Cenejši prenosniki 2014
Začenja se novo šolsko leto, primeren čas za nakup prenosnih računalnikov, ki jih šolarji pri svojem delu vse bolj potrebujejo. Primeren čas za primerjalni preizkus modelov, ki v žepu ne bodo pustili prehude luknje.
Kaj smo ugotovili?
Dober prenosnik je dovolj hiter za običajna opravila, ima dovolj dober zaslon in baterija mu zdrži vsaj okoli tri ure. In, da, mogoče mu je zamenjati disk. Že za 100 evrov dobimo spodobno velik in zelo hiter pogon SSD, ki bo izkušnjo s prenosnikom dvignil za kar nekaj stopnic.
Verjetno ste že slišali besedno zvezo: »vsak bo dovolj dober«. Tako se zadnja leta glasi odgovor strokovnjakov na vprašanje, »kakšen računalnik naj kupim«. In, da, zdaj to velja tudi za prenosne računalnike, ki so bili še do nedavna vendarle nekaj posebnega, nekaj, pri nakupu česar se je splačalo potruditi in se nanj pripraviti. Res lahko rečemo, da so prenosniki le pomanjšani računalniki z vgrajenim zaslonom in tipkovnico, pa vendar so tudi nekaj več.
In vendar – vse to je danes na taki ravni, da lahko rečemo, »vsak bo dovolj dober«. Tudi strojna oprema (procesor, pomnilnik, disk …) je že davno presegla tisto, kar od nje zahteva programska oprema. Včasih smo za vsak nov paket Windows ali Office morali kupiti nov računalnik, danes od programske opreme (če je govor o domačem uporabniku) tako ali tako večinoma uporabljamo le spletni brskalnik in nekakšen operacijski sistem, še največkrat kar prastari Windows XP, če nam ob nakupu naložijo najnovejši Windows 8, že kar malce ponergamo. Razvoj strojne opreme, ki se nikakor noče upočasniti, je danes dejansko nujno potreben le še za vgradnjo v strežniške rešitve, pa še to le za tiste, ki jih uporabljajo večja (in največja) podjetja.
In vendar se prenosniki še vedno toliko razlikujejo, da se je smiselno v nakup poglobiti. Navsezadnje je tudi vsak avtomobil »dovolj dober«, pa si za nakup kljub temu vzamemo nekaj časa, mar ne? Za začetek se prenosniki razlikujejo po zaslonih, ki so pri cenejših modelih vsi po vrsti slabši, kot smo jih vajeni na telefonih in tablicah (res pa je, da dandanes vrhunski telefon stane več kot prenosnik …). Razlikujejo se tudi po kakovosti tipkovnice, kar je nekaj, na kar moramo pomisliti, če bomo računalnik uporabljali (tudi) za resno delo. Seveda sta pomembni tudi teža (no, masa) prenosnika in debelina, skratka estetika. Razen, če bo večinoma ždel na delovni mizi, po možnosti kar priklopljen na električno omrežje. Slednje je v resnici zelo verjetno, kajti tudi pri vgrajenih baterijah nas izdelovalci kar prevečkrat razočarajo – tablicam in telefonom namreč uspejo zagotoviti celodnevno delovanje, pri prenosnikih pa naj se zadovoljimo le s tremi urami? Mimogrede, če imate namen imeti prenosnik stalno priklopljen v omrežje, si preberite članek o baterijah, ki ga najdete bolj pri začetku tokratne številke.
In seveda je eden od ključnih podatkov cena. Na tokratnem preizkusu smo imeli celo model, ki stane borih 270 evrov, a smo ugotovili, da ga ne moremo priporočiti, saj ima preveč podhranjeno izbiro procesorja in pomnilnika. Kljub temu so cene današnjih prenosnikov že kar nesramno nizke (starejši med nami se bodo spomnili, da je v časih prvih IBM PCjev veljalo, da »dovolj dober računalnik stane 3000 mark in pika«). Tako zelo nizke, da si lahko za spodoben denar kupimo prenosnik in tablico. Prvega uporabljamo za delo, drugo za branje in izobraževanje (in igranje). Kajti, ne, tablice nikakor niso smrt za prenosnike, kot so nas pred časom strašili. Tablice so le priročen dodatek k prenosnikom. Manjše prodaje prenosnikov pač ne moremo pripisati navdušenosti nad tablicami, temveč dejstvu, da »je vsak dovolj dober«. Tudi tisti, ki je star tri ali celo pet let. In enako se začenja kazati tudi za tablice. Avtor preizkusa, ki sledi na naslednjih straneh, je bil, recimo, eden prvih kupcev prvega iPada. Na kraj pameti mu ne pade, da bi si kupil katerega izmed novih modelov (trenutno smo že pri iPadu 5), saj je prvi še vedno »dovolj dober«.