Kam s podatki?

Kam s podatki?
Objavljeno: 20.10.2008 00:15 | Avtor: Vladimir Djurdjič | Kategorija: Mnenja | Revija: September 2008

Količina podatkov, ki jih imamo shranjene v digitalni obliki doma, se hitro povečuje. Kljub vse večjim diskom nam zmanjkuje prostora. Zaradi številnih podatkov zelo težko najdemo tisto, kar dejansko iščemo ali potrebujemo. Bog ne daj, da se nam sesuje disk, saj varnostnih kopij v resnici nimamo ali pa nismo prepričani, da so uporabne. Kako torej ukrepati, da bi zaščitili pogosto trajno vrednost svojih digitalnih zbirk?

Zgodba je pravzaprav stara toliko kot osebni računalniki. Ne glede na to, na katero obdobje računalništva gledamo, vselej je večina uporabnikov prej ali slej naletela na stanje, ki mu pravimo "napolnjen disk". Temu navadno sledijo ukrepi, kot je iskanje in brisanje nepotrebnih datotek ali pa kopiranje podatkov drugam, kot so nosilci CD, DVD, zunanji diski. Vselej ista zgodba, vselej precejšnja izguba časa, vselej tisti nelagodni občutek, da to ni zadnjič.

Toda to, kar je bilo, je le šala v primerjavi s tistim, kar nas čaka v prihodnje. Digitalne fotografije, glasba in video posnetki že danes zavzemajo v domačih računalnikih gigabajte, morda že celo terabajte podatkov. Analiza družbe Forrester Research je pokazala, da se je število lastnikov uporabnikov računalnikov, ki vanje shranjujejo digitalne fotografije, od leta 2002 povečalo s 26 % na 47 %. V istem obdobju je število uporabnikov, ki shranjujejo v računalnikih glasbo, povečalo s 3 % na 36 %. Na področju video posnetkov se pravkar dogaja nekaj podobnega, vsi pa vemo, da video od vsega naštetega porabi največ prostora.

Tudi v domačem okolju torej potrebujemo strategijo, kako in kam shraniti vse te digitalne podatke. Ključna dilema ta hip je seveda ta - investirati v krajevne diske oziroma pomnilnike ali pa se odločiti za eno od nastajajočih digitalnih shramb, ki se porajajo v internetu? Vsaka od teh alternativ ima seveda svoje prednosti in slabosti in, resnici na ljubo, odločitev ni enostavna.

Po eni strani nekateri analitiki napovedujejo razcvet tako imenovanih domačih strežnikov, naprav, ki bodo skrbele za hrambo in posredovanje podatkov (pa še za kaj drugega) v množico digitalnih naprav, ki jih uporabljamo v domačem okolju. Strežniki za domačo rabo sicer niso nobena novost, toda obeta se jim zelo hiter razvoj. Vzemimo primer analize, opravljene v ZDA. Ta hip naj bi tam imelo doma namenske strežnike okrog 400.000 stanovanj. Po Forresterju naj bi jih bilo do leta 2012 že približno 4,5 milijona. V drugi raziskovalni družbi, Diffusion Group, trdijo, da jih bo samo v ZDA do leta 2015 kar 21,5 milijona. Če bo to le napol res, bo to eno najbolj vročih področij v naslednjih letih.

Na kakšne digitalne shrambe lahko torej računamo? Analitiki trdijo, da bo imel povprečen(!) uporabnik računalnika leta 2010 v digitalni shrambi okrog 2 TB podatkov. Toliko, kot so jih imeli še pred nekaj leti srednje veliki podatkovni centri v podjetjih.

Domači strežniki imajo smisel zlasti zato, ker lahko z njimi rešimo več težav na en mah. Vsekakor je njihova raba precej bolj udobna kot cela skladovnica nosilcev CD in DVD. Toda ponuditi morajo učinkovita orodja za iskanje, indeksiranje, katalogiziranje in, ne nazadnje, predstavitev podatkov. Po mnenju analitikov bodo domači strežniki zaživeli zlasti tedaj, ko bodo koncept centralne digitalne hrambe podatkov v svoje izdelke sprejeli tudi izdelovalci zabavne elektronike. Sem sodijo digitalni video rekorderji, domače avdio komponente, tudi igralne konzole. Vsi ti izdelki ta hip podatke hranijo krajevno, to pa ni ne učinkovito, ne pregledno.

Strežniki lahko dodajo tudi tisto, kar po vseh analizah večina uporabnikov ne počne - varovanje podatkov. Strežnike lahko uporabimo za varnostne kopije, z uporabo redundance (recimo diskovno polje RAID) pa zmanjšamo tveganja ob odpovedi posamezne komponente. To pride še posebej prav, če podatke hranimo za daljše obdobje. Digitalne fotografije in glasba zagotovo sodijo v to kategorijo.

Toda vsak strežnik ima zopet svojo zgornjo mejo, omejitev. Ne smemo tudi pozabiti, da ne glede na uporabljeno tehnologijo ta prej ali slej zastari in po tem sledi mučno prepisovanje podatkov iz enega sistema v drugega. Ali je mogoče zaobiti tudi to težavo?

Kaj pa, če bi na domače strežnike povsem pozabili in svoje podatke predali shrambam, ki nastajajo v internetu? Na prvi pogled se zdi to idealna rešitev. Nobene začetne naložbe, potencialno neomejen prostor, profesionalna skrb za podatke. Povrhu podatki, shranjeni v internetnem strežniku, postanejo dosegljivi od vsepovsod. Tudi za morebitne pretvorbe zapisov bo morda poskrbel kar sam ponudnik storitev.

Toda ta hip je glede spletne hrambe podatkov cel kup vprašanj in omejitev. Za začetek hitrost internetne povezave, ki je marsikje še vedno prepočasna za najbolj potratne večpredstavne vsebine. Pomislite, kako bi bilo prenašati eno uro domačega video posnetka v visoki ločljivosti prek današnje še tako hitre širokopasovne povezave.

Po drugi strani pa so te storitve še vedno precej drage, če pomislimo na količino podatkov, ki bi jo lahko shranili tja. Že res, da marsikdo ponuja celo brezplačen spletni prostor, toda merjen zgolj v nekaj GB, medtem ko bi obseg naše digitalne zbirke lahko že merili tudi v TB. Cene nad določeno mejo se hitro povečajo in kar ne smemo pozabiti - prostor moramo pri teh storitvah plačevati na mesec. Hiter izračun pokaže, da utegne biti cena take hrambe na neko daljše obdobje (recimo 3 ali 5 let) večkratnik tega, kar bi danes odšteli za še tako zmogljiv domači strežnik.

Nelagoden občutek pri spletnih storitvah povzroča tudi vprašanje zasebnosti in sploh trajnosti storitev. Kaj se zgodi, če naš izbrani ponudnik hrambe propade ali pa se ne strinjamo več z njegovo cenovno politiko? Kako bomo tedaj od tam prenesli podatke k sebi ali na kakšno drugo lokacijo? Kaj če podatki iz naše zbirke odtavajo v druge roke? Hitra analiza ponudbe v spletu pokaže, da večina teh storitev ne ponudi odgovora na vsa vprašanja.

Toda stvari se bodo spremenile. Pričakujte, da se bodo med ponudnike internetne hrambe uvrstili tudi vaši ponudniki internetnih storitev. Prvi zametki so že tu, na primer možnost snemanja tv programov na diskovje pri ponudniku storitev namesto na svojem domačem videorekorderju ali diskovju.

Tako kot se pogosto zgodi, na koncu zgoraj zastavljeno vprašanje nima enega samega odgovora. Prav tako velja, da se bomo v prihodnje še naprej spraševali vse to. Le vedno teže bo za seboj voziti vso digitalno preteklost, ki nam nekaj pomeni. Kljub vsemu verjamem, da je priložnost za obe možni smeri razvoja. Domači strežniki bodo zagotovo doživeli razcvet, saj je navada železna srajca, in veliko uporabnikov se bo raje odločilo za hrambo pri sebi kakor nekje "v internetu". Po drugi strani spletne storitve zagotovo imajo prihodnost, morda pridejo na vrsto le nekoliko kasneje. Če ne drugega, tedaj, ko bo večina programske opreme in storitev zasnovana na internetnih tehnologijah in bo pojem "lokalno" postal nekoliko zastarel.

Ključna dilema ta hip je seveda ta - investirati v krajevne diske oziroma pomnilnike ali pa se odločiti za eno od nastajajočih digitalnih shramb, ki se porajajo v internetu?

Nelagoden občutek pri spletnih storitvah povzroča tudi vprašanje zasebnosti in sploh trajnosti storitev.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki