Razpršena veriga zaupanja
Ključni gradnik bitcoina je tehnologija veriženja podatkovnih blokov, oziroma blockchain. Pred desetletjem jo je izumil človek ali podjetje, ki se skriva za psevdonimom Satoši Nakamoto, kakopak za potrebe te kriptovalute. V bistvu pa ni nič drugega kot transparenten, nespremenljiv in trenuten način knjiženja podatkov. Kot, recimo, beležka, v kateri podatkov ni mogoče potvarjati za nazaj.
Digitalna identiteta se v splošni rabi še ni prijela, saj se ljudje – pogosto upravičeno – bojijo kraje osebnih podatkov, dobrobiti pa ne vidijo. Blockchain bi lahko naslovil te težave.
Ta veriga naredi hrambo podatkov v blockchainu robustno in varno, podatke pa preverljive, kar silno poveča zaupanje med uporabniki. Ravno zaupanje je poleg decentralizacije ključna beseda, ki jo glasno zagovarjajo vsi navdušenci nad to tehnologijo.
Praktično ves sistem trgovine in financ temelji na medsebojnem (ne)zaupanju, zaradi česar je blockchain naglo našel svoje mesto v borznem posredništvu, bančništvu, mednarodni trgovini, v kreditnih agencijah in seveda v vseh kriptovalutah in žetončkih, ki temeljijo na njih. Bankam, na primer, lahko omogoči hiter prenos sredstev med celinami, saj ne bodo potrebovale več poslovnih partnerjev v neki drugi deželi, ki bodo ta sredstva prenesli na tretjega in tako naprej. Dve banki, četudi nista nikoli poprej sodelovali, lahko s pomočjo blockchaina in brez možnosti človeške napake skleneta transakcijo, saj so vsi podatki v zapisu jasni in nepotvorljivi. Prenos je lahko opravljen v nekaj minutah, ne pa v nekaj dneh, poleg tega so stroški prenosa bistveno nižji. Primeren je tudi za trgovanje v odročnejših in nezanesljivih državah, kot je na primer Afganistan, saj ni tako podvržen vzponom in padcem valut, zaradi česar transakcija ohranja vrednost.
Druga pomembna raba blockchaina se kaže pri izdaji kreditnih pisem, ki so močno pomembna v mednarodni trgovini. Ker se pri takem dokumentu banke obvežejo, da bodo krile kupčev strošek, če ta ne bo mogel izpolniti svojih finančnih obveznosti, so pri njegovi izdaji sila previdne. Neizpolnjene obveznosti lahko na koncu bankam povzročijo tudi težave z likvidnostjo, saj takšni nakupi ponavadi znašajo na stotine tisočev evrov. Ta zamudnost pa lahko na drugi strani povzroči likvidnostne težave prodajalcu, saj kupec ne bo plačal, dokler ne prejme dogovorjenih dobrin. Blockchain takšne transakcije reši v nekaj urah, kajti stranki ne potrebujeta drugega posrednika. Podobno rabo vidijo borze pri trgovanju z vrednostnimi papirji, ki ga seveda želijo pohitriti.
Podatkovne verige za vsakdanjo rabo
A raba te tehnologije ni omejena le s pretakanjem novcev, kajti preglednost in preverljivost podatkov, ki jih je nemogoče spremeniti brez sledi, je sila uporabna tudi na številnih drugih področjih. Ena od prvih, na katero opozarjajo zagovorniki, so pametne pogodbe. Te onemogočajo katerikoli od strank, da bi jo izkoriščale za malopridnosti, saj se sredstva, ki so predmet pogodbe, v skladu z dogovorom avtomatsko razdelijo med njih. Tipičen zgled so, denimo, pogodbe v zabavni industriji, kjer menedžer pred umetnikom skriva dobiček, da bi se ga lahko sam polastil. Pametna pogodba pa avtomatsko uresniči predmet pogodbe, takoj ko je izpolnjen zadani kriterij – v danem primeru, denimo, razdeli denar glede na vnaprejšnji dogovor takoj, ko ta prispe na račun. Hkrati vsem podpisnikom vselej omogoča tudi sledljivost in preverljivost teh transakcij. Podobna je možnost spletnega notarstva, saj vsaka izmenjava v verigi beleži tudi čas, katerikoli datoteka, ki je predmet transakcije, pa avtomatsko pridobi kriptografirano hash kodo, ki lahko velja kot dokazilo.
Kako deluje blockchain?
Blockchain temelji na zaklenjenih, šifriranih paketkih s podatki. Da bi uporabnik lahko prišel do njih, potrebuje kriptografska ključa, zasebnega in javnega, ki ju je matematično praktično nemogoče potvoriti – nekako podobno kot varnostni program PGP. Prvi deluje kot digitalni podpis in potrjuje transakcije v verigi, drugi pa omogoča pošiljanje podatkov posamičnemu uporabniku. Pravzaprav je edina možnost pridobitve teh ključev čisto fizična kraja nezavarovanega računalnika, saj je pridobitev s sistemskimi vdori praktično nemogoča. Paketki v verigi nosijo tri ključne podatke – časovni žig neke transakcije, vsebino te transakcije in novo hash kodo, ki vsebuje podatke in hash prejšnje transakcije. To nam da stalno in nespremenljivo knjiženje podatkov, skupaj z zgodovino transakcij, zaklenjeno v zelo varni skrinjici. Vsaka nova transakcija se tako vknjiži, ko jo preveri poseben algoritem, in s tem postane naslednji člen v verigi podatkov.
Naslednja možnost, o kateri se dosti govori, je izdelava spletne identitete. Ta namreč v očeh javnosti ni dovolj varna. A kraja identitete in vdori v zbirke z osebnimi podatki so problem, ki ga lahko blockchain uspešno naslovi. Kriptografski ključ namreč rabi kot digitalni podpis, ki nesporno dokazuje, kdo je njegov imetnik, in edini način za malopridnost je vnaprejšnja pridobitev zasebnega kriptografskega ključa. Ta pa je, kot je bilo že zapisano, skoraj nemogoča. Tako tehnologija omogoča varno, nespremenljivo in dokazljivo uporabnikovo identiteto, ki jo je moč uporabiti za izdelavo digitalnih potnih listov, osebnih izkaznic, različnih dokazil in tako naprej. Ti elektronski dokumenti pa bodo seveda neizmerno pohitrili – in bili neločljivo povezani z – birokracijo prihodnosti, ne glede na to, ali gre za zdravstvo, bančništvo ali kaj tretjega. Obenem bodo končno omogočili vpeljavo elektronskih volitev, saj ljudje pogosto enostavno ne zaupajo svojim vladam – ali pa nepridipravom – da ne bi potvarjali njihovih glasov, oddanih po spletu. V Estoniji, kjer ljudje že volijo po spletu, so pred petimi leti kamere ujele kandidate na lokalnih volitvah, ki so poskušali vpisovati tuje številke PIN in na volilne računalnike nalagali sumljivo programje. Zaradi svojih lastnosti bi bil blockchain dobra rešitev iz te zagate, obenem pa bi volilni in referendumski proces pohitril in pocenil. Še več, verjetno bi povečal čedalje nižjo volilno udeležbo, saj se volivcem ne bi bilo treba premakniti iz naslanjačev.
Še ena možnost je decentralizacija hrambe v spletnih oblakih. Trenutno podatke čuva nekaj velikih podjetij, ki imajo zakupljene velike količine serverjev. A to se zna spremeniti, saj bodo z rabo blockchaina podatke lahko hranila ne le manjša podjetja, temveč tudi posamezniki, ki imajo na voljo dovolj prostora. Dve stranki bosta lahko sklenili enostavno najemno pogodbo, in to je to. Jasno pa je, da je ključ do varnosti razpršenost podatkov. Zaradi decentraliziranosti in nepotvorljivosti blockchaina mnogi zanesenjaki vidijo njegovo prihodnost v varovanju pametnih avtov, v spletni varnosti, v odstranjevanju potrebe po zaupanja vrednih posrednikih ali v izboljšavi plačilnih modelov. O uvedbi blockchaina razmišljajo tudi v industrijskem sektorju. Nekatera prehrambena podjetja, na primer, razmišljajo o uvedbi te tehnologije, saj bi hkrati kupcem omogočala sledljivost porekla hrane ter zagotavljala skritost poslovnih podatkov pred konkurenco.
S pomočjo tehnologije veriženja podatkovnih paketov bi lahko kmalu uvedli varne elektronske volitve. Te bi verjetno silno povečale demokratičnost neke družbe, saj bi ljudem omogočale hitro in poceni glasovanje o skupnih problemih, povečala bi se tudi volilna udeležba.
Revolucija v spletu ... ?
Toda resnica o blockchainu je prej kot ne drugačna od teh visokoletečih ambicij. Kljub temu da gre za potencialno zelo uporabno tehnologijo, je še v povojih, druge rešitve pa zaenkrat naslavljajo enake težave hitreje in bolje. Blockchain se je namreč dokaj zasidral v glavah ljudi zaradi svoje povezanosti z bitcoinom in posledično možnostjo hitrega zaslužka. Pred približno pol leta so, denimo, na ameriških borzah ugotovili, da katerikoli proizvod, ki ima v imenu blockchain, praviloma potroji vrednost svojih delnic, četudi gre le za pomarančni sok. Trenutno navdušenje nad kriptovalutami in veriženjem podatkovnih blokov pa bo kmalu minilo, in to se bo poznalo tudi na borzah. Ostala bo zanimiva tehnologija s pomanjkljivo infrastrukturo, ki pa se bo s časom izgradila in izboljšala. Zato je vsekakor smotrno držati blockchain na očeh, le preveč upov v prekratkem času ne gre polagati vanj. Niti ne gre od njega s kockanjem na borzi pričakovati neznansko velikih zaslužkov čez noč. Pametne in dolgoročne naložbe v projekte, povezane s to tehnologijo, pa lahko dejanjsko prinesejo tudi precejšnjo finančno korist.
Navdušenje nad njim je namreč v tem trenutku pretirano, četudi gre verjetno res za zadevo, ki bo spremenila podobo spleta, predvsem pa elektronskega poslovanja. Pričakovanja so enostavno prevelika, navdušenci pa menijo, da se bo revolucija zgodila čez noč. Vendar blockchain ni čudežno sredstvo, ki bo čez noč odpravilo vse tegobe v spletu, premostilo brezno nezaupanja med strankami in z decentralizacijo ogrozilo centralizirane gigantske korporacije. V resnici lahko pričakujemo kopico drobnih aplikacij, ki bodo s časom ustvarile zanimivo alternativo velikanom. Vzemimo na primer družabna omrežja – blockchain omogoča stvaritev profilov, ki bodo v celoti pod nadzorom uporabnika. Omogoča tudi njihovo povezovanje, kar lahko pripelje do nekakšne pisane, decentralizirane, raznolike zmešnjave, ki bo mogoče celo parirala Facebooku. Ne bo ga zrušila čez noč, saj je enostavno prevelik, bo pa zanesenjakom in tistim, ki cenijo svojo zasebnost in varnost, ponudila drugačno možnost. Zato blockchain ne gre toliko primerjati s spletom samim, ki je dejansko posegel v vse pore naših življenj. Morda bi bila bolj na mestu primerjava z Linuxom, ki čisto lepo živi znaj soja žarometov, in je tistim, ki ga znajo smotrno uporabljati, izvrstno orodje.