pa si jih lahko samo izposodi. Storitve ali izdelki so seveda tako ali drugače plačljivi, trenutno pa se v podatkovni ekonomiji osebni podatki vedno bolj umikajo plačilu v denarju.

Google je vedno bolj kompleksen spletni ekosistem, iz katerega je zelo težko izstopiti.

Mlajši uporabniki se vedno bolj prebujajo v digitalno jutro, kjer je spletni fevdalizem dejstvo in kjer alternative sploh ni. Če bi rad vzpostavil lastno spletno mesto, je tukaj Google. Če bi rad odprli elektronski naslov, je tukaj Google. Če bi rad komuniciral prek družabnega spleta, je tukaj Facebook. Če bi rad našel pravo pot, je tu Google.

Google je vedno bolj kompleksen spletni ekosistem, iz katerega je zelo težko izstopiti. Težava je namreč v povezanosti storitev in aplikacij, ki uporabniku olajšujejo delo, oziroma ga silijo k rabi zaradi omrežnega učinka.

K temu pripomore tudi vertikalna integracija, kjer Google ne ponuja samo naprav, temveč obenem z njimi razvija tudi storitev in aplikacije. Hkrati Google s strateškimi nakupi podjetij uspešno ubija konkurenco, s političnim lobiranjem in finančnimi mahinacijami pa skrbi za to, da je pred preživelimi vedno v konkurenčni prednosti. Izstop je torej skorajda nemogoč.

Zagotovo se sprašujete, zakaj bi to uporabnik sploh hotel narediti, če pa se Googlove storitve in naprave lahko pohvalijo z odličnimi uporabniškimi ocenami, so praviloma brezplačne in delujejo povsod? Če za trenutek zanemarimo klasični problem gospodarskih monopolov na globalnem trgu, ki na dolgi rok ubijajo inovativnost, zaklepajo uporabnike in skrbijo za to, da je konkurenčno storitev nemogoče najti, gre tu tudi za vprašanje človekovih pravic in svoboščin, zasebnosti in tudi fizične varnosti.

Kako je Google postal tako velik?

Kot vedno sta tudi tu dve zgodbi o uspehu, odvisno od tega, koga vprašate. Če boste o Googlu vprašali spletne uporabnike oziroma navdušene spletne podjetnike, potem boste slišali zgodbo o prijateljih, Sergeju Brinu in Larryju Pagu, ki se jima je nekega dne v garaži utrnila brilijantna zamisel o urejanju informacij v spletu, in uspela.

A je to samo del zgodbe. Google je na začetku sicer res briljiral z iskalnim algoritmom, ki je prehitel takratnega favorita Yahoo in samo v treh letih od nastanka postal najboljši iskalnik na spletu, a ključ do finančnega uspeha je prišel z vzpostavitvijo oglaševalskega sistema Google AdWords, ki ga je od leta 2008 začela uporabljali medijska industrija.

Poleg sistema za oglaševanje je Google blestel še na področju nakupov podjetij in konkurentov – skupno so kupili več kot dvesto podjetij, med drugim tudi operacijski sistem Android, sistem za prikazovanje spletnih oglasov DoubleClick, izdelovalca mobilnih telefonov Motorolo, platformo za prikazovanje spletnih videoposnetkov YouTube in druge.

Google je na začetku sicer res briljiral z iskalnim algoritmom, a ključ do finančnega uspeha je prišel z vzpostavitvijo oglaševalskega sistema Google AdWords, ki ga je od leta 2008 začela uporabljali medijska industrija.

Google pa poleg odlične podjetniške logike zgledno sodeluje tudi z vladami po svetu. Ameriška vlada je Googlu od leta 2000 do danes podelila za skoraj več kot 600 milijonov evrov subvencij in državne podpore, Google pa z lobiranjem vpliva tudi na lastno davčno stopnjo, ki jo v kombinaciji z »skrivanjem« davkov po davčnih oazah še vedno izkorišča. Vse to Google lahko počne zaradi svoje priljubljenosti med volivci in politiki, ki to razmerje v predvolilnih kampanjah izkoriščajo za projekcijo modernosti.

Google in globalna širitev

A Googlu za svetovno prevlado ne bi zadostovale samo Združene države Amerike. Google se je na Kitajsko odpravil leta 2006, ko je sprejel ostre pogoje kitajske vlade. Med drugim se je zavezal k sodelovanju s kitajsko vlado na področju preganjanja političnih disidentov in obveščanja vlade o problematičnih uporabnikih.

Dogovor je veljal do leta 2010, ko se je Google uradno odločil, da so dogovori krivični in da se umika s kitajskega trga, neuradno pa se je umikal zaradi slabih poslovnih rezultatov, saj so Kitajci raje uporabljali domače spletne izdelke. Nedavno je napovedal, da se vrača na Kitajsko. Nedvomno pod pogoji kitajske vlade.

Na podobno razmerje je Google pristal v Rusiji, ki mu je z zakonodajo in protimonopolnimi tožbami pristrigla peruti in ga prisilila, da igra po njenih pravilih – tako mora Google prometne podatke iz Rusije hraniti v tej državi, kar pomeni dodatne investicije v infrastrukturo, obenem pa je Rusija prva država na seznamu vlad, ki uspešno vlagajo zahtevke po umiku indeksirane vsebine iz njegovega iskalnika.

V Evropski uniji Google ni nikoli dobil take politične podpore kot v Združenih državah Amerike, saj ga je Bruselj z zakonodajo in regulatornimi kaznimi večkrat prisilil, da je spoštoval evropske zakone in pravila delovanja. Tako je bil Google v Evropi kaznovan zaradi kršenja protimonopolne zakonodaje, umikanja rezultatov iskanja v skladu s pravico do pozabe in varovanja zasebnosti.

»Ne bodi zloben«

Ena od največkrat ponovljenih fraz v povezavi s tem multinacionalnim konglomeratom je zagotovo Googlov moto »Ne bodi zloben« (Don't be evil – op.p). Z njim je hotel pokazati, da bo pri svojem delu objektiven, nepristranski in da se ne bo spuščal v razmerja, ki bi lahko na kratki rok pomenila določeno finančno prednost, a bi se na dolgi rok izkazala kot družbeno škodljiva.

Ko se je na korporativni ravni leta 2015 zgodila rošada in so direktorji podjetja Google ustanovili krovno korporacijo Alphabet, so kritiki opazili, da je fraza »Ne bodi zloben« izginila, nadomestila pa jo je bolj dvoumna »Naredi pravo stvar« (Do the right thing – op.p), pri kateri so se mnogi vprašali: »Prava stvar – za koga? Za Google ali za družbo?«

Ravno to domnevno izogibanje družbeni škodljivosti je prišlo večkrat na dnevni red, ko je Google v preteklosti že večkrat pokazal, kako problematična, družbeno škodljiva in naravnost nevarna je monopolizacija globalnega spletnega okolja.

Pri tem je treba opozoriti, da Google ni absolutistični vladar, ki lahko sprejema odločitve ne glede na druge akterje. Videli bomo, da so Združene države Amerike in druge nacionalne vlade po vsem svetu odigrale ključno vlogo pri podpiranju in širjenju praks tega mednarodnega podjetja in da tudi končni uporabniki nosimo del odgovornosti za vedno bolj problematično okolje spletne ekonomije, kjer v centru sedi Google.

Življenje v informacijskem mehurčku

Da je ena od zmagovitih lastnosti Googlovega imperija iskalni algoritem, je že dolgo znano. In da smo ljudje namesto glagola »poišči v spletu« začeli uporabljati neologizem »poguglaj«, nam pove, da je pri tem početju nadvse priljubljen.

Google je bil v Evropi kaznovan zaradi kršenja protimonopolne zakonodaje, umikanja rezultatov iskanja v skladu s pravico do pozabe in varovanja zasebnosti.

A problem nastopi, ko se zavemo, da Google rezultate iskanja prilagaja posameznim uporabnikom. Sliši se sicer dobro, saj vam tako Google skoraj vedno postreže s pričakovanimi rezultati, a tako početje je hudo problematično, saj se na tak način Google odloča, da nam določenih stvari pač ni treba vedeti. Tako Google ne postreže samo z rezultati, ki so jih algoritmi ocenili za najuporabnejše, temveč nam postreže z rezultati, za katere misli, da bodo najbolj ustrezali nam.

To morda ni problem v primerih, ko Google »ve«, da ste vegetarijanec in vam pri iskanju receptov za kosilo ne potreže z recepti za govedino. A se izkaže kot zelo problematično, če vam začne prilagajati rezultate iskanja v bolj političnih temah oziroma temah, ki jih potrebujete za sprejemanje odločitev.

Boljši ubijalski roboti

Težko bi našli bolj problematično sodelovanje, kot je bilo sodelovanje z ameriškim ministrstvom za obrambo. Google je namreč z njim podpisal sodelovanje pri projektu Maven, ki se ukvarja z izboljšanjem algoritmov za prepoznavanje tarč za vojaške drone.

V izjavi za javnost so sicer pojasnili, da algoritmi sami po sebi še niso zlo, pod zahtevo po prekinitvi sodelovanja pa se je vseeno podpisalo več kot tri tisoč Googlovih zaposlenih. Google se je sicer javno odzval na peticijo, ni pa pojasnil, ali bo upošteval prošnje svojih zaposlenih. Najbrž ne.

Pa to ni edini primer sodelovanja z vojaškimi silami. V letih 2010–2014 je Google za ameriško vojsko razvijal robote, s katerimi bi lahko izvajali reševalne operacije in prenašali večje količine tovora. Na koncu se je vojska odločila, da roboti še niso primerni za širšo rabo, češ da so preglasni.

Ko so direktorji podjetja Google ustanovili krovno korporacijo Alphabet, so kritiki opazili, da je fraza »Ne bodi zloben« izginila, nadomestila pa jo je bolj dvoumna »Naredi pravo stvar«.

Drugih podrobnosti v javnosti ni, tudi zato, ker Google veliko projektov te vrste razvija znotraj svojega podjetja X (ne, ne gre za napako), ki je glede svojih aktivnosti zelo skrivnosten. V preteklosti so se podpisali pod projekte Google Glass (očala kot vmesnik), Google Loon (dostop do interneta s pomočjo balonov), Google Daydream (platforma za virtualno resničnost) in druge.

Boljši državni vohuni

Pa tudi to ni bil edini primer sodelovanja z državnimi inštitucijami. Snowden je namreč razkril povezovanje Googla z ameriškimi obveščevalnimi agencijami CIA in NSA, s katerimi so razvijali orodja za vizualizacijo bojišč, omrežja satelitov za nadzor ozemlja (temu se lepo reče Google Maps), hkrati pa je sodeloval tudi z drugimi velikimi podjetji, ki razvijajo vojaško tehnologijo (Lockheed Martin, Raytheon, Northrop Grumman in SAIC).

Največja ironija? Sergey Brin in Larry Page sta za razvijanje svojih prvih zamisli o katalogizaciji vsega prejela štipendijo prav od ameriške vlade. Leta 1995 so namreč agencije CIA, NSA, DARPA skušale ugotoviti, kako koristen bi bil lahko svetovni splet in algoritmizacija podatkov pri izboljšanju svojega delovanja.

Projekt se je imenoval »Veliki digitalni podatkovni sistemi« (The Massive Digital Data Systems), obveščevalne agencije pa so upale, da jim bo z njim uspelo z vsebinsko analizo določati problematične skupine ljudi v internetu.

To pa ni bilo edino sodelovanje z državnimi obveščevalnimi agencijami. Snowden je leta 2014 razkril več varnostno-obveščevalnih povezav in projektov ameriške vlade z Googlom, kjer so storitve podjetja Google rabile kot mehanizem za nadzor posameznikov in skupin po vsem svetu.

Algoritemski cenzorji

Čeprav so algoritmi za prikazovanje in umikanje vsebine eno od ključnih področjih, kjer Google posredno služi največ denarja, pa so pravila lepega vedenja in seznam stvari, zaradi katerih jih bodo uporabniki dobili po prstih, zelo problematična in nejasna.

Spolne, rasne in etične manjšine pa so že večkrat protestirale, ko so se znašle na napačni strani filtra, kar je pomenilo, da njihove vsebine niso prišle do uporabnikov. Google se je odzval in pojasnil, da se trudijo umikati samo vsebine, ki prikazujejo izrecno spolnost in nasilje.

To sicer ne bi bila težava, če bi šlo za »normalno« podjetje, kjer bi uporabnik lahko brez težav izbral konkurenčno ponudbo, a ko te izbriše Google, te v spletu skorajda ni več.

Obstaja veliko eksperimentov alternativnega digitalnega življenja, v katerem se avtorji zavežejo, da ne bodo več uporabljali izdelkov oziroma storitev vesolja Google - vsi po vrsti žalostno ugotavljajo, da je to skorajda nemogoče.

Da bi bila težava cenzorskih algoritmov še večja, se nad istim krivičnim ravnanjem pritožujejo tudi neonacistične in druge skupine, ki s svojim delovanjem kršijo vsesplošno dogovorjene družbene norme in tako preprečujejo, da bi se o tem problemu pogovorili resno.

Kraja zdravniških podatkov

Google že dalj časa napoveduje širitev tudi na področje e-zdravja in digitalne medicine. Samo po sebi to ni tak problem, bolj problematično je zavedanje, da bi nas lahko Google kmalu poznal vsaj tako dobro kot naš zdravnik, da bi lahko naše zdravniške podatke povezoval z drugimi informacijami o nas in nam tako še bolj izkrivljal pogled na svet.

A če tukaj govorimo o prihodnosti, je še bolj problematična preteklost. Nekega dne se je namreč razvedelo, da so britanske bolnišnice Googlovemu hčerinskemu projektu DeepMind, ki se ukvarja z algoritmizacijo na področju zdravstvenih podatkov, predale več kot milijon in pol zdravstvenih kartotek brez vedenja bolnikov.

In če ste potrebovali še en dokaz vedno večjega spletnega fevdalizma – javna razprava ob razkritju je bila zelo kratka, saj so je večina javnosti tiho strinjala, da je to nekaj povsem normalnega. Google je pač le Google.

Požiranje brezžičnega prometa

Ko je leta 2012 Google prvič začel snemati fizično okolje za uporabo v projektu Google Maps, so posamezni uporabniki ugotovili, da poleg fizičnega okolja Googlovi avtomobili snemajo še ves nezaščiten spletni promet, ki potuje po brezžičnih omrežjih. Google se je branil z nevednostjo, na koncu vse skupaj prevalil na programersko napako in počakal, da javno ogorčenje mine.

Požiranje finančnega prometa

Lani je Google napovedal, da bo oglaševalcem, ki bodo uporabljali Googlovo oglaševalsko omrežje Google AdWords, na voljo nova storitev, s katero bo Google povezoval nakupe s pomočjo kreditnih kartic in podatke, ki jih že zdaj o uporabnikih zbira v spletu. To bo pomenilo, da bo lahko podjetjem bolj natančno dokazal, da ljudje, ki klikajo spletne oglase, nato tudi dejansko stopijo v trgovino v fizičnem svetu. Ni težko videti, kako problematična je ta poteza in kaj vse pomeni za našo kibernetsko in fizično zasebnost.

Požiranje spletnega prometa

André Staltz je v svojem zapisu »Splet je začel umirati leta 2014, in sicer takole« (André Staltz: The Web began dying in 2014, here's how – op.p) opozoril na problematično sesanje vsega prometa v svetovnem spletu, ki se v več kot sedemdesetih odstotkih dotakne Googlove in Facebookove infrastrukture.

Staltz v svojem prispevku opozarja še na Googlovo uvajanje zaprtih standardov na področju mobilnih aplikacij in spletnih storitev, kar povzroča dodatne težave pri pobegu iz njegovega ekosistema in še bolj priklepa uporabnike nase.

Še bolj problematična je nedavna Googlova poteza avtomatske blokade spletnih oglasov v brskalniku Google Chrome. Navidez dobrodošel ukrep, ki izboljšuje uporabniško izkušnjo, hitro dobi kisel priokus, ko postane jasno, da bo Google v resnici blokiral le tiste oglase, ki jih podjetja niso naročila pri Googlu.

Kolaboracija z represivnimi režimi

Google še danes velja za simbol digitalne svobode in odprtosti, a njegove poslovne prakse v restriktivnih režimih kažejo, da je zelo odprt do represivnih idej, če to seveda pomeni, da bo dobil dostop do večmilijardnega trga spletnih uporabnikov. Tako lahko njegove prakse na Kitajskem, v Rusiji, Indiji in na drugih velikih trgih, kjer regulatorji od njega redno zahtevajo umikanje disidentskih vsebin, posredovanje podatkov o političnih protestnikih in regulacijo rezultatov iskanja, označimo za zelo problematične.

V duhu kolaboracije lahko razumemo tudi najnovejšo Googlovo potezo – odločil se je, da bo prenehal ponujati domensko storitev (domain forwarding – op.p), s katero so aktivisti v represivnih režimih zaobšli vladne spletne blokade. To pomeni, da znajo aplikacije za zasebne klepete, kot je Signal, kmalu nehati delovati. Google je pojasnil, da domenska storitev nikoli ni bila uraden del ponudbe in da je bila bolj posledica neškodljive napake, ki jo bodo zdaj odpravili z rednim vzdrževanjem.

Redno utajevanje davkov

Zadnja zlobna stvar sicer ni neposredno povezana z informacijsko tehnologijo, a ni zaradi tega nič manj problematična. Google je namreč znan tudi po utaji (no, »skrivanju«) davkov in skrivanju financ v davčnih oazah, kar je za podjetje, ki ves svoj poslovni model utemeljuje na podatkovni ekonomiji in transparentnosti, vsaj smešno, če že ne žalostno. A glede na to, da je Google vsaj deloma nastal kot projekt javnih financ in da predstavlja vedno večji del družbenega življenja, bi pričakovali, da bo vsaj tako iskren tudi pri oddajanju svojih letnih poročil.

Alternativno digitalno življenje

Ameriški način reševanja težav polaga upanje v končnega uporabnika. V spletu lahko najdemo veliko člankov, v katerih avtorji izvajajo eksperiment alternativnega digitalnega življenja, v katerem se zavežejo, da ne bodo več uporabljali izdelkov oziroma storitev vesolja Google in ki vsi po vrsti žalostno ugotavljajo, da je to skorajda nemogoče.

Ne samo, da je za nekatere storitve skoraj nemogoče najti uporaben nadomestek (sploh če bi od njega radi enako uporabniško izkušnjo), problem je tudi v tem, da veliko orodij deluje po načelu skupinskega dela in bi morali k menjavi »prisiliti« še druge uporabnike okoli sebe.

Pa tudi če bi vam to uspelo, bi se vaši podatki še vedno znašli v Googlovih zbirkah podatkov, kamor bi vaše podatke vnašali drugi uporabniki – od finančnih transakcij, seznama in lokacij prireditev, elektronske pošte, ki bi se vsaj na enem koncu shranjevala v googlovi e-poštni storitvi in tako naprej.

Kar je še slabše – skoraj zagotovo boste ob nekaterih menjavah trčili ob nov digitalni imperij. Pri pametnih telefonih, tablicah, brskalnikih, spletnih tržnicah in aplikacijah se je skorajda nemogoče popolnoma odlepiti od megakorporacije, ki zbira naše podatke, jih shranjuje in z njihovo pomočjo »izboljšuje« našo uporabniško izkušnjo.

Seveda to ne pomeni, da je odcepitev od Google republike utopična rešitev – še vedno lahko brskalnik Google Chrome zamenjate za Mozilla Firefox (in pri tem za trenutek pozabite, da Google finančno podpira razvoj tega brskalnika), še vedno Google Mail lahko namesto uporabljate Protonmail oziroma Tutanota, še vedno lahko svoj androidni telefon zamenjate za katerega od alternativnih operacijskih sistemov in še vedno lahko iskalnik Google zamenjate za DuckGoGo. Namesto pisarne Google Docs lahko mirno začnete uporabljati katero od komercialnih alternativ oziroma preverite odprtokodno ponudbo na tem področju.

A zavedati se je treba, da boste s tem samo začasno odpravili težavo. Vprašajte se – kako smo iz veliko bolj decentraliziranega spleta devetdesetih let prejšnjega stoletja prešli v zelo centralizirano različico spletnega fevdalizma, ki ga poznamo danes?

Težava je namreč v tem, da je bilo premikanje v smeri vedno večje fevdalizacije počasno in je vključevalo veliko akterjev iz vseh sfer našega življenja. Sprememba se ni zgodila samo zato, ker smo se uporabniki nekega dne odločili, da je Google preprosto boljši od vsega ostalega, temveč je krivda delno ležala v njegovem poslovnem modelu plačevanja z osebnimi in prometnimi podatki, pritiskom okolice in pomanjkanjem politične volje, ki v fevdalizaciji spletnega prostora ni videla resnega problema.

Nacionalizacija digitalnega prostora

Ena od resnih razprav, ki zaradi nedavnih razkritij spet dobiva na veljavi in pozornosti, je nacionalizacija digitalnega prostora. Debata privre na površje javnega prostora ob vsaki aferi, v katero je vpleten zasebni sektor v spletu, nikoli pa se tako ne razvije, da bi soudeleženci dejansko videli in razumeli, kaj bi nacionalizacija digitalnega prostora dejansko pomenila.

A debata ostaja. Navsezadnje lahko zapise o nacionalizaciji spletnega prostora najdemo ob razpravah o nevtralnosti interneta, kjer je eden od očetov modernega interneta, Vint Cerf, leta 2008 zastopal stališče, da je svetovni splet preveč pomemben, da bi ga prepustili zasebnim podjetjem, ki z njim lahko počnejo, kar pač hočejo.

Podobno razpravo smo poslušali ob zadnji bitki za nevtralnost interneta, ki je spet pokazala, da splet držijo za vrat ponudniki dostopa do spleta, in kjer so se aktivisti za odprt svetovni splet postavili na stran Googla, Appla, Amazona in drugih spletnih velikanov, razpravljali pa so tudi o možnosti prevzetja večje odgovornosti s strani nacionalnih vlad oziroma mednarodnih organizacij, kot so Združeni narodi.

Zagovorniki nacionalizacije opozarjajo, da so spletne platforme že zdavnaj presegle normalna pravila delovanja v kapitalizmu in da predstavljajo monopoliste, ki so hkrati vseprisotni in se obenem vedno znova izogibajo prevzemanju odgovornosti za neprijetnosti, ki so večino časa posledica vseprisotnosti.

Upravljanje interneta je trenutno razdeljeno med več akterjev, ki vsak po svojih močeh skrbijo za to, da celoten ekosistem deluje tako s tehničnega kot tudi z vsebinskega vidika. Internet Governance Forum (tudi IGF; Forum upravljanja z internetom) je večdeležniški globalni forum, v katerega se lahko vključi vsak uporabnik in ki povezuje več različnih deležnikov – od podjetij do posameznikov, nevladnih organizacij, državnih ustanov in drugih interesnih skupin. Forum izoblikuje smernice, ki nastanejo na podlagi razprave in jih lahko po sprejetju uporabljajo vlade, podjetja in druge interesne skupine.

A čeprav IGF poznajo po vsem svetu, so njegovi učinki v praksi vprašljivi. Največji problem je namreč v tem, da se sprejeti sklepi le redko izvajajo v praksi, oziroma je prevzemanje sklepov s strani odgovornih akterjev (države, zasebni sektor) zelo slabo.

Še več – leta 2017 je ameriška nevladna organizacija Electronic Frontier Foundation (EFF), ki se ukvarja z zagotavljanjem digitalnih pravic in odprtega spleta, v javnem pismu opozorila na umiranje večstranskarskega dialoga in izključevanje javnosti ter vedno večje neposredno povezovanje vlad in korporacij. Seveda ni treba dolgo ugibati, kdo v tem odnosu nosi hlače.

A tudi nacionalizacija interneta ni enoznačna rešitev, kar lahko vidimo iz zgledov Kube, Kitajske, Indije in drugih držav, kjer vlade z drakonskimi zakoni omejujejo svobodo govora, preganjajo spletne aktiviste in svetovni splet izkoriščajo za državni nadzorni aparat nad svojimi državljani.

Kljub temu lahko državna politika veliko pripomore k uspešnemu razvoju spletnega ekosistema, kar lahko vidimo na zgledu Južne Koreje. Tam so politiki že leta 1987 sprejeli zakonodajo, ki vsebuje smernice za spodbujanje in pametno reguliranje digitalne ekonomije, s katerimi je Južna Koreja poskrbela za hkraten razvoj konkurenčnega okolja dostopa do spleta, bogatega spletnega ekosistema spletnih storitev in uravnoteženo razmerje moči med vsemi akterji.

Digitalno aktivno državljanstvo

Odgovor na vprašanje vpliva in posledic Googlovega imperija na naše družbeno in politično življenje, je zelo kompleksen.

Če samo preletimo seznam napovedanih širitev Google storitev v vedno bolj prevladujoči podatkovni ekonomiji, kjer Google napoveduje investicije v samovozeča vozila, pametna mesta, medicino, strojno učenje in še večjo algoritmizacijo, in to povežemo z dejstvom, da je leta 2017 Google za lobiranje ameriških politikov zapravil največ denarja od vseh lobistov, lahko vidimo, da bo političen vpliv tega konglomerata v prihodnosti samo še večji.

Če se na drugi strani samo še enkrat spomnimo na Facebookova zaslišanja v obeh domovih ameriškega parlamenta, ki so se odvijala prejšnji mesec, lahko hitro ugotovimo, da potrebujemo prenovo družbenega odnosa do podatkovne ekonomije in njihovih glavnih akterjev.

Namesto, da politika na obeh straneh Atlantika digitalne veščine še vedno razume predvsem kot digitalno orodjarstvo, ki je dobro predvsem za proizvajanje večjega števila digitalnih modrih ovratnikov, bi morali namesto tega politiki in državljani akterje spletne ekonomije vzeti kot družben problem, ki zahteva primeren odgovor.

Razumevanje oblikovanja spletnega prostora, delovanja algoritmov in »plačevanja« storitev z našimi osebnimi in prometnimi podatki, posledice podpiranja tako velikega zaprtega ekosistema in hkraten sovpliv digitalnega na fizično okolje, pa bi moralo biti v prihodnosti, ne, v sedanjosti, ena od prvovrstnih političnih tem.

Da ne boste nekoč v distopični prihodnosti, ko vas bo pametno mesto zaklenilo iz lastne hiše in vas bo na pločniku pričakal podivjan robopes, ki bo o vas vedel vse in še več, bežali pred njim in vpili: »Google, ne bodi zloben!«

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki