Izdelki leta

Objavljeno: 17.12.2013 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Fokus

Priznamo, avtorji prispevkov v Monitorju smo z leti postali nekoliko razvajeni. V vseh teh letih smo videli kup zanimivih izdelkov, zato kar nekako pričakujemo, da bo vsak naslednji še boljši, zmogljivejši. Da nas bo ob pogledu nanj vrglo s stola, če se tako izrazimo. To seveda ne gre v nedogled, zato nam morate oprostiti, če smo nad spodnjim seznamom najboljših izdelkov nekoliko bolj zadržani kot sicer.

Vsak izmed teh izdelkov je v resnici mojstrovina na svojem področju. Še pred nekaj leti bi se nam večina zdela fantastičen dosežek. Če bi ob prelomu tisočletja zapisali, da bomo leta 2013 uporabljali tablice, debele nekaj milimetrov, s štirijedrnimi procesorji, gigabajti pomnilnika in zasloni HD, za povrh pa po ceni (tedanjih) rezervnih delov, bi bržkone kdo zapisal, da gledamo preveč znanstvene fantastike. Vse to je v zadnjih nekaj mesecih, leta so v današnjih časih predolgo obdobje, postalo vsakdanje.

Dandanes, ko začenja telefon po zmogljivostih presegati osebni računalnik in ko tablice postajajo množično potrošniško blago, ni več dvoma, da v računalništvu potekajo korenite spremembe. V poplavi izdelkov vseh znamk in vrst je seveda treba paziti, da ločimo zrno od plev. To je naloga naše revije in nas piscev, zato smo tudi tokrat na enem mestu zbrali tisto, kar smo z meritvami in preizkusi postavili v ospredje.

Leta 2013 se je nekako uveljavila strategija izdelovalcev, zastavljena že leta 2012 ali morda še leto prej. Ena izmed značilnosti je, da večino najbolj vročih izdelkov danes povsod prenovijo v največ letu dni od zadnje osvežitve. Poglejmo si samo zgled Applovih iPhonov in Samsungovih Galaxyjev. To postaja prej pravilo kot izjema, analitiki pa napovedujejo, da se bo v prihodnjih letih to dogajalo celo večkrat na leto.

Računalniška industrija je bila najbolj produktivna na področju tablic in telefonov, kjer se prodaja še naprej strmo povečuje. V nasprotju z osebnimi računalniki in prenosniki, pri katerih prodajne številke še naprej upadajo, a nekateri podatki že kažejo na to, da se je padec prodaje začel upočasnjevati. Morda tudi po zaslugi Intelovih procesorjev Haswell, ki so na tem področju spočeli tiho revolucijo, saj kupec dobi višjo zmogljivost, a obenem tudi bistveno večjo energijsko učinkovitost kot v preteklosti. Nedvomno so zato sodobni prenosniki s to tehnologijo očiten korak pred tistimi iz lanske ponudbe. Danes je dober čas za zamenjavo, zlasti zaradi še naprej nižajočih se cen.

Nadaljevalo se je tudi raziskovanje tržnih priložnosti za hibride, prenosnike, ki znajo biti po potrebi tablice ali klasični prenosniki. Posledica tega in Microsoftovih novosti v Windows 8(.1) je to, da danes prevladujejo prenosniki, ki imajo zaslon na dotik. Morda bomo že čez nekaj mesecev pisali o tem, da klasični zasloni tonejo v pozabo.

Kljub Microsoftovim zapletom z okoljem Windows 8 in popravnemu izpitu z oznako 8.1 bi težko rekli, da so tekmeci kaj bistveno povečali svoj tržni delež. Alternative kot so Linux, Chromebooki in podobno ostajajo še naprej – zgolj alternative. Večjega preboja zaenkrat tu še ni videti.

Leto 2013 je potekalo tudi v nadaljevanju dvoboja Apple – Samsung. Prej partnerja, zdaj bolj tekmeca, se borita na različnih platformah in vsak z novo generacijo presega tisto, kar je naredil tekmec še pred nekaj meseci ali tedni. Posledica je med drugim ta, da je 64-bitna arhitektura vstopila tudi na področje telefonov in tablic. S takim tempom bodo žepne napravice morda že čez kako leto zmogljivejše od današnjih strežnikov. Dvoboj velikanov so občutili predvsem konkurenti, ki so največ izgubili. BlackBerry je na robu stečaja, deklasirana Nokia pa je za razmeroma majhno vsoto padla v roke Microsoftu, ki si močno prizadeva zaobrniti tok zgodovine.

Med  tablicami se je nadaljeval zasuk, začet lani. V modo so spet prišli manjši modeli (7, 8 palcev), 10-palčne pa mnogi označujejo za »prevelike«. A kaj, ko izdelovalci snujejo še večje, 12-, celo 13-palčne modele. Skupaj so tablice in telefoni, ki si večinoma delijo podobno arhitekturo, pošteno prehiteli osebne računalnike, kot jih poznamo danes. Zdi se, da tu ne bo več vrnitve.

V svetu zabavne elektronike je bilo morda še celo več sprememb kot v ožjem segmentu računalništva. Televizorji niso bili še nikoli pametnejši, kot so danes, modeli z vgrajenim dostopom do interneta so na voljo že v vstopnem cenovnem razredu. Po drugi strani nas skuša industrija prepričati, da je čas za še višjo ločljivost, imenovano 4 K (ali UHD), čeprav so cene tu še vedno zasoljene, predvsem pa primanjkuje gradiva v ultravisoki ločljivosti, ki bi opravičilo naložbo, vsaj za navdušence. Seveda je le vprašanje časa, kdaj se bo to popravilo, tako glede obsega gradiva kot cen izdelkov.

Leta 2013 smo po dolgih letih dočakali prenovo obeh glavnih tekmecev na področju igralnih konzol – PlayStation 4 in Xbox One sta nova aduta, ki merita ne samo na ljubitelje iger, temveč tudi digitalnih vsebin. Toda trg se je spremenil, igralne konzole se bodo morale spoprijeti s konkurenco v tablicah in telefonih. Ali bo Microsoftovi in Sonyjevi konzoli uspelo zaobrniti ta trend, bo hitro pokazal čas.

Pri spletnih storitvah in celo programski opremi v širšem pomenu bi za preteklo leto lahko zapisali skoraj enako ugotovitev kot pri strojni opremi. Spletni velikani so z manjšimi izboljšavami zgolj vzdrževali stanje in povečevali tržni delež. Nekaj manjših igralcev je zato zopet izpadlo, a se je na vsakega izločenega našlo še več novih podjetij, ki čakajo na svojo priložnost. Družabna omrežja, pomnilniki v oblaku in geolokacijske storitve so bile v ospredju na tem področju, a večjih premikov nismo zaznali. Če dobro pomislimo, so prav vsi izdelovalci osvežili svoje operacijske sisteme (Windows, MacOS, Android, iOS), a povsod brez predstavitve dramatičnih novosti.

Nekaj obetavnih tehnologij, ki smo jih napovedovali že leto pred tem, pričakovali pa leta 2013, kljub vsemu ni doseglo potrebnega preboja. Danes sicer vsi govorijo o 3D tiskalnikih, toda izbira je še vedno razmeroma skromna, namenjena res največjim navdušencev, predvsem pa se tega vročega kostanja še ni resno lotil noben od velikih izdelovalcev. Če je verjeti poznavalcem, je le vprašanje časa, kdaj se bo to spremenilo.

Kupci še naprej pričakujemo, da se bo premaknilo še na dveh področjih – pri brezžični tehnologiji NFC, ki je skupaj z digitalnimi denarnicami za zdaj le nedorečen obet, ne pa vsakdanje dejstvo, prav tako pa izdelovalci še niso povsem planili po tehnologiji brezžičnega napajanja. Toda za te in druge tehnologije se priložnosti ponujajo že leta 2014.

• • •

V nadaljevanju si lahko preberete, katere izdelke uredništvo tudi danes, ob koncu leta 2013, smatra za najboljše in vsekakor vredne nakupa.

Avtorji posameznih zapisov so isti, ki so tekom leta izdelke tudi preizkusili: Vladimir Djurdjič, Žiga Četrtič, Jure Forstnerič, Matej Šmid, Boris Šavc, Miran Varga, Žiga Veber, Anže Tomić.

Zmogljivi prenosnik
Lenovo ThinkPad T430U

Lenovo s svojimi ThinkPadi ostaja zvest zasnovi in visoki kakovosti izdelave, zato  je med najbolj priljubljenimi prenosniki za poslovno rabo. Thinkpad T430u je za povrh vsega tanek ultrabook, ki bo navdušil tudi marsikaterega domačega uporabnika. Ohišje  prenosnika je dovršeno  in  dodelano,  v rokah  pa  daje  dober,  kompakten občutek. Vgrajen je 14-palčni zaslon, ki sliko prikazuje v ločljivosti 1366 × 768 pik, a je zgolj povprečne kakovosti, z nekoliko slabšo osvetlitvijo na robovih. Pod zaslonom  pa najdemo  preverjeno  tipkovnico, ki  ne  razočara.

Na voljo je paleta različnih tehničnih zasnov, naš preizkušeni model je bil opremljen z Intelovim procesorjem Core i7 3517U pri taktu 2,20  GHz,  8 GB  RAM  in  128  GB  enoto SSD. Za grafiko skrbi grafična kartica GeForce GT620M z 1 GB lastnega pomnilnika. Pri preizkušanju se je prenosnik izkazal za zelo hitrega, omeniti velja tudi dobro hlajenje, ki poskrbi, da se prenosnik ne greje pretirano tudi ob zahtevnejši rabi.

Zaradi  tanjšega  ohišja  se  moramo  sprijazniti tudi z nekaj kompromisi. Tako najdemo na desni strani le dva vhoda USB različice 3.0 in LAN ter vhod za slušalke,  na  desni  pa  čitalnik  pomnilniških kartic. Pod zaslonom se na zadnji strani skrivata vhod MiniDisplay in HDMI. Optične enote ni, boljši modeli pa imajo na voljo prostor za kartico SIM. Akumulator  je  na  naših  preizkusih  zdržal  dobrih  pet  ur,  to  bi  moralo  zadostovati tudi  zahtevnejšim  uporabnikom.  Glede na velikost  in  težo,  manjšo  od  dveh  kilogramov,  nas  bo  lahko  spremljal  na  poti  in  se ne bomo obremenjevali z dodatnim bremenom za prenašanje.

Cenejši prenosnik
Dell Inspiron N5520 – 3105

Dell Inspiron N5520 – 3105 je na naši lestvici na vrhu zdržal presenetljivo dolgo, in to v razredu, kjer je konkurenca sila močna in se modeli nenehno spreminjajo.  Dellov prenosnik je značilen predstavnik srednjega razreda, ki stavi na klasično zasnovo. Zaprt je v nekoliko bolj ovalno oblikovano ohišje, grajeno iz plastike povprečne kakovosti, a po trdnosti prevlada nad večino cenejših, pa tudi podobno cenjenih izdelkov. Svetleča plastika ohišja, ki želi posnemati dražje materiale, deluje na pogled precej ceneno, a se med rabo izkaže s precej dobro kakovostjo.

Osnovna ločljivost svetlečega 15,6-palčnega zaslona 1366 × 768 se zdi sicer nekoliko za časom, a je zaslon precej svetel in tako kljubuje močnejši svetlobi iz okolice. Med strojno opremo navduši tudi razmeroma velik prostor na disku, ki meri okrogel TB. Same zmogljivosti prenosnika, ki jih zagotavljata Intel Core i5-3210M in 4 GB pomnilnika, so povprečne, čeprav se je grafična kartica na našem preizkusu glede na ceno povsem solidno obnesla.

Zanimiv je zvočniški del prenosnika, ki postreže ne le z glasnostjo, temveč tudi z dovolj stabilnimi visokimi toni pri najvišji glasnosti. Glede na opremljenost, kakovost in zmogljivosti se zdi cena 748 evrov primerno postavljena, pa čeprav je za podobno vrednost mogoče dobiti tudi bolje opremljene izdelke.

Ultrabook
Apple MacBook Air

Apple je pred leti s prenosnikom Air pokazal, kakšni bi morali biti prenosni računalniki. Vmes so ga še izboljšali, najnovejšo generacija pa dokazuje, da še vedno sodi v sam vrh. Novi  model  ohranja  zunanjost  predhodnika – enak  zaslon,  enako   od zadaj  osvetljeno  tipkovnico  itd.  Dva vmesnika USB 3.0, en vmesnik Thunderbolt in  bralnik  pomnilniških  kartic  SD.  Novost je  brezžični  omrežni  vmesnik,  ki  zdaj  podpira novi standard brezžičnih omrežij, IEEE 802.11AC.

Spremembe  so  tako  očem  skrite.  Prva  je uporaba novih procesorjev, cenejši model (v obeh velikostih, tako 11- kot 13-palčni) uporablja novi Intelov procesor Core i5 (model 4250U), ki bije pri taktu 1,3 GHz. Bistveno  večja  posebnost  novega  procesorja  je  varčno  delovanje,  po zaslugi  katerega zdrži novi Air zares noro dolgo brez polnjenja.  Pri  predhodniku  smo  brez  težav  delali več  kot  sedem  ur,  tu  pa  vsaj  deset  ur  (ob uporabi  povezave  WiFi).  To  je  bolje,  kot  doseže  marsikateri prenosnik v navezi z dodatnim akumulatorjem, premaga pa tudi večino tablic.

Za  grafiko  bo  tako  kot  pri  predhodniku  skrbela  vgrajena  Intelova  rešitev  (Intel HD5000), ki ni nič posebnega, a tega prenosnika seveda ne kupujemo z igrami v mislih. Pomnilnika je še vedno 4 GB (vsaj pri osnovni različici, ki smo jo preizkusili), disk je vrste SSD, velikost pa 120 GB.

Cena  novinca  je  praktično  enaka ceni predhodnika – pri nas 1175 evrov. Čeprav se sliši veliko (no, saj  tudi  je),  pa  za  ta  denar  težko  najdemo enakovrednega  konkurenta. So pa nadgradnje (večji disk, več pomnilnika)  s  strani  uporabnika  nemogoče;  če  si  jih  omislimo  pri  Applu,  pa  jih  žal krepko preplačamo (možne  so le takoj pri nakupu).

Zmogljiva tablica
iPad Air

Peta generacija tablice, ki je pred tremi leti spočela revolucijo, navduši predvsem z obliko in občutkom v roki. Applov iPad Air je zaradi manjšega števila diod LED in posledično prostorninsko skromnejše baterije trenutno najlažja tablica (z diagonalo okoli deset palcev). S težo 469 g in priročnim oblikovanjem je bliže elektronskim bralnikom kot polnokrvnim tablicam, s katerimi lahko v nekaterih primerih popolnoma nadomestimo družinsko računalo. Ostrina slike, neproblematično izrisovanje tudi najbolj hudih iger ter (prvič) zvok v stereo tehniki naredijo zelo zanimivo in kakovostno uporabniško izkušnjo, ki jo toplo priporočamo.

Odločitev o nakupu je odvisna predvsem od osebne preference, kateri operacijski sistem nam bolj ugaja. Če nam kljub očitni zaprtosti sede povezanost z ekosistemom vsebin, ni boljše izbire. Smo v obdobju, ko odločilne prednosti niso več na strani strojne in programske opreme, čeprav je slednja odlično nadgrajena v iOS 7, temveč v naboru vsebin, ki jih za posamezno platformo lahko dobimo na trgu. Apple se tega zaveda, zato na strojnem področju dela zgolj manjše korake in se posveča bolj uporabniški izkušnji kot zveneči opremi vsakega novega modela. Pristop ima večinoma prednosti, pograjamo lahko le en gigabajt pomnilnika, kar se zna v prihodnosti izkazati za problem pri zahtevnejših aplikacijah, ki bodo skušale izžeti zadnji atom moči procesorja in grafične kartice te tablice.

Cenejša tablica
Asus Memopad HD7

Podjetje Asus zna delati tablice. Trditev je navsezadnje potrdil sam Google, ko je Tajvancem zaupal izdelavo (odlične) tablice Nexus 7. S slednjim tablični računalnik manjšega formata Memopad HD7 deli obliko. Kljub podobnosti na prvo žogo ne gre za enak izdelek, saj je tablica Memopad HD7 najnižjega cenovnega razreda, to pa se ji najbolj pozna pri izdelavi ohišja. Cenena plastika v rokah ne vzbuja zaupanja vrednega občutka, za nameček poskrbi za uhajanje svetlobe ob straneh. Sicer soliden zaslon IPS z ločljivostjo 1280 × 800 tako ob robovih kazijo graje vredne bele lise.

Napravo s hitrostjo 1,2 GHz poganjajo štiri jedra procesorja ARM Cortex A7, ki skupaj poskrbijo za povečini gladko delovanje operacijskega sistema Android 4.2. Povečini zato, ker kljub zmogljivemu drobovju (za ta cenovni razred) občasno prihaja do težav z zaznavanjem dotika. Nevšečnost pripisujemo slabši plasti zaslona, ki zaznava dotike. Kljub verjetno najslabši kombinaciji materialov in strojne moči z Asusovim logotipom Memopad HD7 za 180 evrov še vedno ponuja veliko več od kitajskih anonimnežev s primerljivo cenovno postavko, zato sicer povprečen izdelek uporabnikom s plitvejšimi žepi kljub vsemu priporočamo.

Majhna tablica
Google Nexus 7

Naprave Nexus zaznamuje prodajanje brez dobička. Za nizko ceno z njimi dobimo precej več kot s podpovprečnimi izdelki kitajskih izdelovalcev neznanega imena. Naveza Google Asus se že v drugo uspešno izkaže. V primerjavi z lanskim modelom je najbolj napredoval zaslon, ki ima zdaj matriko IPS in polno ločljivost 1920 × 1200. Zaradi velikosti sedmih palcev ima novi Nexus 7 gosto posejanost slikovnih pik, 323 na palec.

Ohišje je iz mešanice plastike in gume. Gre za všečen material, ki lepo sede v roko in preprečuje zdrs naprave. V osrčju naprave je Qualcommov Snapdragon S4 (1,5 GHz) nadomestil Nvidiino Tegro 3, pomnilnik se je povečal z enega na dva gigabajta RAMa, prostor na disku pa pri manj zmogljivem modelu podvojil na 16 GB. Na sicer odlični napravi morda pogrešamo le režo za pomnilniške kartice MicroSD, ki bi osnovno kvoto prostora zahtevnejšim uporabnikom pomagala povečati. Prav tako ni mogoče zamenjati vgrajene baterije. Taki pomisleki ob nizki ceni zmogljive tablice hitro izginejo. Žal je pri nas cenovna postavka precej višja kot čez lužo, zato je Nexus 7 smotrno uvoziti prek prijateljev ali ob pomoči spleta.

Pametni telefon, prvič
iPhone 5S

Letos je Apple predstavil dva telefona s številko 5 v imenu. Prvi je cenejši 5c, ki je strojno skorajda povsem enak lanskemu iPhonu 5, drugi pa sliši na ime 5s. Ta je tako kot vsi drugi modeli s črko s bolj ali manj ohranil zunanjo podobo lanskega telefona, prave nadgradnje pa so postorili v notranjosti. Apple je zopet naredil velik skok pri fotoaparatu, ki sicer ohranja 8-megatočkovno tipalo, a je to zdaj večje. Večje pike pomenijo boljše zajemanje slik v temnejših razmerah, fotoaparatu pa pomaga še nekaj programskih posodobitev, kot je zajem 10 sličic na sekundo, nato izberemo tisto, ki nam je najbolj všeč. 5s zmore tudi zajemanje videa v počasnem posnetku in, ko potegnemo črto, je fotoaparat v iPhonu za marsikoga lahko najmočnejši razlog za nakup tega telefona. Največji napredek je doživel motor telefona, ki sicer računa pri enaki frekvenci kot lanski model, a 1,3 GHz zadaj stoji na 64-bitnih temeljih. Poleg procesorja in grafične enote je nov tudi čip M7, ki je namenjen spremljanju vseh vgrajenih tipal in drugih stalnih opravil, za kar ne potrebujemo polne moči potratnega procesorja, saj zadošča že energijsko varčnejša različica. Strojna moč je tako zagotovljena in gre z roko v roki s sedmo različico operacijskega sistema iOS, ki je zastavil nove oblikovalske smernice. Te so nekatere tudi neprijetno presenetile. iPhone 5s je konkreten korak naprej in bo Apple brez težav obdržal na vrhu, a je konkurenca vsako leto malo bliže.

Pametni telefon, drugič
Nexus 5

Telefoni Nexus so v težkem položaju, saj v njihovo promocijo ne vlagajo nobenih sredstev in povprečnemu kupcu blagovne znamke Sony, Samsung in HTC pomenijo več, čeprav s svojimi telefoni dostavljajo slabšo izkušnjo. Novi Nexus je trenutno najcenejša naprava, ki vsebuje najsodobnejši Qualcommov sistem na čipu, Snapdragon 800 s štirijedrnim procesorjem na 2,28 GHz in grafično enoto Adreno 330 ter 2 GB pomnilnika RAM. Končno so uradno podprta tudi omrežja LTE, pri čemer velja opozoriti, da Nexus 5, kupljen v ZDA, ne podpira slovenskih LTE frekvenc. Velikost zaslona je zdaj 4,95 palca, a ne gre za zajetno napravo, ki s 130 grami sodi med lažje telefone. Ponujena cena (prek nemške trgovine Play smo ga kupili za 360 evrov) je glede na vgrajeno strojno in programsko opremo izvrstna, saj so primerljive naprave brez vezave na voljo za 600 evrov in več. Zmogljivost vgrajenega akumulatorja (2300 mAh) ne vzbuja pretiranih obetov po avtonomiji, a se v praksi odreže zelo solidno in ovrže negativna pričevanja prvih spletnih opisov. Oblikovanje sledi liniji Nexus, ki je bila vedno dokaj neizrazita, in nadaljuje tradicijo prednje strani brez logotipov. To poleg Googla počne le še Apple. Zopet nekoliko šepa fotoaparat, ki Applovemu 5s ne dela konkurence, saj ne dostavlja dobrih slik tako dosledno. Nexus 5 je trenutno najboljši telefon z operacijskim sistemom Android in prvi nosilec zadnje različice 4.4. Ta je na telefonu brez preobleke, kar je v tekmi z Galaksijami, Xperijami in HTCjevimi izdelki še vedno najmočnejši adut Googlovega telefona.

Cenejši pametni telefon
Nokia 520

Pri najcenejših pametnih telefonih je odločitev za nakup najtežja, saj je podhranjenih narav toliko, da se hitro lahko odločimo za aparat, ki nam bo bolj v napoto kot korist. Apple ta del trga mirno prezre, na androidni strani pa je izbire toliko, da je včasih težko slediti vsem blagovnim znamkam, ki uporabljajo Googlov operacijski sistem. Osrednja težava teh naprav je podhranjenost, saj starejša strojna oprema v najcenejšem rangu še vedno ne zmore dostaviti povsem tekoče izkušnje. Tu stopi na prizorišče Windows Phone, ki tudi v cenejših napravah teče odlično. Najlepši zgled tega je Nokia Lumia 520, ki brez vezave stane 180 evrov, ob vezavi pa jo je mogoče dobiti tudi za 1 evro. Gre za telefon z odličnim zaslonom, ki sliko riše pri 480 x 800 in dostavi žive barve. Na zadnji strani je petmegatočkovna kamera, ki solidno deluje le v svetlih razmerah. To dodatno poslabša dejstvo, da na telefonu ni bliskavice. Delovanje samega sistema je sicer tekoče, tudi poganjanje zahtevnejših aplikacij (kot so igre) zmore brez večjih težav. Nemara najopaznejše odstopanje od dražjih telefonov je moč zaznati pri povezovanju z brezžičnimi omrežji WiFi, kjer na večji razdalji prej izgubimo signal. Največja hiba Windows Phona je še vedno pomanjkanje aplikacij, ki sicer nenehno kapljajo v trgovino, vendar jih je še vedno veliko manj kot pri konkurenci.

Fotofon
Nokia Lumia 1020

Telefon ni več samo »tele« in »fon«, temveč tudi fotoaparat. Tega se dobro zavedamo in zato ob vsakem prihodu novih najboljših in najpametnejših vzamemo pod drobnogled njihove fotografske zmogljivosti. In čeprav smo med drugim dočakali nove iPhone, Samsung Galaxy S4 in HTC One, si lovoriko najboljšega fotofona letošnjega leta zasluži Nokia Lumia 1020.

Njeno fotografsko oko je resda vpadljivejše kot pri zgoraj omenjenih tekmecih, a ne kazi podobe telefona. Recimo le, da se ne sramuje ksenonske bliskavice, objektiva Carl Zeiss z optično stabilizacijo in velikega, kar 41-milijonskega svetlobnega tipala. In prav je tako. Nad fotografijami smo bili prijetno presenečeni, predvsem v slabših svetlobnih razmerah in pri zajemu podrobnosti na splošno. Velika ločljivost zajema fotografij je namenjena tudi rabi digitalnega zuma, ki zadovoljivo nadomesti pri telefonih večkrat objokovano odsotnost optičnega približevanja motivov. Našo željo po pritoževanju pa je potešila skromnejša kakovost zajetega videa.

Lovoriko si Nokia Lumia 1020 zasluži še za dodelane in premišljene fotografske aplikacije. Ne moremo se ogniti temu, da nas okolje Windows Phone omejuje bolj kot Android in iOS, tako da je priložena programska oprema še toliko pomembnejša. Nastavljamo lahko namreč vse pomembne fotografske parametre, uporabniški vmesnik pa poteši tako začetnike kot napredne fotografe, ki se jim ne ljubi vsakič s seboj prenašati nekaj kilogramov opreme. Obljubljena je namreč celo programska nadgradnja, ki bo omogočala zajem v surovem zapisu (RAW). Še ena, preprostejša aplikacija pa je na voljo tistim, ki jih zgrabi panika ob vsaki dodatni ponujeni nastavitvi. Dokaz, da je omejevanje lahko alternativa in ne nuja.

Najbolj neuporabna naprava
Samsung Galaxy Gear

V Monitorju vsako leto preizkusimo kup izdelkov in nad veliko večino smo bolj ali manj navdušeni. Zavedamo se namreč, da izdelek, ki temu ni všeč, mu ne odgovarja za to, za kar bi ga potreboval, komu drugemu vendarle povsem zadošča, nemara ga celo navdušuje. Vsak izdelek ima prednosti in slabosti.

To velja tudi za Samsungovo pametno uro Gear, ki smo jo nedavno preizkušali v Monitorju (in jo že prej nestrpno čakali nekaj mesecev). V resnici bo tudi nad njo gotovo kdo navdušen, ne nazadnje Samsung trdi, da so jo prodali 800.000 kosov (četudi druga poročila govorijo o številkah, ki so bliže 50.000). Toda v resnici je treba reči, da je Gear izdelek, ki razočara, če vemo, kaj vse smo od njega pričakovali. Pametna ura, ki bo iz nas naredila »startrekovce« in bo nazadnje nadomestila pametne telefone, ki nam danes (vedno bolj) polnijo hlačne žepe in torbice, pač ni. Je dovolj dobra ročna ura, ki se dovolj dobro povezuje s pametnim telefonom in za katero je trenutno na voljo tudi nekaj malega aplikacij, to pa je tudi vse. Uporabnikov, ki ročne ure vedno bolj uporabljajo le kot modni dodatek, zagotovo ne bo spremenila.

V resnici je vedno bolj očitno, da jo je Samsung naredil le zato, ker se že nekaj let širijo govorice o tem, da »jo bo« naredil tudi Apple. Zato se je Samsung vsaj enkrat potrudil biti prvi. To mu je res uspelo, sam izdelek pa se mu v resnici ni posrečil. Več sreče prihodnjič.

Zmogljivi fotoaparat DSLR
Canon EOS 70D

V razredu zmogljivih aparatov DSLR s tipalom velikosti APS-C je zgodba tako pri Canonu kot pri Nikonu precej podobna, le da se je odvijala s časovnim zamikom. Nikon ima take zmogljive aparate DSLR že nekaj časa razdeljene na napredne amaterske in profesionalne, Canon pa je delitev uvedel šele dve generaciji nazaj. A njuna paradna konja že dolgo časa nista doživela nikakršne spremembe (govorimo o modelih Canon EOS 7D in Nikon D300s). Razlog se skriva v vedno dostopnejših aparatih polnega formata, ki so profesionalcem ljubši.

Tehnično osveženi aparati, umeščeni stopnjo niže, tako pridobivajo na zmogljivostih, da poseganje po najzmogljivejših počasi izgublja smisel.

Kar je pred časom storil Nikon z modelom D7000, je tokrat ponovil tudi Canon z modelom EOS 70D. Gre za aparat, ki se uvršča pol razreda nad predhodnika, saj njegovo ohišje deluje nekoliko bolj resno in vzdržljivo, opremljen pa je z zelo zmogljivim sistemom ostrenja. Ta ponuja kar 19-točkovno samodejno ostrenje, ki ga je prevzel po najzmogljivejšem modelu, vseh 19 točk pa je križne vrste, kar močno izboljša zmogljivosti v robnih razmerah.

Podobne zmogljivosti in odlično tipalo najdemo tudi pri konkurenci, Canon pa je z modelom 70D postregel s pravo malo revolucijo. Njihovi inženirji so tokrat s tehnologijo dvojnih pik na tipalu omogočili v načinu živega predogleda tudi ostrenje ob pomoči zaznavanja faze.

S tem so način živega predogleda dvignili še za raven više, saj je ostrenje močno izboljšano in veliko hitrejše. Močno so izboljšali  tudi uporabno vrednost starejših objektivov s samodejnim ostrenjem, celo pri zajemanju videa (razen glasnosti). Skrivnost je v tem, da aparat lahko natančneje določi, kam in kako daleč je treba usmeriti objektiv, zato je med ostrenjem veliko manj nepotrebnega »vrtenja«. EOS 70D je tako postal odlično vsestransko orodje, uporabno tudi za zajemanje videa s samodejnim ostrenjem.

Cenejši fotoaparat DSLR
Nikon D3200

Nikon je lani predstavil model D3200, ki je postavil nove meje na področju ločljivosti in tudi splošnih zmogljivosti tipala v tem razredu. Poleg ločljivosti je izboljšal občutljivost za šum in dinamični razpon glede na predhodni model, njegova reprodukcija barv pa nas je zelo navdušila. Podobno tipalo so kasneje dobili tudi zmogljivejši bratje D5200, D5300 in D7100, vsi štirje pa se na priljubljeni lestvici zmogljivosti tipal DxOMark uvrščajo zelo visoko – med tipalni polnega formata prejšnje generacije.

Od razreda zmogljivejšega brata ga pravzaprav ne loči veliko, ključne razlike so odsotnost zajemanja videa pri 60 sličicah na sekundo, naprednejšega sistema ostrenja, eno zaslonko nižja največja občutljivost ISO in zaslon, ki pri modelu D3200 ni vrtljiv.

Tudi razred više še ne najdemo vgrajenega motorja, namenjenega ostrenju s starejšimi Nikonovimi objektivi. Modeli, ki to omogočajo, so cenjeni vsaj 50 % više (morebitna zaloga modelov D90 in D7000). Tako ponuja D3200 glede na ceno odlično izbiro, saj omogoča zajemanje zelo kakovostnih fotografij, njegov zaslon pa za razliko od predhodnih modelov fotografije tudi zelo dobro prikazuje.

D3200 omogoča zajemanje zelo kakovostnega videa polne ločljivosti pri 24, 25 in 30 sličicah na sekundo, zato bo skupaj z zmogljivim tipalom zadovoljil tudi napredne uporabnike s plitvimi žepi. Bistveno je, da aparat zaradi odličnega tipala omogoča izdelavo končnih izdelkov praktično enake kakovosti kot njegovi zmogljivejši bratje, le pot do tja je zaradi odsotnosti nekaterih pomagal nekoliko bolj zahtevna.

Konkurenca v tem cenovnem razredu tudi dobro leto po predstavitvi ne ponuja ničesar, kar bi se lahko po fotografski kakovosti primerjalo z modelom D3200, saj ga je skupaj z Nikonovo pregovorno vzdržljivostjo ohišja pri spletnih prodajalcih s stabiliziranim objektivom mogoče dobiti že za 420 evrov.

Zmogljivi kompaktni fotoaparat
Sony RX100

Sony je lani močno razburkal trg kompaktnih aparatov, saj je s svojo ponudbo povsem skrenil s poti, tja,  kamor si pred njimi ni upal še nihče. Letos se ta pot le še nadaljuje, z modeli RX1, RX1R in brezzrcalniki polnega formata.

A začelo se je ravno s predstavitvijo vrhunskega RX100, ki je zaradi svoje takrat zelo visoke cene vzbudil veliko dvomov o smiselnosti takega modela, še posebej manjšanja padca kupne moči povprečnega uporabnika. Poleg tega je Nikon takrat trgu že ponudil aparate serije Nikon1 z enakimi tipali. Tem je objektive moč tudi menjavati, prilagodljivost sistema pa je bila vselej na strani naprednih uporabnikov.

A Sony RX100 je navdušil s svojim odličnim vgrajenim objektivom, kljub nekoliko omejenemu razponu 28–100 mm (preračunano na format Leica). Poleg tega je aparat takoj navdušil z izvrstnimi preizkusnimi fotografijami na priznanih spletnih straneh in izjemnem dinamičnem razponu, ki ga konkurenca ni dosegala. Vse skupaj je združeno v presenetljivo kompaktnem ohišju, zato RX100 navdušuje še danes.

Prave konkurence RX100 pravzaprav nima, saj so napredni kompaktni aparati, kot so Panasonic DMC-LX7, Canon G16 in Nikon P330, razporejeni po preostalih razredih. Skupno pa jim je to, da so opremljeni z veliko manjšimi tipali, ki ne dosegajo kakovosti Sonyjevega posebneža. In potem so tu spet drugi, opremljeni s še zmogljivejšimi tipali (nekaj smo jih že omenili), ki pa so cenovno umeščeni precej visoko.

Sony RX100 tako predstavlja odlično razmerje med kakovostjo fotografije, uporabniško izkušnjo in ceno, ki se je že spustila pod 500 evrov.

Srednje zmogljivi kompaktni fotoaparat
Nikon Coolpix S9500

Gre za evolucijskega naslednika modela S9300, serija pa sledi zanimivi kompaktni zasnovi serije S8000, ki smo jo hvalili že pred leti. Model S9500 premore še nekoliko razširjen razpon objektiva in tipalo ločljivosti 18 milijonov pik, dodali pa so mu tudi možnost upravljanja prek povezave Wi-Fi.

Gre za prestižen kompaktni izdelek, ki ima poleg zelo dobrega objektiva z 22-kratnim razponom goriščnic, ki se začnejo že pri 25 mm, tudi kakovostno aluminijasto ohišje. Pri enoročnem fotografiranju temu sicer zamerimo nekoliko slabše držalo na sprednji strani, zadaj pa je zelo dobro gumirano mesto za desni palec.

Nekaj pameti premore Nikon v navezi s povezavo Wi-Fi, saj ga lahko s telefoni in drugimi mobilnimi napravami upravljamo prek aplikacije, uporabiti pa zna tudi kartice SD Eye-Fi. Ker gre za dobro opremljen aparat, ne manjka niti sprejemnik GPS, s katerim lahko aparat zazna, kje so bile zajete fotografije.

Tipalo, izdelano v tehniki CMOS, je sposobno prikazati zelo veliko podrobnosti, a tudi po zaslugi  programske težnje aparata k dodatnem ostrenju fotografij. Nekoliko bolj v povprečju je njegova občutljivost za šum, občutljivost tipala pa je mogoče prilagajati do vrednosti ISO 3200.

Nikon S9500 zmore veliko več, kot bi mu na prvi pogled pripisali, saj je opremljen z objektivom z dobro stabilizacijo slike, ki je zelo koristna tudi pri zajemanju videa, poleg tega so popačenja objektiva zelo majhna. Enostavno je tudi upravljanje, čeprav zahteva, razen pri tistih, ki že imajo Nikon 1, nekaj privajanja. Zamerimo mu predvsem odsotnost izdatnejših ročnih nastavitev, ki bi jih glede na preostale zmogljivosti lahko prav tako vključili vanj. A uporabniki, ki to pričakujejo, bodo verjetno pogledali drugam, saj gre v tem primeru za aparat, ki omogoča izdelavo dobrih fotografskih izdelkov in kar najpreprostejše upravljanje.

Cenejši kompaktni fotoaparat
Canon Ixus 240HS

Ixus 240HS je aparat, ki se po številnih lastnostih uvršča med prestižne žepne modele, v zadnjem času pa je na račun spletnih prodajalcev postal zelo dostopen tudi tistim, ki želijo poceni žepni model. Razlog verjetno tiči v tem, da ni več rosno mlad in da večina upravljanja z njegovim vmesnikom poteka prek zaslona, občutljivega za dotik, kar se v fotografskem svetu večinoma ne obnese. A dejstvo je, da gre še vedno za enega zmogljivejših žepnih fotoaparatov.

Omenjeni zaslon je pravi velikan, saj njegova diagonala meri 8 cm, poleg tega pa razen pri zelo močni svetlobi upravljanje ni posebej težavno. Res je, da v takšni razmerah nastane veliko fotografij, a sprožilec in stikalo za zumiranje ostajata klasične zasnove.

Tipalo vrste CMOS ima 16 megapik ločljivosti in se tako kot večina modelov z oznako HS ponaša z zelo dobro občutljivostjo za šum. Pred njim stoji objektiv, ki je zelo dobro optično stabiliziran, ima kljub le 5-kratni povečavi široki kot pri kar 24 mm, in to ob odprtosti zaslonke f 2,7.

Odlična je za razred žepnih aparatov tudi kakovost videa polne visoke ločljivosti.

Za nameček je 240 HS opremljen še s povezavo Wi-Fi, ki omogoča pošiljanje fotografij na pametni telefon prek namenske aplikacije, ko so fotografije na pametnem telefonu, pa omejitev praktično ni več.

Tisti, ki potrebuje zmogljiv žepni aparat in se lahko sprijazni z nekoliko manj prijetno izbiro nastavitev prek zaslona, občutljivega za dotik, bo našel v tem Ixusu pravo stvar. Zaprt je v odlično aluminijasto ohišje, ki je za povrh dobavljivo tudi v številnih barvah, njegove fotografske lastnosti pa so zelo dobre, saj se lahko po kakovosti fotografij primerja tudi z dvakrat dražjimi modeli. Kot smo že omenili, je bila na našem preizkusu njegova največja šibkost prav zabeljena cena, a se je v času popustov in novih prihajajočih modelov pri nas spustila do zelo ugodnih 135 evrov!

Vodoodporni fotoaparat
Nikon Coolpix AW110

Nikonov AW100 je pred časom dodobra spremenil dojemanje razreda kompaktnih dvoživk, saj so z njim v Nikonu dokazali, kako uporaben in vsakdanji je lahko aparat, ki ga lahko odpeljemo do 10 m pod vodno gladino. Njegovo ohišje je na prvi pogled le v določenih podrobnostih razkrivalo vzdržljivo naravo, poleg tega je bil opremljen z odličnim tipalom in učinkovito optično stabilizacijo slike.

Njegov naslednik AW110 sicer ni več tak posebnež, saj na trgu najdemo tehnično podobno zmogljive modele, ki prav tako kot AW110 omogočajo tudi zajemanje kakovostnega videa v polni visoki ločljivosti, poleg tega so opremljeni z zmogljivimi širokokotnimi stabiliziranimi objektivi. Prav tako smo na trgu že pred prihodom modela AW100 našli aparate, katerih ohišje na prvi pogled ne razkriva svoje divje narave. A le redkim je uspelo tako dobro združiti oboje.

Za nameček je vzdržljivost ohišja novega AW110 korak pred vsemi drugimi, saj omogoča potapljanje do globine 18 m, kar je meja osnovnega rekreativnega potapljanja z jeklenko!

Njegovo tipalo je v primerjavi s predhodnikom precej podobno, a se ponaša z nekoliko manjšo zrnatostjo pri enakih občutljivostih. Mali AW po novem omogoča tudi zajemanje zaporednih fotografij pri 8 slikah na sekundo in zajemanje videa pri 240 sličicah na sekundo.

Tudi sicer je novi AW tehnično podkovan po sodobnih standardih. Omogoča povezljivost s pametnimi telefoni prek povezave Wi-Fi in upravljanje aparata prek aplikacije.

Nikon Coolpix AW110 je ena najzmogljivejših dvoživk. Njegova cena je z dobrimi 260 evri precej zmerno postavljena. Njegova največja hiba v primerjavi s konkurenco je predvsem razmeroma ozek najširši kot zajema pri 28 mm, še posebej v vodi, ko se kot zajemanja dodatno zoži za približno tretjino. A v primerjavi s konkurenco ima toliko prednosti, da si brez težav zasluži naziv najboljšega tovrstnega izdelka leta. Obenem ostaja zunaj vode še vedno precej enakovreden »kopenskim« modelom, to je pri konkurenci redko.

Velik televizor
Panasonic TX-P50ST60E

Monitorjevi testi televizorjev so v zadnjih letih skorajda v celoti preplavljeni z različnimi modeli televizorjev z osvetlitvijo iz diod LED. Kljub temu monitorjevci, kot pravi tehnični zanesenjaki, prisegamo tudi na plazemske zaslone, saj nam je všeč njihov bogat in pravilen barvni prikaz v navezi z izjemno kontrastno sliko. Predvsem to nam, denimo, v celoti odtehta tistih nekaj evrov več, ki jih bomo vsako leto porabili za plačilo računa za elektriko. A plazme se v prihodnjih letih verjetno poslavljajo s trga, saj jih zaradi izjemnih cenovno-stroškovnih pritiskov izdelujejo le še redki izdelovalci. Tehnično superiorna tehnologija se mora namreč umakniti cenovno dostopnejši. Sami zato priporočilo za velik televizor dajemo modelu Panasonic TX-P50ST60E, ki je eden najbolj prepričljivih predstavnikov televizorjev z diagonalo slike 127 cm in ceno okoli evrskega tisočaka. Za »jurja« dobimo res odlično 2D sliko s pristnim prikazom črne barve in njenih odtenkov (zahvala tehnologiji Infinite Black Pro), prav tako se v televizor vgrajeni matematik (izdelovalec navaja t. i. 2500 Hz) zelo dobro odreže pri glajenju robov ob prikazu hitrejšega gibanja. Tudi prikaz 3D slike je po zaslugi aktivne tehnologije očal zelo dober, očala so lahka in udobna, le malce več svetilnosti bi si želeli. Zvočni del televizorja se odreže povprečno, vgrajeni predvajalnik pa zna prek ključka USB predvajati večino avdio-video vsebin. Pohvalimo lahko še prenovljeni uporabniški vmesnik televizorja, grajo pa si zasluži zastarel daljinec, ki preprosto ne sodi k pametnemu televizorju. Potencialne kupce pa moramo opozoriti še na odseven zaslon televizorja, kar ga naredi manj primernega za rabo v prostorih z veliko sončne svetlobe.

Dostopnejši televizor
Philips 42PFL4208K

Na področju televizorjev srednje velikosti (to je danes nekje okoli 40 do 42 palcev) je gneča silno velika, zanimivih modelov pa cel kup. Med njimi vsaj nekoliko izstopa Philips 42PFL4208K, tako po prijetnem videzu kot tehničnih lastnostih. S tehnične plati ima televizor skoraj vse, kar bi želeli –  visoko frekvenco osveževanja (400 Hz), tehnologijo LED in žično ter brezžično povezavo. Manjka le podpora 3D prikazu slike, a to bodo v tem cenovnem razredu pogrešali le redki. Letošnji modeli Philips se namreč lahko pohvalijo z vrsto lokaliziranih spletnih aplikacij, zato je prek televizorja dostopnih zelo veliko spletnih video vsebin, s katerimi si lahko uporabniki krajšamo čas takrat, ko na TV programih ne najdemo ničesar zanimivega.

Eleganten in tanek Philips 42PFL4208K prikazuje lepo 2D sliko polne visoke ločljivosti, odlikuje pa ga tudi nizka poraba energije. Od tekmecev se loči tudi po nadpovprečnem zvoku za svoj cenovni segment, ima pa tudi zelo bogat nabor različnih avdio, video in drugih priključkov. Vgrajeni večpredstavni predvajalnik v navezi s posrečenim daljincem še poenostavi predvajanje najrazličnejših vsebin in datotek.

Zmogljivi monitor
Dell U2412M

Dell U2412M je prava »legenda« naših preizkusov, saj se je že nekajkrat izkazal z odličnim razmerjem kakovosti glede na ceno, vse od predstavitve pa do danes, ko ni več rosno mlad. Dokler ga niso predstavili, je bila odločitev o izbiri kakovostnega monitorja nekoliko težja in treba je bilo pristati na marsikateri kompromis.

Manj zahtevnim uporabnikom smo priporočali njemu sorodni 23-palčni model, vsi, ki bi želeli dodatnih nekaj pik višine, pa so bili prisiljeni izbrati boljši prikazovalnik. Ti so ponavadi oplemeniteni z dodatnimi zmogljivostmi, ki jih povprečen uporabnik, ki uporablja splet, zbirko Office in rad tu in tam obdela kakšno fotografijo, ne potrebuje. Oziroma bi mu utegnile celo škoditi.

Dell U2412M sicer po tehnološki plati ni prinesel ničesar novega, a je omogočil dostopnost kakovostnega monitorja »povišane« visoke ločljivosti širšim množicam, vsem tistim, ki ne potrebujejo razširjenega barvnega spektra.

Izdelek se lahko pohvali z dobro kotno vidljivostjo, nizko porabo energije, dobrim prikazom temnih in svetlih barvnih in sivinskih odtenkov ter za to ceno zelo dobro barvno reprodukcijo. In, kar je najpomembneje, v primerjavi z dražjo konkurenco se zelo dobro odreže že brez dodatnih prilagoditev, »iz škatle«. Naprednejši izdelki, ki jih potrebujejo profesionalni uporabniki, vsekakor zmorejo veliko več, a povprečno barvno odstopanje 1,02 brez izdatnejših prilagoditev je izjemen dosežek.

Poleg tega se monitor izkaže tudi z zelo kakovostnim in dobro prilagodljivim stojalom, omogoča pa tudi zasuk za 90 stopinj.

Tako lahko zapišemo, da bodo kupci z monitorjem Dell U2412M za 260 evrov dobili zelo dober vsestranski monitor, ki bo zadostoval tudi naprednejšim uporabnikom s plitvejšimi žepi. Močno mu zamerimo le to, da nima priključka HDMI. To bo pri uporabnikih novejših prenosnikov povzročilo strošek dodatnih nekaj evrov za nakup adapterja DVI.

Večpredstavni podaljšek
D-Link Boxee Box

Za razliko od konkurentov, ki temeljijo na večpredstavnih čipih izdelovalcev Realtek ali Sigma, Boxee Box temelji na Intelovi osnovi za zabavno elektroniko, saj je v njem procesor Intel Atom CE4110. V praksi to pomeni, da imamo opravka z mini računalnikom v škatlici, ki v svoji notranjosti gosti še po gigabajt bliskovnega in delovnega pomnilnika. Namesto operacijskega sistema ima uporabnik pred očmi večpredstavno naravnan spletni brskalnik, ki podpira tudi vsebine flash. Izdelek izstopa že po obliki, saj lična črna kocka z odrezano stranico v hipu pade v oči in bo uporabnike razdelila na dva tabora – ali jim bo noro všeč ali pa jo bodo preprosto prezrli. Ker gre za računalnik v malem, D-Linkov Boxee Box nima težav s predvajanjem tudi malce bolj eksotičnih video zapisov, podpira praktično vse bolj ali manj razširjene video zapise do ločljivosti 1080p. Prav tako nima težav s predvajanjem podnapisov v slovenščini, ima pa eno najbolj dobrodošlih funkcij, saj lahko uporabnik izbere iskanje podnapisov v spletu. Uporabniški vmesnik je pregleden in hitro odziven, med predvajanjem filma pa omogoča tudi enostavno nastavljanje zakasnitev zvoka ali podnapisov, če ustvarjalcem datoteke sinhronizacija ni najbolje uspela. Poudarek naprave je na vsebinah, predvsem spletnih. Med priljubljenimi spletnimi aplikacijami, ki omogočajo dostop do video in avdio vsebin, številne med njimi so celo v visoki ločljivosti, je več kot sto virov. To pomeni, da je uporabniku na dosegu več tisoč filmov, serij, nadaljevank in video posnetkov sploh. Piko na i postavi zelo posrečen daljinec, ki ima na hrbtni strani vgrajeno tipkovnico (enostavno delo s spletnimi stranmi). Edini minus si ta večpredstavni podaljšek zasluži za nezmožnost vgradnje diska, saj shranjevanje video arhivov na pomnilniške kartice SD ali zunanje diske ni prav elegantna rešitev.

Usmerjevalnik Wifi
D-Link DIR-860L

Na letošnjem preizkusu brezžičnih usmerjevalnikov je bila poglavitna novost novi standard ac, ki je nadgradil standard n pri 5 GHz in obljubljal še višje hitrosti na kratkih razdaljah. Obljube so bile izpolnjene, saj smo na preizkusu videli brezžične hitrosti blizu 200 Mb/s in med konkurenco je veliko usmerjevalnikov že podpiralo novi standard. Tako kot vsako leto smo preverjali stabilnost naprav, njihov domet in hitrost, ki smo jo merili na treh razdaljah pri 5 GHz in 2,4 GHz omrežju. Med vsemi napravami se je najboljše znašel D-Linkov usmerjevalnik DIR-860L, ki je, tako kot je pri D-Linku v navadi, pri 2,4 GHz dosegel zelo dobre hitrosti in navdušil predvsem z dometom.  860L pa je najbolj navdušil pri 5 GHz, saj se je tako na standardu n kot na standardu ac uvrščal v vrh razpredelnic. S standardom n je celo nadstropje niže dosegel zavidljivih 10 MB/s in se odlično odrezal tudi v neposredni bližini v omrežju ac, kjer je s hitrostjo 157 Mb/s dosegel četrti rezultat in za hitrejšimi usmerjevalnik zaostal zelo malo. Malce slabše je s programsko opremo, ki se ji poznajo D-Linkovi poskusi prenove in še vedno ni med preglednejšimi. Prav programski opremi gre najbrž tudi pripisati manjšo prepustnost naprave. Klub temu se je ta usmerjevalnik na naših preizkusih znašel najbolje in, če iščete napravo, ki pozna standard ac, je 860L najboljša izbira.

NAS
D-Link DNS-327L in LaCie 5big NAS

Letos na področju NASov sicer nismo doživeli večjih premikov. Naprave se počasi cenijo, sploh vstopni prag je nekoliko cenejši kot lani. Podjetja se vse bolj trudijo z enostavno rabo, vse večji poudarek pa je tudi na oblačnih funkcijah oziroma dostopu z mobilnih naprav.

Letos praktično nismo preizkusili strežnika NAS, ki bi bil zares slab, je pa res, da niso vsi primerni za vsakogar. Najprej se moramo odločiti, koliko podatkov bi želeli shraniti v napravi, torej ali bo dovolj naprava z dvema diskoma ali bomo raje posegli po dražjem modelu, v katerega lahko vgradimo štiri in več diskov. Hitrosti se praviloma večajo s ceno, hitrejši modeli so smiselni predvsem v poslovnih okoljih, kjer bo do naprav imelo dostop več uporabnikov hkrati, za domače uporabnike pa bo večina modelov povsem dovolj hitra.

Med manjšimi napravami nas je letos najprijetneje presenetil D-Linkov model DNS-327L. Gre sicer za model, ki ni med hitrejšimi, tudi po funkcijah ga drugi prehitijo. Je pa dovolj hiter za večino opravil in zahtev, ki jih bodo imeli domači uporabniki. Njegova največja prednost je zares nizka cena, saj velja manj kot 150 evrov (seveda brez diskov), to je bila druga najcenejša naprava na letošnjem preizkusu.

Tudi pri zmogljivejših napravah smo doživeli presenečenje, saj se je najbolje izkazal LaCiejev model 5big NAS. Glede na pretekle izkušnje s to znamko je omenjena naprava presenetljivo poceni, sploh če upoštevamo to, da lahko vanj vgradimo do pet diskov. Pri LaCie so letos nadgradili tudi programsko opremo, ki zdaj omogoča postopno dodajanje diskov (oziroma menjavo manjših diskov za večje), ne da bi morali napravo vmes ugašati. Za tiste, ki želijo še nekoliko več varnosti, pa omogoča tudi redundanco dveh diskov. Naprava sicer ne ponuja toliko funkcij kot kak Synology ali Qnap, a jo je enostavno upravljati in je zelo hitra.

Pomnilniške enote SSD
Samsung 840 Pro

Gneča, ki vlada na trgu pogonov SSD, je vsekakor dobra za potrošnike. Izbira je velika, cene pa so iz mesca v mesec dostopnejše. Skoraj vsak izdelovalec ima v ponudbi modele, ki so namenjeni zahtevnejšim uporabnikom. V svetu pogonov SSD je tudi veliko govora o zanesljivosti delovanja, saj so se nekatere serije krmilnikov in samih pogonov izkazale kot precej krhke. Prav zato smo kot najboljši pogon SSD letos izbrali model iz Samsungovega hleva, saj se njegovi »žrebci« lahko pohvalijo z najmanjšim odstotkom odpovedi pogonov SSD.

Z modelom, ki ima v imenu oznako PRO, Samsung meri na najzahtevnejše uporabnike. Pogon je opremljen s četrto generacijo lastnega krmilnika MDX, ki skriva v sebi tri jedra ARM Cortex R4, in 21 nm NAND pomnilniškimi čipi prepustnosti 400 Mb/s. Ne manjka niti programska oprema Samsung SSD Magician za enostavno selitev podatkov z drugih pomnilniških nosilcev na pogon SSD.

Zmogljivi pomnilniški čipi v navezi z zelo zmogljivim krmilnikom tudi v praksi poskrbijo za bliskovito delovanje. Branje večjih datotek je resda doseglo hitrosti okoli 510 MB/s, zato pa smo toliko bolj veselo kimali ob ogledu številk, ki so označevale zapisovanje. 460 MB/s ni od muh in je vsekakor v samem vrhu trenutne ponudbe pogonov SSD. Pogona niso bistveno zmedle niti manjše datoteke, kjer se je odlično odrezal in pristal med najbolj prepričljivimi pogon v Monitorjevem laboratoriju.

Samsung za model 840 PRO jamči kar 60 mesecev. To je prav toliko kot njegovi največji konkurenti v industriji. Hiter pogon in dolga garancija sta jamstvo za zadovoljstvo uporabnikov, zanj pa želijo v Samsungu pošteno plačilo. Pri tem pa uporabnikom polagamo na srce, naj se odločijo za različici z 256 ali 512 GB zmogljivosti, saj manj zmogljivi modeli ne dosegajo iste stopnje hitrosti ob večjih obremenitvah.

Zmogljiva grafična kartica
AMD Radeon R9 290X

Z novo generacijo grafičnih kartic je AMD pošteno zavihal rokave in uporabnikom pripravil res pestro izbiro, predvsem pa premišljeno postavil cene grafičnih kartic, tako da večinoma velja, da novi Radeoni R9 in R7 ponujajo več grafičnih zmogljivosti za odšteti evro kot konkurenti. AMD Radeon R9 290X je trenutni zastavonoša nove generacije in se lahko pohvali z vrsto presežnikov. Njegov grafični procesor namreč sestavlja kar 6,2 milijarde tranzistorjev, ki skupaj sestavljajo 2816 pretočnih cevovodov za obdelavo grafičnih podob. Kartice Radeon R9 290X so opremljene s štirimi gigabajti izjemno hitrega pomnilnika GDDR5, ki z grafičnim srcem komunicira prek 512-bitnega vodila. Ob impresivni računski moči 5,6 TFLOPS je hitro jasno, da lahko kartico uporabimo bodisi za zahtevne grafične izračune ali pa za igranje iger – v polni visoki ločljivosti na več zaslonih hkrati ali pa, če smo med srečneži, ki imajo 4K monitorje ali televizorje, tudi za igranje v ločljivosti 4K.

Nova arhitektura Graphics Core Next (GCN) 2.0 se lahko pohvali s številnimi novostmi, med katerimi izstopajo podpora vmesniku PCIe 3.0, grafičnima knjižicama DirectX 11.2 in OpenGL 4.3 in AMDjevi novotariji TrueAudio, ki grafični procesor uporablja tudi za napredno obdelavo zvoka in tako dodatno razbremeni osrednji procesor. Všeč nam je tudi izvedba naprednega nadzora delovnega takta in napetosti, pri čemer lahko grafična kartica svoj delovni takt zamenja tudi do 33-krat na sekundo! Vse z namenom, da kar najdlje časa ostane hladna in tiha, če ji le ne dajemo v obdelavo najzahtevnejših bremen. Če smo trenutno aktualne igre igrali v polni visoki ločljivosti in na zgolj enem monitorju, se Radeon R9 290X ni niti naprezal in je ves čas ostajal prijetno tih. Šele z dodajanjem monitorja ali pa celo dveh, smo mu predstavili izziv, za katerega je dvignil delovni takt in obrate ventilatorja hladilne rešitve. Radeon R9 290X res ni poceni, a je nekaj najboljšega, kar si lahko zahteven igričar danes omisli. Podpora tehnologiji CrossFire pa mu omogoča, da v računalniku skupaj vpreže celo več takih kartic ...

Srednje zmogljiva grafična
AMD Radeon R9 270X

AMDjev pravi »igričarski razred« se začne z modelom Radeon R9 270X. Njegova tiskovina na moč spominja na stari model Radeon HD7870 (s takti je blizu različici GHz Edition). Gre za idealno kartico za igranje iger v polni visoki ločljivosti z najvišjimi nastavitvami podrobnosti slike (navadno kar nastavitev »Ultra« v igrah). Še leto nazaj smo morali za kaj takega odšteti skoraj štiri evrske stotake, to zimo pa so nam take zmogljivosti dosegljive za vsega dvesto evrov (ali celo manj). Res impresivno. Kartice Radeon R9 270X se lahko pohvalijo z dvema gigabajtoma hitrega pomnilnika GDDR5, še zahtevnejši igričarji pa si bodo lahko omislili tudi model s 4 GB pomnilnika, kar jim utegne priti prav, če še bodo odločili igre igrati na več računalniških zaslonih hkrati. Na kartico Radeon R9 270X lahko brez težav priključimo tudi več računalniških monitorjev (do tri hkrati), saj premore kar štiri sodobne vmesnike, in sicer DisplayPort 1.2, HDMI 1.4a in dva DVI. Tudi zahtevnejši igričar bi si dva stotaka težko želel še kaj več ...

Zmogljivi procesor
Intel Core i7-4770K

Eden najzmogljivejših predstavnikov namizne serije procesorjev je vsekakor vsestranski Intel Core i7-4770K, ki v 177 mm2 površine skriva kar 1,4 milijarde tranzistorjev, pri čemer je slaba tretjina tranzistorjev namenjena novemu grafičnemu pogonu (GT2). Grafična rešitev, imenovana Intel HD Graphics 4600, je glede na predhodnico »nabildana«, saj zdaj grafične podobe obdeluje 20 pametnih src (prej 16) z višjim delovnim taktom. To seveda v praksi pomeni, da še vedno ne bodo konkurenčna AMDjevim procesorjem iz družine APU z grafičnimi procesorji Radeon, obenem pa je tudi bolj ali manj neprimerna za tekoče igranje sodobnih iger. Je pa zato procesor idealen spremljevalec zmogljivih grafičnih kartic na vodilu PCIexpress, saj mu obilje računske moči zagotavlja, da bo podatke pravočasno dostavljal in prejemal tudi ob morebitnem sobivanju z več kot eno grafično kartico.

Intel Core i7-4770K, ki sodi v najnovejšo generacijo čipov s kodnim imenom Haswell, ima že vgrajen krmilnik napetosti, ki mu omogoča vrsto različnih stanj in izjemno varčnost. Po matematični plati štirijedrni zverini, ki lahko hkrati obdeluje kar osem niti ukazov, ne moremo ničesar očitati. Ob večji obremenitvi zna celo dvigniti delovni takt s 3,5 GHz na 3,9 GHz, ker pa gre za »odklenjen« procesor,  mu utegnejo navijalci frekvenco brez večjih posebnosti zvišati še za vsaj pol gigahertza. Cena je zmogljivostim primerna.

Srednje zmogljivi procesor
AMD A10-6700

AMD se z družino procesorjev, ki imajo vgrajene tudi spodobno zmogljive grafične sredice, vrača v boj za uporabnike. Model A10-6700 se od svojega zastavonoše (A10-6800) loči le po malce nižjem delovnem taktu, a je ta še vedno zavidljivih 3,7 GHz do 4,3 GHz, in po nižji porabi (65 W namesto 100 W), kar sprejemamo z navdušenjem. Manjša poraba namreč pomeni tudi manjše segrevanje. Prenovljena sredica procesorjev, razvitih pod kodnim imenom Richland, je očitno pravi odgovor na Intelova prizadevanja na področju grafike. Če AMD kakšno področje resnično obvlada, potem je to grafika, in selitev grafičnih cevovodov v osrednji procesor očitno ni prav težka naloga. V primeru procesorja AMD A10-6700 grafično srce zaseda kar 42 odstotkov vseh tranzistorjev v jedru (teh je 1,3 milijarde). To nam da jasno vedeti, pri katerih nalogah se bo sicer štirijedrni procesor dobro odrezal. V AMDju se očitno niso šli revolucije, temveč le cenovno sprejemljivo evolucijo. Grafično srce Radeon HD 8670D, ki utripa pri 844 MHz, je namreč v praksi okoli petino zmogljivejše od svojega predhodnika,  in to se vsekakor pozna. Srednje zahtevne igre tako lahko brez težav igramo v polni visoki ločljivosti, in to brez namenske grafične kartice. Če dodamo še to in izkoristimo AMDjevo tehnologijo Dual Graphics, pa bomo deležni znatnega povečanja grafičnih zmogljivosti.  Štiri jedra, visok delovni takt in nadpovprečno dobra grafika sta nam ob več kot sprejemljivi ceni močno olajšala izbiro v srednjem segmentu procesorjev.

Poceni procesor
Intel Pentium G3220

Sodobni procesorji, tudi tisti iz vstopnega dela ponudbe, so že prav impresivni strojčki. Dvoje jeder z razmeroma visokimi delovnimi takti namreč poskrbi, da je večina vsakdanjih nalog in opravil opravljena precej hitro, njihove šibke točke pa izpostavijo šele zahtevnejše aplikacije in igre. Čudežev od okoli polevrskega stotaka vrednih procesorjev seveda ne smemo pričakovati, zavedamo pa se, da bo večina nezahtevnih uporabnikov za ta denar zelo dobro postrežena. Uporabniki z omejenimi proračuni, ki imajo raje nekaj več računskih zmogljivosti, naj si ogledajo model Intel Pentium G3220, trigigaherčni dvojedrnik z nizko porabo energije in dobrimi zmogljivostmi. Na drugi strani pa velja podobno pozornost nameniti tudi tekmecu iz nasprotnega tabora, modelu AMD A4-5300, ki meri na uporabnike z željami po nekoliko boljši grafiki. Njegov par jeder postreže z še večjim delovnim taktom, a prednost v večini manj zahtevnih iger ustvari predvsem v procesor vgrajena grafična rešitev Radeon HD 7480D.

Večopravilni brizgalnik
HP Deskjet 5525

Brizgalni tiskalniki kot samostojne naprave sicer še vztrajajo, a jih je vse manj. V grobem so na voljo le še v dveh segmentih, na eni strani kot najcenejše vstopne naprave, na drugi pa za dražje, profesionalne modele, namenjene fotografom (in podobnim uporabnikom), ki želijo imeti celoten proces v svojih rokah (torej poleg fotografiranja tudi tisk v formatih do A4 ali A3).

Njihovo vlogo so povsem prevzele večopravilne naprave, ki poleg tiskanja obvladajo še optično branje in seveda kopiranje, pri določenih modelih pa tudi še faksiranje. Čeprav so tiskalniki med dolgočasnejšimi napravami, pri katerih je razvoj razmeroma počasen (seveda v primerjavi z drugimi področji računalništva), smo bili letos priča nekaterim zanimivim spremembam.

Največja novost se je začela že lani, ko so v HPju začeli z novo serijo brizgalnih modelov, imenovano Ink Advantage. Dotlej uveljavljeno prodajno logiko, po kateri so bile naprave poceni, a je bil toliko dražji izpis, so nekoliko obrnili in ponudili naprave z občutno cenejšim izpisom, a višjo ceno nakupa. Podoben, a še večji korak so v letošnjem letu naredili v Epsonu, kjer so začeli prodajati tiskalnike, pri katerih dobim majhne stekleničke z barvilom, ki jih izpraznimo v polnilne posodice tiskalnika. Izpis je tu še cenejši, pravzaprav je primerljiv s ceno izpisa pri laserskih napravah. Ti brizgalniki so spet dražji, kot smo vajeni.

Zaenkrat nas je najbolj prepričala HPjeva strategija, najboljša večopravilna brizgalna naprava je tako HPjev Deskjet 5525, ki smo ga preizkusili konec lanskega leta (a je seveda še vedno na prodaj). Gre za razmeroma preprosto in kompaktno napravo, ki velja 125 evrov, ponuja pa tudi solidno ceno izpisa. Tiskalnik je tudi dobro opremljen, saj ima zaslon LCD na dotik, ki je najkoristnejši za enostavnejše kopiranje, bralnik pomnilniških kartic in vgrajeno brezžično omrežno povezavo. S slednjo lahko nanj tiskamo neposredno s tablic in pametnih telefonov. Edina večja pomanjkljivost naprave sta dokaj majhen predal in to, da nima samodejnega podajalnika – verjamemo, da večino domačih uporabnikov to dvoje ne bo motilo.

Cenejši črno-beli laser
Brother HL-1112e

Pri brizgalnih tiskalnikih smo omenili, da gre za razmeroma dolgočasne naprave, ki se počasi razvijajo. No, laserski modeli se razvijajo še počasneje, praktično bi lahko rekli, da se ne. V zadnjih nekaj letih so se malo spreminjale le posamezne funkcije in cene naprav (in izpisa). Za domače uporabnike, ki le tu in tam potrebujejo kak dokument, je še vedno najboljša izbira eden izmed cenejših črno-belih naprav.

Med njimi nas je letos najbolj prepričal Brotherjev model HL-1112e, ki smo ga preizkusili in opisali v novembrski številki. Gre za preprost in kompakten tiskalnik, katerega največja prednost je nizka cena naprave v kombinaciji s solidno hitrostjo in konkurenčno ceno izpisa. Tiskalnik velja 75 evrov, zelo enostavno ga je uporabljati, obenem pa je praktično brez dodatnih (in za marsikoga nepotrebnih) funkcij in vmesnikov.

Cenejši barvni laser
Ricoh SPC242DN

Manj zahtevnim uporabnikom največkrat priporočimo cenejše črno-bele laserske tiskalnike, saj gre za razmeroma ugodne (predvsem po ceni izpisa), enostavne in kakovostne naprave. Tistim, ki si želijo tudi možnost barvnega tiska, predvsem kakovostnejšega, kamor sodijo tudi kakšne fotografije ali grafike (do velikosti A4), bolj odgovarjajo brizgalni modeli. Ti znajo biti sicer zelo ugodni, a imajo nekoliko dražji izpis (sploh pri barvah in uporabi kakovostnejši, svetlečih papirjih). So pa tudi uporabniki, ki potrebujejo najboljše iz obeh svetov, torej enostavnost in nizek strošek izpisa. To ponujajo laserski modeli, obenem pa še možnosti barvnega tiska. Zanje se najde vse več cenovno ugodnih laserskih barvnih modelov.

Med njimi najlaže priporočamo Ricohov model SPC242DN, ki smo ga preizkusili lani. Resda ni med najcenejšimi takimi napravami, a za dobrih 300 evrov ponuja presenetljivo veliko. Lahko bi ga tudi priporočili kakšni manjši pisarni, ki občasno potrebuje kak izpis v barvah, saj mu je dodan tudi omrežni vmesnik in razmeroma velik predal (za 250 listov). Hitrost izpisa je povprečna, je pa zato cena izpisa med ugodnejšimi, sploh v tem cenovnem razredu.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki