Vojna storitvenih platform
Prehajanje s klasične programske opreme na spletne storitve prinaša na videz večjo svobodo izbire, v resnici pa v ozadju poteka nova vojna za prevlado spletnih storitvenih platform. K sreči se število ponudnikov množi in to je vsaj v teoriji jamstvo za izbiro in inovativnost. Kljub temu je videti, da bomo morali vsaj del poti in s tem zgodovine zopet prehoditi.
Že od samih začetkov velja, da je Internet po svoji strukturi in načinu delovanja ena najbolj svobodnih, neomejujočih, lahko bi rekli celo demokratičnih struktur na svetu. Sestavljajo ga odprti standardi, ki jamčijo svobodo pretoka informacij in združljivost, ne glede na to, ali gre za osebne računalnike, mobilne telefone ali kaj tretjega. Toda znotraj te svobode nastajajo novi otoki moči, ki v svojih storitvah uporabljajo stare zvijače navezovanja uporabnikov na lastno okolje, to pa seveda omejuje združljivost. Najboljši dokaz je vojna storitvenih platform, v katero so vpletene domala vse spletne storitve, pa naj gre za storitve podjetij Google, Microsoft, Yahoo, MySpace, Facebook ali drugih.
Najbolj zanimiva lastnost nove tekme za uporabnike je to, da vsi pravzaprav stavijo na karto odprtosti, zaprtost pa se kaže le v nekaterih vidikih, ki na prvi pogled niso tako očitni. Princip je vselej enak - čim hitreje pritegniti uporabnika, da začne uporabljati storitev in že ob malo bolj resni rabi je s tem že "pečen". Kajti resnične svobode rabe, ki bi omogočala preprosto selitev, naše digitalne identitete in podatkov iz storitve v storitev, danes praktično ni. Še več, na neki način se zdi, da delamo pri tem še celo korak nazaj.
Če danes v namiznem programu napišemo besedilo, ga brez težave shranimo na disk ali prenosni nosilec in razmeroma preprosto uporabimo v drugem programu ali računalniku. Pri številnih spletnih storitvah še zdaleč ni tako. Poskusite, denimo, napisati dopis v spletni storitvi Google Docs, shraniti dopis v Microsoft Live SkyDrive, vse skupaj pa natisniti s storitvijo Adobe Acrobat.com. Veliko sreče. Seveda to velja tudi za poljubno drugo kombinacijo, ki ne vključuje spletne storitve enega samega ponudnika. No, na koncu vam bo morda z več dodatnimi koraki (pošiljanjem prek elektronske pošte ...) celo uspelo, a je taka pot sila nerodna. Nekatere stvari pa so praktično nemogoče, še zlasti, če govorimo o strukturiranih podatkih, kot so tisti, shranjeni v programih za družabna omrežja.
Prav medsebojno (ne)delovanje storitev, kot so MySpace, Facebook, Bebo, LinkedIn, Windows Live, Flickr, Google Apps in drugih, je razkrila ta vidik, ki je v poplavi novih zanimivih storitev na prvi pogled ostal prikrit. Dokler delamo znotraj enega sistema, je vse lepo in prav, brž ko se želimo povezovati drugam, pa naletimo praviloma na visok zid. No, k sreči so bili prav ponudniki družabnih omrežij prvi, ki so ponudili prve korake na področju povezovanja v obliki iniciative OpenSocial, po kateri lahko izmenjujemo nekatere podatke med večino, a ne vsemi storitvami. Spodaj tlečo vojno je najbolje nakazalo ravnanje družbe Facebook, ki je zavrnilo možnost sodelovanja v projektu OpenSocial, namesto tega pa so ubrali drugo pot. Večino svoje storitve so objavili pod odprto kodo. Sporočilo je več kot očitno - razvijajte razširitve, toda za na nas, ne za druge.
Da ne bo pomote, OpenSocial je le eden izmed vmesnikov, ki bi jih morale spletne storitve imeti, da bi bile resnično medsebojno združljive. Večina seveda sploh ne obstaja, pravzaprav ni niti govor o njih. Pa čeprav s tehnične plati ne bi smelo biti večjih težav, saj so ustrezni protokoli na voljo že lep čas. Morda bo kdo dejal, da je to pač priložnost za tretje ponudnike za spletne storitve, ki ne počno nič drugega, kot prenašajo podatke iz enega sistema v drugega. Toda pri vsem tem ne smemo pozabiti, da sta varnost in pravilnost prenesenih podatkov obratno sorazmerna s številom vmesnih programov, skozi katere ti potujejo.
Namesto tega ponudniki za zdaj raje širijo portfelj svojih lastnih rešitev ali pa povezujejo programe znotraj istega ekosistema. Microsoft, denimo, svoje spletne storitve tesno povezuje s programi paketa Office; to ni slaba zamisel, zlasti za prehodno obdobje. Google stavi predvsem na enostavnost in večinoma vabi z brezplačno rabo (toda, pozor, zgolj za zasebne namene). Adobe je nekje vmes in s svojo platformo AIR oziroma storitvijo Acrobat.com stavi na tiste, ki jim zgolj preprosti programi niso dovolj. Prav Adobe AIR in Microsoftova tehnologija Silverlight sta najboljša pokazatelja smeri prihodnjega razvoja. S te plati je Google ta hip morda celo nekoliko zadaj. Toda brez skrbi, na odgovor ne bo treba čakati dolgo.
Prav zanimivo je, da se vse navedeno dogaja ravno v trenutku, ko se oče prvega obdobja računalništva, lahko bi rekli tudi prve splošne platforme, Bill Gates, poslavlja od aktivne vloge v podjetju Microsoft. V tem lahko najbrž najdemo kar nekaj simbolike, pa čeprav ne pomeni, da bodo Microsoft, Okna in drugi izdelki šli v pozabo čez noč. Zanimivo pa bo spremljati, kako se bo dosedanji vladar znašel v okoliščinah in pri razmerju moči, ki nastaja v obdobju spletnih storitev.
Spletne storitve res spreminjajo podobo računalništva, kot smo ga poznali doslej, vendar obenem vzpostavljajo nove centre moči. Boj za oglaševalski denar je samo eden od vidikov te vojne. Ne smemo pa pozabiti, da so tu še drugi velikani, ki so bili doslej nekoliko v ozadju. Ne smemo pozabiti na podjetja, kot so Oracle, IBM, Sun, celo "neodvisne" spletne storitve, kot je, denimo, eBay. Videti je, da se bo zgodovina spet ponovila. Spet bomo prišli do trenutka, ko bomo naleteli na nove monopole in jih bomo znova skušali razdirati. Na zahodu res ni nič novega ...
Poskusite napisati dopis v spletni storitvi Google Docs, ga shraniti v Microsoft Live SkyDrive, vse skupaj pa natisniti s storitvijo Adobe Acrobat.com. Veliko sreče.
Princip je vselej enak - čim hitreje pritegniti uporabnika, da začne uporabljati storitev, in že ob malo bolj resni rabi je s tem že "pečen".