Najboljši telefon na svetu in Nexusi

Objavljeno: 27.3.2018 | Avtor: Anže Tomić | Kategorija: Fokus | Revija: April 2018

Mobilni telefon je kategorija naprav, ki je svet še ne dolgo nazaj ni poznal. Telefoni so praktično v vsakem žepu, za kakšno drugo elektroniko pa to težko rečemo. Od prvih mobilnih telefonov je minilo že nekaj desetletij in vsak ima svojo zgodovino nakupov.

Za Monitor sem začel pisati v dobi pravih pametnih telefonov. Torej tistih naprav, ki so imele zaslon na dotik in so se zares začele s prvim iPhonom. Slednji je bil takrat pregrešno draga naprava, a tudi sicer sem bil vedno privrženec Nokie in takrat še nekako verjel, da jim zna uspeti prehod v pametne telefone. Ko smo zbirali med Čuki in Ragljami in drugimi telefoni GSM, so bile zame Nokie v svojem svetu. Že takrat sem videl, da so to izjemno narejeni telefoni in Nokia 3210 je bila moj prvi. Zanj sem celo dokupil srebrno ohišje (ne ovitek, prednjo in zadnjo stranico si lahko menjal), tako da je malo izstopala. V letih se je nekako ustalilo prepričanje, da je »najboljši telefon vseh časov« Nokia 3310. Ni slaba, a zame bo to vedno 3210. To je nasledila Nokia 6210, ki je bila v resnici tank in takrat zame najlepši telefon na trgu.

Po 6210 je prišla 6600, ki je imela »velik« barvni zaslon in fotoaparat, ki je »slikal«. Ne dobro, a je slikal!

Potem pa so se začeli zametki prvih pametnih telefonov. Medtem ko je pol sveta odkrilo BlackBerry, sem jaz vztrajal pri Nokii in imel E61i. Telefon s polno tipkovnico, dostopom do spleta in najpočasnejšo aplikacijo za Gmail na svetu, ki jo je razvil Google. Po E61i pa je prišlo obdobje iPhona in pretresa, ki ga je zaslon za dotik povzročil v celotni industriji. Zdaj brez težav gledamo nazaj in smo lahko pametni, da je jasno, da se Nokia in Blackberry nista prilagodila in bolj ali manj izumrla. Takrat pa sta bila tako dominantna, da si je bilo tak razplet teže predstavljati. Predvsem zato, ker se je Nokia začela truditi s pravimi pametnimi telefoni. Celo operacijski sistem Maemo (kasneje Meego) so razvijali. Šlo je za mobilno distribucijo Linuxa, ki je videla vrh v mojem naslednjem telefonu. Nokia N900 je strojno izjemna naprava in resen poizkus Nokie, da bi ulovila iPhone. Fizična tipkovnica, zaslon na dotik, ki je sicer za resno rabo potreboval pisalo, in spodoben fotoaparat so bili dober začetek. Noro kratka avtonomija in pomanjkanje podpore razvijalcev pa sta vse skupaj potopila.

V tem času je Android napredoval, a me do takrat ni prepričal. Ko sem videl, da je Nokia začela zaostajati, sem se moral odločiti med iPhonom in Androidom. Prvi je bil takrat pregrešno drag in se ga ni dalo dobiti prek operaterja. Android pa je bil grd in okoren, ker se je zanašal na preveč fizičnih gumbov. Potem pa je h Googlu prišel Mathias Duarte in naredil Android 3.0 Honeycomb, ki je bil mišljen za tablice, a je nakazal, kam bo šel Android. Takrat smo dobili tri programske gumbe na dnu in ko je izšla različica 4.0 za telefone, sem našel novo platformo. Naslednji telefon je bil tako Samsung Galaxy Nexus. Prepričal me je goli Android, ki je takrat tekel bolj gladko kot preoblečene različice. To velja še danes, a so bile takrat preobleke veliko bolj uporabne, saj so dodale marsikatero funkcionalnost, ki je Android ni imel. HTC-jeva preobleka Sense je bila med bolj uporabnimi, Samsungov TouchWiz pa estetska katastrofa. Galaxy Nexus je bil tako drugi Samsung z golim Androidom (prvi je bil Nexus S).

Po Galaxy Nexusu sem sledil seriji telefonov Nexus. Eden glavnih razlogov je bil ta, da sem že pisal za Monitor in je bilo prav, da sem lahko druge telefone in njihove programske preobleke preizkušal v primerjavi z golim operacijskim sistemom.

LG-jev Nexus 4 je bil tisti stekleni Nexus, ki je potem dolgo rabil kot prenosna dostopna točka v tujini. Za njim je prišel najbrž najboljši Nexusov telefon do zdaj. LGjev Nexus 5 je bil prvi telefon, ki je dostavil veliko v razmeroma poceni napravi, ki ni varčevala pri strojni opremi. Njegova največja hiba je bil fotoaparat. Tega je LG konkretno izboljšal z Nexusom 5X, a sem takrat prešel na Huaweijev Nexus 6P, ki ga imam še danes. Pred kratkim sem dal zamenjati baterijo, ker sem jo v dveh letih preveč utrudil.

Kot opisovalec telefonov imam v žepu vsak mesec vsaj dva telefona, tako je moj osebni telefon pravzaprav naprava za vmesni čas, ko nimam telefona na preizkusu. Kljub temu se vedno rad vračam k neobremenjenemu Android in Google je letos postavil visoke standarde - s Pixlom 2XL. Razumem potrebo izdelovalcev, da svoje telefone oblačijo v programsko opremo, ki bo kupce navadila na njihove naprave. Kljub temu so davek za to še vedno prepočasne posodobitve operacijskega sistema in polno nepotrebnih aplikacij, ki uporabnika le zmedejo. iOS in goli Android imata to prednost, da je v telefonu le operacijski sistem. Drugo je prepuščeno kupcu. Ne potrebujem operaterjevih aplikacij, ne potrebujem proizvajalčevih aplikacij in to je brez igranja z ROMi mogoče le s telefoni, ki imajo v imenu besede iPhone, Nexus in Pixel. In eno od teh besed bo imel tudi moj naslednji telefon.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki