So javna omrežja WLAN mrtva?

So javna omrežja WLAN mrtva?
Objavljeno: 24.6.2008 13:20 | Avtor: Igor Harb | Kategorija: Mnenja | Revija: Junij 2008

Dogodki zadnjih mesecev kažejo na vse večje težave WLAN v službi javnih omrežij, saj nekoč proslavljeni projekti propadajo drug za drugim. Razlogi so povečini isti - visoki stroški, nezanesljivo delovanje in vse večji konkurenčni pritiski pri ožičenem in mobilnem dostopu do interneta.

Neverjetno hiter prodor WLAN pred le nekaj leti je prinesel s seboj precejšnje število pravih evangelistov tehnologije, ki so v njej videli možnost zadati udarec "požrešnim" mobilnim operaterjem, ki preveč zaračunavajo za klice. Njihova vizija so bila povsem neodvisna in cenovno ugodna brezžična omrežja, v katera bi se lahko povezal s katerokoli napravo, dostopal do interneta in klical prek VoIP. A slabosti omrežij WLAN so se pokazala že zelo hitro.

Varnost

Prva omrežja WLAN sploh niso imela nobene varnosti, na hitro razviti protokol WEP (kar precej optimistično pomeni kratico za Wired Equivalent Privacy - ožičenemu enaka zasebnost) pa se je izkazal za smešno preprosto vlomljivega. To se je nekoliko popravilo z nadaljnjim razvojem z WPA in WPA2, ki ponujata že povsem spodobno šifriranje, vendar je kljub vsem slabostim WEP še zmeraj zelo živ standard, saj je še vedno edini podprt v nekaterih novih, predvsem manjših mobilnih napravah.

Zanesljivost delovanja

WLAN v osnovi ni primeren za prenašanje velikih datotek, saj občasne, čeprav zelo kratke prekinitve lahko ustavijo celoten prenos. Pri sodobnih usmerjevalnikih, sploh pri tistih po standardu 802.11n Draft 1, je ta težava sicer povečini že odpravljena, a kljub temu imajo brezžični omrežni predvajalniki video vsebin (denimo Apple TV) vgrajen disk, na katerega lahko med prenosom shranjujejo datoteko v predpomnilnik. Težave predstavljajo tudi debelejše, sploh železobetonske stene, saj zelo oslabijo radijski signal, in pa steklo, ki ga odbija.

Poraba energije

Če v prenosniku vmesnik WLAN ne predstavlja velikega odstotka porabe energije, pa je pri manjših mobilnih napravah to precejšnje breme. Mobilni telefon z vmesnikom WLAN pri resni uporabi, denimo med klicem prek VoIP, izprazni akumulator v dobre pol ure; priljubljen Asusov mini prenosnik Eee PC pa pri povezavi prek kabla zdrži več kot pol ure dlje s polnim akumulatorjem, kot če smo povezani brezžično.

Javna omrežja

Najprej moramo ločiti dve vrsti javnih omrežij. Eno so t. i. vroče točke, ki jih ponujajo nekateri ponudniki dostopa do interneta in mobilni operaterji, drugo pa so prava javna omrežja, ki pokrivajo celotna mesta (t. i. muni-fi) oziroma države. Resnici na ljubo slednjih dejansko ni, precej daleč pa so prišli v Makedoniji. Tamkajšnji ponudnik dostopa do interneta On.net, ki je bil do lani še v lasti optimističnega ameriškega investitorja, je začel izgrajevati omrežje in je tudi pokril dobršen del države, nato pa jim je zmanjkalo denarja, saj je bila uporaba storitev precej pod pričakovanji, predvsem zaradi majhnega števila računalnikov z vgrajenimi vmesniki WLAN na trgu. Večinski delež v On.netu je tako lani prevzel Telekom Slovenije, ki v svojih korporativnih komunikacijah tega omrežja WLAN ni omenil še niti enkrat. Veliko pomembneje se jim zdi rastoče število uporabnikov predplačniškega ADSL, ki je precejšnji hit Telekomovih podružnic tudi na Kosovem in v Bosni in Hercegovini. Ko smo jih povprašali o tem omrežju, so povedali, da še stoji, vendar izračuni ne kažejo, da bi bil nadaljnji razvoj trenutno smiseln.

Mestna omrežja so precej pogostejša, vendar je bil začetek letošnjega leta zanja zelo slab. Glavni podpornik teh omrežij v ZDA je bil namreč ponudnik dostopa do interneta EarthLink, ki je tudi prejel kar nekaj koncesij, med drugim za Filadelfijo in San Francisco. V osnovi njihova zamisel ni bila slaba, saj so imeli pogodbo z mestoma, ki sta plačevala za pokritost s signalom v revnejših predelih, kjer so ljudje tako sploh prvič dobili možnost dostopa do širokopasovnega interneta. To je nekoliko rešilo finančno plat, vendar le nekoliko, saj so se ponudniki ožičenega dostopa seveda hitro odzvali in znižali cene. Hkrati je bila precejšnja težava dosegljivost omrežja, predvsem v višjih nadstropjih, saj so večino oddajnikov nameščali na ulične svetilke. Vse te probleme bi sčasoma morda že odpravili, a konec lanskega leta je projekt dobil dobesedno smrtni udarec. Takrat je namreč umrl dolgoletni direktor EarhtLinka in glavni zagovornik tega poslovnega modela Garry Betty in novo vodstvo se je odločilo usmeriti v bolj dobičkonosne projekte.

Z umikom EarthLinka s trga so tudi številna druga podjetja začela razmišljati o smiselnosti takih omrežij. Med njimi tudi Google, ki ima sicer svoje omrežje v kraju sedeža, v Mountain Viewu, in je bil EarthLinkov partner v San Franciscu, a se po EarthLinkovem odstopu od pogodbe ni odločil prevzeti celotnega projekta.

Veliko uspešnejši model so vroče točke, ki sicer ponujajo le omejen obseg, vendar praviloma delujejo. Največji tak ponudnik dostopa do interneta je mobilni operater T-Mobile. Kmalu po vstopu na ameriški trg in nadgradnji omrežja GSM na GPRS so ugotovili, da v ZDA zanimanja za take vrste mobilni internet ni veliko. Hkrati so se prvi zavedeli, da bo Intel začel vgrajevati vmesnike WLAN v vse prenosnike, in hitro začeli iskati lokacije. V ZDA so tako podpisali pogodbo z največjima verigama kavarn in restavracij s hitro hrano - Starbucksom in McDonaldsom. Čeprav je za gostujoče uporabnike njihova storitev draga, pa jo ponujajo svojim mobilnim in stacionarnim uporabnikom po ugodnih cenah.

Tudi pri nas imamo eno omrežje vročih točk, Mobitelov NeoWLAN, vendar se ti še niso naučili T-Mobilove lekcije, saj je dostop tudi za njihove uporabnike še zmeraj predrag. V času pisanja so sicer obljubili, da bodo ponudili ceneje za naročnike storitve M4, vendar konkretnih rezultatov še ni bilo videti.

Pa tudi sicer je vprašanje, ali ima to zares veliko smisla, pravi mobilni internet prek omrežij GSM/GPRS/UMTS/HSDPA je vse hitrejši in cenejši. Če se je še pred nekaj meseci zdela ponudba obeh operaterjev z 1 GB prenesenih podatkov za 20 evrov ugodna, sta zdaj že oba spustila cene, pri čemer je Si.mobil za to ceno celo začel ponujati neomejen dostop. In če bodo omrežja zdržala in omogočala kakovostno storitev, ni prav nobene potrebe po gradnji mestnih WLAN. Vsaj v Evropi ne. Izjema je le Velika Britanija, saj je operater o2 ravno priznal, da večini uporabnikov omejuje hitrost prenosa prek UMTS na 128 kb/s, to pa je vsekakor prepočasi.

Večinski delež v On.netu je lani prevzel Telekom Slovenije, ki v svojih korporativnih komunikacijah tega omrežja WLAN ni omenil še niti enkrat.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki