Google ponuja verjetno najkoristnejšo storitev v internetu in ker jo praktično vsi uporabljamo, vsaka nova poteza tega prodornega podjetja vzbudi velikansko zanimanje javnosti. Zadnje čase nas z novimi izdelki in storitvami naravnost zasipavajo, vendar vse le ni tako rožnato, kot bi, sodeč po razmeroma kratki, a nadvse uspešni zgodovini internetnega velikana lahko pričakovali.
15. januarja je prosta spletna enciklopedija Wikipedija praznovala peti rojstni dan. V tem kratkem času ji je uspelo po obsegu prehiteti in po kakovosti skoraj dohiteti enciklopedijo Britannico z več kot dvestoletno tradicijo. A nekatere afere Wikipediji v zadnjem času načenjajo ugled in utegne se zgoditi, da bo postala žrtev lastne velikosti in odprtosti.
Po dobrem letu preizkušanja menda čisto zares kaže, da smo (ko to pišem, bi bilo morda bolj varno zapisati "bomo") končno dočakali Telekomovo nadgradnjo širokopasovnega ADSL - ADSL 2+. Zaenkrat sicer le na 200 vozliščih po Sloveniji, pa vendar. Sistem po navadni telefonski parici teoretično omogoča hitrosti do 24 Mb/s v smeri k uporabniku in do 1 Mb/s v nasprotni smeri.
Ključna težava je za operaterje bistvo komunikacijske infrastrukture. Ta izgublja pomen komoditete in postaja privzeti del okolja. Celo tako daleč gre, da jo nekateri obravnavajo kot javno dobro. To ima seveda precej neugodne posledice. Javno omrežje mora biti dostopno vsem na podlagi izračuna, ki pokriva osnovno postavitev in vzdrževanje. Če ne gre drugače, določi cenik in pogoje prodaje država.
Leto, ki je pred nami, bo v računalništvu nedvomno vsaj tako zanimivo in razburljivo kot to, ki gre v zgodovino. Pričakujemo lahko neizprosne bitke za prevlado in kupce, predvsem pa začetek tranzicije v drugačno, internetno zasnovano okolje, ki bo bistveno spremenilo računalništvo, kot ga poznamo danes. Še naprej pa bodo zmagovali tisti, ki bodo znali ločevati zrno od plev.
Za razliko od odprte kode, katere vlogo in prednosti je včasih težje razumeti, so prednosti odprtih standardov očitne in bi jih morali zagovarjati vsi, še posebej pa državne ustanove.
Vseobsegajoča ponudba internetnih trgovin je, skupaj s prednostmi digitalnega načina razširjanja nekaterih dobrin, v naše življenje vnesla že marsikatero spremembo, a tako trgovci kot uporabniki se šele učimo prav izkoriščati številne prednosti digitalne dobe.
Letošnji januar sta zaznamovala dva dogodka, ki vsak po svoje prinašata dobre novice v zdaj že kar nekaj let nekoliko opešano računalniško sfero. Prvi je Macworld, na katerem je Apple dokončno predstavil svoje nove računalnike, ki jih po novem poganjajo Intelovi procesorji, drugi pa lasvegaški sejem CES, ki je postal tisto, v kar bi se moral Comdex preobraziti takoj po tem, ko so računalniška podjetja ugotovila, da se na sejmih srečuje vedno manj poslovnih obiskovalcev.
Ob nedavni medijski raziskavi, koliko zaslužijo profesorji, ki so tudi ministri (ali ministri, ki so tudi profesorji), sem dobil namig, naj si pogledam, kako je s profesorjem/ministrom/profesorjem, ki je pristojen za "naše" področje.
Bill Gates je s svojim nedavnim memorandumom zaposlenim postavil nov cilj za Microsoft - podjetje se mora usmeriti v spletne storitve. Ali gre za radikalen zasuk v strategiji ali zgolj za spretno marketinško potezo, ki bo odvrnila pozornost od tekmecev? Najbrž za kombinacijo obojega, kaj je zares v ozadju, pa žal ne bo znano še lep čas.
Novembra 1990 je Tim Berners-Lee izumil spletni strežnik in brskalnik. Petnajstletnica je čas za refleksijo in pogled v kristalno kroglo.
Odkar sem, kmalu zatem, ko sem se naučil brati, nekaj sto metrov od doma odkril knjižnico, čutim do ustanov, v katerih hranijo zbrano znanje in domišljijo človeštva, nekakšno mešanico spoštovanja in navdušenja, do spletnih knjižnic z e-knjigami pa še malce večjo. O njih sem na teh straneh sicer že pisal, a me je nekaj nedavnih dogodkov napeljalo k temu, da bom tudi tokrat.
Zadnja septembrska dneva je Portorož gostil mednarodno konferenco o Linuxu, IBLOC (International Business Linux and Open Source Conference), z nekoliko zavajajočim tematskim naslovom "Namizje - zadnji cilj". O namizju v tradicionalnem pomenu besede skorajda ni bilo govor. Pač pa je IBLOC ponudil nekaj pomembnih izhodišč za razmišljanje o odprti kodi na splošno.
V svojem prvem uvodniku, objavljenem v novembrski številki, sem se pozabaval s stanjem na naši širokopasovni sceni oz., natančneje, na tistem delu te scene, ki jo obvladuje Telekom. Minila sta dva meseca in ne morem si kaj, da se ne bi spomnil svojega takratnega citata: "Mnogi so v boju s Telekomom obupali, morda bo še kdo." Tako kot kaže zdaj, bo ta "nekdo" morda na vrsti veliko prej, kot sem sprva mislil. Žal.
Obletnice so ponavadi nekaj, česar se radi spominjamo, in na tej podlagi ocenjujemo razvoj, ki je bil v računalniški branži že od nekdaj izreden. Glede na pomen, ki ga imajo v današnjem svetu Okna, je kar nenavadno, da pravkar skorajda neopazno mineva 20 let, odkar je Microsoft leta 1985 svetu predstavil prvo različico - Windows 1.0. Ta grafični uporabniški vmesnik (operacijski sistem takrat nikakor ne bi bil pravi izraz) je bil sicer napovedan že dve leti prej in naj bi luč sveta ugledal v začetku leta 1984. Deloval naj bi na računalnikih z dvema disketnima pogonoma (brez diska!) in 192 KB (KILO in ne MEGAbajtov!) pomnilnika. A izkazalo se je, da bo nujnih 256 KB pomnilnika (še raje 512) in da tudi brez diska ne bo šlo, oken na zaslonu pa Windows 1.0 ni dovolil prekrivati, čeprav je bilo to prvotno napovedano. Če skrajšamo, Windows 1.0 je bil (pre)počasen in bistveno slabši sistem, kot so ga ponujali konkurenti. Še najbolje je takrat kazalo GEMu podjetja Digital Research oz. Intergalactic Digital Research, kot se je prvotno imenovalo, da o Applu (Lisa, Macintosh) niti ne govorimo. Microsoftu, kljub temu da je imel v svojih razvojnih prostorih ("za navdih") Xeroxov Star, prvi komercialni grafični računalnik, in kljub temu da so bili v njegovih vrstah prebegli Applovi uslužbenci, enostavno ni uspelo.
Storitveno usmerjena arhitektura je nova zveneča fraza, ki omogoča prodajo enakih izdelkov v novi preobleki, za projekte z bolj idealističnimi cilji pa je resnična možnost preboja.
Danes je že povsem jasno, da za spremljanje tv programov in filmov po računalnikih in internetnih povezavah ni več nobenih tehničnih ovir. Kljub temu se ponudniki vsebin še vedno obotavljajo s pravo ponudbo, najbrž ker je še vedno živ strah, da bi s tem več izgubili kot pridobili. Videti je, kot da bi jih moral nekdo suniti čez ta magični prag. Bo to storil Apple, ki je precej zaslužen za podoben korak v glasbi?
Jesenski čas je v računalništvu pridržan za novosti, tako strojne kot programske. Poletnega zatišja je konec, trg se prebuja, počasi celo pripravlja na obdarovalni predbožični čas. Gotovo, da po naključju, toda tokrat smo podobnemu, storitvenemu prebujenju priča tudi na našem trgu - na lepem mrgoli oglasov za širokopasovne povezave. Pojma ADSL in kabelski internet nenadoma postajata zanimiva tudi za računalniško neizobražene med nami. Za mame in očete, strice, tete, ponekod celo za dedke in babice (čisto zares!).
Google Earth je zaenkrat predvsem zelo natančen atlas sveta, možnosti, ki jih odpira, pa so tako rekoč neomejene. Marsikatera sicer še meji na znanstveno-fantastiko, a je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bo Googlova Zemlja postala grafični vmesnik do digitalne vsebine sveta.
Ko sta Microsoft in Sun razkrila svojo odločitev, da zakopljeta bojno sekiro in nameravata celo zgledno sodelovati, marsikdo ni mogel verjeti. Nenazadnje se je to zgodilo drugega aprila, tako da so nekateri vse skupaj jemali sprva kot neslano šalo. Toda dogovor stoji, z njim pa se odpirajo številna vprašanja, zlasti tista o ozadjih odločitve in posledicah za prihodnost, ne samo družb Microsoft in Sun, temveč celotne računalniške industrije.
Ko sem prejšnji mesec ugibal o prihodnosti jave, zares nisem vedel, da Scott McNealy in Steven Ballmer že leto dni skupaj igrata golf. Dve milijardi dolarjev pozneje sta to pojasnila vsemu svetu. V poslu pač stojiš za svojimi načeli, dokler si to lahko privoščiš. Dva tisoč milijonov zelencev je bila cena, s katero je Sun pogoltnil svoj ponos in postal še en licenčni partner Microsofta. Le kako bo v prihodnje McNealy še uspel koga prepričati v svoj prav? Še dobro, da je lahko premirje sklenil s svojim dobrim prijateljem Ballmerjem in ne svojim sovražnikom Gatesom.
Digitalni replikator iz naslova seveda ni resnična naprava, ampak prispodoba za lastnost digitalne tehnologije, ki omogoča tisto, kar se je še pred nekaj desetletji zdela čista znanstvena fantastika - podvojevanje izdelkov s povsem zanemarljivimi materialnimi stroški.
O robotih govorimo že več kot pol stoletja, toda doslej smo se z njimi le redko srečali v vsakdanjem življenju. Ali prihaja čas, ko se bo to spremenilo in bodo roboti postali nekaj povsem vsakdanjega, tako v službi kot doma? Nekateri ugledni analitiki menijo, da se bo v naslednjih petih do desetih letih to področje močno spremenilo, zato o robotih lahko govorimo kot o naslednjem velikem mejniku. Tudi za samo računalništvo.
Javo, navzlic vsej njeni uspešnosti, že od predstavitve naprej spremlja nedorečenost, povezana z njeno pravo svobodo.
Globalizacija niso samo McDonald's, hollywoodski filmi, poceni čevlji iz Bangladeša, zaradi katerih so ob delo naše delavke, in prezadolžene afriške države, temveč tudi internet, Linux in KaZaA.
Telefonske povezave prek interneta niso ravno tehnologija, ki bi kot strela z jasnega udarila med uporabnike, vendar se glede na dogajanje v zadnjih nekaj mesecih zdi, da bomo današnje telefone nadgradili na internetno telefonijo hitreje, kot je bilo pričakovati. Zanimivo, da je tokrat tema vroča tako na globalnem trgu kot tudi doma v Sloveniji.
V Sloveniji se velik del gospodarstva suče okoli države. Država gospodarstvo nadzira, ga usmerja - kolikor ji to sploh uspeva - država je za številna podjetja največji poslovni partner. Država vsako leto objavi veliko število javnih razpisov, na katere nekatera podjetja čakajo kot puščava na blagodejno deževje.
Nove okoliščine in pridobljene izkušnje spreminjajo podobo računalništva, kot ga poznamo. Prava sprememba pa se lahko zgodi le prek zahtev uporabnikov.
Blogi so pri nas zunaj ozkega kroga samih blogerjev in njihovih znancev še razmeroma malo znan spletni pojav. Se pa to utegne kmalu spremeniti, kajti nedavno so se na pobudo Jonasa Ž. med blogerje vpisali Vesna Milek, Mojca Mavec, Marko Crnkovič in še nekateri drugi znani slovenski pisci.
Pred leti je Telekom zaradi negodovanja o monopolizmu izločil oddelek za internet in ga postavil kot hčerinsko družbo Siol. Zdaj si ga želi spet priključiti.
Arhiv
Po avtorjih