Pamet v žepu? Ne, hvala!
Berem tole številko Monitorja, ki je ravnokar pred vami, in se praskam po glavi. Je mobilno računalništvo res tako pomembno? Ali moram biti v vsakem trenutku dosegljiv, v vsakem trenutku sposoben odgovarjati na elektronsko pošto, še več, ali moram res kar sredi ulice brati PDF in popravljati Wordove dokumente? Kaj je s to mobilnostjo, da mi jo neprestano rinejo v oči, ušesa in možgane? Gre za resnično potrebo sodobne družbe ali za nekaj, kar mi poskušajo prodati, ker pač nimajo drugih idej za izboljšanje izdelkov? Težka bo, dragi moji tržniki, na tehnološki napredek mobilnih telefonov ne dam kaj dosti.
Res je, nisem popoln ludit. Mobilci so "komot", zato jih imamo vsi radi. Tukaj pa se moje občudovanje te tehnologije konča. Mobilca imam zato, da lahko kadarkoli vzpostavim stik s svetom. Tisti drugi del, ko lahko potem tudi svet kadarkoli vzpostavi stik z mano, mi gre že bistveno bolj na jetra in na nižje ležeče organe. A kaj hočemo, dobro odtehta slabo.
Mobilni telefon torej imam in to že od samega začetka - od Mobitelove ponudbe Ericssonov 628 za 33.000 tolarjev. Dobra škatlica, če ravno nisi imel signala, je bila uporabna tudi za zabijanje žebljev. S signalom je bilo takrat res križ - dobro se še spomnim, kako sem v poletni "postojanki" na slovenskem Krasu imel postavljeno usmerjeno anteno, obrnjeno v hrib, od tega pa se je signal odbil v bazno postajo. Brez tega je telefon "videl" signal svoje celice, v nasprotni smeri pa komunikacija ni delovala. (Stacionarne telefonije v tisti vasi ni bilo. Po elektronsko pošto smo se vozili z avtom.)
Potem sem telefone nekaj časa pridno menjal in nadgrajeval. Zadovoljen pa sem bil z vsakim manj. Vedno več funkcij so imeli, pa tudi vedno bolj nezanesljivi so postajali. Da ne omenjamo, da je bil vsak naslednji manj primeren za zabijanje žebljev od svojega predhodnika. Tako sem se ob zadnji menjavi - predzadnjemu mobilčku je namreč crknil zvočnik - odločil za vrnitev h koreninam in sem si omislil čisto enostavno škatlico, s katero lahko kličem in občasno pobrskam po WAP dverih svojega operaterja. Včasih pač sedim ob kavici, pa me nekaj zgrabi in hočem videti, kako se je končala košarka. Ah, pa drugi lahko kličejo mene nanj. Svet še vedno ni popoln.
WAP je tudi edina koristna stvar, ki se jo da početi na tako majhnem zaslončku. Elektronska pošta? Ne me hecat. Za začetek dobivam čisto preveč elektronske pošte, da bi jo filtriral skozi tistih deset kvadratnih centimetrov tekočih kristalov. Poleg tega nisem nikoli razumel ljudi, ki mislijo, da so s tem, ko so sredi ulice prebrali sporočilo, karkoli naredili. Če nisem v svojem mirnem delovnem okolju, ne morem niti razmisliti o sporočilu, kaj šele sestaviti smiselnega odgovora in ga napisati z mini tipkovnico na telefonu. Poleg tega ni najmanjše možnosti, da bi si pri takem načinu dela še zapomnil, kaj sem prebral, kaj sem odpisal in kaj moram v zvezi s tem narediti v naslednjem tednu.
E-mail torej odpade. Kaj pa glasba? MP3 v telefonu, to je pa ja zanimivo? Jok, brate, odpade. Rad imam zvoke sveta okoli sebe in se zelo redko zaprem v glasbo. In če že hočem poslušati glasbo nekje zunaj - najverjetneje se to zgodi, ko kolesarim ali kidam sneg - potem takrat nočem niti približno tovoriti še telefona s sabo. Čisto navaden predvajalnik MP3 mi zadošča. Če imam telefon, me lahko še kdo pokliče! Pa še z glasbenimi vmesniki na telefonih se mi ne ljubi ubadati. Od predvajalnika MP3 pričakujem, da ga bom lahko pognal, ugasnil, skočil na naslednjo skladbo in v naslednjo mapo in da mu bom lahko spreminjal glasnost. Sličic albumov in pevcev pa nikakor ne potrebujem.
Fotoaparat? Seveda! A ne na telefonu. Pokvarili so me dobri stari analogni aparati z odličnimi objektivi in pri fotoaparatih vedno hočem najboljše. In to nekako ni tisto, kar jim uspe stlačiti v mobilne telefone. Ja, to pomeni, da večino časa vlačim s sabo še eno škatlico, ki je nekajkrat večja od mojega mobilca. Pa me to čisto nič ne moti, ker so zaradi tega moje fotografije dovolj dobre, da jih lahko tudi komu pokažem. Tiste iz telefonov so dobre samo za digitalni koš.
GPS? Zanimiva zadeva. Včasih celo uporabna. Sodelavec iz pračasov Monitorja je nekoč izjavil, da je GPS izredno uporaben za dvoje - ko bi si rad označil, kje si našel jurčke, in da si zapomniš, kje si v neznanem mestu parkiral avto. S tem se popolnoma strinjam. Navigacija? Hej, zakaj smo pa bili taborniki? Zemljevidi mi popolnoma zadoščajo. Včasih si kaj natisnem iz Geopedije (avtorji, samo eno besedo imam za vas - rešpekt!), včasih vzamem s sabo Atlas Slovenije, včasih pa si samo pofotkam kakšno stran iz njega. Fotoaparati so odličen zunanji pomnilnik za slikovne podatke.
Ko se tako človek odloči, da bo živel brez kratic; brez EDGE, UMTS, WLAN, GPS, HSDPA, HSUPA in podobne navlake, sicer izgubi množico potencialno koristnih cukrčkov, a če smo realni, so to bolj ali manj same take reči, ki jih navadni smrtnik sploh ne potrebuje. So pa seveda to hkrati tudi same take stvari, ki jih tržniki radi mečejo v reklame, ker "prodajajo" telefone.
Še dobro, da se je pritisk takih čudakov, kot sem jaz, v zadnjih letih malo povečal in so začeli v akcijah spet prodajati telefone, ki znajo dobro opravljati samo eno - posredovati zvok v obe smeri. Pri tem pa delajo in delajo. In delajo. Moja mala škatlica zdrži dva tedna z enim polnjenjem. Presezite to, pametni telefoni!
Mnenje zgoraj podpisanega strokovnega urednika ne izraža nujno tudi mnenja uredništva ;)
