Sodobna križarska vojna

Sodobna križarska vojna
Objavljeno: 29.4.2008 09:43 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Mnenja | Revija: April 2008

12. marca je na pobudo združenja Novinarji brez meja na tisoče ljudi izrazilo svoj protest nad počasnim zapiranjem svobode v spletu. Protest proti sivolasim kravatarjem, bodisi iz držav tretjega sveta ali najrazvitejših članic naše civilizacije, ki jih je začelo skrbeti nenadzorovano širjenje informacij in idej.

Vladimir Slutsker je starejši gospod rdečih lic, zvijačnega nasmeška in nazaj polizanih las ter poslanec zgornjega doma ruskega parlamenta. Ima smisel za biznis, saj sta z ženo zadnja leta precej obogatela, ni pa preveč bistroumen poznavalec sodobnega sveta in spremljajočih tehnologij. Namreč: pred mesecem dni je spisal osnutek zakona, po katerem se bo morala vsaka spletna stran, ki ima na dan več kot tisoč obiskov, registrirati in pridobiti licenco ruskih oblasti ali pa bo dostop do nje onemogočen. Kot je ob tem novinarjem povedal modri senator: "Treba je napraviti konec neodgovornim piscem, ki širijo govorice in se skrivajo za anonimnimi spletnimi stranmi." In tako so poslanci zgornjega doma sredi januarja skupaj z notranjim in pravosodnim ministrstvom predstavili sveženj zakonodaje, ki so jo sami poimenovali "Zakonska regulacija interneta." Že prebrati ta naslov je dovolj, da kotički ustnic zlezejo nekoliko navzgor.

Pa Rusija ni edina. Vsi poznamo zgodbe s Kitajskega, blokade Youtubea s strani islamskih držav, na seznamu Novinarjev brez meja pa so se znašli še Mjanmar, Severna Koreja, Egipt, Eritreja, Tunizija, Vietnam in seveda Kuba. Ta trenutek naj bi bilo po svetu zaradi takih in drugačnih političnih spletnih zločinov zaprtih natanko 62 e-disidentov. Toda Rusija se je projekta za zdaj edina lotila resno. Kolikor je pač to možno. Lucidnost zakonodajalcev je namreč malce omejena s člani visoke politike, degeneriranimi od dolgih let nepotizma, ki so navajeni stvari urejati precej neposredno. Tisti, ki je kdaj obiskal Rusijo, ve, da pri poslovanju z državo svinčnik, papir in indigo uspešno kljubujejo sodobnejšim načinom zapisovanja, razvrščanja in shranjevanja informacij. Rusija pa je pri nadzoru spleta ovirana tudi s tujim kapitalom, ki ima - za razliko od Kitajske, denimo - precejšnje deleže v družbah spletnih ponudnikov.

Rusija se namreč zelo boji ukrajinskih izkušenj iz časa oranžne revolucije, ko je bil splet, ob povsem nadzorovanih medijih, poglavitno orodje zbiranja in medsebojnega organiziranja prevratnikov, ki so nato v nekdaj bratski državi spodnesli prorusko vodstvo.

In tako je v dekretu ruskega Ministrstva za informacijske tehnologije in informacije, ki je bil objavljen konec februarja, jasno zapisano, da morajo vsi ponudniki telefonskih in spletnih uslug FSB (federalni tajni službi) omogočiti neomejen nadzor vseh komunikacij, telefonskih klicev, tekstovnih sporočil in elektronske pošte. V ta namen morajo namestiti na lastne stroške opremo, ki bo FSB kadarkoli omogočala spremljanje komunikacij, in to brez vednosti operaterja - in seveda uporabnika. Med svežnjem je tudi predlog, da bi država ustvarila tudi poseben register vseh državljanov s spletnim priključkom.

Kako bo deloval ruski Eschalon, ki bi filtriral neskončno količino prestreženih informacij, za zdaj ni znano. A za tako deželo, kot je Rusija, tudi povsem neproblematično. FSB ima neizčrpne zaloge parov oči in ušes, ki to lahko izpeljejo. Toda bojim se, da znanje ni močnejša stran avtorjev predlagane nove zakonodaje. Naivni pisci zakonov se ne zavedajo, da se kritične strani zlahka preselijo na strežnike v druge države, da števci obiskov kažejo danes eno in jutri drugo in da se je mogoče v splet povezati, denimo, tudi prek satelita.

Še več, tak boj je malce za časom. Graditi jezove na oceanu, potem ko je nekaterim že jasno, da gre za neobvladljivo reč, ki jo je treba uporabiti - in graditi, recimo, ladje. Tako kot Izraelci. Da je splet postal politično bojišče, smo prvič opazili v izraelsko-libanonski vojni leta 2006. Judovska stran je takrat angažirala svojo mladino, da je v debatah po spletnih klepetalnicah nizala argumente in zagovarjala izraelsko plat zgodbe. T. i. Giyus group je uporabljal posebno aplikacijo Megafon, ki je člane usmerjala na tiste forume, kjer je bilo v izrazito protijudovski razpravi treba zagotoviti ustrezno protiutež.

Tudi naša, slovenska politika se je že sprijaznila, da vsega pač ne moreš nadzorovati, in je začela raje skrbeti za svojo lepšo spletno podobo. Leta 2000 tega spoštovanja splet še ni imel, prvič so stranke del kampanje resneje izpeljale v spletu leta 2004, še bolj pa lani pred predsedniškimi volitvami. Stranke so z angažiranjem svojih pripadnikov začele prirejati rezultate raznih spletnih in telefonskih glasovanj in naučili so se celo čistiti izdajalske informacije na spletnih straneh za nazaj. No, googlovega posnetka strani jim še ni uspelo obiti, to smo opazili, ko so čistili strankarsko zgodovino pobudnikov peticije proti Igorju Lukšiču.

Kljub temu imata Slovenija in Rusija še kar nekaj skupnega. Pri obeh je oblast vse od zadnje spremembe političnega sistema napela vse sile, da bi si prisvojila nadzor nad obveščanjem. V Rusiji je to uspelo Putinu, saj danes medijem - tako kot v času Sovjetske zveze - ne verjame nihče več. Pri nas smo boj za medije, ki je vladi požrl več energije kot druga, morda pomembnejša vprašanja, lahko v živo opazovali zadnja štiri leta. Obenem smo skozi primere Ranc, Janša-Sanader in MZZ spoznali, kako hitro cilj posveti sredstva in državi na stežaj odpre našo, po ustavi sicer zasebno korespondenco. Da ne bo pomote, v take skušnjave padajo praktično vse države na svetu. Prej zaradi hladne vojne, danes v imenu boja proti terorizmu in otroške pornografije. V ZDA in Kanadi lahko oblasti nadzorujejo spletno obnašanje uporabnikov, če sumijo, da gre za teroristično dejavnost.

Zato bi Novinarjem brez meja svetoval, naj nehajo zbirati podpise podpore kot stare babe, raje naj se lotijo kake resnejše akcije. Recimo kampanje, ki bi prebivalce sveta vzpodbudila k pošiljanju enega elektronskega sporočila na dan: takega, ki bo med točo nepomembnega teksta vsebovalo tri med seboj nepovezane besede. Najprej ime visokega politika njihove države, nato besedo "snajper" in še besedo "prasca". Če se velikega brata že ne da ustaviti, mu vsaj povzročimo par neprespanih noči dolgočasnega branja.

Tak boj je malce za časom. Graditi jezove na oceanu, potem ko je nekaterim že jasno, da gre za neobvladljivo reč, ki jo je treba uporabiti - in graditi, recimo, ladje. Tako kot Izraelci. Da je splet postal politično bojišče, smo prvič opazili v izraelsko-libanonski vojni leta 2006.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki