Kako bi slovenski informatiki spremenili Slovenijo?

Pred nekaj meseci sem na tem mestu začel z nekaj naglavnimi grehi slovenske informatike, zdaj pa se bom lotil nekaj idej, kako bi lahko Slovenijo spravili v turbo informacijsko dobo.

Idej je sicer kar veliko, omejil se bom na ključne.

1. Inteligentni vmesniki za državne institucije, ministrstva, občine ...

Ste kdaj poskusili dobiti informacije od občine zunaj uradnih ur? Ali se še komu zdijo, recimo, internetne strani ministrstev informativne in vsebina lahko dostopna? Ali pa je bolj na ravni staromodnega interneta 1? Sam, recimo, pri ministrstvu za zunanje zadeve brez težav najdem objave g. ministra, medtem ko mi iskanje viz vzame kar nekaj časa. Iskalnik na "viza za Rusijo" ne najde nič, pa če ga še tako mučiš. Ko pa kličeš med uradnimi urami, ti nekdo po telefonu navadno v eni minuti natanko pove, kar moraš vedeti. Ali te globoke uradniške modrosti res ne znamo simulirati v internetu? Ali ni inteligentnih programov, ki odgovorijo na najpomembnejša vprašanja o določeni tematiki, recimo tako kot davčna svetovalka Vida? Seveda so, tako doma kot po svetu. Imamo celo domače programe, kot je Amebisov Klepec, ki znajo v naravnem jeziku klepetati o marsičem, imamo desetletja raziskav in razvoja: recimo na Institutu Jožef Stefan ali po fakultetah. Le nekdo na ravni države bi se moral opogumiti in razpisati tak raziskovalni ali razvojni program. Kakovost informacijske družbe je pač odvisna predvsem od vizij in znanja vodilnih.

2. Slovensko sodstvo v internetu

Če pustimo ob strani to, da je celoten slovenski sistem, od policije do tožilstva, sodstva in kaznovalnih institucij bolj "samoupraven" kot moderen, pa kljub temu ne moremo prezreti šokantnega dejstva, da do pred kratkim niso imeli niti elektronske evidence zadev. Zato se je dogajalo, da en organ ni vedel, kje je trenutno neki obsojenec, ki ga je drugi organ pred kratkim procesiral. Zato je npr. neki podlež posilil še nekaj žensk, nekemu tožilcu pa se je ob pregledu iz omare vsula množica zastaranih papirnih zadev. Pokažimo, kaj bi radi v informacijski družbi, na konkretnem primeru: soseda se skregata. Prvi hoče tožiti drugega in gre k advokatu ter mu razloži svoj pogled na stvar. Zakaj ni tako kot v medicini, kjer lahko poiščeš drugo mnenje, diagnoze, terapije ... prek interneta, lahko naročiš celo zdravila itd. Zakaj ne bi neki inteligentni program omogočil, da sosed vpiše svoje argumente, nato bi mu svetoval verjetnost uspeha in naštel podobne primere? Zakaj ne bi enoten informacijski sistem, do katerega bi imeli dostop od policije do zaporov, na enoten način pridobival in prikazoval informacij ter tako omogočal kakovostno vodenje procesov?

3. Video in elektronski nadzor

Ste se kdaj vprašali, zakaj na primer v Ameriki sodnik lahko obsodi lažjega prekrškarja na dobrodelna dela ali zakaj imajo del zapornikov v domači oskrbi z elektronsko zapestnico na nogi? Zakaj morajo (razen hudih zločincev) ljudje sploh v zapor? Zakaj ne gredo, recimo, delat na gorsko kmetijo z elektronskim nadzorom? Podobno je z videonadzorom. Videonadzor se je najprej izkazal v samopostrežnih trgovinah, kjer so tatvine drastično upadle. Podobno je v Londonu drastično upadel kriminal, ko so uvedli videonadzor. Tudi večno popackana londonska podzemna železnica je kar naenkrat postala vzorno čista. Že leta 2005 je bilo v Londonu več kot 200.000 kamer, pri nas pa smo pred kratkim videli zgrožen prispevek, da je v Ljubljani že nekaj sto kamer. Pri nas se pač razni kvaziintelektualci v imenu kvazisvobode na vse kriplje trudijo, da ne bi npr. na križiščih z videonadzorom lovili tistih, ki vozijo v rdečo luč. Češ da je kršenje osebne anonimnosti hujše od kršenja zdravja ali celo življenja tistih, ki jih cestni norci pobijejo. Ceneje, hitreje, varneje, bolj prijazno, bolj smotrno? Seveda, vse to omogoča informacijska družba, ko se možgani rešijo spon preteklosti in bluzenj ideologije.

4. Blokiranje razvoja v imenu anonimnosti, paranoje itd.

Se spomnite, s kakšnimi težavami so se srečevali ponudniki biometrije, ker jim država Slovenija ni dovolila uporabe, saj naj bi se s tem bojda kršila svoboda posameznika. Torej je bralnik prstnih odtisov, povezan z bazo, kršitev osebnih podatkov? Zakaj moramo vse stare podatke, npr. o prekrških, zločincih ..., po določenem času zbrisati, pa čeprav gre na primer za ponovljive zločine, češ da to krši pravice zločincev (zakaj ne bi starih podatkov samo primerno elektronsko zaščitili?)? Podobno razpravo vodimo te dni, ko varuhinja anonimnosti kritizira novo večnamensko elektronsko osebno izkaznico/kartico. Več strokovnjakov zadnje desetletje predlaga in piše, da bi bila taka večnamenska kartica velik korak naprej in da so jo medtem nekatere razvite države že uvedle. Ampak ne pridejo v medije, medtem ko strokovno povsem napačne trditve o povečani nevarnosti itd. preberemo vsepovsod! Zdi se, kot da je paranoja postala sistemsko vgrajena lastnost raznih varuhov, s katero skušajo omenjeni pridobiti na priljubljenosti s škodovanjem razvoju Slovenije. Zakaj so elektronske volitve nevarne, čeprav jih uporablja kar nekaj držav po svetu in nikjer ne poročajo o malverzacijah? Zakaj pri nas ne morem oddati glasu za volitve ali referendum elektronsko, tako kot na primer lahko oddam dohodnino ali prek Klika prenesem 10.000 evrov ali več? Svojega referendumskega glasu ne cenim na več kot 100 evrov, pa ga je bojda nevarno prenesti, 10.000 evrov prek Klika pa je povsem neproblematičnih? Če bi bile informacijske storitve res nevarne, bi, recimo, vsaj 10 % policistov delalo na tem, pa jih je v resnici precej manj kot en promil. Hja, nekaj paranoičnega mora biti v glavah tistih, ki glasno opozarjajo na internetne zlorabe vseh vrst. Sam internet z nakupi vred intenzivno uporabljam vsaj dve desetletji, pa nisem doživel še nobene zlorabe. V tem času so me v fizičnem svetu dvakrat okradli in se mi trikrat zaleteli v avto.

5. Inteligentni promet

Nekatere avtomobile serijsko opremljajo z napravami, ki omogočajo sledenje avtomobila pred vami, opozarjajo na nevarnost nesreče, v nekaterih primerih avtomobili sami spremenijo krmiljenje, npr. pri spodrsavanju zadka, drugi sami parkirajo ... Raziskovalci informacijske družbe so predlagali ameriški vladi, naj opremijo vse avtomobile s sistemom za preprečevanje nesreč in pokasirajo polovico ocenjenega prihranka.

Ali morda druga rešitev za prenapete šoferje - v nekaterih azijskih državah vas ne glede na lokacijo satelitski sistem opozori, če vozite prehitro. Po nekaj opozorilih vam pove, da ste pravkar prislužili kazen itd. Pri nas seveda kaj takega ni mogoče, ker bi s tem kršili pravico do anonimnosti lokacije avtomobilov (sic), pa tudi avta do nedavna ni bilo mogoče zapleniti, ker bi s tem prekrškarji ostali brez življenjskih sredstev (sic2), zato je marsikomu sredi Dolenjske pospešeno bilo srce, ko ga je prehiteval neopremljen neregistriran avto, v katerem so sedeli razboriti mladeniči. Zavarovalnica takih primerov pač ne pokriva. Ali se še komu zdi, da bi bilo mogoče marsikaj urediti s prehodom na storitve informacijske družbe in s tem presekati dva vozla naenkrat?

V informacijski družbi je pogosto ceneje in hitreje urediti ali narediti marsikaj v javno dobro, za kar večina ne ve, niti ne verjame, da je mogoče. Morda pa bodo taki zapisi le malce pospešili zavedanje o koristnosti slovenske informacijske družbe.