Uroš Mesojedec: Izberite sami

Uroš Mesojedec: Izberite sami
Objavljeno: 27.11.2007 01:15 | Avtor: Uroš Mesojedec | Kategorija: Mnenja | Revija: November 2007

Glasbene založbe si s svojim odnosom niso nakopale le srda potrošnikov, zdaj jih bodo zapustili še avtorji. Da, "kriv" je internet.

Čez sedem let vse pride prav. Res, pred dobrimi sedmimi leti sem na tem mestu zapisal: "V teh dneh smo priča krčevitemu boju industrije glasbenih založnikov in celo nekaterih izvajalcev proti svobodnemu izmenjevanju zapisov glasbe v digitalni obliki prek interneta. Zelo razvpit je primer nadvse uspešne težkometalne glasbene skupine Metallica, marsikateri izmed njenih nekdanjih oboževalcev bi pred njihovo ime s prezirom postavil še pridevnik "prodane", ki toži podjetje Napster, ker je omogočilo prosto izmenjavo glasbe med številnimi uporabniki interneta. Zanimiva skupina, tale Metallica. Najprej je bila trn v peti staršem, ker jim je kvarila otroke, zdaj pa postaja trn v peti njihovim pokvarjenim otrokom."

Zanimivo, da prav te dni že zelo pozabljena Metallica pripravlja nov album, katerega producent ni nihče drug kot Rick Rubin, mož, ki je na glasbeni zemljevid že vrnil nekdanje veličine, npr. Aerosmith, Neila Diamonda in Johnnyja Casha, trenutno pa je tudi sopredsednik ene največjih glasbenih založb, Columbia Records. Rubin, ki po fizičnem videzu sicer sumljivo spominja na Richarda Stallmana, z slednjim ne deli stališč o popolni svobodi "softvera", saj ima nekoliko drugačen načrt za prihodnost založb, in sicer naročniški model: "Če je vsa glasba preprosto na voljo za pet ali šest dolarjev na mesec, potem je ne bo nihče kradel.". Novinarju New York Timesa je Rubin zaupal tudi nič kaj rožnat pogled na prihodnost svojega delodajalca: "Ali se bodo vse založbe povezale ali pa bo industrija razpadla in bo nekdo, kot Microsoft, priplesal in vse skupaj kupil za drobiž ter končno naredil, kar je treba narediti." V vrhove založb so torej prišli novi ljudje, ki glasbo razumejo tudi drugače kot zgolj posel in očitno vedo, da so potrebne korenite spremembe. Žal se po drugi strani še vedno obnašajo do potrošnikov kot do kriminalcev. Tudi Rubin se ni mogel izogniti omembi "kraje". A pobudo so zdaj prevzeli tisti, brez katerih ne bi bilo ne založb, ne "tatov" - ustvarjalci glasbe.

Ravno letošnjega oktobra se je usulo kakor plaz. Katalizator je bila pogumna poteza skupine Radiohead, ki je svoj bodoči album "In Rainbows" ponudila v predprodaji po spletu. Po šestih albumih so izpolnili svoje obveznosti do založbe in so zdaj popolni gospodarji svoje usode. Novi album zato prodajajo v luksuzni različici za 40 funtov, v digitalnem zapisu pa ga lahko plačamo po ceni, ki jo izberemo sami! Odločimo se lahko za piškav peni (stroški uporabe kreditne kartice bodo končno ceno sicer dvignili na 45 penijev), največ, kar spletni obrazec sprejme, pa je 99,99 funtov, a nas v tem primeru celo opozori, da lahko dobimo luksuzni paket zgolj za 40. S tem so se elegantno izognili tudi "uhajanju" svežih posnetkov v omrežja P2P še pred uradnim izidom, ki je zadnja leta skoraj neizbežno, saj je bil album naprodaj že v predprodaji, digitalni prenos pa je postal kupcem na voljo pičlih 10 dni po koncu dela v studiu. Kmalu po Radioheadih je Trent Reznor, vodja skupine Nine Inch Nails, razglasil njihovo dokončno osvoboditev od založb. Glede na to, da je Reznor že prej na koncertih pozival publiko, naj "krade njihovo glasbo", si lahko mislimo, kaj sledi. Tudi na Otoku domači zgled vleče. Skupini Jamiroquai in Oasis sta že razglasili, da razmišljata o podobni potezi, skupina Charlatans pa že ponuja svoj album brezplačno, enako naj bi storili tudi Madness. Skupni imenovalec vseh pa je, da so se otresli založb in lahko sami odločajo, kaj bodo storili s svojo glasbo.

Vse to je seveda omogočila digitalizacija in vsenavzoči internet. Izvirni "greh" glasbenih založb je bil sprejem digitalnega nosilca, CDja, ki je omogočil izdelavo neomejenega števila popolnih digitalnih kopij. Kar spomnimo se pogroma potrošnikov nad minidiskom, ki je poizkusil zavrteti kolo časa nazaj in vsiliti omejitve kakovosti in prepisovanja. S prihodom interneta in učinkovitega stiskanja v MP3 se je razbohotilo izmenjevanje. In čeprav CDji že desetletja omogočajo distribucijo digitalizirane glasbe brez omejevanja pravic, so založbe k novemu digitalnemu nosilcu pristopile z neverjetno paranojo in po desetletju obupanih poizkusov izogniti se neizbežnemu končno pristale na prodajo "empetrijev" brez omejitev, kot jo zdaj omogoča npr. AmazonMP3. Vendar je vse skupaj prišlo prepozno. Uveljavljeni avtorji, ki niso več omejeni s pogodbami, bodo izkoristili bistveno cenejšo in učinkovitejšo distribucijo svojega dela po spletu. In tudi za nove, še neuveljavljene, a kakovostne avtorje je splet veliko boljša izbira kakor jarem pogodbe, saj založbe z veliko večino kakovostnih novih avtorjev tako ali tako izgubljajo denar, z vse manj okusnimi prijemi pa potiskajo najstnikom simpatične obraze, ki nimajo ničesar povedati, a so vsaj na plakatu videti lepi.

In spet se lahko vrnem k mnenju izpred sedmih let in tam omenjenemu "protokolu uličnega izvajalca". John Kelsey in Bruce Schneier sta namreč pred leti v eseju "Street Performer Protocol" predlagala popolno prenovo plačila avtorskih pravic, ki je ponujala celo rešitev za založbe. Predlagani protokol je predvideval, da bi avtor ponudil svoje delo za vnaprej določeno nagrado, ki jo želi prejeti za svoj trud in za to, da bo njegovo delo po objavi v javni lasti, dostopno vsakomur. Če je že slaven, lahko zbiranje prispevkov opravi sam, za neuveljavljene ustvarjalce pa bi jamčila dobro znana založba, ki bi tudi prevzela vso režijo takega podviga. Kmalu po tem je zelo podoben pristop v živo, z romanom v nadaljevanjih, preizkusil Stephen King, vendar je doživel neuspeh, za to pa si je kriv predvsem sam, saj je v resnici še enkrat prodajal že prežvečeno zgodbo, in to v predolgih intervalih. Prištejmo k temu še omejitve tehnologije iz leta 2000, od učinkovitih naprav za branje e-knjig do mikro-plačil, ki so pravzaprav aktualne še dandanes, in žal tudi sorazmerno nepriljubljenost knjig, vsaj v primerjavi s popularno glasbo. No, sveži pristop Radioheadov - mimogrede, v iTunes jih bomo iskali zaman, saj svoje glasbe nočejo prodajati po posameznih skladbah, temveč le v celoti, kot albume - zelo spominja na predlagani protokol. In če založbe mislijo, da lahko svojo usodo rešijo z naročniškim modelom, jim lahko samo toplo priporočam (vnovično) branje protokola. Glasbena industrija namreč ne umira, umirajo le glasbene založbe, ki še vedno mislijo, da je njihovo delo strogo nadzorovano razpečevanje njim ljubih izbrancev na predragih nosilcih.

Novi album skupine Radiohead je v luksuzni različici naprodaj po 40 funtov, v digitalnem zapisu pa ga lahko plačamo po ceni, ki jo izberemo sami!

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki