Objavljeno: 26.2.2008 00:53 | Avtor: Dare Hriberšek | Monitor Februar 2008

OLPC v krempljih predsodkov

OLPC v krempljih predsodkov

Naj na začetku povem, da že dolga leta mečem stran star kruh. Velike količine. Ker imam rad svežega in ker ga kupujem veliko, da mi ga ne bi slučajno zmanjkalo, ko pridejo gosti. Zdaj pa vreščite in izlijte name svoj srd.

Filozofija je preprosta. Če bom jaz trpel pri žvečenju starega kruha, ne bodo otroci v Afriki niti malo bolj siti, saj ga ne morem dati v paket in poslati tja po pošti. Pravzaprav gornji primer kaže, da so ubogi otroci tretjega sveta dobrodošlo sredstvo za nedeljsko moraliziranje preobjedenih zahodnjakov, ki ga tu in tam dopolnijo s kakim človekoljubnim nakazilom. Toda, ko na stvar pogledamo z majčkeno mero objektivnosti, hitro spoznamo, da je pomagati vendarle mogoče, da pri tem že desetletja delamo številne napake in da z danes na jutri ne gre.

Dobrodelnih organizacij imamo kot listja in trave, praktično vsaka žena politika ali CEO, se - potem ko za tisti dan opravi z nakupi oblačil in čevljev - ukvarja tudi s kako vejo dobrodelnosti. Že nekaj desetletij v nerazvitih deželah pristajajo letala in vozijo kamioni z vrečami moke, riža, skozi organizacije, kot je OZN, vzdržujemo tudi obsežno mrežo ljudi, ki za vse to skrbijo. Pa nič. V Somaliji, Angoli, Nigeriji se še vedno otepajo z revščino, nasiljem, oblasti pa namesto v razvoj raje vlagajo v vojske, ki bi v primeru državnega udara uspešno zaustavile lačne množice. Mi pa še kar zbiramo opeke, prirejamo koncerte, kupujemo voščilnice. In pri tem strmo gledamo v tla, da slučajno ne bi spregledali, kako je nekje nekaj narobe.

Nekaj napredka vendarle je. Se spominjate Muhammada Yunusa? Tistega, ki je kreditiral revne bangladeške ženske in pred dvema letoma dobil Nobelovo nagrado. V času, ko ga svet še ni spoznal, bi bili komentarji moralistov in starokruharjev videti takole: "Kaaaaj? Obrestni profit je koval na ubogih ženskah?" No, pa je vizionar imel prav. Z njegovimi posojili so se odprle obrtne delavnice, nekatere so prerasle v manufakture in celo podjetja. Yunus je omogočil lepše življenje tisočim. Vedno več ljudi danes ugotavlja, da smo revne dežele naredili odvisne od konvojev s hrano. Da smo s svojim ravnanjem uničili marsikaterega tamkajšnjega pridnega kmeta, ki je preoral njivo, zasadil in požel pšenico, a je ni mogel prodati, ker z njo pač ni mogel konkurirati oni brezplačni z znakom rdečega križa.

Zato si ne morem kaj, da ne bi pozdravil zamisli Nicholasa Negroponteja. Njegov domislek, ponuditi trgu robusten, poceni prenosnik, ki bo neodvisen od električne in omrežne vtičnice in s katerim bo znal ravnati tudi človek, ki še nikoli ni sedel pred monitorjem. OLPC (One Laptop Per Child), naj bi namesto hrane v nerazvite kraje pošiljal dostop do znanja. Saj veste, ona puhlica o učenju lovljenja rib. OLPC lahko danes kupite, tržna cena nanese okrog 130 evrov, in ga podarite v kako od nerazvitih držav. Kupujejo jih tudi vlade in človekoljubne organizacije. Da ne bo pomote: Negroponte pri tem zasluži, zasluži tudi tovarna, ki prenosnike izdeluje. Podobno, kot je tudi Yunus pobiral obresti. Do začetka leta 2008 so v OLPC načrtovali, da bodo prodali že 100 milijonov kosov. Pa jih niso. Niti približno. Projekt je namreč naletel tudi na debela polena pod nogami. Mediji so ga sicer sprejeli z izdatno pozornostjo. Najprej pretežno s pozitivno spodbudo, nato pa so nastopili varuhi starega kruha v podobi mnenjskih voditeljev in komentatorjev z vprašanji, kot so - Kaj naj otroci v blatni kolibi počno z računalnikom, če so pa lačni? Kje bodo dobili povezavo v splet? In koliko spletnih strani na svetu je sploh spisanih v zulujščini? Pa ni tako brezupno. OLPC se zna sam povezovati v gruče z drugimi OLPC in če ima samo eden od njih povezavo v splet, lahko prek nje podatke prenašajo tudi preostali terminali v gruči. To sicer še ne pomeni, da bo moč s torrentom prenašati HD video posnetke, a za elektronsko pošto in dostop do wikipedije bi moralo zadostovati. Za napajanje je poskrbljeno na več načinov: z nožnimi pedali, posebno jo-jo napravo, imenovano Potenzo, in celo vrtljivo ročico. Dve minuti vrtenja pomenita deset minut rabe prenosnika. Glede spletnih strani v zulujščini pa ... V množici otrok je zagotovo kak odstotek takih, ki so pismeni in obvladajo še kak jezik - v nekdaj kolonialni Afriki je, denimo, dvojezičnost pogost pojav - in strani bodo sčasoma začele nastajati. Nekje je pač treba začeti. To me osebno še najbolj veseli: Negropontejev projekt je zastavljen dolgoročno in ne kot podarjena moka z danes na jutri.

A Negroponteju, preprostemu nekdanjemu profesorju z MIT, ni prišlo na misel, da vsi ljudje niso dobri po srcu, in so mu poleg medijev načrte prekrižali še čisto poslovni interesi. Zamisel poceni prenosnika zna biti zelo donosna. Pričakovanje, da bodo take prenosnike na debelo kupovale vlade, dobrodelne organizacije in posamezniki, obeta dober zaslužek. Če bodo te dežele res postale kdaj bolj razvite, bodo obenem postale tudi prostrani novi trgi. Če tam že poznajo tvojo blagovno znamko in so nanjo navajeni, si pol poslovne poti že opravil. To je že davno nazaj potuhtal Bill Gates, ki je najprej tiho dopuščal nameščanje piratskih oken, danes pa uživa v pogledu na svet, ki pri operacijskih sistemih ne zna preiti na nič drugega. Tu nekje verjetno leži poglavitni vzrok, zakaj je Negroponteja nenadoma zapustil Intel, ki je bil eden od partnerjev projekta, in danes že oglašuje svoj poceni prenosnik. Uradno so se sicer razšli zaradi razhajanj v filozofiji. Le nekaj dni po tem, ko se je poslovil Intel, je odšla tudi dizajnerka OLPC, Mary Lou Jepsen. Tudi ona je odšla, da bi tehnologijo, ki jo je razvila pri OLPC, komercialno unovčila in zdaj dela pri projektu Pixel-Qi prenosnik za 75 dolarjev. Da je zamisel res poslovno zanimiva, dokazuje to, da poceni prenosnikov do zdaj ni bilo, po OLPC pa so začeli kot gobe po dežju nastajati podobni, a bolj komercialno naravnani projekti. Poleg omenjenih še EEe PC, Zonbu, Ink Media in podobni.

Na svetu pač niso samo bogataši in stradajoči. Je tudi velik del otrok, ki imajo kaj pojesti, a kljub temu premalo sredstev, da bi lahko uresničili katero od svojih zamisli. Če bo samo vsak stoti OLPC prišel v roke pismenega, znanja željnega otroka kake države tretjega sveta, bo narejenega veliko. Lahko bodo zapisovali in objavljali svoje sanjarije, izmenjevali ideje, prebrali, kako še drugače izkopati vodnjak, se naučili nove zvijače za lovljenje rib in, ne nazadnje, spoznali, kako so v zgodovini potekale revolucije, ki so spodnesle nesposobne diktatorje. Po toliko letih poizkušanja enega načina dajmo priložnost tudi alternativi.

Tistim, ki jih povsem briga za male ljudi tam onkraj plota, pa bo nekaj pomenil tudi povsem nov rod prenosnikov, ki so cenejši od povprečnega mobilnega telefona.

Na svetu pač niso samo bogataši in stradajoči. Je tudi velik del otrok, ki imajo kaj pojesti, a kljub temu premalo sredstev, da bi lahko uresničili katero od svojih zamisli. Če bo samo vsak stoti OLPC prišel v roke pismenega, znanja željnega otroka kake države tretjega sveta, bo narejenega veliko.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki

Monitor na Facebooku

Monitor TV na YouTube

WgtTlaQnT-o

  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji