Digitalni televizor v vsako gospodinjstvo

Objavljeno: 30.9.2014 | Avtor: Miran Varga | Kategorija: Fokus | Revija: Oktober 2014 | Teme: digitalna televizija

Skorajda ne najdemo več gospodinjstva, v katerem ne bi domoval vsaj en televizor, pa čeprav stara škatla z ukrivljenim zaslonom. Seveda televizorji s katodnimi cevmi zvečine še vedno rabijo svojemu namenu, a so jih novejši digitalni s svojimi funkcijami in neprimerno boljšim prikazom slike kljub temu povsem stisnili v kot.

Kot smo že ugotovili, je vsak drugi v Sloveniji prodan televizor nižjega cenovnega in velikostnega razreda. A tudi tehnologije prikaza slike in predvajanja zvoka so letvico na nižji ravni že dvignile presenetljivo visoko. Vsi televizorji so opremljeni vsaj z zasloni visoke ločljivosti (HD) in prikazujejo sliko v ločljivosti 1366 x 768 pik, tisti boljši celo polne visoke ločljivosti (Full HD) z razkošnimi 1920 x 1080 pikami. In to je prav toliko kot precej dražji modeli, s tem da se moramo zavedati, da je visoka ločljivost na zaslonih z manjšo diagonalo videti boljše, saj so zaslonske pike manjše in se zato slika zdi boljša.

Od povprečnega televizorja s ceno do 400 ali 500 evrov se navadno ne pričakuje preveč, še bistveno manj pa od tistih, ki komaj presežejo ceno dveh evrskih stotatkov. Pri cenejših izdelkih morajo namreč izdelovalci pristati na več kompromisov, ti pa seveda še kako pomembno vplivajo na kakovost prikazane slike in uporabniško izkušnjo. Slabše matrike, manj zmogljiva elektronika in osvetlitev, slabši daljinski upravljavci ter krnjenje nekaterih funkcij namreč v praksi vedno pustijo bolj ali manj vidne negativne posledice.

Razlike v tehnologiji tokrat preizkušenih desetih televizorjev se večinoma nanašajo na vrsto vgrajene matrike in krmilne elektronike. Najcenejši imajo pogosteje vgrajene cenejše matrike TN, dražji pa IPS in že tu nastajajo velike razlike v pristnosti prikaza barv, kotni vidljivosti itd. Osvetlitev vseh televizorjev z letnico 2014 uporablja pasove diod LED, nameščene ob robove televizorja. Na splošno lahko zapišemo, da je tudi v vstopnem razredu večina televizorjev sposobna prikazati dobro sliko, če le ima na voljo dober vir. Mi smo televizorje preizkusili s predvajanjem večpredstavnih vsebin ločljivosti HD in Full HD ter seveda digitalnega prizemnega tv signala DVB-T, pač s scenariji, ki jih bodo ti deležni v povprečnem gospodinjstvu.

Množica vhodov in izhodov pri vstopnih modelih morda ni tako zelo pomembna kot pri velikih, pa vendar - nekaj vhodov HDMI nikoli ne bo odveč.

Množica vhodov in izhodov pri vstopnih modelih morda ni tako zelo pomembna kot pri velikih, pa vendar - nekaj vhodov HDMI nikoli ne bo odveč.

Kakovost slike je odvisna od vira

Kupci novih televizorjev bi se morali zavedati, da kakovost prikazane slike še vedno narekuje predvsem kakovost signala oziroma vira slike. Če bo ta slab, nam tudi najdražji televizor ne bo mogel pomagati. Žal v zadnjih letih ugotavljamo, da kakovost virov slike televizijskih kanalov pri ponudnikih storitev televizije v Sloveniji ne sledi rasti diagonal zaslonov. Opažamo namreč, da so kanali standardne ločljivosti, ki jih v omrežje oddajajo predvsem ponudniki storitev televizije IP, že neprimerni za prikaz na zaslonih, večjih od 40 ali 42 palcev (torej s približno dober meter dolgo diagonalo). Morda je to še eden temeljnih razlogov, zakaj kupci tako pogosto posegajo po modelih z manjšimi diagonalami.

Povsem drugačno zgodbo pišejo vsebine (videi, fotografije) visoke ločljivosti. Če sodimo med srečneže, ki na svoji lokaciji lahko spremljamo večje število televizijskih kanalov v visoki ločljivosti, nas bodo sodobni televizorji naravnost razvajali. V tem primeru si mirne duše lahko privoščimo tudi večji televizor. Tokratni preizkus je znova potrdil, da lahko tudi ob predvajanju HD video vsebin med televizorji še vedno nastanejo znatne razlike. Predvsem zaradi elektronike, ki se vmešava v prikaz slike. Načeloma je za prikaz virov HD slike ne potrebujemo, oziroma je dobrodošla le, dokler dela manjše popravke in izboljšave. Vsem kupcem sodobnih digitalnih televizorjev zato svetujemo, da v primeru, ko opazijo več anomalij na sliki, najprej izklopijo vse pomočnike za izboljšavo slike, potem pa njihove učinke postopno vklapljajo.

Podpora večpredstavnim vsebinam kot dodana vrednost

Naše izkušnje kažejo, da kupci pametnih televizorjev le redkeje uporabljajo spletni brskalnik in aplikacije (te imajo v nižjem razredu z diagonalo 80 cm le dražji modeli), zato pa televizor s pridom zalagajo z različnimi avdio in video vsebinami. Te večinoma »dostavljajo« na ključkih in diskih USB, naprednejši uporabniki pa lahko svoj omrežnega povezovanja sposoben televizor povežejo s krajevnimi viri vsebin (strežniki NAS, računalniki …).

Vsi tokrat preizkušeni televizorji so imeli vgrajen predvajalnik večpredstavnih datotek, boljši med njimi prebavijo skorajda vse mogoče avdio in video vire oziroma veliko večino digitalnih vsebin, ki so ali se ustvarijo v povprečnem gospodinjstvu. Povečanje strojnih zmogljivosti, za katere izdelovalci poskrbijo praktično z vsakim novim modelnim letom, je blagodejno vplivalo na funkcije predvajanja in še posebej previjanja vsebin, saj večina televizorjev omogoča vrtenje naprej in nazaj s hitrostmi 16x. Žal se še vedno čudimo temu, da le redki modeli omogočajo natančen preskok na del filma z vpisom ure in minute …

Znatne razlike so (še vedno) na področju predvajanja podnapisov. Medtem ko LGjev vmesnik omogoča praktično neomejeno izbiro položaja, velikosti, barve itd. podnapisov, jih nekateri televizorji prikazujejo le v manjši ali nerazumljivo veliki pisavi, ki ju ni mogoče povečati oziroma pomanjšati. Težje razumemo tudi zahtevo po ročnem vklopu podnapisov, kot da izdelovalci ne razumejo, da bi si uporabnik, ki si poleg filma naloži še datoteko s podnapisi, rad te tudi ogledal. Če imamo datoteke .mkv, v katerih je poleg avdio in video zapisa shranjenih še več podnapisov, jih nekateri televizorji ne znajo prebrati, precej pa jih nato zahteva tudi ročno izbiro podnapisov. A za takimi izzivi trpijo tudi nekateri dražji in večji modeli digitalnih televizorjev.

Če želimo videti vse podrobnosti, moramo sedeti bliže

Nasvet, kako videti vse podrobnosti, ki jih je sposoben prikazati novodobni televizor, je nadvse preprost. Gledati ga moramo z bližine. Danes velja, tudi po priporočilih ameriškega združenja SMPTE (Society of Motion Pictures and Television Engineers), da meri optimalna razdalja sedenja do visokoločljivega televizorja  dvakratnik dolžine njegove diagonale. Če to ponazorimo s praktičnim zgledom, bi ob nakupu 32-palčnega (80 cm) televizorja lahko vse podrobnosti opazovali, če bi sedeli manj kot dva metra stran (ali bliže, seveda). Na daljših razdaljah pa naše oko, čeprav še tako mlado, ne zmore zaznati vseh podrobnosti. Združenje SMPTE tudi priporoča, da kot gledanja na zaslon ne presega 30 stopinj, zato, če je le mogoče, televizor postavimo v prostor tako, da bomo čim večjemu številu gledalcev omogočili nenaporno spremljanje programa.

Zvok ni nujno šibka točka

Trend izjemnega tanjšanja televizorjev v nižjem segmentu ni tako zelo prisoten kot pri prestižnejših modelih, zato so številni med njimi vse prej kot tanki. A ta »debelost« je lahko tudi pozitivna, saj imajo izdelovalci po zaslugi globljega ohišja na voljo več prostora za vgradnjo zmogljivejših zvočnikov. Žal jih to stori le peščica. Na dražjih in tanjših modelih pa izdelovalci to zadrego rešujejo z vgradnjo naprednih različic skorajda ploskih zvočnikov ali pa preprosto s ponudbo t. i. zvočnih polic. Izdelovalci se sicer zatekajo k različnim tehnologijam zvočnih odbojev (prav zaradi tega se priporoča montaža sodobnega televizorja na steno), s katerimi si prizadevajo zvok poslati do gledalca, a so pri tem le delno uspešni.

Še večji izziv predstavlja prostorski zvok, ki ga je v praksi mogoče ustvariti le s postavitvijo vsaj dveh parov zvočnikov v prostor in tega v televizor vgrajeni zvočniki, kljub visokoletečim kraticam, ne bodo mogli nadomestiti. Tehnologij, ki ustvarjajo navidezen prostorski, tudi 3D-zvok, je lepo število, med bolj znanimi so gotovo 3D Cinema Sound, SRS TruSound TX, SRS WoW, Surround MAX, Virual Dolby in druge. Vsem je skupno to, da posnemajo učinke prostorskih zvočnikov, a se pri tem izdelovalci spoprijemajo še z dodatno težavo – ne vedo namreč, kam bo uporabnik namestil televizor (na mizo, v omaro, na steno, na sredino prostora, v kot ...), zato je zvočni učinek teh tehnologij ob kakšni manj standardni postavitvi precej klavrn.

Ah, ti daljinci

Daljinski upravljalniki so danes pod velikim pritiskom. Opremljeni z več deset tipkami uporabnikom ne omogočajo več enostavnega upravljanja, saj se marsikateri uporabnik v poplavi funkcij z njimi preprosto ne znajde. Priznamo, ob iskanju posamezne funkcije smo tudi sami kdaj pa kdaj pogledali v navodila. Sploh pa so klasični daljinski upravljavci povsem neprimerni za delo s pametnimi vmesniki in spletnimi aplikacijami. Prav zato izdelovalci dražjim modelom že prilagajo bolj privlačne in praktične daljince z drsnimi ploščicami ali jih opremljajo z žiroskopi. Pri pametnih televizorjih se zato zdi še najbolj logično povezovanje televizorja z mobilno napravo, opremljeno z zaslonom, občutljivim za dotik (telefon ali tablica), kjer ob pomoči mobilne aplikacije upravljamo vse pomembnejše funkcije televizorja. Takšne aplikacije v navezi s svojimi pametnimi televizorji ponujajo praktično vse tržno prepoznavnejše blagovne znamke. Žal bo minilo še kakšno leto (ali dve), preden bo tudi večina televizorjev nižjega segmenta opremljena z omrežno povezljivostjo, ki jim bo tako upravljanje omogočala.

Za številne televizorje danes že obstajajo tudi programski daljinci, ki tečejo na telefonu ali tablici.

Za številne televizorje danes že obstajajo tudi programski daljinci, ki tečejo na telefonu ali tablici.

Izbiri daljinca morajo več pozornosti posvetiti predvsem starejši uporabniki, saj se utegnejo sicer spoprijeti z navidez nerešljivo uganko – tankimi televizorji s še tanjšimi daljinci s kopico resnično majhnih tipk. Zadrego lahko vsaj delno rešijo nekateri t. i. univerzalni daljinci, katerih izdelovalci bolje razumejo, da si povprečni Janez Novak želi predvsem velikih številk in gumbov za nastavitev glasnosti, menjavo programov in izbiro vira slike.

Oglejmo si, kako so se na Monitorjevem preizkusu odrezali digitalni televizorji z zasloni, ki merijo po diagonali 80 cm.

LG 32LB550U

Cena: 280 EUR.

✓    V tem cenovnem razredu nadpovprečna slika in zvok.

✗    Zgolj zaslon visoke ločljivosti (HD).

Cenejši izmed LGjevih televizorjev na tokratnem preizkusu se ni mogel pohvaliti z zaslonom polne visoke ločljivosti (Full HD), temveč zgolj visoke ločljivosti (HD). Kljub temu lahko poročamo, da je prikazana slika nadpovprečno dobra že ob privzetih nastavitvah. Sprejem digitalnega signala DVB-T televizorju ni povzročal nobenih težav, še več, bil je med zmogljivejšimi sprejemniki. Da gre za televizor s spodnjega dela ponudbe, kaže predvsem manj prestižna zunanjost (a je rob televizorja še vedno razmeroma tanek), proti robovoma postavljeni nogi pa bosta zahtevali razmeroma široko podlago (skoraj toliko, kot je širina televizorja). Hrbtna in stranska stran televizorja nista bogati s priključki, pa vendar bomo tam našli vse, kar potrebujemo za brezhibno delovanje televizorja v dnevni sobi. Korejski izdelovalec mu sicer ni namenil omrežne povezljivosti in aplikacij, zato si ne zasluži oznake pameten. Kljub temu da ne zna sodelovati s spletom, pa lahko digitalne vsebine nanj prenesemo s ključkom USB (televizor ima le en vhod USB), tam jih nato v upravljanje prevzame zelo posrečen predvajalnik, ki tako pri predvajanju glasbe in videa ponuja številne uporabne funkcije. Televizor seveda zna slovensko, prevodi ukazov so med najbolj korektnimi. Po zaslugi ustrezno odmerjenega daljinca in njegove preprostosti je upravljanje televizorja res enostavno, hitri menuji pa poskrbijo, da imamo večino nastavitev, do katerih bi povprečen uporabnik želel dostopati, takoj pri roki. Če ne potrebujemo pametnega televizorja in smo omejeni z višino družinskega proračuna, velja o LGjevem »nizkocenovniku« resno razmisliti.

LG 32LB580V

Cena: 400 EUR.

✓    Nadpovprečna slika, uporabniški vmesnik.

✗    Nič.

Dražji izmed televizorjev korejske znamke LG že z zunanjo podobo nakazuje, da želi biti nekaj več. V lično oblikovano kovino odeta podstavek in rob televizorja dasta takoj vedeti, da ima uporabnik opravka s premijskim modelom. Na štiri evrske stotake ocenjeni LG 32LB580V tako kot brat »govori« precej pravilno slovenščino, pamet pa razkriva na vsakem koraku. Že ob vklopu se namreč želi povezati v splet, bodisi žično bodisi brezžično, in nam razkriti precej bogat nabor aplikacij. Uporabniški vmesnik je pregleden in odziven in je kot tak lahko za zgled konkurentom. Hvalimo tudi to, da v splet povezan televizor samodejno zazna, da je na voljo novejša strojna programska oprema, in se želi nadgraditi. Odlična matrika postreže z odlično sliko, premijskemu videzu podrejena tanka zasnova pa je kriva, da lahko za zvok napišemo le, da je dober, ne pa odličen. Že sicer tovarniško zelo dobro sliko lahko v logično urejenih menujih izdatno nastavljamo, obilica »finih« nastavitev bo razveselila celo tehnološke navdušence. Upravljanje televizorja je po zaslugi preglednega daljinca razmeroma enostavno, a se na seznamu za doplačilo znajde tudi t. i. magični daljinec, ki delo s spletnimi aplikacijami še olajša. Odlična založenost s priključki priča o tem, da LG z modelom 32LB580V ni želel varčevati in sprejemati kompromisov. Televizor podpira tudi predvajanje vsebin, ki mu jih dostavljajo naprave s podporo pretočnemu standardu Miracast, vgrajen ima celo vmesnik NFC za boljše sodelovanje z mobilnimi napravami. Odlična slika in povezljivost ter odsotnost pomanjkljivosti so temu televizorju prislužile tudi tokratno nagrado zlati Monitor.

Zlati Monitor

Tokratni preizkus digitalnih televizorjev z diagonalo 80 centimetrov in nagrado zlati Monitor je osvojil televizor LG 32LB580V, predvsem zaradi uravnoteženosti – pri vseh obravnavanih merilih je nadpovprečen. Poleg tega da prikazuje zelo lepo sliko, ki je že tovarniško med bolje umerjenimi, ima vgrajen tudi kakovosten par zvočnikov, podprt s sodobnimi tehnologijami za še boljšo zvočno podobo. A oboje premorejo tudi podobno cenjeni konkurenti. Slednje je premagal predvsem po zaslugi do uporabnika prijaznih menujev in vmesnika nasploh, ki v kombinaciji s praktičnim daljincem omogoča res enostavno uživanje v video in avdio vsebinah. Še najbolj sta se mu približala Philipsov in Sonyjev model, Panasonicov sicer tehnično precej »navdihnjen« televizor pa je točke izgubljal predvsem zaradi svoje (ne)prijaznosti do uporabnika.

Povsem vstopne modele televizorjev, predvsem tiste, ki stanejo okoli 250 evrov, težko priporočimo za nakup. Tudi če smo res omejeni z debelino denarnice, se velja potruditi in zbrati vsaj slabih 330 evrov, kolikor stane tokrat preizkušeni Samsungov predstavnik. Ne nazadnje povprečen uporabnik televizorja ne menja prav pogosto in z njim shaja več let ...

Panasonic 32AS520

Cena: 480 EUR.

✓    Dobra slika in kakovosten zvok.

✗    Delo z menuji, daljinec.

Drugi najdražji televizor na tokratnem preizkusu se je odrezal po pričakovanjih – precej dobro. Kmalu po namestitvi televizorja in izbiri slovenščine nas je sicer do solz nasmejal z branjem že tako ne najbolj posrečenih prevodov nasvetov – to je namreč počel z močnim angleškim naglasom, rezultat pa je za slehernega uporabnika povsem neuporaben zvočni nasvet. Lepo obdelan televizor premore obilo priključkov, tudi v internet se zna povezati – s kablom ali brez. Tovarniška nastavitev slike sicer ni na isti ravni kot pri nekaterih tekmecih, a jo je moč po zaslugi bogatega nabora funkcij in ukazov spraviti na visoko raven. Žal nam bo to vzelo silno veliko časa in skakanja po menujih. Preizkušeni televizor nas je večino časa jezil, saj je ob vsaki menjavi vira slike preklopil na nastavitev »dinamični prikaz«. Pogrešali smo tudi gumb, ki bi prikazal enostavnejši menu in omogočil hitre nastavitve slike, tako pa vsaka sprememba zahteva sprehod na »polni« menu. Predvajalnik glasbe, fotografij in večpredstavnih vsebin je soliden, obvlada tudi delo s podnapisi. Manj nam je bil všeč spletni oziroma aplikacijski del televizorja. Ta se zdi dodan nekoliko na silo, poleg tega gre za t. i. platformo Smart TV prejšnje generacije, ki do uporabnika ni prav prijazna, čeprav omogoča uporabo številnih aplikacij in nameščanje dodatnih. Po vzoru boljših televizorjev z letnico 2014 zna tudi Panasonic 32AS520 sodelovati z mobilnimi napravami. Upravljanje prek mobilnika se zdi celo boljša izbira od nerodno postavljenih tipk daljinca. Kljub nadpovprečno dobri sliki in zvoku visoko cenjeni Panasonic v primerjavi s premijskimi konkurenti pade predvsem na izpitu iz uporabniške izkušnje – številne nerodnosti od uporabnika preprosto zahtevajo (pre)več dela.

Philips 32PFH4309

Cena: 279 EUR.

✓    Daljinec.

✗    Ločljivost, slabši sprejemnik DVB-T.

Philips je še eden v vrsti izdelovalcev televizorjev, ki so nam odstopili na preizkus dva izrazito različna modela – enega iz vstopnega razreda in znatno višje umeščen model. 32PFH4309 sodi med cenejše televizorje s tokratnega preizkusa, izkušnjo z njim pa bi lahko opisali s stavkom »Kolikor denarja, toliko glasbe.« Zvoku razen omejene jakosti ne gre veliko očitati, zato pa smo bili bolj neprijetno presenečeni nad prikazano sliko. Lovljenje nizke cene je privedlo do vgradnje matrike le visoke ločljivosti (HD) in nižje kakovosti, zato je slika slabša kot pri dražjih konkurentih. Tudi privzete nastavitve slike puščajo veliko prostora za izboljšave – prednastavljeni načini prikaza slike bi lahko bili znatno bolje umerjeni. Popravljanje nastavitev bo tako skoraj nujno opravilo. Kot pomanjkljivost televizorja lahko zapišemo tudi področje sprejemnika DVB-T, saj ta Philipsov model sodi med peščico televizorjev, s katerimi smo sicer v Ljubljani ob uporabi preproste antene komajda lovili ustrezen signal. Kljub vsemu ima Philips 32PFH4309 tudi nekaj boljših lastnosti od nizkocenovnih konkurentov. Govori lepšo slovenščino, ima zelo uporaben daljinec z logično postavitvijo tipk, tudi predvajalniku večpredstavnih datotek ne gre skoraj ničesar očitati (kot vsi starejši Philipsi zahteva ročni vklop podnapisov). Televizor se ne zna povezati v internet, a mu tega nismo šteli v slabo. Varčevanje z namenom doseganja nizke cene se sicer ne pozna toliko na zunanji podobi televizorja. Ta je, kljub obilici plastike, razmeroma prepričljiva, le hrbtna stran s peščico priključkov razkriva, da vgrajena elektronika vendarle ne ponuja prav veliko dodatnih možnosti.

Philips 32PFH5509

Cena: 399 EUR.

✓    Nadpovprečna slika in zvok, nabor slovenskih aplikacij.

✗    Daljinec.

Včasih se zdi prav neverjetno, kako lahko razlika med slabšim televizorjem in enim najboljših obsega le dobro tretjino kupnine. V svetu 32-palčnih digitalnih televizorjev se namreč višji razred začne že pri 400 evrih, kolikor stane tudi preizkušeni Philips 32PFH5509. Prefinjeno oblikovanje je kljub vsemu našlo dovolj prostora, da se zadnja stran bohoti z avdio-video priključki, televizor pa lahko v svetovni splet povežemo žično ali brezžično. Prek spleta ga lahko tudi enostavno posodobimo. Vgrajena matrika postreže z odlično sliko, ki jo lahko še dodatno prilagodimo svojemu okusu – možnosti na menujih resnično ne (z)manjka. Slovenjeni ukazi so preprosto razumljivi, manj zadovoljni pa smo bili s priloženim daljincem. Ta je oblikovan podobno kot daljinec pri cenejšem modelu, tipke so precej logično razporejene, motilo nas je le stalno »pokanje«, ko smo pritiskali nanje. Tako kot drugi premijski konkurenti podpira sodelovanje/upravljanje in prenos vsebin z mobilnih naprav (Wi-Fi Miracast), vsebine lahko enostavno delimo tudi prek spletnih storitev hrambe datotek, kot sta Dropbox in CloudExplorer. Po številnih funkcijah in lastnostih je ta televizor zelo podoben zmagovitemu modelu iz tabora LG. V boju za prvo mesto sta se podobno cenjena televizorja na moč podobno odrezala še pri prikazu slike in predvajanju zvoka. Philipsov model vodi predvsem z bogatejšo, pravzaprav karseda popolno ponudbo slovenskih aplikacij, najbolj pa ga tepe slabši daljinec. In ker slednjega uporabljamo precej pogosteje kot spletne aplikacije, je odločitev o zmagovalcu jasna. Za razliko od cenejšega modela je vgrajen tudi bistveno boljši sprejemnik digitalnega TV signala, saj preizkušeni TV z lovljenjem signala DVB-T ob pomoči sobne antene ni imel težav.

Samsung UE32H5000

Cena: 280 EUR.

✓    Dobra slika in zvok.

✗    Slabši sprejemnik DVB-T.

Samsung nam je poslal v preizkus zgolj lanski model 32-palčnega televizorja, ta pa ne sodi v kategorijo pametnih TVjev. A tudi starost modela ima svoje odlike – predvsem znatno nižjo ceno od tiste, s katero se je podal na trg. Za odšteti denar dobi uporabnik dober televizor. Predvsem lahko pohvalimo matriko polne visoke ločljivosti (Full HD), ki sicer ni tako odlična kot pri stotaka in več dražjih izdelkih, tepeta jo predvsem manjša kotna vidljivost in tovarniško prednastavljene barve. V praksi to opazimo predvsem pri predvajanju vsebin visoke ločljivosti, pri standardni ločljivosti pa je razlik manj (no, slabša kotna vidljivost ostaja). Prednastavljeni načini prikaza slike so sicer posrečeno oblikovani, a bi si vsi po vrsti zaslužili nekaj sprememb. K sreči logično oblikovan daljinec in menuji to omogočajo. Presenetila nas je celo funkcija za vklop t. i. nogometnega načina, morebiti so prav zaradi nje trpele barvne nastavitve preostalih. Predvajani zvok je dobre kakovosti in z višanjem glasnosti počasneje izgublja na kakovosti kot nekateri konkurenti. Tudi v televizor vgrajeni večpredstavni predvajalnik dobro opravlja delo – ukazi in funkcije so postavljeni pregledno in logično. Edini večji očitek televizorju je slabši sprejem signala DVB-T, hiba, za katero je tokrat trpelo precej »nizkocenovnikov«. A to velja upoštevati le, kadar nameravamo primarno spremljati signal DVB-T in živimo v krajih s slabšo pokritostjo.

Sharp LC-32LD145V

Cena: 240 EUR.

✓    Nizka cena.

✗    Slabši sprejemnik DVB-T, daljinec.

Za Sharpov televizor LC-32LD145V lahko zapišemo, da gre za najbolje prodajan 32-palčni televizor v Sloveniji. Ta uspeh si je očitno prislužil z nizko ceno in med Slovenci vendarle še prepoznavno blagovno znamko. Po svoji strojni zasnovi in zunanji podobi namreč močno spominja na Telefunknov model, celo prepričani smo, da si delita večino proizvodnih trakov v tovarni, kjer ju izdelujejo. Zaslon visoke ločljivosti s prikazano sliko ni najbolj prepričljiv, moti tudi pomanjkanje naprednejših možnosti nastavljanja, zato se mora uporabnik zadovoljiti s katerim izmed prednastavljenih načinov. Sharpov televizor zna slovensko, a se mu pozna, da je tujec, saj so številni prevodi ukazov precej neposrečeni. Bistveno bolj všeč nam je bil vgrajeni predvajalnik, ki zna s ključkov USB predvajati glasbo, fotografije in video vsebine. Pri slednjih zna vklopiti tudi podnapise, a so ti za naš okus postavljeni previsoko in nekoliko skazijo uporabniško izkušnjo. Za razliko od desetaka cenejšega Telefunkena ima za odtenek boljši daljinec, a to končne sodbe ne izboljša bistveno. Slika je zgolj povprečna, glede na debelino televizorja so vanj vgrajeni zvočniki med slabšimi. In ko v enačbo dodamo še težave s sprejemom signala DVB-T, postane jasno, da eden cenejših nakupov ni med tistimi, ki bi jih lahko označili za posrečene. Za nekaj desetakov več se namreč v Sloveniji dobi precej boljši televizor.

Sony 32R410B

Cena: 329 EUR.

✓    Daljinec.

✗    Zgolj matrika visoke ločljivosti.

Japonskega izdelovalca iz sveta zabavne elektronike ni treba posebej predstavljati, televizorje izdeluje že desetletja. In ti so praviloma nadpovprečni, na to potencialnega kupca opozarja že nalepka s ceno. Nič drugače ni z modelom Sony 32R410B, ki je najdražji med vstopnimi modeli, a kljub temu še vedno postreže le z matriko visoke ločljivosti (HD). Vgrajena elektronika ponuja obilo možnosti nastavljanja slike, tako da v praksi podobno sestavljene televizorje prekosi, a kljub temu ni dorasel modelom, ki imajo matrike polne visoke ločljivosti. Televizor zna slovensko, prevedeni ukazi in opisi pa so med najbolj natančnimi, tako da dvomov o tem, kaj počne posamezna funkcija, ne bi smelo biti. Razmeroma preprost daljinec je enostavno uporabljati, kar v vstopnem razredu televizorjev ni nujno pogosta praksa. Večpredstavni predvajalnik zelo dobro opravlja svoje delo. Kljub temu da moramo predvajanje podnapisov ob videoposnetkih vklopiti ročno, nas je razveselila res bogata podpora različnim oblikam zapisa in kodiranja podnapisov. Po svoji zunanjosti Sonyjev televizor ne izstopa, a so inženirji v razmeroma debelem ohišju našli dovolj prostora za vgradnjo solidnega para zvočnikov, tako da predvajanje zvoka dobro dopolni prikazano sliko. Sony 32R410B se zdi še najbolje uravnotežen televizor med vstopnimi modeli, a bo višja cena marsikoga odvrnila od nakupa – ne nazadnje se za nekaj deset evrov več dobi že najboljši televizor s tokratnega preizkusa.

Sony 32W70B

Cena: 499 EUR.

✓    Kakovost slike.

✗    Cena, daljinec.

Ni presenečenje, da je Sonyjev televizor dobil priznanje za najdražjega na preizkusu. Trgovci v večjih središčih nalepke s ceno 499 lepijo na modele z znatno daljšo diagonalo, a se ti po prikazani sliki težko kosajo s televizorjem Sony 32W70B. Ta vsebine prikazuje v polni visoki ločljivosti (1080p), opremljen pa je z zmogljivim slikovnim procesorjem, ki vir slike analizira, očisti in (če je le mogoče) izboljša. V praksi stvar deluje zelo dobro, z vsebinami visoke ločljivosti pa celo odlično, saj je šuma na sliki resnično malo. Pri preizkusu s testnimi programi sta bila prav najdražja televizorja Sony in LG že tovarniško najbolje umerjena. Zunanja podoba televizorja je nadvse elegantna, rob zelo tanek. Sonyjevi inženirji so šli celo tako daleč, da so v prid tanjši zasnovi in odstranjevanju električnih motenj televizorju namenili zunanji napajalnik (podoben tistim, ki ga premorejo prenosniki). Praktično popolna je tudi založenost s priključki, televizor se zna v splet povezati žično in brezžično, prenovljeni pametni spletni vmesnik pa deluje posrečeno in omogoča dostop do številnih oddaj in spletnih videoposnetkov. Tako kot se za sodobni televizor spodobi, zna zelo dobro sodelovati tudi z mobilnimi napravami. Najšibkejši člen televizorja je tako pravzaprav  daljinski upravljalnik. Na njem je kup tipk (najdemo celo tipki, kot sta »football« in »social«, zato je upravljanje oteženo, uporabnik se mimogrede zmoti in pritisne napačno tipko ter tako prekine gledanje TV programa ali druge vsebine). Za doplačilo Sony sicer ponuja tudi daljinec, ki močno olajša delo s pametnim vmesnikom. Nastavitev na menujih je zelo veliko, zato se lahko z iskanjem za naše oči najboljše slike ukvarjamo res veliko časa.

Telefunken T32TX189DLBP

Cena: 229 EUR.

✓    Nizka cena.

✗    Slabši sprejemnik DVB-T, daljinec.

Televizorjev Telefunken ne zasledimo prav pogosto na policah trgovin, a za model T32TX189DLBP lahko zapišemo, da je zmagovalec vsaj v eni kategoriji. Je namreč najcenejši televizor na tokratnem preizkusu. Za 229 evrov dobimo precej lahek televizor bolj čokatih zunanjih mer (glede na konkurente je precej debel) – cenovno odrekanje se torej pozna na zunanjosti in,  glede na prikazano, tudi v vgrajeni elektroniki. Podobno kot drugi televizorji iz vstopnega razreda preizkušeni Telefunken sliko prikazuje le v visoki ločljivosti HD (1366x768 pik), a to večine njegovih kupcev ne bo pretirano motilo. Vgrajena matrika tako postreže s povprečno sliko, ki ji nekaj krivice naredijo tudi manj posrečene privzete nastavitve. Pri ogledu večine video vsebin tako pomaga že preklop v način Kino, bistveno več možnosti pa nimamo na voljo, saj bomo na menujih zaman iskali napredne možnosti nastavljanja slike. Med pomanjkljivosti lahko štejemo tudi daljinec, katerega majhne tipke nam vsekakor niso v pomoč pri upravljanju televizorja. Televizor resda govori slovensko, a so prevodi menujskih postavk in ukazov precej klavrni. Neprijetno nas je presenetil še sprejemnik DVB-T, ki je imel kljub pomoči sobne antene nekaj težav z lovljenjem signala prizemne digitalne televizije. Se pa po drugi strani precej solidno odreže vgrajeni večpredstavni predvajalnik, ki zna ob video vsebinah samodejno vklopiti podnapise. Kljub nizki ceni bo uporabnike tega televizorja razveselila tudi možnost snemanja TV programov na ključek USB, a bo za njihovo predvajanje na katerikoli drugi napravi potrebnih nekaj računalniških spretnosti.

Pogled v laboratorij

Digitalne televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v delno zatemnjenem Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenščino ter jih omrežili (tiste modele, ki se pač znajo povezati v internet). Večina televizorjev nam je takoj samodejno postregla s predlogom po posodobitvi strojne programske kode na zadnjo različico in to smo seveda tudi storili. Še največ nadgradenj so bili deležni spletni vmesniki in aplikacije, to nas seveda ne preseneča.

Preizkušanje spletnih vsebin in aplikacij tokrat ni bilo v ospredju, saj povprečen uporabnik po teh rešitvah skorajda ne posega, so si pa televizorji, ki veljajo za pametne, lahko prislužili do deset točk več na tokratnem preizkusu.

Glavni del točk, kar polovico skupne ocene, so si televizorji prislužili s prikazom slike. Najprej smo jim postregli s televizijskim signalom standardne ločljivosti, ki jim ga je prek vmesnika HDMI pošiljal set-top-box krajevnega ponudnika storitev televizije IP. Ta vir slike je hitro pokazal zmogljivosti v televizorje vgrajenih slikovnih procesorjev in njihovo spopadanje s slabšo sliko. Nekateri so bili pri tem početju bolj, drugi manj uspešni, a še vedno nismo prav navdušeni nad temi pomagali, saj večkrat dodajo v sliko precej anomalij. V praksi zato velja njihove učinke nastaviti na eno izmed blažjih nastavitev ali jih celo izklopiti, tudi zato, da so vstopni modeli televizorjev še vedno razmeroma strojno podhranjeni. Zatem smo televizorjem »servirali« digitalni signal prizemne tv DVB-T, in sicer v standardni (576p) in visoki ločljivosti (720p). Presenečeno smo ugotovili, da je imelo kljub pomoči sicer nadvse preproste sobne antene precej veliko televizorjev, predvsem najcenejših, resne težave s sprejemom signala DVB-T – (kockanje, prekinjanje slike), kar priča o slabšem vgrajenem sprejemniku. Na isti lokaciji in ob enakih pogojih so namreč dražji televizorji zlahka dosegali visoko kakovost sprejema.

Povsem druga pesem so vsebine visoke in polne visoke ločljivosti, ki smo jih televizorjem dali v predvajanje prek ključka USB. Tako smo dodobra preverili njihove sposobnosti prikaza kakovostne slike in zvoka, obenem pa smo hitro dobili občutek, česa je sposoben v televizorje vgrajen večpredstavni predvajalnik (delo s podnapisi, zapisi ID3 v glasbenih datotekah …). Na tem področju so razlike med televizorji že manjše, obenem pa lahko potrdimo, da se večpredstavnim podaljškom ne obeta nič dobrega, saj znajo tudi cenejši televizorji danes predvajati večino digitalnih vsebin, ki jim jih servira domači uporabnik.

Na preizkusu nas je zanimala tudi realističnost prikaza barv, saj smo bili v preteklosti pri številnih modelih večkrat priča zasičenim barvam. Tudi danes večina televizorjev v svojih osnovnih nastavitvah ponuja nekoliko izrazitejše barve, morda zato, da laže pritegnejo pozornost obiskovalca v trgovini, na bolj realna tla jih spravijo šele različni filmski načini. Le za redke modele lahko zapišemo, da so že tovarniško ustrezno barvno nastavljeni, a je pri večini tistih, kjer ni tako, težava z igranjem po menujih vsaj odpravljiva.

Na tokratnem preizkusu zvočne podhranjenosti vendarle nismo iskali, saj se zavedamo, da povprečen domači uporabnik ni avdiofil, zato smo ugotavljali predvsem to, kako kakovost zvoka z naraščanjem jakosti peša. Kljub temu je kakovost predvajanja zvoka štela kar tri desetine skupne ocene.

Desetino skupne ocene je prineslo tudi upravljanje televizorja, v kar smo šteli delo z daljinskim upravljavcem in menuje televizorja. Neposrečenih ali nepravilnih prevodov menujev tokrat nismo točkovno kaznovali, bi se pa lahko uvozniki »slovnično izzvanih« modelov v prihodnje malce bolj posvetili temu področju.

Tabela z rezultati [PDF]

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki