Rešilna bilka za AMD?

Vojna obeh največjih izdelovalcev procesorjev je bila zadnje meseca videti kot bikoborba. AMD kot bik v tisti zadnji fazi boja, ko mu iz hrbta, vratu in bokov štrli že kar čeden šopek onih puščic, na drugi strani pa se torero, ki ga predstavlja njegov poslovni nasprotnik Intel, veselo vrti po areni in se pusti zasipati s cvetjem iz občinstva. Je mar naključje, da je kodno ime AMDjevih štirijedrnikov prav Barcelona?

Oba procesorska velikana, ki skupaj žanjeta kakih 99 % trga, razmerje med njima pa je približno 3 : 1 v prid Intelu, sta v zadnjih desetih letih preživela velike vzpone in padce. V času suhih krav so ju ohranjali pri življenju predvsem marketinški oddelki in ti so, resnici na ljubo, pri Intelu vedno znali biti nekoliko bolj udarni. Tako je bilo nekaj let nazaj, v času Yonahov, ki razen tega, da so kurili elektriko in greli pisarne, niso blesteli po zmogljivosti, a so kljub temu leteli s tekočih trakov naravnost v ohišja. Zdaj že več kot dve leti životari AMD. Leta brez udarnih tehnologij in nekaj slabih menedžerskih odločitev ga je skorajda že spravilo v odpis. Sedanji predsednik uprave, Hector Ruiz, je od leta 2004, odkar je v sedlu, sicer doživel tudi čase največjih finančnih uspehov, hkrati pa mu mnogi pripisujejo največji delež krivde za sedanje porazno stanje. AMD naj bi v času debelih krav premalo vlagal v razvoj in zlasti marketing. Medtem ko je Intel uspešno zavijal v propagandni celofan staro tehnologijo, paril stara jedra in to prodajal za revolucijo, je AMD izvedel eno svojih najbolj dvomljivih potez: kupil je izdelovalca grafičnih kartic ATI in to podjetju še danes povzroča finančne probleme. Samo lansko zadnje četrtletje je družba končala s 600 milijoni dolarjev minusa, v zadnjem letu se je prepolovila tudi cena njihovih delnic. Napovedali so zmanjšanje števila zaposlenih za desetino. Njihov delež na trgu se vztrajno znižuje. Pri strežnikih, pri katerih je AMD sredi leta 2006 z zmagovitimi Opteroni X2 slavil 33 % delež, je do danes strmoglavil na samo 13 %. Zaustavitev padcev so napovedovali že za prvo četrtletje 2008, a je zapozneli prihod Phenomov razblinil tudi te obete. Še več, Intel je z znižanjem cen in s procesorji s 45 nm tehnologijo še bolj prevzel pobudo.

Prav zato se je konec lanskega leta glasno govorilo o Ruizovem odstrelu, a je govorice za zdaj preživel. Je pa v začetku prejšnjega meseca podjetje nenavadno tiho zapustil CTO (Chief Technology Officer) Phil Hester. Še bolj čudno je, da v AMD trdijo, da sploh ne bodo iskali nadomestila zanj, njegovo delovno mesto bodo menda preprosto ukinili. Izdelovalec procesorjev, pa brez tehnološkega bossa? To, da je Hester moral oditi, je morda kar prav. Phenomi so po fenomenalni zamudi prišli na trg - z napako. TLB ali Translation Lookaside Buffer hrošča, ki je nastajal v predpomnilniku L3, so najprej začasno odpravili z novo različico BIOSa za osnovne plošče, a je zadeva za 10 % upočasnila delovanje že tako ne najhitrejših procesorjev. Po tem, ko so napako odpravili, jim slabo kažejo tudi primerjalni preizkusi, ki so jih lačni mediji željno pričakovali. Najmočnejši AMDjev procesor za namiznike X4 9850 je v tekmi s cenovno podobnim Intelom Q9300 ostal povožen na skoraj vseh preizkusih. Rešuje ga, da je vendarle nekaj manj energijsko potraten in hladnejši in, resnici na ljubo, tudi nekaj cenejši, a to geeke, ki preizkušajo, včasih manj zanima.

Tisti, ki že kako desetletje spremljajo strojno opremo, vedo, da nas je AMD včasih znal razveseljevati z izdelki, ki tehnološko niso zaostajali za večjim bratom, še več, nekaj let so celo pošteno prehitevali, so pa ob nekaj nižji ceni vedno prinesli malo več "banga", zlasti za tiste, ki so z malce vijačenja po BIOSu znali to izkoristiti. Vsi se še spomnimo dokaj preprostega risanja z grafitnim svinčnikom med mostički L1 na Duronih in Thunderbirdih, kar nas je nato razveselilo z odklenjenim množilnikom in posledično višjo frekvenco. Takrat si je AMD pridobil zveste zagovornike med populacijo navijalcev in tistih, ki so morali pri strojni opremi paziti na vsak cent. Danes bi lahko rekli, da praktično ista populacija kupuje in zagovarja Intel.

Pa je res vse tako črno? No, ni. Komentatorji, ki tako kot podpisani morda tragično pokopavajo še čisto lepo brcajoče podjetje, malo pozabljajo na nekaj tehnoloških novosti, ki bi - spet z malce marketinga - lahko postale AMDjeva prednost. Denimo, da so njihovi štirijedrniki zares pravi štirijedrniki in ne kombinacija dveh dvojedrnikov, kot doslej pri Intelu. Potem je tu novo vezje 780g, ki vsebuje močan grafični čip s podporo DirectX10, ki je prvikrat sposoben delovati z običajno grafično kartico (kajpada samo ATIjevo) v povezavi s Crossfire. To zna marsikoga iz široke populacije tistih, ki ne igrajo iger in v svoje računalnike ne vgrajujejo grafičnih kartic, prepričati v nakup AMDjeve platforme. Njihovi procesorji so energijsko manj potratni in lahko potrkajo na ekološko zavest, ki postaja pomemben del odločitve potrošnikov. In končno, vsi preizkusi, o katerih beremo, poveličujejo Intel predvsem zato, ker njihove procesorje lahko že s priloženim hladilnikom navijemo za krepak odstotek. Sicer pa so, resnici na ljubo, novi AMDjevi procesorji za navadnega uporabnika, ki se ne bo nikoli lotil potencialno uničujočega postopka, približno enakovredni Intelovim. Če jim bo le uspelo vzdržati cenovno vojno, ki jo je Intel že sprožil in jo bo še stopnjeval.

Za zdaj lahko le nemo opazujemo, če se bo onemu biku iz uvoda še uspelo kaj povzpeti na kolena. Vse bo še najbolj odvisno od Shanghaia in Deneba - prvi bo namenjen strežnikom, drugi pa namiznikom - ki bosta kot prva AMDjeva procesorja v 45 nm tehnologiji začela prihajati s tekočih trakov jeseni. Skoraj leto po tem, ko je s 45 nm začel Intel. Če ne bo, kot smo se zadnja leta pri AMD že navadili, zaradi nepredvidljivih zapletov treba počakati še kakšno dodatno leto.

Ker je boj med obema izdelovalcema v letih oblikoval dva tabora, ki na spletnih forumih redno vroče razpravljata o tem, kdo je boljši, bi se morda celo našel kdo, ki bi se propada AMDja razveselil. Pa ni razloga za praznovanje. Najprej, ker bi težave v tem primeru imel tudi Intel. Protimonopolni prepisi bi ga lahko prisilno razčetverili. Še pomembnejša je v tem smislu nedavna izjava predstavnikov Intela, da bo njihova nova serija procesorjev izšla takrat, ko bo kaj spodobnega trgu ponudil AMD. Izjava, ki potrjuje staro pravilo, da napredek spodbuja le poštena konkurenca. Zato, kljub temu da v naših mlinčkih tiktakajo Intelovi Quadi, držimo pesti za AMD. Če ne - kot so enkrat duhovito zapisali na Engadgetu - se nam zna Moorov zakon hitro spremeniti v zgolj Moorovo priporočilo.

Pa je res vse tako črno? No, ni. Komentatorji, ki tako kot podpisani morda tragično pokopavajo še čisto lepo brcajoče podjetje, malo pozabljajo na nekaj tehnoloških novosti, ki bi - spet z malce marketinga - lahko postale AMDjeva prednost.