Dare Hriberšek: e-Volitve 2008

Dare Hriberšek: e-Volitve 2008
Objavljeno: 3.1.2008 14:04 | Avtor: Dare Hriberšek | Kategorija: Mnenja | Revija: December 2007

Kaj naj si mislim, ko oblast, ki ji ratingi kažejo vse najslabše, leto dni pred volitvami oznani, da bo morda že na prihodnjih mogoče voliti elektronsko? In to ne le na napravah, nameščenih na volišču, temveč celo na daleč, iz domačega fotelja z digitalnim potrdilom. Naj bom vesel, da smo napredni, ali naj me zajame orwellovska paranoja?

Zaveden in previden državljan na oblast vedno gleda kot na potencialno pokvarjeno. In ker bo, kot kaže, vse skupaj izpeljano v naglici - leto dni je kratek čas - so privzdignjene obrvi že več kot upravičene.

Zamisel o e-volitvah je stara toliko kot internetna povezava v naših domovih. Pač, če čipom in kodi zaupajo banke, vojske in drugi pomembni organizmi, bi jim morala zaupati tudi država in volivec. Taka preprosta in populistična razlaga mora prepričati tudi najbolj trdovratne sovražnike sodobnih tehnologij. Pa je res tako preprosto? Glede na to, da se z izvedbo takega glasovanja že leta ukvarjajo tehnološko in demokratično razvitejše države, kot so ZDA, Švica in Avstralija, očitno ne. Take volitve so lani uspešno izvedli v Estoniji, kjer je e-postopek uporabilo 3,5 % volilnih upravičencev. Minister Virant je deželo letos poleti obiskal in se vrnil vidno navdušen. Na ministrstvu so nemudoma sestavili projektno skupino in strokovnjaki so začeli služiti s študijami. Toda problemov je več, kot se zdi na prvi pogled. Vzemimo za primer volitve naših poslancev v državni zbor. "Poslanci se volijo s splošnim, enakim, neposrednim in tajnim glasovanjem", pravi naša ustava. Ko normativno floskulo, ki jo vsebujejo praktično vse ustave, razčlenimo v luči elektronskega pristopa, naletimo na kup težav. Če želimo zagotoviti splošnost in enakost, moramo e-pristop omogočiti vsem državljanom. To so Estonci dosegli z razdelitvijo osebnih izkaznic, ki vsebujejo certifikat in prek katerih je možnost takega glasovanja dobil vsak volivec. Kako bomo to izpeljali pri nas v letu dni, ni jasno. Že če se samo spomnimo, kako se razvlečejo izbori izvajalcev in ponudnikov na javnih naročilih, bodo take izkaznice le stežka prišle do državljanov do prihodnje jeseni.

Drugi, hujši problem je tajnost. Tega, da ta našim politikom ni nikakršna svetinja, se lahko spomnimo na poučnem primeru iz leta 2000, ko je šlo za novo vlado. Tudi za ta primer je bilo predpisano tajno glasovanje, toda v strahu, da se seštevki ne bodo izšli, so tedanji opozicijski poslanci v kabine vstopali v parih. Da ne bi koga zamikalo glasovati po svoji vesti.

Pri "analognem", papirnatem glasovanju namreč razen z gledanjem pod prste ni bilo mogoče ugotoviti, kako je posameznik glasoval. Še več, tudi posameznik, če je to še tako hotel, ni mogel z zanesljivostjo dokazati nekomu tretjemu, kaj je na glasovnici obkrožil. In ko bomo, če bomo, prihodnje leto volili moderno, kdo mi lahko zagotovi, da v državi, kjer Služba prisluškuje celo predsedniku vlade, čez nekaj let iz nerazložljivega razloga ne bom več mogel dobiti službe, moje podjetje pa bo nenadoma postalo nekonkurenčno pri javnih naročilih? Ali da bo kak funkcionar pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja zahteval še izpis mojega zaslona z zadnjih volitev.

Naslednji problem elektronskega zbiranja glasov bo legitimnost takih izidov. E-volitve namreč s seboj nosijo paradoks, da so le stežka obenem poštene in anonimne. Katere podatke bo torej programska oprema arhivirala in jih bo moč spet priklicati nazaj, če se bo kdo pritožil, oziroma koliko anonimnosti žrtvovati zaradi verodostojnosti? Pri tem je vprašanje odprte ali zaprte kode za državo obroben problem. Sprožajo ga drugi, v prej omenjenih študijah je omenjen le mimogrede. Oba pristopa, odprti in zaprti, nosita s seboj vsak svoje težave. Zaprta koda pomeni, da moramo slepo zaupati programerjem podjetja - ki ga bo izbrala trenutna oblast -, da v kodi ni kakšnih rutin, ki bi vsebino mojega glasovanja posredovale očem nepoklicanih. Ali, še huje, moj glas za kandidata A spremenile v glas za kandidata B. Ali pa preprosto prirejale štetje glasov. Podobne, nikoli docela dokazane anomalije so se dogajale v ZDA z glasovalnimi napravami podjetja Diebold, ki je bilo - verjetno povsem po naključju - tudi finančni podpornik kampanje republikancev. Na drugi strani odprtokodni način zbuja strah, da se bo s tem odprl javni natečaj za izdelavo črva, ki bo najbolj učinkovito speljal kar največ glasov, tiste, ki bi si drznili glasovati napačno, pa za vsak primer poarhiviral, da bo podatek dostopen, ko bo treba. A po dosedanjih izkušnjah varnost zagotavlja le odprtost. Da lahko vsakdo vsak trenutek preveri, kako in kakšni so postopki. Drugi problem na področju tajnosti pa je sploh neulovljiv: stanje naših domačih računalnikov. Ti so prepolni trojancev in podobne šare, za katero država ne more poskrbeti.

Tajnost glasovanja je nujno povezana tudi z neposrednostjo. Kdo nam lahko zagotovi, da bodo glasovali prav upravičenci osebno? Strog družinski oče bo za lepšo prihodnost svoje družine morda uporabil še certifikate komaj polnoletnih otrok, ki bi sicer brezglavo volili kakega anarhista. Problemov na tem področju še ni konec; določen del volivcev je do volitev brezbrižen in je svoj glas pripravljen za primerno ceno prodati. Zna se zgoditi, da bo v času pred volitvami potekala živahna certifikatna trgovina. Doslej to ni bilo mogoče, saj ni bilo načina, kako bi "kupljeni" volivec lahko plačniku dokazal, da je res glasoval, kot je bilo dogovorjeno. Ta problem so Estonci obšli z možnostjo večkratnega glasovanja, pri katerem obvelja zadnji glas. A ta možnost ni vsemogočna, saj bo kupec certifikatov verjetno poskrbel tudi za program, ki bo zbrane glasove odposlal desetinko sekunde pred iztekom roka za glasovanje.

Vse gornje probleme je na kratko obdelal varnostni guru Bruce Scheier. In razblinil v uvodu omenjeno floskulo o podobnosti bančnih transakcij z oddajo volilnega glasu. Predvsem gre za različni stvari zato, ker je denarnim transakcijam prilepljena osebna komponenta - ime. Tistega, ki prejme, in tistega, ki plača. Pomemben smisel volitev je prav v odstranitvi identitete glasovalca. In, drugič, finančne transakcije lahko zlahka zavrtimo nazaj, volitev pa ne. Tudi če bi omogočili vnovično oddajo glasu, ne bi bilo mogoče nikoli več vzpostaviti okoliščin, kot so bile v času oddaje prvega glasu. In, ne nazadnje, pri e-bančništvu lahko konec meseca preverimo stanje salda na svojem računu, pri volitvah pa nas bo črv dvoma, ali ni naš glas morda pomagal na oblast nasprotni opciji, razjedal do groba.

Skratka, volitve delujejo po preprostem načelu: zaupanju. Na tem zaupanju oblast gradi svojo avtoriteto vladanja. In če bo ta atribut s hitenjem pri izvedbi sicer všečnega novega pristopa do volitev zapravila, bo ostala v podobnem položaju, kot so ga imeli pred leti Kardelji, Milke Planinc in druga napol pozabljena falanga.

Mi računalnikarji se lahko vsaj malo tolažimo. V prihodnje nam bodo pač vladali tisti, ki se na našem področju znajdejo najbolje.

Pri e-bančništvu lahko konec meseca preverimo stanje salda na svojem računu, pri volitvah pa nas bo črv dvoma, ali ni naš glas morda pomagal na oblast nasprotni opciji, razjedal do groba.

Naroči se na redna tedenska ali mesečna obvestila o novih prispevkih na naši spletni strani!
Prijava

ph

Komentirajo lahko le prijavljeni uporabniki