Brezžični usmerjevalniki so tisti del domače opreme, ki jih radi pozabimo, dokler delujejo, zato se je v marsikaterem domu obdržala tudi kakšna prastara naprava. A omenjena kategorija elektronike vendar toliko napreduje, da se naši vsakoletni preizkusi močno razlikujejo.
Preizkušanje brezžičnih rešitev je v Monitorju že kar stalnica in se je zadnje čase (spet) lotevamo kar pogosto. Razlog je seveda v tem, da je to tehnologija, ki bi jo naj imel prav vsak, in v tem, da si tehnične novosti sledijo nadpovprečno pogosto.
Družba NEC ne potrebuje posebne predstavitve, saj gre za dolgoletnega izdelovalca projektorjev, ki ima bržkone eno najbolj pestrih ponudb na trgu. Podjetje, ki obvlada tako tehnologijo LCD kot DLP prikazovanja slike, je močno dejavno prav na poslovnem in izobraževalnem segmentu projektorjev. Preizkušeni model NEC M271WG po svojem poslanstvu sodi predvsem v izobraževalna okolja in manjše do srednje velike sobe. Pohvali se namreč lahko z visoko ločljivostjo in lepo sliko, ki gre tudi na račun nekoliko nižje svetilnosti (2700 lumnov ANSI oziroma le 2160 lumnov ANSI v varčnem načinu), zato se kljub temu odreže najbolje v vsaj delno zatemnjenih prostorih. Do okolja prijazno delovanje ima več pozitivnih plati, od nižje porabe energije do zelo dolge življenjske dobe žarnice (ta naj bi po zagotovilih izdelovalca v varčnem načinu dočakala kar 10.000 delovnih ur). Projektor je bil tudi med najtišjimi na tokratnem preizkusu, kar je vsekakor hvalevredno.
Izbira poslovnega projektorja se zdi ob poplavi različnih modelov kot igranje iger na srečo. A tudi v svetu igralništva se bolje podkovani z znanjem znajdejo bistveno bolje od laikov, ki se zanašajo zgolj na srečo. Prav zato smo pripravili hiter pregled lastnosti, ki jih velja preučiti, ko kupujemo poslovni projektor. Če se oborožimo z znanjem, namreč ne moremo izbrati slabega projektorja.
V poslovnem svetu je ugled podjetja ali poslovnega subjekta izrednega pomena. Na stranke in poslovne partnerje je namreč treba narediti dober vtis, saj se le tako lahko nadejamo uspešnega poslovanja oziroma sodelovanja. Predstavitev dejavnosti je zato pomembna tako vsebinsko kot praktično – sama izvedba predstavitve v sobi z velikim zaslonom je preprosto bolj impresivna.
D-Linkove naprave NAS imajo morda malo nenavadne oznake (upravitelji ob kratici DNS pomislimo na kaj drugega kot NAS), so pa znane po zelo konkurenčnih cenah. Njihova zmogljivejša naprava, namenjena domačim uporabnikom, je model DNS-327. Na videz ga sicer težko ločimo od sorodne naprave DNS-320LW, oba preizkušena modela sta bila bele barve in enostavnega videza.
LaCiejev 5big NAS Pro je tokrat najbolj izstopajoča naprava, vsaj po oblikovanju. Resda velja omeniti, da je navzven praktično povsem enak lani preizkušenemu 5big Office+, a gre kljub vsemu za zelo markantno napravo. Tako kot manjši brat ima na sredini sprednje stranice veliko osvetljeno tipko, ki z barvo sporoča stanje naprave (modra, če je vse lepo in prav, rdeča, če ni).
Priznamo, da nam je preizkus naprav NAS med ljubšimi. Odvijanje diskov iz naprav in privijanje vanje včasih kar malo pogrešamo. Obenem se vidi, da gre za razvijajoči se segment računalništva, zato so podjetja večinoma zelo ustrežljiva pri dobavljanju preizkusnih primerkov. Izjema je bilo tokrat podjetje Thecus, ki je zavrnilo sodelovanje.
Srce našega računalnika je že morda procesor, ožilje je matična plošča, možgani pa so na disku. Karkoli se v računalniku dandanes pokvari, je predrago popravljati, zato zamenjamo kar celotno komponento. Razen ko odpove disk, na katerem imamo diplomsko nalogo, celotno zbirko fotografij zadnjega desetletja, službena poročila ali zelo pomembno zbirko podatkov. Kaj pa zdaj?
RAID (redundant array of independent disks) je kratica, ki označuje več diskov, povezanih v eno virtualno polje – zunanje naprave jih tako zaznavajo kot en velik disk. Različna polja se označujejo s številkami v imenu, izjema je le način JBOD, Just a Bunch of Drives, ki diskov sploh ne poveže v polje, temveč prikaže vsakega zase.
Ljubljana, za Bežigradom, v uredništvu Monitorja. V ponedeljek dopoldne takoj po prvomajskih počitnicah dobim klic, da eden izmed pomembnejših strežnikov v podjetju ne deluje. Na daljavo se ne oglaša, stopim zadaj do strežnika, tam zagledam sporočilo: »boot device not found«. S sodelavcem se spogledava in nobeden si ne upa na glas vprašati, koliko je stara zadnja rezervna kopija …
Philips se je z modelnim letom 2013 resnično potrudil in prenovil vse modele televizorjev. 42-palčnik iz serije 6000 je predstavnik višjega srednjega razreda, saj že s svojo tanko kovinsko zunanjo podobo daje vedeti, da lahko uporabnik od njega pričakuje veliko. Všeč nam je Philipsov pristop k nastavitvam televizorja, saj uporabnika takoj po vklopu pričaka vrsta čarovnikov, ki mu pomaga nastaviti kakovost slike lastnemu okusu in televizor povezati v internet.
Kupci novih televizorjev bi se morali zavedati, da kakovost prikazane slike v prvi vrsti še vedno narekuje kakovost signala oziroma vira slike. Če bo ta slab, potem nam tudi najdražji televizor ne bo mogel pomagati.
Če se danes namenimo v tehnične trgovine po nakup sodobnega televizorja, bomo kaj hitro opazili, da nas trgovci zalagajo predvsem s pametnimi (in temu ustrezno dražjimi) modeli. Preverili smo, kakšne novotarije nam na področju pametnih televizorjev prinaša modelno leto 2013.
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Omrežni diski NAS za marsikoga sodijo k profesionalni omrežni opremi – torej naj bi šlo za opremo, namenjeno podjetjem, morda tudi kakim računalniškim navdušencem. A danes imamo vsi vedno več digitalnih podatkov, za katere vse prerado zmanjka prostora, zato izdelovalci naprav NAS vse bolj merijo tudi na domače uporabnike.
Res je, večina brezžičnih usmerjevalnikov Wifi je za nezahtevnega uporabnika dovolj dobra. Hej, v resnici so »dovolj dobri« tudi usmerjevalniki, ki jih svojim paketom prilagajo nekateri ponudniki interneta pri nas. Ker pa bralci Monitorja sodite med vsaj malce (če ne »zelo«) zahtevne bralce, se potopimo v podrobnosti.
V resnici ni dolgo tega, kar je bilo razmišljanje o uporabniku, ki je s prenosnikom na kolenih sredi zelenega vrta povezan tudi v omrežje – slišati kot utopija. Danes je to v veliki večini z računalniki (in tablicami in pametnimi telefoni) opremljenih domov popolnoma običajno. Lahko torej rečemo, da je vseeno, kateri brezžični usmerjevalnik (Wifi) moramo za tako svobodo kupiti? Da in ne.
Najosnovnejša je izbira med brizgalnim ali laserskim modelom, ki se ločita po tehnologiji izpisa, to pa potegne za seboj druge, za končnega uporabnika pomembne lastnosti. Brizgalni tiskalniki dobesedno brizgajo barvo na papir. V tiskalni glavi imajo več majhnih šob (premera nekaj mikrometrov), prek njih se izstrelijo kapljice barvila na papir. Glava se pomika levo in desno, s tem zajamemo celotno širino papirja (na voljo so tudi že modeli, ki imajo glavo, ki prekrije celotno širino papirja, a zaenkrat še ne gre za naprave, ki bi bile v široki proizvodnji).
Čeprav v Monitorju redno preizkušamo tiskalnike, jih sami v resnici zelo malo uporabljamo. V zadnjih letih se nam zdi, da se potreba po tiskanju vedno bolj manjša, saj imamo zaradi vse bolj razširjenega dostopa do spleta svoje dokumente vedno pri roki.
Trga najcenejših fotoaparatov bolj ali manj ni več, nadomestili so ga pametni telefoni. O teh pišemo na drugih straneh tokratne številke, vsak izmed vrhunskih modelov ima tudi bolj ali manj vrhunski ali pa vsaj »vrhunski« fotoaparat. Kaj pa, če s telefonskim fotografiranjem nismo zadovoljni? Ne sije vedno sonce? Potrebujemo zoom? Bliskavico?
Vprašanja bralcev o nakupu različnih vrst fotoaparatov so vsekakor med pogostejšimi. Žal pa je vedno ista težava – vsi bi imeli (skoraj) vse. Torej hiter fotoaparat, ki bi bil dober v temi, ki bi lahko slikal tako pri širokem kotu kot na daleč, ki hkrati ne bi bil prevelik (če se da, naj bo žepen) in ne predrag. Uporabniki želijo fotografirati koncerte, družinske večerje, otroke med igro, potovanja, vse z enim aparatom.
E-bralnik ni vsakdanja naprava, zato se o nakupu odločamo nekoliko drugače, kot smo vajeni pri drugih elektronskih igračah. Poleg tega da mora biti strojno (dober zaslon, dobro upravljanje) in programsko ustrezen (dober in hiter uporabniški vmesnik), mora namreč imeti tudi dovolj dobro infrastrukturo, beri: knjigarno, ki stoji za njim. Če bi bila slovenska, še toliko bolje. Pa ni.
Kindle Paperwhite je menda najboljši, a ga v naših »opečnatih« trgovinah ne prodajajo. Najbolj odprt in ugoden je menda Kobo, ki ima enako težavo. E-bralnike prodaja tudi Sony in menda so vrhunski. Na voljo pa je tudi plejada poceni »kitajcev«. Kako se torej odločiti, kaj kupiti, če bi radi brali brez papirja?
Nakup pametnega telefona ni mačji kašelj. Gre za kos tehnologije, ki bo vedno z nami. Zvest spremljevalec, ki nam bo pomagal pri delu, komuniciranju, povezovanju z drugimi, sledil našim uspehom, ovekovečal zanimive dogodke in nas zabaval, ko bomo potrebni oddiha.
Običajen pametni telefon je po strojni opremljenosti enak računalniku izpred nekaj let. Ker ga imamo vedno s sabo, nam je močno produktivno orodje vseskozi na razpolago. Računalniki so nas naredili učinkovitejše, zakaj nas ne pametni telefoni?
»Imel bi tablico. Z njo bi bral knjige, brskal po spletu, igral igre ter si ob večerih ogledal kakšen film. Bil sem že v trgovini, odločen, da jo kupim, pa me je količina različnih modelov zmedla. Mi lahko, prosim, svetujete, katero naj izberem?«
Nexus 10 ima odličen zaslon, a nekoliko slabše drobovje. Galaxy Note 10.1 očara ustvarjalce (in otroke) s priročnim pisalom. Zakaj ga nima tudi iPad? Transformer Infinity ima vse, s sosedovimi prstnimi odtisi vred, ki se občutljive zunanjosti primejo raje kot smola naših športnikov.
Kupovanje projektorja za hišni kino je v Sloveniji svojevrsten izziv. Predvsem zato, ker ima kupec izredno malo priložnosti, da bi posamezen projektor videl »v akciji«, saj zaradi butične prodaje projektorje, še posebej najdražje, prodajajo skoraj zgolj po naročilu. Nakupni nasveti v nadaljevanju vam utegnejo zato priti še kako prav.
Diagonale digitalnih televizorjev v povprečju vsako leto pridobijo nekaj centimetrov. A to je še vedno majhna vrednost, če jih primerjamo s pravimi vladarji sistemov domačega kina – projektorji. Ti navadno brez posebnih težav prikazujejo sliko z diagonalo od enega do deset metrov, a le, če imamo na voljo ustrezno veliko steno ali platno. Vsekakor pa je svetlobni top projektorja tisti, ki postavi piko na i pri pravi kinotečni izkušnji.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
