Programček, ki so ga v slovenski davčni upravi poimenovali Vida in s katerim poskušajo pomagati številnim davkoplačevalcem, ki se ne znajdejo v labirintih naše davčne zakonodaje, ne bi bil deležen moje pozornosti, ko ne bi izvedel, da so zanj plačali kar 650.000 evrov.
Preobrazba namizja, ki si jo obetamo že dolgo časa, končno trka na glavna vrata.
Službe PR so pri nas vzklile nekako takrat, ko smo sprejeli kapitalizem. To pomeni, da smo jih bolj ali manj že vajeni. Kljub temu da so za delo novinarjev potrebne, pa je vedno več takih, ki si domišljajo, da bodo sčasoma novinarsko branžo kar prevzele. Po drugi strani pa najdemo tudi take, ki so si zadale za ključno nalogo obrambo pred zvedavimi novinarji.
Mobilna igra je postala nezanimiva in kliče po svežem igralcu z rezervne klopi.
Prejšnji mesec sem pisal o slovenski blogosferi, tokrat pa bom razmišljal o blogih na splošno oziroma o njihovi (bodoči) vlogi v našem vsakdanjem življenju. Nekateri namreč že vidijo, kako bodo na smetišče zgodovine pometli časopise in revije. Jih bodo res?
Filmski studii in glasbene založbe ga sovražijo. Uporabniki ga obožujejo. Ponudniki interneta so tiho, v ozadju pa se zadovoljno smehljajo. Govorimo o omrežju BitTorrent, prek katerega je moč dobiti domala vse vsebine, od najnovejših filmov, glasbe do programov. Večinoma piratiziranih, brez dovoljenj avtorjev ali založnikov. Toda ali je BitTorrent poguba ali prihodnost interneta?
Pisarniške zbirke, še posebej pa Microsoft Office, so in bodo tudi v prihodnje predmet neizčrpnih polemik v najrazličnejših smereh. Najbrž zato, ker so za večino uporabnikov eno poglavitnih, če že ne poglavitno orodje za delo z informacijami. Zanimivo, da smo do teh orodij pogosto precej kritični. Toda upam si trditi, da ne zato, ker bi bila slabo napisana, temveč zato, ker jih intenzivno uporabljamo in iz svojega dela črpamo izkušnje in mnenja. Prepričan sem, da za večino drugih programov to ne velja - preprosto zato, ker jih premalo uporabljamo in poznamo, da bi imeli kvalificirano mnenje.
Lansko jesen je napočil tisti čas, ko je tedaj še moj, zdaj pa sestrin ThinkPad le še s težavo sledil naporom razvojnih in virtualizacijskih orodij ter postal zame dokončno neuporaben (o tem sestri niti besede!). Ko sem kupoval novega, sem cincal med ThinkPadom in MacBook Projem in za slednjega sem se končno tudi odločil. V času kupovanja in vsega, kar je sledilo, sem dodobra spoznal, kako je z Applom v Sloveniji.
Čeprav sem po duši zmeren konservativec, v meni ostaja nekaj mladostno cheguevarovskega, kar me žene, da svoje simpatije naklonim tistemu, ki je v alternativi šibkejši. Zlasti, če zna močnejšemu nasprotniku odriniti kako krepko brco. Tako bo počasi odbilo desetletje, odkar poganjam AMDjeve procesorje. Začelo se je, ko je Intel po prvih Celeronih začel z zaklepanjem preprečevati navijanje in se s tem nisem mogel sprijazniti. Argument odklenjenosti in navijanja je pozneje odpadel, saj je začel zaklepati tudi AMD, a prišli so drugi, močnejši argumenti: tam od leta 2000 pa do letošnjega poletja je AMDjev procesor preprosto veljal za boljši nakup kakor Intelov.
Z vsakim dnem postajamo bolj odvisni od informacijske tehnologije in temeljno razumevanje dela z računalnikom postaja vse pomembnejše.
Čeprav danes virtualizacijo pripisujemo predvsem področju strežnikov in profesionalni rabi, se utegne to v prihodnjih letih močno spremeniti. Prav lahko se zgodi, da bodo virtualizirani programi postali temeljni način posredovanja novih rešitev in storitev uporabnikom tako v poslovnem kot domačem okolju. Na drugi strani pa nekako vsi verjamemo, da je prihodnost predvsem v programski opremi kot (spletnih) storitvah. Katera smer bo torej prevladala?
Slovenska blogosfera se razvija. Med bolj ali manj anonimnimi blogerji je čedalje več v javnosti znanih ljudi, od novinarjev in režiserjev do glasbenikov in športnikov. In ker jo je v zadnjih časih pretreslo tudi nekaj aferic, je skrajni čas, da ji zopet namenim nekaj pozornosti.
Nova Okna so tu, oziroma so bila v Monitorju že pred enim mesecem. Reči moram, da sem z Windows Vista na splošno zadovoljen, vendar sem lahko isto prej trdil tudi za Windows XP. Nadgradnja v mojem primeru enostavno ni bila potrebna, šel sem se jo predvsem zaradi tehničnega firbca, ki me muči, odkar pomnim, in, seveda, zaradi nove "šminke" v obliki uporabniškega vmesnika Aero.
Microsoft in Novell sta novembra nekoliko presenetljivo sklenila sporazum o sodelovanju, s katerim naj bi Linux približali okolju Windows in nasprotno. Poteza je požela precejšnje odobravanje, vendar je bila deležna tudi dokaj ostrih komentarjev, zlasti iz tabora zagovornikov odprte kode. Ali gre za resnično otoplitev Microsoftovih stališč do Linuxa ali bolj za dobro premišljeno taktično potezo, ki bo na področje odprte kode vnesla zmedo in razdor?
Zapisal bom presenetljivo misel, ki vam zagotovo še ni padla na pamet: tudi birokrati so ljudje. To pomeni, da morajo sleherni trenutek imeti občutek smiselnosti svojega dela, upravičenosti svoje službe, skratka poslanstvo.
Glasbene založbe in filmski studii sicer še zdaleč niso vrgli puške v koruzo in njihovi odvetniki še lep čas ne bodo ostali brez dela, a vse več je tudi znamenj, da so se digitalnim časom končno začeli prilagajati in da se lepši časi obetajo tudi vsem tistim, ki so za glasbo in filme sicer pripravljeni plačati, a ne toliko, kot stanejo zdaj.
V Sunu so za odprto kodo jave izbrali kar dovoljenje GPL! Java s tem postaja svobodna. In to lahko računalništvo temeljito spremeni.
Ondan brskam po najbolj priljubljeni slovenski novičarski strani in se jezim nad lebdečimi oglasi, ki se mi kakor nalašč prikazujejo natanko nad povezavami do novic, ki me najbolj zanimajo. Vraga, kaj je zdaj to, od kod kar naenkrat poplava teh nasilnih oglaševalcev? Aha, me prešine, na novo sem namestil operacijski sistem in s tem tudi brskalnik. Pa sem pozabil na novo namestiti še dodatek za obrambo pred tovrstno nesnago ...
Je nakup YouTube s strani Googla res bebasta poteza ali gre za še en zanesljiv korak v smeri obvladovanja digitalnih vsebin?
Zasvojenost je hecna stvar. Strokovna definicija pravi, da je to kronična motnja, ki je posledica genskih, bioloških, socialnih in drugih vplivov. Zanjo je značilen ponavljajoč se vzorec vedenja, kljub jasnim dokazom, da gre za iracionalno vedenje. Seveda ponavadi najprej pomislimo na nedovoljene substance, toda prepričan sem, da gre vse bolj tudi za navdušenje nad najrazličnejšimi elektronskimi napravicami.
Prejšnji mesec je na mnenjskih straneh kolega Vlado pisal o brezplačnih programih in ne morem si kaj, da ne bi o njih povedal še svojega mnenja. Še posebej, ker se nekoliko razlikuje od njegovega.
Pred desetletjem in še malo so na mizah po državnih uradih čemele prav nesramno grde škatle, ki so imele na sprednji strani veliko broško z napisom IBM. To so bili časi, ko so si prave računalnike PC (beri: IBM PC) lahko privoščili le državne ustanove in velika podjetja. Večina drugih pa je lepo shajala s "kompatibilci". Posel s sestavljanjem računalnikov "po meri" je cvetel in cveti še danes, vendar sem prepričan, da je precej razlogov, da si raje omislimo računalnik prepoznavne blagovne znamke. Tu seveda mislim na blagovno znamko vrste HP, IBM, Dell ali Fujitsu-Siemens, ne pa na "blagovno znamko" Tron, PC Plus, PCX ali kaj podobnega, kar dobimo v veleblagovnici skupaj s salamo in kruhom.
O spremembah, ki smo jim v računalništvu priča zadnje čase ali pa, recimo, zadnja leta, sem na tem mestu že pisal. Postavil sem tezo, da postaja trg IT zrel, bolj umirjen in nasploh vedno bolj podoben drugim industrijskim panogam, ki jih potrošniki sprejemajo kot samoumevne.
Priznam, tokrat sem nameraval pisati o nečem čisto drugem, kot zdaj berete. Še več, uvodnik sem imel že napisan, ko sem videl enega prvih cenikov, ki so jih prodajalci strojne opreme morali sestaviti po začetku uveljavitve nove vladne uredbe, o kateri danes pišejo in govorijo malone vsi mediji, tako klasični kot elektronski. O "Uredbi o zneskih nadomestil za zasebno in drugo lastno reproduciranje" smo na našem spletišču pisali že konec septembra, vendar takrat enostavno ni bilo očitno, kako drastično lahko tak birokratski zapis spremeni stanje in cenovna razmerja na našem majhnem računalniškem trgu.
Osebno na področju razvoja izdelkov slutim podobne zakonitosti, kot so tiste, o katerih znanstveniki poročajo pri "evoluciji" organizmov. Tisti, ki so bolj prilagojeni okoliščinam, v katerih delujejo, gredo naprej, tisti malo manj pa zaostajajo. Najbolj "neustrezni" preprosto izginejo. Kot pri organizmih tudi pri izdelkih razvoj nikoli ni enakomeren. Dogajajo se preskoki, nepremagljive naenkrat izrinejo outsiderji in iz zakrnelih rešitev, kot po čudežu, zablestijo presenetljivi zmagovalci.
Papir in tiskarniška črnila so v osnovi zelo analogne snovi, za katere bi se na prvi pogled zdelo, da v digitalni dobi izgubljajo pomen. A v resnici postajajo čedalje pomembnejši posel in marsikatero podjetje, ki se sicer ukvarja z izdelavo tiskalnikov, živi predvsem na račun kemije.
Zdi se, da v današnjih časih skoraj ni računalniškega programa, ki ne bi imel tudi svojega brezplačnega ustreznika. Od operacijskega sistema prek pisarniških programov do programov za rabo doma. V poplavi odprtokodnih, zaprtokodnih, brezplačnih in skupnih programov se na prvi pogled zdi, da lahko vsakdo najde brezplačni izdelek, ki povsem zadostuje za vsakdanjo rabo. Toda v praksi pogosto ni vse zlato, kar se sveti.
Nedvomno je minuli mesec zaznamoval začetek širokopotezno zastavljene prodaje digitaliziranih filmov v spletnih trgovinah.
Če moram ocenjevati, zakaj bi si raje kupili PC kot Maca, je ključen podatek razširjenost pecejevske platforme v primerjavi z macovsko. Najsi ocenjujemo smiselnost nakupa Maca za rabo doma, za grafično obdelavo ali (bog ne daj) za poslovno rabo, je pomislek vedno enak - Macov je v našem okolju malo in to je slabo. Morda za grafično obdelavo še najmanj, pa vendar.
Da nas je internet vse nekako "pohitril", bržkone ni treba posebej poudarjati. Vse se dogaja hitreje, novice hočemo in tudi dobimo takoj, obveščenost je trenutna. Na voljo so vedno nove različice programske opreme, pa naj jih potrebujemo ali ne.
Arhiv
Po avtorjih