Naša digitalna senca

Danes pravzaprav ni več nobeno presenečenje, da se število podatkov v digitalni obliki čedalje hitreje veča. Sodeč po raziskavah pa se je v minulem letu prvič zgodilo, da so, v povprečju gledano, podatki, zbrani o posamezniku, po številu presegli podatke, ki jih posameznik ustvari sam. Naša digitalna senca postaja vse daljša, ob tem pa se upravičeno zastavlja vprašanje varnosti in zasebnosti tako zbranih podatkov.

Živimo v časih, ko se informatizacija dotika domala vseh vidikov našega življenja, pa naj gre za zabavo, učenje, interakcijo z državo ali komunikacijo z drugimi. Pravzaprav že skoraj težko najdemo področje, na katero ni posegla digitalna revolucija, ki še vedno poteka z nezmanjšano hitrostjo. Vsak dan se srečujemo z novimi storitvami in možnostmi, ki na prvi pogled bogatijo ali lajšajo naše življenje, čeprav se obenem zavedamo ali vsaj slutimo, da te pogosto pomenijo zmanjšanje zasebnosti, tako neposredno kot posredno.

Raziskava, ki jo je opravila družba EMC v sodelovanju z raziskovalno družbo EMC, kaže, da je človeštvo lani hranilo v svojih digitalnih napravah že za okrog 281 milijard gigabajtov (281 exabytov) podatkov, pri čemer smo za okrog 10 % presegli dosedanje napovedi in pričakovanja. Drugače povedano, lani smo za vsakega človeškega prebivalca tega planeta hranili v povprečju za 45 GB podatkov. Pa to ni še nič. Ta številka naj bi se že čez tri leta zvečala kar na 1,8 zetabajtov (1800 exabytov ali 1800 milijard GB), seveda če se ne bomo spet ušteli in bo številka še višja.

Te cifre so sicer mogočne in zanimive, vendar kaj dosti posamezniku ne pomenijo. Vsakdo pa se zna identificirati s povprečno oceno porabe prostora na zemljana, pri čemer najbrž hitro primerja navedeni podatek s seštevkom doma in v službi porabljenega prostora v najrazličnejših digitalnih napravah ter medijih. To, kar je morda najbolj zanimivo in najbrž tudi zastrašujoče, pa je dejstvo, da je danes naša digitalna senca verjetno že daljša od tega, kar v digitalni obliki ustvarimo sami. Digitalno senco lahko definiramo kot obseg podatkov, ki jih drugi vodijo o nas. Sem sodi vse, od bančnih računov, dnevnika našega brskanja po internetu in spletnih iskalnikih do slik, ki jih zajemajo varnostne kamere in jih najrazličnejše ustanove hranijo v svojih sistemih. Skratka, podatki, ki jih utemeljeno ali neutemeljeno drugi zbirajo o nas. Mnogi od teh imajo zakonske ali poslovne osnove in niso sporni, toda analiza razkriva, da je večina gradiva zbranega brez naše vednosti.

Iz vseh teh napovedi je moč sklepati, da se bo digitalna senca v prihodnje še hitreje razraščala. Kam vse to vodi, lepo ponazarja projekt v Južni Koreji, kjer gradijo prvo povsem digitalno mesto na svetu. Mesto Songdo, ki bo ležalo kakih 40 kilometrov jugozahodno od Seula je med drugim doslej najbolj ambiciozen projekt informatizacije in digitalnega povezovanja med meščani in mestom. Novogradnja, ki bo stala domala 35 milijard dolarjev, naj bi ponudila intenzivno povezljivost med meščani, poslovnimi subjekti, mestom in državo, tako na ravni komunikacij kot tudi storitev.

Projekt, ki bo dokončan predvidoma leta 2015 in bo ponudil dom okrog 65.000 ljudem ter delo skupno 300.000 zaposlenim v podjetjih, bo tesno povezoval posameznike in družine, študente in izobraževalne ustanove, zaposlene in podjetja, meščane in mesto. Do večine storitev v mestu bodo imeli uporabniki dostop prek mobilnega telefona, za goste pa bodo na voljo kioski, ki bodo omogočili digitalni stik z mestom. Najbrž ni nobeno presenečenje, da je eden izmed strateških partnerjev Microsoft, ki bo v ta namen razvil novo platformo, imenovano Microsoft Citizen Service Platform. Gre za skupni vmesnik in ogrodje, ki bo prvič skušalo povezati vse subjekte in vire informacij v enoten sistem; to doslej še ni nikjer zares uspelo. Songdo je še nenapisana knjiga in zato je to tam tudi laže zagotoviti.

Če beremo prospekt o nastajajočem mestu, se zdi kot pravljica. 40 % mesta bodo zelene površine, transport v mestu bo povsem "zelen". Bere se, kot da bi v mestu namesto vode po strugah tekla med in mleko. Toda vse skupaj je presenetljivo podobno utopičnim znanstvenofantastičnim filmom, v katerih ljudje živijo v lepih in urejenih mestih, vendar niso svobodni, saj je nad njimi 24 ur na dan nadzor, "veliki brat" pa v vsakem trenutku ve, kje si in kaj počneš. Le kaj bodo naredili Microsoft in snovalci projekta, da utopija ne bi res postala resničnost?

Kajti realnost je danes žal povsem drugačna. Podatke veselo ustvarjamo, vendar pri tem le malokrat poskrbimo za zadostno raven zaščite, da bi učinkovito preprečili možnost zlorabe. Raziskava, ki jo je izvedel IDC, namreč navaja, da več kot polovica podjetij in drugih organizacij po svetu nima formalne politike, kako ravnati s podatki. Drugače povedano, danes so podatki o nas bolj ali manj prepuščeni podjetjem, ki jih zajemajo. Ne glede na to, ali gre za državne ustanove ali za zasebne organizacije. Še manjkrat je transparentno jasno, kaj se s podatki dogaja, poleg tistega, za kar so sploh namenjeni. Kdo, denimo, morda izvaja parjenje podatkov med različnimi viri, s čimer si lahko ustvari precej bolj natančno sliko o tem, kdo smo in kaj počnemo, ne da bi posameznik za to vedel.

IDC trdi, da količina podatkov na posameznika in o posamezniku danes raste okoli 60 % na leto. Zanimiv je tudi podatek, da v nasprotju s pričakovanji ni prav dosti korelacij med količino podatkov in bruto družbenim proizvodom oziroma količino sredstev, ki jih namenjajo podjetja in države za informacijsko tehnologijo. To pomeni, da se podatki najbrž kopičijo na krajih, kjer jih pravzaprav ne bi pričakovali. Slišati je že kot nekakšna globalna zarota, toda nekatere vesti občasno dajejo slutiti, da digitalno vohunjenje poteka zelo intenzivno, morda celo bolj kot navajajo tisti nekoliko bolj "paranoični".

Kaj torej storiti? Glave v pesek zagotovo ne moremo zariniti, saj ni poti nazaj. Lahko pa bolj premišljeno ravnamo z lastnimi podatki, denimo tistimi, ki jih vpisujemo v n-to spletno storitev in družabno omrežje. Prav tako moramo vztrajati pri tem, da države in njihove institucije ravnajo s podatki transparentno in odgovorno. Za državljana ali meščana, ne pa proti njemu. Le tako se bomo obvarovali tega, da bi se čez čas začeli bati svoj lastne digitalne sence.

Lani smo za vsakega človeškega prebivalca tega planeta hranili v povprečju za 45 GB podatkov. Pa to ni še nič. Količina podatkov na posameznika in o posamezniku se danes veča za okrog 60 % na leto.

Podatke veselo ustvarjamo, vendar pri tem le malokrat poskrbimo za zadostno raven zaščite, da bi učinkovito preprečili možnost zlorabe.